v 1   --  in  -ja  [ və̀ və̀ja in vé vêja m ( ə̏; ẹ̄ ē )
triindvajseta črka slovenske abecede:   napiši v ; veliki V ; do v ; zveza v-ja in u-ja
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   izgovoriti v
 
jezikosl.  dvoustnični v

v 2   predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ)
1. za izražanje usmerjenosti navznoter:   priti v hišo ; metati v jamo ; pogled v dvorano / potopiti v vodo ; zabiti v zemljo ; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno ; stopiti v stran  vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo ; vstopiti v sobo
// za izražanje predmeta, ki kaj obdaja:   oblačiti se v lepa oblačila ; vzeti v roko / vpreči v jarem ; vkovati v verige
2. za izražanje usmerjenosti kam sploh:   gledati vanj ; streljati v tarčo ; udarec v obraz
3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti:   zrediti se v trebuh ; rdeč v obraz
4. za izražanje določenega časa:   prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel  drugič / pog.  dogovoriti se za v soboto
// za izražanje časa, določenega glede na količino:   delati pozno v noč ; zidanje se je zavleklo v zimo
5. za izražanje načina dejanja:   iti v gosjem redu ; ekspr.  zavpiti v en glas ; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod
6. za izražanje namena:   dati v najem ; povedati v opravičilo ; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste
7. za izražanje sredstva:   brisati si roke v predpasnik ; zavit v odejo
8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje:   verovati, zaupati v koga ; zaljubiti se v sošolko ; upanje v uspeh
9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe:   breg se preveša v dolino ; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz iz kmetice se je spremenila v gospo ; preračunati iz dolarjev v evre ; prevajati iz nemščine v slovenščino
// za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe:   voda se spremeni v led ; dvom raste v obup ; zmleti v prah ; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela
10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje:   spustiti se v boj ; poseči v dogajanje ; ekspr.  lesti v dolgove ; spraviti v red ; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo
11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del:   to spada v redno delo ; pog.  vzeti v račun ; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost ; uvrstiti v zbirko
II. z mestnikom
1. za izražanje mesta znotraj česa:   ostati v hiši ; v kotlu vre ; stvar v škatli / tavati v megli ; premikati se v vodi / živeti v mestu ; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar.  v Gorenjcih, Nemcih  na Gorenjskem, v Nemčiji
// za izražanje predmeta, ki kaj obdaja:   lokal je ves v lesu, marmorju ; oblečen v belo
2. za izražanje mesta kakega dejanja:   skrčiti noge v kolenih ; zlomiti se v sredini
3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj:   biti v odboru, vladi ; živeti v skupnosti narodov ; otrok v družini ; pesmi v zbirki
4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja:   delati v administraciji, turizmu ; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu
5. za izražanje določenega časa:   umreti v mladosti ; v času kuge ; v prihodnjem letu / bilo je v košnji
// za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi:   vrniti se v treh mesecih ; končati v roku ; publ.  v teku enega leta  v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih
6. za izražanje okoliščin dejanja:   potovati v dežju ; reči v jezi ; delo v vročini
7. za izražanje načina dejanja:   plesati v parih ; vse je v redu ; ekspr.  ravnati s kom v rokavicah  obzirno, previdno ; veter piha v sunkih / posneti v barvah ; izdati v knjižni obliki ; pogovor v ruščini
8. za izražanje sredstva:   čistiti zarjavele dele v bencinu ; pomagati v denarju, strokovnjakih ; voziti v vozičku
9. za izražanje količine:   vsega imajo v izobilju ; udeležiti se v majhnem številu
10. za izražanje stanja, položaja:   biti v formi, zanosu ; znajti se nepričakovano v nevarnosti ; živeti v pokoju ; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu ; čokolada v prahu
11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno:   zmagati v teku ; napredovati v znanju ; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav ; v vsakem oziru, pogledu
12. za izražanje istovetnosti, enakosti:   v meni imaš dobrega prijatelja ; v vseh ljudeh vidi sovražnike
● 
smehljati se v brado  sam pri sebi ; pog.  poštevanka mu ne gre v glavo  ne more si je zapomniti ; ekspr.  kovati koga v (tretje, sedmo) nebo  zelo ga hvaliti, povzdigovati ; pog.  v nič dajati, devati  omalovaževati, podcenjevati ; ekspr.  v obraz lagati  predrzno, nesramno ; pog.  smejati se komu v pest  komu se (skrivaj) posmehovati ; ekspr.  v petek in svetek  vedno, za delovne in praznične dni ; iti v vas h komu  v kmečkem okolju  obiskati koga, iti na obisk h komu ; ekspr.  iti vase  razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki ; evfem.  biti v letih  star, starejši ; v resnici  izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije ; knjiž.  ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo  ni naš cilj, ni predvsem pomembno;  prim. tjavendan , vdrugo , vkraj , vkraju , vstran , vtem

v...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v   za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa:   vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo
b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov:   vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti
c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena:   vkuhavati, vlagati sadje ; vplačati, vsejati
č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del:   vgraditi, vlepiti ; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved
d) delanja česa v kaj, v notranjost česa:   vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog
e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje:   vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo
f) v zvezi s se   prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja:   vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   vbod, vhoden, vrinjenec
3. v sestavljenih prislovih  za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:   vnaprej, vtem, vtretjič

vába   -e ž ( á )
1. kar se uporablja za privabljanje živali z namenom, da se jih ujame:   nastaviti, vreči vabo ; loviti, ujeti na vabo ; riba je prijela za vabo ; umetna, živa vaba ; zastrupljena vaba ; past z vabo
// ekspr.  kar se uporablja za privabljanje koga sploh:   to je bila le dobro premišljena vaba ; dekleta so tam za vabo obiskovalcem / ni hotel prijeti za vabo
2. ekspr. vabljivost :   vaba zapeljivih besed

vábec   -bca m ( ȃ )
1. lov.  ujeta žival, navadno ptica, s katero se privablja druge živali; vabnik :   loviti z vabci
2. zastar. vabilec :   vabci na gostijo

váben   -bna -o prid. ( ā )
1. namenjen za vabo:   vabne ribice, živali
2. zastar. vabljiv :   senčnica z vabno klopco

vábič   -a m ( ȃ )
nar. vabilec :   vabič kupcev

vabílce   -a s ( ī )
ekspr.  manjšalnica od vabilo:   poslati komu vabilce

vabílec   -lca  [ vabiu̯ca in vabilca m ( ȋ )
kdor vabi:   vabilec na gostijo / vabilec kupcev

vabílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se vabi:   vabilno pismo / vabilni klici za živali

vabílo   -a s ( í )
1. izražena, sporočena želja komu
a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve:   odkloniti, sprejeti vabilo ; pisno, ustno vabilo ; vabilo na kosilo
b) da kam pride, se udeleži česa sploh:   poimenska, uradna vabila na kongres ; vabilo na sestanek, za gostovanje
// list s sporočilom o taki želji:   raznesti, razobesiti vabila / vstop samo z vabilom
 
pravn.  vabilo na obravnavo, za poravnavo
2. kar vabi:   studenec je bil prijetno vabilo za žejne / vabilo na trnku  vaba

vabítelj   -a m ( ȋ )
knjiž. vabilec :   vabitelj in gostje

vabíti   in  vábiti -im nedov. ( ī á )
1. izražati, sporočati komu željo
a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve:   rada prireja večerje in vabi prijatelje ; vabiti na svatbo ; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice
b) da kam pride, se udeleži česa sploh:   gledališče vabi tuje igralce ; vabiti strokovnjake na kongres ; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor  kličejo
 
pravn.  vabiti na obravnavo
c) naj kaj naredi, dela:   vabiti k razpravi, sodelovanju ; vabiti na ogled razstave ; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit
2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa:   koklja glasno vabi piščance ; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice
3. ekspr.  vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela:   dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše ; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile ; polne veje vabijo ; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi
4. v krščanskem okolju  zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše:   vabiti k maši
● 
vabiti k mizi  izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi ; ekspr.  črički vabijo v trgatev  z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo

vábljenec   -nca m ( á )
kdor je kam vabljen:   vabljenci so že zbrani ; vabljenci na srečanje, svatbo

vábljenica   -e ž ( á )
nar. primorsko  poševni odtočni jarek na gozdnih cestah; dražnik :   delati vabljenice

vábljenik   -a m ( á )
lov.  ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali; vabnik :   nastaviti vabljenika / umetni, živi vabljeniki
// kletka s tako živaljo:   ptič v vabljeniku se je žalostno oglašal

vábljenje   -a s ( á )
glagolnik od vabiti:   vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo / vabljenje na seje / vabljenje živali / vabljenje k maši

vabljív   -a -o prid. , vabljívejši  ( ī í )
ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam:   vabljiv glas, smeh
// ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo
a) iti, priti k njemu:   vabljivi kraji / vabljive izložbe ; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
b) iti kam sploh:   vabljiv večer ; vabljivo sonce
c) spoznati ga, seznaniti se z njim:   vabljiv film / vabljiva vsebina
č) dobiti, imeti ga:   vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
d) lotiti se ga, začeti ga:   vabljiva naloga ; vabljiva gledališka vloga ; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
e) izkoristiti ga:   vabljive cene ; vabljiva priložnost

vabljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vabljivega:   vabljivost knjige / upreti se vabljivosti jedi

vábnica   -e ž ( ȃ )
lov.  ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali; vabnik :   najbolj znana vabnica je sova / za vabnico uporabljajo umetno raco

vábnik   -a m ( ȃ )
1. lov.  ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali:   vabnik v kletki se je začel oglašati ; loviti z vabniki
// kletka s tako živaljo:   obesiti vabnik na drevo
2. knjiž. vabilec :   vabnik je zavajal ljudi v igralnice / bil je eden največjih vabnikov v Alpe

vábovec   -vca m ( á )
etn.  moški, ki vabi na gostijo ob poroki:

váda   -e ž ( á )
zastar. vaba :   nastaviti vado ; ujeti ribo na vado / sladke vade za lahkoverneže

vádba   -e ž ( ȃ )
glagolnik od vaditi:   vadba traja eno uro ; naporna, vsakodnevna vadba ; vadba na prostem, v vodi / vadba teka ; vadba v izgovoru tujih glasov

vádben   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vadbo:   vadbena ura / vadbeni prostori ; vadbeno oblačilo / zgradba vadbenega letala

vadbíšče   -a s ( í )
navadno urejen prostor za vadbo:   lokostrelsko, vojaško vadbišče ; urejeno atletsko, kinološko vadbišče ; trening na pokritem vadbišču za golf ; pomanjkanje vadbišč za varno vožnjo ; igrišče in vadbišče

vademékum   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik , vodič :   izdati, napisati vademekum / filmski, turistični vademekum ; vademekum o zdravilih / ekspr.  ta knjiga je vademekum za vsakega izobraženca

vádenje   -a s ( á )
glagolnik od vaditi:   polurno, redno vadenje / vadenje skoka / vadenje živali v določeni spretnosti

vádi   -ja m ( ā )
suha struga v puščavah severne Afrike, Arabije, ki se ob deževju napolni z vodo:   po vadiju speljana karavanska pot

vádij   -a m ( á )
pravn. varščina , jamščina :   dati, plačati vadij

vadíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za vadbo:   telovadci so že na vadišču ; s peskom posuto vadišče ; vadišče pred vojašnico / ekspr.  pozimi se narava spremeni v belo vadišče za smučarje

vadítelj   -a m ( ȋ )
kdor se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov:   plesni, smučarski, teniški vaditelj ; vaditelj plavanja ; tečaj za vaditelje / športni, vojaški vaditelj

vadíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov:   tečaj za vaditeljice / športna vaditeljica / vaditeljica aerobike

vadíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vaditelje:   vaditeljski tečaj / vaditeljski izpit

váditi   -im nedov. ( á ȃ )
1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost:   tekmovalci vadijo vsak dan ; redno, vztrajno vaditi ; vaditi na prostem ; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani
2. preh.  s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo:   vaditi gibe, skok ; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo ; vaditi poštevanko
3. preh.  s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti:   učitelj vadi učence za nastop ; vaditi pevski zbor ; vaditi se nastopanja ; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti ; psa vadi vsak dan / vaditi mišice ; vaditi spomin  uriti;  prim. vajen

vádlja   -e ž ( ȃ zastar.
1. žreb :   odločiti po vadlji / zadela ga je vadlja
2. stava :   skleniti vadljo / plačati vadljo / na vadlje teči  za stavo

vadljáti   -ám  in  vádljati -am nedov. ( á ȃ; ȃ zastar.
1. žrebati :   vadljala sta, kdo bo plezal ; vadljati za plen
// kockati :   v pritličju vadljajo vojaki
2. staviti :   če ne verjameš, pa vadljajva

vádnica   -e ž ( ȃ )
1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo:   pisati, pripravljati vadnice ; jezikovna vadnica / angleška vadnica
 
ekspr.  za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico  se je zelo učil latinščino
2. nekdaj  osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic:   učitelj na vadnici
3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem:   prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje

vádniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vadnico:   vadniška lekcija / vadniški učitelj v pokoju / ta list ima vadniški namen

vadózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
geogr.  ki je nad stalnim nivojem podtalnice:   vadozna cona / vadozna voda

váfel   -fla m ( á )
tekst.  vezava, ki daje tkanini reliefen satast vzorec:   tkati v vaflu
// tkanina v tej vezavi:   brisače iz vafla

váfelj   -flja  tudi  váfel -fla m ( á )
gastr.  navadno ploščato pecivo z vzorčasto površino in nadevom, skladanec:   izdelovati, peči vaflje / cimetovi, kvašeni vaflji

vága   -e ž ( ȃ )
1. pog. tehtnica :   vaga je natančna, občutljiva / dati blago na vago ; stopiti na vago ; skodelica vage / peljati živino na vago  tehtat
2. pog. teža :   dodaj še malo, da bo zadosti vage / živa vaga  živa teža / dati dobro, slabo vago
3. nar.  kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka 1 odpeti, pripeti vago ; sneti vago
● 
pog.  za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga  vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni ; pog.  kupovati, prodajati na vago  kupovati, prodajati tako, da se blago sproti natehta ; pog.  njegov položaj je na vagi  je negotov ; nar.  vodnjak na vago  vodnjak na vzvod ; preg.  (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga  pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost

vagabúnd   -a m ( ȗ )
knjiž. potepuh , klatež :   vse življenje je bil vagabund ; zmerjati koga z vagabundom

vagabundírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  potepati se, klatiti se:   več let je vagabundiral po svetu

vagabúndski   -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. potepuški , klateški :   vagabundsko življenje / imeti vagabundsko naravo

vagabúndstvo   -a s ( ȗ )
knjiž. potepuštvo , klateštvo :   vagabundstvo mu je v krvi / ekspr.  gledališko vagabundstvo

vagàn   -ána m ( ȁ á )
nekdaj  prostorninska mera za žito, približno 61 l:   pridelati sto vaganov pšenice

vagánt   -a m ( ā á )
1. lit., v srednjem veku  potujoči klerik ali študent, ki ustvarja latinske posvetne pesmi po ljudskih napevih:   vaganti in potujoči komedijanti
2. knjiž. potepuh , klatež :   živel je kot vagant

vagánten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. potepuški , klateški :   vagantni študenti

vagántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vagante:   vagantsko pesništvo / vagantska bratovščina

vágati   -am nedov. ( ȃ )
pog. tehtati :   vagati krompir, živino / koliko vagaš / vagal je puško v roki  težkal
♦ 
etn.  sol vagati  otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj

vagína   -e ž ( ȋ )
anat.  cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do maternice; nožnica :   vagina in uterus

vaginálen   -lna -o prid. ( ȃ )
anat. nožničen :   vaginalni izločki

vagón   -a m ( ọ̑ )
vozilo, navadno brez lastnega pogona, za prevažanje potnikov, tovora po tirnicah:   vagon (se) iztiri, se ustavi ; naložiti, priklopiti, raztovoriti vagon ; sestaviti, spojiti vagone ; povzpeti se na vagon, v vagon ; vagon podzemne železnice / jedilni, ležalni, spalni vagon ; odprti vagon ; poštni, potniški, tovorni, živinski vagon ; službeni vagon  z uradnim prostorom za vlakovodjo in prostorom za kolesa in drugo večjo prtljago potnikov ; vagon hladilnik / železniški vagon
 
teh.  dvoosni, štiriosni vagon ; žel.  salonski vagon  z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje ; sklepni vagon  zadnji vagon vlaka, opremljen s signalno lučjo
// z rodilnikom  količina, ki gre v tako vozilo:   naročiti vagon cementa, premoga, žita

vagónček   -čka m ( ọ̑ )
1. ekspr.  manjšalnica od vagon:   vlak je imel samo tri vagončke
2. igrača, ki predstavlja vagon:   otrok se igra z lokomotivo in vagončki ; leseni vagončki
3. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala:   naložiti, potiskati vagonček ; pesek, premog prevažajo z vagončki / jamski vagonček ; prevračljiv vagonček
// z rodilnikom  količina, ki gre v tak voziček:   nakopati deset vagončkov premoga

vagonét   -a m ( ẹ̑ )
grad., rud. žarg.  ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala; vagonček :   nakladati vagonete ; prevažati material z vagoneti / prekucniti vagonet / rudniški vagonet

vagónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vagon:   visoka vagonska stopnica / vagonski tovor ; vagonska pošiljka / plačati vagonsko stojnino

vahabít   -a m ( ȋ )
pripadnik vahabizma:   gorečnost vahabitov ; sekta, skupina vahabitov ; mudžahidi in vahabiti / gibanje vahabitov

vahabitízem   -zma m ( ī )
konservativno islamsko sunitsko versko in družbeno gibanje, ki se zavzema za vrnitev k temeljem islama; vahabizem :   verniki so sprejeli vahabitizem

vahabízem   -zma m ( ī )
konservativno islamsko sunitsko versko in družbeno gibanje, ki se zavzema za vrnitev k temeljem islama:   nasprotnik, pripadnik, začetnik vahabizma ; širjenje vahabizma / vzgajati otroke v vahabizmu ; pravila vahabizma

váhnja   -e ž ( ā )
zool.  roparska morska riba s prisekano repno plavutjo in črno pego za prsnimi plavutmi, Melanogrammus aeglefinus:   loviti vahnje ; trske in vahnje

váhti   -ov m mn. ( ȃ )
nar. primorsko  praznik vseh svetnikov 1. novembra; vsi sveti :   za vahte pridejo vsi domov ; bilo je ob vahtih, po vahtih

váhtič   -a  tudi  vahtìč -íča m ( ȃ; ȉ í )
nekdaj  hlebček, ki se podari na dan vseh svetih 1. novembra:   dati otroku, revežu vahtič

váhtnica   -e ž ( ȃ )
nar. severozahodno krizantema :   vahtnice so se razcvetele

vája   -e ž ( á )
1. glagolnik od vaditi:   manjka mu vaje ; delati kaj za vajo ; dolgotrajna, vsakodnevna vaja ; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju ; vaja s solisti in zborom ; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / pog.  orožne vaje  vojaške vaje
2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj:   delati, ponoviti vajo ; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje ; telesne vaje ; vaje za odpravljanje govornih motenj
// šport.  skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti:   končati, oceniti vajo ; vaja na bradlji / prosta vaja  brez orodja in brez pomoči drugih ; redovne vaje  v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje ; simultane vaje  ki se delajo istočasno na tleh in na orodju / telovadna vaja
// nav. mn.  tak skupek kot organizirana dejavnost:   vaj se redno udeležuje ; imeti, voditi vaje ; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje
3. nav. mn., šol.  organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi:   obiskovati vaje ; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje
// ponavljanje in utrjevanje učne snovi:   najprej bo razlaga, nato vaje ; pisne in ustne vaje
4. šol.  pisni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi:   pisati, popravljati vajo ; domače, šolske vaje / tiha vaja  navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje
5. šol.  podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov:   na koncu poglavja so vaje ; knjiga s praktičnimi vajami
● 
iz vaje biti, priti  odvaditi se določenega dela, spretnosti ; vaja dela mojstra  za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
♦ 
gled.  aranžirna vaja  aranžirka ; bralna vaja  pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo ; tehnična vaja  preizkus likovne opreme na odru ; rel.  duhovne vaje  sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja ; šol.  govorna vaja  vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem ; šport.  borilne vaje ; vaje za moč  ki krepijo mišice ; voj.  vojaške vaje

vajálnica   -e ž ( ȃ )
prostor, v katerem potekajo vaje na visokošolskem zavodu:   ortodontska, zoološka vajalnica ; predavalnice in vajalnice

vájen   -a -o prid. ( ȃ )
1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben
a) kako delo, dejanje opraviti brez težav:   kuhanja, ukazovanja vajen človek ; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj ; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr.  vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti
b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij:   ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni
c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij:   otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen ; vajena sta drug drugega
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej:   dela, kar je vajen od doma ; on je vajen samostojno misliti
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje:   vajen je udobja ; vajen je voziti se v avtomobilu
// ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav:   narediti z vajenim gibom ; iti z vajenimi koraki
2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav:   hrupa, mraza, naporov vajen človek ; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed prim. vaditi

vájenček   -čka m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od vajenec:   vajenček je z mehom pihal v oglje ; mojster in vajenčki / kleparski vajenček

vájenec   -nca m ( ȃ )
do 1970  učenec, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt:   obrtnik, tovarna sprejme vajence ; vajenci in mojstri / pekarski, steklarski, trgovski vajenec / pog.  šel je za vajenca  postal je vajenec

vájeniški   -a -o prid. ( ȃ )
vajenski :   vajeniška doba / vajeniška šola

vájenka   -e ž ( ȃ )
do 1970  učenka, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt:   učna doba vajenke / frizerska, trgovska vajenka

vájenost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost vajenega človeka:   pri tem delu je potrebna vajenost in zdržljivost

vájenski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vajence:   razstava vajenskih del / vajenska doba ; vajensko spričevalo / vajenski dom ; vajenska šola

vájet 1   -a m ( á )
nav. mn. vajet 2 držati, nategniti vajete ; dolgi vajeti

vájet 2   -i ž ( á )
nav. mn.  na uzdo pritrjen jermen za vodenje živali pri ježi, vožnji:   držati, popustiti vajeti ; z vajetmi udariti konja, po konju ; žival uboga na poteg vajeti
 
ekspr.  dati vajeti iz rok  nehati opravljati vodilno delo ; ekspr.  imeti v rokah vajeti političnega življenja  vodstvo, vodenje ; ekspr.  izpustil je vajeti iz rok  dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva ; ekspr.  pri njem bo treba vajeti bolj napeti, nategniti  biti bolj strog, zahteven ; ekspr.  držati koga na vajetih  imeti ga popolnoma v oblasti

vájeten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na vajeti:   vajetni obročki / pri vpreženi živini:  vajetni konj  konj, ki ima nadete vajeti ; vajetna stran  leva stran ; sam.:  vajetni šepa

vájevec   -vca m ( á )
sodelavec dijaškega lista Vaje:   Jenko je najpomembnejši vajevec

vajgélija   -e ž ( ẹ́ )
vrtn.  okrasni grm z rdečimi, rožnatimi ali belimi cveti, Weigela:   nasaditi vajgelije in forsitije

vájin   -a -o zaim. ( ȃ )
1. izraža svojino dvojice oseb, ki ju govoreči ogovarja:   vajin dom ; vajine knjige
2. izraža splošno pripadnost tej dvojici:   vajini upi so se uresničili
// izraža razmerje med to dvojico in okolico:   vajina pravda je končana ; vajina sreča
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice:   vajini otroci / vajin znanec je telefoniral
4. izraža izhajanje od te dvojice:   vajino pismo smo dobili včeraj ; cenimo vajin prispevek skupnosti
5. pog.  izraža (stalno) povezanost s to dvojico:   vajin avtobus je pravkar odpeljal;  prim. tvoj , vaš

vakánca   -e ž ( ȃ )
knjiž.  stanje po smrti navadno visokega cerkvenega predstojnika in pred nastopom novega:   čas vakance / vakanca škofovske, univerzitetne stolice

vakánce   -kánc ž mn. ( ȃ )
star. počitnice :   začele so se vakance ; iti na vakance / velike vakance  poletne (šolske) počitnice

vakánten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nezaseden , prazen :   zasesti vakantno katedro ; vakantno službeno mesto

vákati   -am nedov. ( ā )
oglašati se z glasom vak:   na jezeru vakajo race

vakcína   -e ž ( ȋ )
med.  snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim; cepivo :   vbrizgati vakcino ; cepiti z vakcino ; vakcina proti steklini
 
farm.  cepivo iz oslabljenih ali mrtvih bolezenskih klic
// oslabljena ali mrtva bolezenska klica:   uporabiti vakcine za cepivo ; vakcina tuberkuloze

vakcinácija   -e ž ( á )
glagolnik od vakcinirati:   vakcinacija otrok ; vakcinacija proti tetanusu, tuberkulozi

vakcinírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  vnašati v telo cepivo; cepiti :   vakcinirali so že večino otrok ; vakcinirati proti tuberkulozi

vakum   ipd. gl. vakuum ipd.

vakuóla   -e ž ( ọ̑ )
biol.  s celičnim sokom napolnjen del rastlinske celice za odlaganje rezervne hrane, odpadnih snovi:   vakuola se prazni / utripajoča vakuola

vákuum   -a m ( ȃ )
1. prostor z zelo znižanim tlakom:   v posodi je vakuum ; postopek poteka v vakuumu / doseči, vzdrževati vakuum / tehnologija visokega vakuuma
// brezzračni prostor:   hitrost rakete v vakuumu / medplanetarni vakuum
2. ekspr.  prazen, neizpolnjen prostor:   z njegovo smrtjo je nastal vakuum ; občutil je vakuum okrog sebe  praznino / duhovni, etični, idejni vakuum

vakuumírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
pog.  vakuumsko pakirati:   vakuumirati živila
♦ 
grad.  vakuumirati beton  izsesavati zrak iznad površine svežega betona, prekritega z neprepustno folijo

vákuumski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vakuum:   vakuumska posoda / vakuumsko pakiranje ; vakuumsko sušenje / vakuumska tehnika
 
elektr.  vakuumska elektronka  elektronka, pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru ; strojn.  vakuumska črpalka  priprava za izsesavanje zraka iz zaprtega prostora ; teh.  vakuumska sušilnica

vál   -a m , mn.  valôvi  stil.  váli;  dv.  vála  in  valôva  ( ȃ )
1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol:   zaradi vetra so nastali valovi ; valovi se širijo,  ekspr.  potujejo ; delati, povzročati valove ; ekspr.  razburkani, razpenjeni valovi ; širok, velik, visok val ; ekspr.  divji, igrivi valovi ; čelo, dolina, vrh vala ; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali ; veslati proti valovom, z valovi ; plavati na valu / morski val / vodni val
// voda, ki se tako premakne:   val butne, udari ob skalo ; val se dvigne, odbije, odteče ; na obalo pljuskajo valovi ; potegniti, rešiti koga iz valov ; hrumenje, moč valov / ekspr.:  plovba po valovih Jadrana  po Jadranskem morju ; zagrnili so ga valovi deroče reke
2. navadno s prilastkom  (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi:   merjenje potresnih valov ; svetlobni, zvočni valovi ; udarec zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji)  ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov
3. podolgovat izbočeni del kake površine:   salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr.  valovi žitnega polja
4. ekspr., z rodilnikom  velika množina česa, ki se pojavi naenkrat:   val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov
5. ekspr., navadno z rodilnikom  nenaden, silovit nastop česa:   val bolečine, mraza, vročine ; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja ; val smeha se dolgo ni polegel ; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom:  Evropo so zajeli novi idejni valovi ; zajeziti stavkovni val  stavke ; valovi revolucije so segli čez meje
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih   izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih:   bombniki so napadali v valovih ; bolečina se je ponavljala v valovih ; s ceste je v valovih prihajal hrup
7. navadno s prilastkom  (umetnostna) smer:   najnovejši valovi v glasbi ; val modernističnega pesništva
// skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri:   drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr.  Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val
● 
ekspr.  našel je smrt v valovih  utonil je ; zeleni val  druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih
♦ 
elektr.  nosilni val  elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence ; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka ; film.  novi val  smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije ; fiz.  oddajati, sprejemati valove ; elektromagnetni valovi ; radijski valovi  elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km ; interferenca, uklon valov ; glasb.  novi val  rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe ; hladni, mrzli val je zajel naše kraje  v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak ; vročinski val  vroč zrak, ki prodre z območja z manjšo geografsko širino ; meteor.  frontalni val ; rad.  dolgi  radijski valovi z valovno dolžino od 1000 do 2000 m , kratki  z valovno dolžino od 10 do 150 m , srednji valovi  z valovno dolžino od 150 do 1000 m ; prostorski val  radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem

válah   -a m ( ȃ )
knjiž.  skopljen žrebec:   zapreči par valahov ; voli in valahi

valát   -a m ( ȃ )
igr.  igra pri taroku, pri kateri je treba dobiti vse vzetke:   igrati, napovedati valat / barvni valat  pri katerem igralec, ki nima izigrane barve, izgubi tarok

válcer   -ja m ( ā )
zastar. valček 1 plesati valcer

válček 1   -čka m ( á )
ples v tričetrtinskem taktu:   plesati valček ; valček in polka / angleški, dunajski valček
// skladba za ta ples:   igrati, poslušati valček

válček 2   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od val:   valčki pljuskajo ob ladjo / valčki na jezeru

válčkov   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na valček, ples:   valčkov ritem / valčkov ples

valdénz   -a m ( ẹ̑ )
zgod.  pripadnik srednjeveške verske ločine v južni Franciji:   ločina valdenzov ; patareni, valdenzi in albižani

valdorfski   gl. waldorfski

valék   -a m ( ẹ̑ )
nar. vzhodno  navadno lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje testa; valjar 1 razvaljati testo z valekom

valénca   -e ž ( ẹ̑ )
1. kem.  število, ki pove, s koliko atomi vodika ali enakovredne količine drugega elementa se lahko veže atom kakega elementa:   določiti, ugotoviti valenco / proste valence atoma / atomska valenca
2. psih.  psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost:   negativna, pozitivna valenca / različne oblike imajo različne spominske valence
3. jezikosl.  lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost :   valenca glagola

valénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na valenco:   valenčne lastnosti / formule, pisane z valenčnimi črtami
 
fiz.  valenčni elektron  elektron, ki sodeluje pri vezavi atoma v molekuli

valénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na valenco:   ugotoviti, koliko je atom valenten / valentne možnosti besede

valentínovo   -ega s ( í )
praznik zaljubljencev 14. februarja:   praznovati valentinovo ; pozabiti na valentinovo ; poročila sta se prav na valentinovo ; romantično darilo, vrtnica za valentinovo ; koncert za valentinovo

valéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost valentnega:   valentnost atomov / valentnost glagola

valêr   tudi  valeur -ja  [ valêr m ( ȇ )
1. knjiž. vrednost :   valer te umetnosti zahteva posebno pozornost / liričnost, posmeh in drugi valerji zgodbe / prostorski valerji zgradbe
2. um.  svetlostna vrednost odtenka glede na toplost oziroma hladnost:   valerji kolorita / tonski valer slike

valerijána   tudi  valeriána -e ž ( ȃ )
knjiž. baldrijan :   korenine valerijane / deset kapljic valerijane

valét   -a m ( ẹ̑ )
sluga , služabnik :   naročil je valetu, naj poskrbi za gosta

valéta   -e ž ( ẹ̑ )
poslovilna družabna prireditev ob zaključku zlasti srednje šole:   prirediti valeto ; iti na valeto

valeur   gl. valer

validácija   -e ž ( á )
1. postopek plačevanja vožnje z mestnim avtobusom, pri katerem se preveri veljavnost in verodostojnost plačilne kartice:   validacija vrednostne kartice je bila uspešna ; oprema za validacijo / izpis validacij na avtobusu
2. potrjevanje ali dokazovanje skladnosti česa z obstoječimi standardi, zahtevami:   validacija modela ; postopek validacije ; identifikacija in validacija
3. rač.  preverjanje pravilnosti zapisa računalniške kode ali dokumenta:   programska oprema za validacijo podatkov
4. preverjanje, ovrednotenje:   sistem čaka na validacijo ; prošnja za validacijo dovoljenja za delo

validátor   -ja m ( ȃ )
naprava za validacijo kartice ob vstopu v mestni avtobus:   na vsakem avtobusu sta dva validatorja ; zvočni, svetlobni signali validatorja ; za validacijo uporabnik kartico prisloni k validatorju / validator parkirnih kartic
 
rač.  validator  računalniški program za preverjanje pravilnosti zapisa računalniške kode ali dokumenta

validírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
potrditi ali dokazati skladnost česa z obstoječimi standardi, zahtevami:   test je za merodajne rezultate treba še validirati ; validirati metodo ; validirati predloge

valídnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. veljavnost :   validnost rezultatov je nezanesljiva

valilec   gl. valivec 1

valílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na valjenje 2 :   valilna doba / valilni prostor
 
agr.  valilna jajca  sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje

valilka   gl. valivka

valílnica   -e ž ( ȋ )
1. kraj, prostor, urejen za valjenje navadno piščancev:   krmilnica in valilnica / valilnica za ptiče
// obrat za valjenje navadno piščancev:   farma ima svojo valilnico ; iti po piščance v valilnico
2. agr. valilnik :   položiti jajca v valilnico

valílnik   -a m ( ȋ )
1. agr.  naprava za valjenje navadno piščancev z umetnim ogrevanjem:   v valilniku izvaljeni piščanci / električni, umetni valilnik
2. rib.  posoda s tekočo vodo za valjenje ribjih iker:   polagati ikre v valilnik

valisnêrija   -e ž ( é )
bot.  vodna rastlina s trakastimi listi in samo moškimi ali samo ženskimi cveti, Vallisneria spiralis:   gojiti valisnerije v akvariju

valíšče   -a s ( í )
1. kraj, prostor, kjer ptice valijo:   ptičji par je pripravil, zapustil vališče / kokošnjak z urejenimi vališči
2. rib.  prostor s posodami za valjenje ribjih iker:   vališče z valilniki

valítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od valiti 2 :   za valitev primerna jajca

valíti 1   -ím nedov. ( ī í )
1. premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi:   valiti hlode ; prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje / narasla voda vali s seboj kamenje / ekspr.  reka vali svoje mrzle valove
// s takim premikanjem spravljati
a) kam:   valiti hlode na kup ; valiti sod v klet
b) od kod:   valiti sode s tovornjaka ; z višin se vali kamenje
2. ekspr.  dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega:   delo so valili drug drugemu / valiti odgovornost s sebe
// navadno v zvezi z na   delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega:   svoje dolžnosti rad vali na druge ; krivdo za neuspeh valijo nanj / bremena so valili na ramena delavcev
● 
ekspr.  valiti besede v ustih  nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati

valíti 2   -ím nedov. ( ī í )
s toploto, navadno lastnega telesa, dosegati, da se v jajcih, jajčecih razvijejo mladiči:   koklja, škorec vali / valiti jajca ; valiti piščance / umetno valiti / valiti ikre

valívec 1   -vca  in  valílec -lca  [ valiu̯ca m ( ȋ )
kdor kaj vali, premika:   valivec skal, sodov

valívec 2   -vca  in  valílec -lca  [ valiu̯ca m ( ȋ )
ptič, ki vali:   valivec ne zapušča gnezda

valívka   in  valílka -e  [ valiu̯ka ž ( ȋ )
ptica, ki vali:   samec prinaša valivki hrano ; ta kokoš je dobra valivka

valíž   -a m ( ī star.
1. okroglo kamenje, prod:   valiž in blato ob reki
2. debel človek:   valiž se je jezil in skakal

válj   -a m ( ā )
1. geom.  telo, ki ga omejujeta dva kroga in plašč:   premer, prostornina valja / enakostranični valj  katerega osni presek je kvadrat
2. predmet take ali podobne oblike:   nažagati iz debla valje ; spraviti tovor na vozilo na valjih, po valjih ; gumijast, kovinski, lesen valj
// tak predmet kot (samostojen) del orodja, priprave:   valj se premika, vrti ; namazati, pritrditi valje / prenosni, pritiskalni valj ; valj pisalnega stroja
// strojn.  glavni sestavni del batnega stroja:   tlak v valju ; motor s štirimi valji
♦ 
agr.  sortirni valj  valj mlatilnice za ločevanje žita po debelini zrnja ; kem.  merilni valj  steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov ; teh.  navijalni valj ; tekst.  osnovni valj  del statev, na katerem je navita osnova ; tiskarski valj  z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino ; tisk.  tiskovni valj  trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani

valjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na valjanje:   valjalni postopek / valjalna priprava
 
metal.  valjalni stroj ; valjalna proga ; usnj.  valjalni sod  valjasta posoda, v kateri se usnje brez tekočine valja, da se mehča

valjálnica   -e ž ( ȃ )
obrat za valjanje volnenih tkanin:   delati v valjalnici

valjálnik   -a m ( ȃ )
teh.  stroj, priprava za valjanje:   ropot valjalnikov / pekovski, suknarski valjalnik

váljanec   -nca m ( á )
1. metal.  izdelek, narejen z valjanjem:   jekleni valjanci ; valjanec za obroče
2. mn., v ruskem okolju  topli klobučevinasti škornji:   obuti valjance

váljanje   tudi  valjánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od valjati:   valjanje testa / valjanje jekla, pločevine / valjanje ozimnih posevkov / stroj za valjanje volnenih tkanin / valjanje otrok po tleh
 
teh.  hladno valjanje

váljar 1   -ja m ( á )
1. navadno lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje testa:   razvaljati testo z valjarjem / kuhinjski valjar
2. priprava, stroj za valjanje:   valjar ravna, tlači cestišče ; vleči, voziti valjar ; drobiti kepe z valjarjem ; betonski, jeklen, lesen valjar / cestni, snežni valjar ; motorni, ročni valjar ; valjar za platno
 
teh.  vibracijski valjar
3. priprava v obliki valja za nanašanje barve, laka:   nanašati lak z valjarjem ; čopiči in valjarji
● 
publ.  ruski valjar  nezadržno prodiranje sovjetske armade v drugi svetovni vojni ; publ.  sovražnikov valjar je šel mimo  napad, prodor z armado, ki vse uničuje

valjár 2   -ja m ( á )
delavec v valjarni:   plavžarji in valjarji

váljarček   -čka m ( á )
manjšalnica od valjar, priprava:   valjati testo z lesenim valjarčkom / vrtni valjarček

valjárna   -e ž ( ȃ )
obrat za valjanje kovin:   ob jeklarni gradijo valjarno ; valjarna bakra, pločevine

valjárniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na valjarno:   valjarniške naprave / valjarniška tehnika

váljast   -a -o prid. ( ā )
ki ima obliko valja:   valjast kozarec ; valjasto telo črva / pečatnik valjaste oblike
 
geom.  valjasta ploskev  ploskev, ki jo tvorijo vzporedne premice skozi vse točke določene krivulje ; tisk.  valjasto tiskalo

váljati   -am nedov. , tudi  valjájte;  tudi  valjála  ( á )
1. s premikanjem valja, valjarja po podlagi delati kaj
a) tanko, tanjše:   valjati testo / valjati jeklo, pločevino / valjati v plošče, trakove
b) bolj ravno:   valjati zemljo ; branati in valjati
c) bolj trdno, sprijeto:   težki valjarji valjajo cestišče / valjati blago, sukno
2. premikati kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi:   valjal ga je po travi, da je bil ves zelen ; valjati svinčnik po mizi, v roki / valjati grižljaj po ustih, v ustih / ekspr.  otrok ves dan valja igrače po rokah  se igra z njimi
3. s takim premikanjem oblikovati kako snov, predmet v kaj valjastega:   valjati glino v roki / valjati svaljke iz testa
4. obračati v kakem živilu, da se to prime površine:   valjati zrezke v moki, jajcu in drobtinah
5. vulg.  opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose (s kom):   mnogi so jo že valjali

valjávec   -vca m ( ȃ )
nekdaj  delavec, ki valja:   zaposliti valjavca / valjavec cest
 
teh.  valjavec profilov

valjávka   -e ž ( ȃ )
nekdaj  delavka, ki valja:   zaposlila se je kot valjavka

váljčast   -a -o prid. ( ā )
ki ima obliko (majhnega) valja:   valjčast hlod / valjčasta oblika

váljček   -čka m ( ȃ )
1. manjšalnica od valj:   valjčki se vrtijo ; gumijast, kovinski, steklen valjček ; kroglice, valjčki in ploščice / prenosni, pritiskalni valjček
 
tekst.  raztezalni valjčki
2. obrt.  priprava v obliki manjšega valja z ročajem za nanašanje barve, vzorca na steno, pritrjevanje tapet:   potegniti z valjčkom po steni

váljčen   -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na valjček ali valj:   valjčna priprava / valjčni mlin  mlin, v katerem se melje žito med dvema vzporedno ležečima valjema, ki se vrtita različno hitro
 
mont.  valjčni nakladalnik  naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak ; strojn.  valjčni drobilnik ; teh.  valjčni brusilnik  stroj za brušenje jeklenih valjčkov ; valjčni ležaj  ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom valjčki ; tekst.  valjčni tisk  tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji

vàlje   prisl. ( ȁ )
nar. takoj :   ne bom več čakal, valje mi daj / valje drugi teden pridejo

váljec   -jca m ( ȃ )
valjček :   podložiti lesene valjce

váljek   -jka m ( ȃ )
1. valjček :   podložiti valjke
2. obrt.  priprava v obliki manjšega valja za nanašanje barve, vzorca na steno, pritrjevanje tapet:   gumijast, kožnat valjek ; čopiči in valjki / vzorčni valjek

váljen   -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na valj:   valjni plašč ; valjna površina
 
teh.  valjni profil

valjênje 1   -a s ( é )
glagolnik od valiti 1 :   valjenje skal ; valjenje in vrtenje / poškodoval se je pri valjenju sodov v klet

valjênje 2   -a s ( é )
glagolnik od valiti 2 :   valjenje jajc / naravno, umetno valjenje

váljev   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na valj:   valjev plašč / mazati valjevo površino
 
strojn.  valjeva glava  cilindrska glava

váljkati   -am nedov. ( ȃ )
obrt.  odtiskovati vzorec na steno z vzorčnim valjkom:   beliti in valjkati

valkíra   -e ž ( ȋ )
nav. mn., v germanski mitologiji  vsaka od devic, ki vodijo padle junake v posmrtno bivališče in jim tam strežejo pri gostijah z bogovi:   junake so spremljale valkire ; pesem valkir

valobrán   -a m ( ȃ )
zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi:   valovi butajo v valobran ; betonski valobran

valolòm   -ôma m ( ȍ ó )
knjiž. valobran :   valovi butajo v valolom

váloma   prisl. ( ȃ )
knjiž.  v valu, v valovih:   voda je valoma predrla nasip ; pren.  obup se ji je valoma zaganjal k srcu

valorizácija   -e ž ( á )
glagolnik od valorizirati:   valorizacija zalog / valorizacija stroškov / valorizacija arhitekturnih vrednot

valorizacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na valorizacijo:   valorizacijski postopek / valorizacijski količnik

valorizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. ekon.  določiti čemu vrednost (v denarju), ovrednotiti:   valorizirati zaloge v skladiščih / valorizirati delo / valorizirati znesek na današnjo vrednost
2. knjiž. ovrednotiti , oceniti :   valorizirati objavljene izsledke

valovánje   -a s ( ȃ )
1. glagolnik od valovati:   valovanje morja / valovanje zraka / valovanje las v vetru / nemirno valovanje množice / uživala sta v valovanju valčka / valovanje čustev, misli
2. fiz.  pojav, pri katerem se kaka količina v kraju in času periodično spreminja:   meriti, opazovati valovanje ; jakost valovanja / elektromagnetno valovanje  električno in magnetno polje, ki se periodično spreminjata, prepletata in razširjata v prostor ; krogelno valovanje  ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani ; krožno valovanje  ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani ; longitudinalno  ali  vzdolžno valovanje ; transverzalno  ali  prečno valovanje

valováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. gibati se, premikati se v obliki valov:   voda valuje / čutil je, kako zrak okrog njega valuje / griva, tančica je valovala v vetru ; žito valuje / ritem valuje / ekspr.  množica je nemirno valovala / ekspr.  črta enakomerno valuje
2. s prislovnim določilom  tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje:   morje je valovalo tik pod njimi / ekspr.  dolgi lasje ji valujejo čez hrbet
// ekspr.  pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:   na obrazu ji je valovala rdečica / strasti so močno valovale v njej / v njegovih besedah je valovalo upanje
● 
ekspr.  prsi mu valujejo od vznemirjenja  se mu širijo in upadajo ; ekspr.  srce ji je valovalo, ko je mislila nanj  močno bilo ; ekspr.  tri leta je valovalo stavkovno gibanje  so bile stavke

valôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na val ali valovanje:   valovni izvir ; valovni sunek / valovna črta, krivulja na gladini / valovna gibanja v ozračju
 
ekspr.  biti s kom na isti valovni dolžini  biti enakega mnenja, istih misli
 
fiz.  valovni dol, vrh ; valovni hrbet  točka v stoječem valovanju, ki najmočneje niha ; valovni vozel  točka v stoječem valovanju, ki ne niha ; valovna dolžina  razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost

valovênje   -a s ( é )
glagolnik od valoveti:   valovenje se je poleglo / valovenje žita

valovéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. gibati se, premikati se v obliki valov:   jezerska gladina je valovela / dolgi lasje so ji valoveli v vetru / ritem valovi / ekspr.  na trgu je valovela množica
2. ekspr., s prislovnim določilom  širiti se, prihajati:   iz dvorane valovi glasba ; od peči je valovela toplota
● 
ekspr.  čutil je, kako mu je valovela kri  kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala

valovít   -a -o prid. ( ȋ )
1. na katerem so valovi:   valovita gladina ; valovito jezero, morje / valovito žitno polje
2. po obliki podoben valu, valovom:   valovit obris grebenov ; valovita črta ; enakomerno, rahlo valovit / valovita pokrajina ; cesta je valovita in jamasta / valovita lepenka, pločevina / valoviti lasje ; pes z valovito dlako
 
gozd.  valovita rast lesa ; papir.  valoviti karton

valovíti   -ím nedov. ( ī í )
1. delati, povzročati valove na čem:   burja je valovila morje ; parnik je valovil vodo / veter valovi žito / ekspr.  vročina valovi zrak
2. ekspr. vznemirjati , razvnemati :   njena bližina mu valovi kri ; nemir mu je valovil srce

valovítka   -e ž ( ȋ )
grad.  večja salonitna plošča s petimi ali osmimi valovi za pokrivanje ostrešja:   proizvodnja valovitk

valovítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost valovitega:   valovitost morja / valovitost pokrajine / valovitost las

valôvje   -a s ( ȏ )
1. več valov, valovi:   valovje buči, se vali ; rešiti se iz valovja ; razburkano valovje ; rušilna moč valovja
2. ekspr., navadno s prilastkom  velika količina, množina česa:   znašel se je sredi pšeničnega valovja ; valovje človeških glav

valovljênje   -a s ( é )
glagolnik od valoviti:   valovljenje jezerske gladine

valôvnica   -e ž ( ȏ )
knjiž.  navadno enakomerno valovita črta:   narisati valovnico ; valovnica in cikcak / krasiti lončenino z valovnicami / črta valovnica
 
šol.  element raztegnjene kačaste oblike pri pisani črki

valovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
elektr., ptt  votel kovinski vodnik:   napeljati valovod

válpet   -pta  [ valpət in vau̯pət m ( ā )
v fevdalizmu  najvišji hlapec na zemljiškem gospostvu, ki nadzoruje tlačane:   valpet priganja tlačane k delu ; grofovski valpet ; valpet in biriči

válptov   -a -o  [ valptov- in vau̯ptov- prid. ( ā )
nanašajoč se na valpta:   valptov bič / valptovo priganjanje

válter   tudi  walter -ja  [ válter m ( á )
polavtomatska pištola nemškega tipa:   streljati z valterjem

váluk   -a m ( ȃ )
lahko vojaško oklepno vozilo slovenskega proizvajalca Sistemska tehnika:   izdelovati valuke ; nakup valukov ; oborožitev za valuka / šestkolesni valuk ; valuk z mitraljezom / oklepnik valuk

valúta   -e ž ( ȗ )
1. denarna enota kake države:   zamenjati valuto ; domača, japonska valuta ; vrednost valute pada ; evro, dolar in druge valute
2. ekon.  denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote, veljava:   reforma valute / papirna  ali  prosta valuta  pri kateri denarna enota ni določena z vrednostjo blaga, iz katerega je denar narejen ; srebrna, zlata valuta  pri kateri je denarna enota vezana na vrednost srebra, zlata ; vezana valuta  pri kateri je denarna enota vezana na vrednost kakega blaga, navadno zlata ali srebra
3. ekon.  tuja, nedomača gotovina:   kupovati, menjavati valuto ; prodajati za valuto
● 
knjiž., ekspr.  danes je besedna valuta razveljavljena  vrednost
♦ 
ekon.  klirinška valuta ; valuta zlata v palicah  zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila ; fin.  konvertibilna valuta ; devalvacija valute ; pravn.  valuta: 31. 12. 1989  rok, čas nastanka določenega pravno odločujočega finančnega dejstva je 31. decembra 1989

valutáren   -rna -o prid. ( ȃ )
zastar. valuten :   vpliv valutarnih sprememb na gospodarstvo

valúten   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na valuto:   valutni tečaj / valutno območje / valutna reforma

vámp 1   -a m ( ā á )
knjiž.  spolno zelo privlačna, za moške pogubna ženska, zlasti kot filmski lik:   izzivalni pogledi vampa / ženska vamp ; v prid. rabi:  vamp ženske

vàmp 2   vámpa m ( ȁ á )
1. zool.  del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana:   ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati ; vamp in kapica
2. mn.  goveji želodec kot hrana:   kupiti, izplakovati vampe / goveji vampi
// jed iz majhnih kosov tega dela:   jesti, kuhati vampe / vampi v omaki ; vampi s krompirjem / pog.  naročiti male, velike vampe  malo, veliko porcijo te jedi
 
gastr.  tržaški vampi
3. trebuh prežvekovalcev:   voda je segala govedu do vampa ; suniti vola v vamp ; napet, velik vamp / dlaka na vampu
// ekspr.  trebuh živali, zlasti velik, debel:   vamp prašiča
// nizko  trebuh človeka, zlasti velik, debel:   vamp mu visi čez hlače / imeti prazen vamp  biti lačen ; skrbijo samo za svoj vamp  samo zase
4. nizko  trebušast, požrešen človek:   ta vamp bi vse pojedel / kot psovka  vamp požrešni
5. ekspr.  izbočeni, širši del posode, predmeta:   vamp soda
// notranjost česa, zlasti votlega:   tovor v vampu ladje

vampáč   -a m ( á )
nizko  kdor ima velik trebuh:   presiti vampači

vámpast   -a -o prid. ( á )
ki ima velik vamp:   vampasta krava / nizko  vampast človek

vámpek   -pka m ( ȃ )
manjšalnica od vamp, želodec:   vampek jagnjeta / hodil je po gorah, da bi mu vampek splahnel / vampek vrča

vámpež   -a m ( ȃ )
nizko  kdor ima velik trebuh:   zoprn mi je ta vampež / kot psovka  vampež debeli

vampír   -ja m ( í )
1. po ljudskem verovanju  mrtvec, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri:   spremeniti se v vampirja ; legende, zgodbe o vampirjih ; boj, orožje proti vampirjem ; obračun z vampirjem ; čarovnice, volkodlaki in vampirji / v filmu je nastopal v vlogi krvoločnega vampirja
2. slabš.  brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec:   lastnik tovarne je bil pravi vampir
♦ 
zool.  vampirji  netopirji, ki se hranijo s krvjo toplokrvnih živali, Desmontidae; netopirji, ki se hranijo z žuželkami in rastlinskimi plodovi, Phyllostomidae

vampírka   -e ž ( í )
po ljudskem verovanju  mrtva ženska, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri:   maščevalna, zlobna vampirka ; preobrazba v vampirko ; obračun,soočenje z vampirko ; čarovnica in vampirka / v filmu je odigrala vlogo privlačne vampirke

vampírski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na vampirje:   vampirska zgodba / vampirski zobje ; sam.:  v njenem ravnanju je nekaj vampirskega

vampírstvo   -a s ( ī )
1. po ljudskem verovanju  dejstvo, da je kdo vampir:   rešiti koga vampirstva
2. slabš.  brezobzirno, neusmiljeno izkoriščanje:   očitati lastnikom rudnika vampirstvo / duhovno vampirstvo

vámpov   -a -o  ( á )
pridevnik od vamp, želodec:   vampova juha

vanádij   -a m ( á )
kem.  trda, krhka težka kovina modrikasto sive barve, element V:   legirati jeklo z vanadijem

vandál   -a m ( ȃ )
slabš.  kdor brez pravega razloga, namena poškoduje, uniči kaj koristnega, lepega:   neki vandal je poškodoval kip ; vedejo se kot vandali

vandalízem   -zma m ( ī )
slabš.  poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga, namena:   preprečiti vandalizem ; sledovi vandalizma / vandalizem okupatorja

vandalizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vandalizirati:   organizirano vandaliziranje mesta ; vandaliziranje policijskih avtomobilov, poslopja parlamenta / vandaliziranje umetniških del

vandalizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ slabš.
s poškodovanjem uničevati kaj koristnega, lepega brez pravega razloga, namena:   izgredniki so ropali in vandalizirali trgovine ; vandalizirati javno, zasebno lastnino ; brezobzirno vandalizirati več objektov v okolici

vandálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vandale ali vandalstvo:   vandalski napad na spomenik ; vandalsko trganje planinskega cvetja

vandálstvo   -a s ( ȃ )
slabš.  poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga, namena:   preprečiti vandalstvo

vándranje   -a s ( ȃ )
pog. popotovanje :   vandranje od vasi do vasi / vandranje po svetu
// potepanje :   popoldansko vandranje

vándrati   -am nedov. ( ȃ )
pog. popotovati :   vandrati iz kraja v kraj / vandrati po svetu
// potepati se:   kje si vandrala celo popoldne

vándrovček   -čka m ( ā )
manjšalnica od vandrovec:   po cesti gresta dva vandrovčka

vándrovec   -vca m ( ā pog.
1. popotnik :   sprejeti vandrovca ; biti večni vandrovec
2. kdor opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj:   vandrovca sta igrala na harmoniko / obrtniški vandrovec  potujoči obrtnik

vándrovski   -a -o prid. ( ā pog.
1. ki (rad) popotuje:   vandrovski človek / vandrovski nagon
2. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj; potujoč :   vandrovski komedijant, pevec

vanilín   -a m ( ȋ )
kem.  bela, dišeča snov, dobljena iz vanilje ali narejena umetno:   uporaba vanilina v proizvodnji čokolade, likerjev, parfumov / umetni vanilin ; v prid. rabi:  vanilin sladkor

vanílja   in  vanílija -e ž ( í )
tropska rastlina z velikimi zelenkasto rumenimi listi ali njeni posušeni plodovi, ki se uporabljajo kot dišava:   strok vanilje / nasadi vanilje / konjak z jajci in vaniljo ; cimet, klinčki in vanilja

vaníljev   in  vanílijev -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na vaniljo:   vaniljev vonj / vaniljeva paličica / vaniljev liker, sladoled

vaníljevec   in  vanílijevec -vca m ( í )
tropska rastlina z velikimi zelenkasto rumenimi listi, katere posušeni plodovi se uporabljajo kot dišava:   listi vaniljevca ; vaniljevci in cimetovci

vaníljin   in  vanílijin -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na vaniljo:   vaniljin sladoled
 
gastr.  vaniljin sladkor  sladkor z dodatkom vanilje

vapíti   -ja m ( ȋ )
zool.  jelen z velikim nazaj zavitim rogovjem, Cervus elaphus canadensis:   vapiti in karibu

vár 1   -a m ( ȃ )
teh.  strjen material, ki je pri varjenju zmehčan ali staljen:   zgladiti var / čisti var  del vara, v katerem je pretaljen samo dodajni material

vár 2   -a m ( ȃ )
elektr.  enota za merjenje jalove moči električnega toka:   meriti v varih

váralica   -e ž ( ȃ )
zastar. varavec , slepar :   on je varalica, izogibaj se ga / sleparji in varalice  goljufi

varán   -a m ( ȃ )
nav. mn., zool.  kuščarji z dolgo glavo in vratom, z navadno dolgim debelim repom in globoko preklanim jezikom, Varanidae:   različne vrste varanov ; nevarne bakterije v slini varanov ; kače, legvani in varani / komodoški varan  velik mesojedi varan, ki živi na nekaterih indonezijskih otokih

váranje   -a s ( ȃ )
glagolnik od varati:   varanje lahkovernih ljudi / varanje moža

varánt   -a m ( ā )
pravn.  del listine, s katerim se potrdi zastavitev uskladiščenega blaga; zastavnica :   izročiti varant banki

várati   -am nedov. ( ȃ )
1. z določenim namenom zavajati koga v zmoto:   varati prijatelja ; varati koga z lepimi besedami / varati samega sebe  slepiti
 
videz vara  resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled
2. biti nezvest:   ženo vara že tri leta / varala ga je s svojim šefom
3. star. goljufati :   varati pri kartanju

várav   -a -o  in  varàv -áva -o prid. ( ā; ȁ á )
star.  ki vara:   varave ljubice
// varljiv :   varavo upanje

váravec   -vca m ( ā )
ekspr.  kdor vara:   ne verjemi mu, on je velik varavec

várčen   -čna -o prid. , várčnejši  ( á ā )
ki si prizadeva porabiti čim manj
a) denarja:   varčen človek ; biti varčen / varčen pri izdatkih
b) dobrin sploh:   varčna gospodinja / biti varčen pri hrani, obleki
● 
ekspr.  to je varčen avtomobil  ta avtomobil porabi malo goriva ; ekspr.  je varčen v besedah  je redkobeseden
♦ 
elektr.  varčni transformator  transformator, pri katerem imata primarno in sekundarno navitje skupne dele

varčeválčev   -a -o  [ varčevau̯čev- ( ȃ )
pridevnik od varčevalec:   varčevalčeva hranilna knjižica

varčeválec   -lca  [ varčevau̯ca m ( ȃ )
kdor varčuje pri banki, hranilnici:   varčevalci dvigujejo denar / stanovanjski varčevalec

varčeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varčevanje:   varčevalni ukrepi / varčevalna doba / varčevalni dan  dan varčevanja

varčeválka   -e  [ varčevau̯ka tudi varčevalka ž ( ȃ )
ženska, ki varčuje pri banki, hranilnici:   vpisati vlogo varčevalke

varčevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od varčevati:   z varčevanjem priti do premoženja ; varčevanje z denarjem / varčevanje pri hrani ; varčevanje z materialom / stanovanjsko varčevanje ; dan varčevanja / namensko varčevanje

varčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
prizadevati si porabiti čim manj
a) denarja:   varčuje, zato si lahko marsikaj kupi / varčevati za avtomobil, hišo / pog.  nima za koga varčevati / varčevati pri izdatkih ; varčevati z denarjem / varčevati pri banki, hranilnici
 
fin.  namensko varčevati  za določen namen, ki ga organizira navadno banka
b) dobrin sploh:   varčuj, da nam ne zmanjka vode / varčevati pri hrani, obleki ; varčevati z elektriko ; varčevati s prostorom
● 
ekspr.  starši pri njem niso varčevali s palico  so ga velikokrat tepli ; ekspr.  z besedami je navadno zelo varčeval  bil je redkobeseden

varčljív   -a -o prid. ( ī í )
star. varčen :   varčljiv človek

várčnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  varčen človek:   bil je velik varčnež

várčnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost varčnega človeka:   znan je po svoji varčnosti / ekspr.  varčnost avtomobila pri porabi goriva / kljub varčnosti si ni gmotno opomogel  kljub varčevanju

várdar   -- ž ( ȃ )
cigareta slabše kakovosti z imenom Vardar:   v zavojčku je še ena vardar / že leta kadi vardar / cigarete vardar ; v prid. rabi:  vardar cigarete

vardévati   -am nedov. ( ẹ́ nar.
1. oskrbovati, skrbeti za:   vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih  pasti / vardevati bolnika  streči, negovati / vardevati ogenj na ognjišču
2. paziti , varovati :   vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo  bedijo pri njem

várek   -rka m ( ȃ )
teh.  del vara, narejen z enim premikom izvora varilne vročine po površini kovine:   variti z ozkimi varki / korenski varek

varekína   -e ž ( ȋ )
raztopina natrijevega hipoklorita za odstranjevanje madežev, pranje, beljenje:   namočiti perilo v mešanici mlačne vode in varekine

váren   -rna -o prid. , várnejši  ( á ā )
1. navadno v povedni rabi  ki je v takem stanju, položaju, da mu ne grozi nevarnost, kaj neprijetnega:   doma je varen ; tu so varni pred plazovi, poplavami ; biti varen pred radovednimi pogledi ; počutiti se varnega / material je tu varen pred ognjem / star.  človek ni nikjer več varen življenja
2. ki omogoča tako stanje, tak položaj:   varen kraj, prehod ; varna pot ; najti varno zatočišče, zavetje / ognja varen trezor  v ognju obstojen, ognjevzdržen

variabílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. spremenljiv , nestalen :   variabilni faktorji ; vrednost izdelkov je precej variabilna ; variabilen in konstanten
 
ekon.  variabilni del osebnega dohodka ; variabilni kapital  kapital, ki se uporablja za izplačevanje mezd

variabílnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. spremenljivost , nestalnost :   variabilnost oblike, razporeditve / odkrivanje variabilnosti sveta / velika variabilnost v znanju in sposobnosti učencev
 
biol.  lastnost organizmov, da se spreminjajo pod vplivom okolja ali zaradi sprememb dednih lastnosti, spremenljivost

variábla   -e ž ( ā )
1. fiz., mat.  količina, ki spreminja svojo vrednost, spremenljivka:   zamenjati variablo ; konstante in variable
2. knjiž., navadno s prilastkom  kar je spremenljivo in vpliva na kaj:   uspeh je odvisen od številnih variabel / spoznati vse variable v sistemu

variácija   -e ž ( á )
1. oblika, nastala kot posledica variiranja:   vzorec ima več variacij ; ponavljati se v različnih variacijah ; jezikovne, vsebinske variacije ; variacija motiva, ureditve / prizor z novimi variacijami / variacije organizma / to je variacija na staro, znano temo
// vrednost, stopnja česa, nastala kot posledica variiranja:   variacija raste, upada ; variacije se razlikujejo do deset odstotkov od povprečja ; variacija pogostnosti
2. variiranje :   pogosta variacija oblike ; variacija v barvi, tonu
3. glasb.  del skladbe, v katerem se tema melodično, harmonsko, ritmično spremenjena ponovi:   četrta variacija je v molu / karakterna variacija ; kontrapunktične variacije
// mn.  skladba iz takih delov:   igrati variacije ; Mozartove variacije
♦ 
astron.  variacija  sprememba v legi Lune zaradi vpliva Sonca in Zemlje s polmesečno periodo ; mat.  variacija  vsaka od skupin elementov določene množice, ki se od druge razlikuje po elementih in po razvrstitvi elementov ; variacija brez ponavljanja  pri kateri se elementi v skupini ne ponavljajo ; navt.  variacija  zaradi magnetnih anomalij časovno in krajevno spreminjajoča se napaka pri določanju magnetne deklinacije

variacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na variacijo:   variacijske razlike / variacijska statistika / variacijske glasbene oblike
 
mat.  variacijski koeficient  koeficient, ki izraža odklon vrednosti spremenljivke od njene srednje vrednosti ; variacijski račun  račun, pri katerem se računa funkcija, za katero ima določeni integral največjo ali najmanjšo vrednost

variánca   -e ž ( ȃ )
mat.  povprečna vrednost kvadratov odklonov spremenljivk od aritmetične sredine:   izračunati varianco

variánta   -e ž ( ȃ )
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela; različica , inačica :   primerjati obe varianti stare pesmi ; krajša, novejša varianta / oblikovne, stilne variante ; pesniške variante / v prislovni rabi  napisati kaj v več variantah
// oblika uresničitve česa, različna od druge oblike iste vrste:   k sliki je priložil svojo varianto ; v novi varianti je ta prizor črtan / druga varianta predvideva razširitev vhoda / novejše variante letala sprejmejo več potnikov
♦ 
alp.  izstopna, vstopna varianta  izstop, vstop v plezalno smer na drugem mestu, kot se sicer izstopa, vstopa ; biol.  varianta  vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma, različek ; jezikosl.  varianta morfema ; šah.  otvoritvena varianta  vsaka od možnosti pri določeni otvoritvi

variánten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varianto:   variantni načrt / variantna možnost

variántnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost variantnega:   variantnost pojava ; variantnost stališč

variátor   -ja m ( ȃ )
teh.  priprava za spreminjanje določene veličine:   variator hitrosti
 
elektr.  variator napetosti

varíca   -e ž ( í )
med.  krčna žila:   zdraviti varice ; varice na nogah

varieté   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
gledališče z raznovrstnim zabavnim programom, sestavljenim iz glasbenih, plesnih, akrobatskih točk:   predstave v varieteju
// nočni gostinski lokal s takim programom:   poje, pleše po barih in varietejih

varietêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na variete:   varietejski plesalec / varietejska točka / varietejsko gledališče

varietéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. različnost , raznovrstnost :   varieteta mnenj / varieteta barv
2. biol.  sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od vrste in podvrste:   ta vrsta ima več varietet / rastlinska, živalska varieteta ; varieteta graha

variíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od variirati:   variiranje stalnega programa / variiranje prodaje mleka v posameznih letnih časih / variiranje motiva

variírati   -am nedov. in dov. ( ȋ knjiž.
1. biti, pojavljati se v različnih, drugačnih oblikah, ne spreminjajoč pri tem svoje narave, svojega bistva; spreminjati se , biti različen :   barve na sliki variirajo odvisno od svetlobe ; običaji variirajo od kraja do kraja / cene variirajo glede na kvaliteto izdelka ; število članov variira med deset in trideset
2. preh.  delati, da kaj dobi, izgubi kake sestavine, ne da bi se pri tem spremenilo njegovo bistvo; spreminjati , predrugačevati :   variirati načrt, spored / variirati pesniški motiv

varikína   -e ž ( ȋ )
varekina :   odstraniti madež z varikino

varikológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za varikologijo:   varikolog je pregledal žile in ustje žil ; pregled pri varikologu / specialist dermatolog in varikolog

varikologíja   -e ž ( ȋ )
veda o krčnih žilah:   specialistka dermatovenerologije in varikologije / ambulanta za varikologijo

varílec   -lca  [ variu̯ca in varilca m ( ȋ )
delavec, ki vari:   delal je kot varilec / ključavničar varilec
 
metal.  obločni varilec  ki vari z električnim oblokom ; teh.  plamenski varilec  ki vari s plamenom, nastajajočim pri zgorevanju plina v kisiku

varílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na varjenje, spajanje:   varilni postopek / varilna delavnica / varilni aparat ; varilni prašek  pomožni dodajni material pri varjenju ; varilne rokavice  varilske rokavice / varilni agregat ; varilna elektroda  taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje ; varilno jeklo  varivo jeklo

varílka   -e  [ variu̯ka in varilka ž ( ȋ )
delavka, ki vari:   zaposlena je kot varilka

varílnica   -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za varjenje:   delati v varilnici ; kovačnica in varilnica

varílnik   -a m ( ȋ )
teh.  varilni aparat:   preizkusiti varilnik / varilnik za obločno varjenje

varílski   -a -o  [ tudi variu̯ski prid. ( ȋ )
nanašajoč se na varilce ali varjenje:   varilsko delo / varilski predpasnik ; varilske rokavice ; varilska očala  očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju / varilske klešče ; varilsko kladivo / varilski inženir, tehnik / varilska šola

varílstvo   -a  [ tudi variu̯stvo s ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja z varjenjem:   razvoj varilstva
// veda o tej dejavnosti:   inženir varilstva

varíola   -e ž ( ȋ )
med.  kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze :   cepiti proti varioli

variométer   -tra m ( ẹ̄ )
aer.  priprava za merjenje hitrosti dviganja in spuščanja letala:   variometer jadralnega letala

varíšče   -a s ( í )
teh.  mesto, prostor, kjer se vari, spaja:

váriti 1   -im  tudi  varíti -ím nedov. ( ā ȃ; ī í )
1. pripravljati kaj s kuhanjem česa:   variti pivo ; variti strup, zdravilo / variti zdravilne rastline
 
agr.  s segrevanjem raztopine slada v vodi povzročati spreminjanje škroba v sladkor
// star. kuhati :   variti čaj ; variti juho / variti medico, žganje
2. star. pripravljati , snovati :   variti načrte, zakone / nad mestom se vari nevihta

varíti 2   -ím nedov. ( ī í )
teh.  spajati kovinske, plastične dele s segrevanjem ali pritiskom:   variti plošče, žice / variti pločevino, umetne snovi

varív   -a -o prid. ( ī í )
teh.  ki se da variti:   variva snov ; varivo jeklo

varívo   -a s ( í )
knjiž.  snov, pridobljena z varjenjem, kuhanjem:   pripraviti varivo

varívost   -i ž ( í )
teh.  lastnost, značilnost varivega:   varivost kovin / preizkus varivosti

varjênec   -nca m ( é )
teh.  del, predmet, ki se vari:   vpenjanje varjencev

várjenje 1   in  varjênje -a s ( ā; é )
glagolnik od variti, kuhati:   varjenje piva / varjenje zdravilnih zelišč

varjênje 2   -a s ( é )
glagolnik od variti, spajati:   poškodovati si oči pri varjenju ; varjenje konstrukcije ; naprave, oprema za varjenje / hladno varjenje  brez prejšnjega segrevanja ; plamensko varjenje  s plamenom, ki nastaja pri zgorevanju plina v kisiku ; talilno varjenje  pri katerem se do tališča segreti deli spajajo brez pritiska, udarcev ; točkovno varjenje  pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika ; varjenje s pritiskom  pri katerem se do zmehčanja ali rahlega taljenja segreti deli spajajo s pritiskom, z udarci ; gorilnik, pištola za varjenje

várka 1   -e ž ( ȃ )
zastar. prevara :   odkriti varko / optična varka

várka 2   -e ž ( ȃ )
zastar. varovanje :   varka majhnih otrok / prinesti otroka na varko k sosedi  v varstvo
● 
zastar.  delati pod varko koga  pod nadzorstvom

varljív   -a -o prid. ( ī í )
ki vara, zavaja:   varljiv nasmeh ; varljive obljube / varljivi ovinki  navidezno nenevarni
 
obrt.  varljivi rob  notranji pregib roba iz tanjšega blaga, svile kot obroba pri debelejšem blagu ali če je blaga premalo
// ki ne ustreza resničnosti:   varljiv občutek

varljívka   -e ž ( ȋ )
knjiž.  kar koga vara, zavaja:   luč v daljavi je bila varljivka

varljívost   -i ž ( í )
lastnost varljivega:   varljivost besed / varljivost občutkov

várnica 1   -e ž ( ȃ )
zastar.  varnostna zaponka:   speti z varnico

varníca 2   -e ž ( í )
star.  kraj, prostor, kjer se kaj vari, kuha:   stopiti v varnico

várnost   -i ž ( á )
stanje varnega:   zagotoviti komu varnost ; varnost potnikov / imeti občutek varnosti / varnost letala ; varnost plovbe / varnost države / zaradi varnosti postaviti ograjo ; varnost pred napadalci, ognjem / državna, javna varnost ; osebna, pravna varnost ; potresna, požarna varnost stavbe ; premoženjska varnost ; socialna varnost  pri kateri je posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje družbeno priznanih življenjskih potreb ; varnost pri delu ; komisija za varnost v zračnem prometu
● 
zastar.  spraviti kaj, koga v varnost  na varno
♦ 
polit.  sistem kolektivne varnosti  dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena ; pravn.  javna varnost  nekdaj  del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost ; organi javne varnosti ; Uprava državne varnosti [UDV]  do 1967  organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve ; zgod.  Vojska državne varnosti [VDV]  med narodnoosvobodilnim bojem  odseku za notranje zadeve dodeljeni del narodnoosvobodilne vojske za varovanje narodnoosvobodilnega gibanja pred notranjimi sovražniki

várnosten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na varnost:   varnostna meja ; varnostno področje / varnostni ukrepi ; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik  inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu ; varnostni organi države  organi, ki skrbijo za državno, javno varnost ; varnostni pas  pas ozemlja, ki zagotavlja varnost ; elektronski varnostni sistem ; varnostna ključavnica  ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost ; varnostne sile  policija, vojska ; varnostna služba  služba, ki skrbi za javno, državno varnost ; varnostna verižica  verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti ; varnostne vžigalice  vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor ; knjiž.  varnostna zapona  del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka ; varnostna zaponka  zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček
● 
Varnostni svet  organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti
♦ 
aer., avt.  varnostni pas  pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku ; avt.  varnostni trikotnik  prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko ; varnostna razdalja  razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo ; varnostno ogledalo  ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost ; elektr.  varnostni stik  stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom ; varnostna vtičnica  vtičnica z varnostnim stikom ; kem.  varnostno razstrelivo  razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana ; mont.  varnostni stebri  deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati ; varnostna proga  proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov ; varnostna svetilka  svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost ; pravn.  varnostni ukrep  ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje ; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države ; strojn.  varnostna sklopka  sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi ; šport.  varnostna vez  vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne ; teh.  varnostni faktor  število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči ; varnostni ventil  ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste ; varnostna podložka  podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije ; varnostno steklo  proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov ; zgod.  Varnostno-obveščevalna služba [VOS]  med narodnoosvobodilnim bojem do 1944  služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku

várnostnica   -e ž ( á )
ženska, ki skrbi za premoženjsko in osebno varnost:   energična varnostnica ; razpis za varnostnico v trgovini ; dela kot osebna varnostnica ; varnostnik in varnostnica

várnostnik   -a m ( á )
kdor poklicno skrbi
a) za varnost premoženja koga:   varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca ; nočno delo varnostnikov
b) za osebno varnost koga:   varnostnik slavne filmske igralke ; varnostniki iz spremstva predsednika republike
c) za javno varnost, zlasti kriminalist:   varnostniki so roparja, zločinca že odkrili
č) za varnost pri delu:   varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo / inženir varnostnik  varnostni inženir

varoválec   -lca  [ varovau̯ca in varovalca m ( ȃ )
1. kdor koga ali kaj varuje:   otroku je bil učitelj in varovalec / varovalec umetnostnih zakladov / alpinist varovalec
2. zastar. varovalo :   kovinski varovalec

varoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki varuje, ščiti:   varovalni nasip proti vetru ; varovalni pas ob cesti, gozdu / varovalna čelada, obleka ; varovalna mreža ; pri plezanju je bil privezan na varovalno vrv / varovalni ukrepi / varovalna plast sluzi ; varovalna snov / varovalna krema  zaščitna krema / varovalna dieta za srce ; varovalna prehrana ; varovalno živilo / varovalno cepljenje  zaščitno cepljenje
 
agr.  varovalni posevek  posevek, ki varuje podsevek ; elektr.  varovalni vložek  vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke obdan z izolirnim plaščem ; gozd.  varovalni gozd  gozd, ki varuje zemljišče pred erozijo ; med.  varovalna maska  zaščitna maska ; teh.  varovalna podložka  varnostna podložka ; zool.  varovalna barva  barva, ki se ujema z barvo okolice ; žel.  varovalni vagon  vagon med lokomotivo in prvim potniškim vagonom ali med lokomotivo in vagonom z vnetljivim, nevarnim blagom

varovalíšče   -a s ( í )
alp.  prostor v steni, ki daje varnost plezalcu in varovanemu soplezalcu:   plezati do varovališča
● 
zastar.  otroka je nameravala pustiti v kakem varovališču  sirotišnici

varoválka   -e  [ tretji pomen varovau̯ka in varovalka ž ( ȃ )
1. priprava, ki prekine tokokrog, kadar je jakost toka prevelika ali ob kratkem stiku:   izključiti, odviti, zamenjati varovalko ; kapa, vložek varovalke / varovalka je pregorela / avtomatska varovalka  pri kateri se s pritiskom na gumb spet vzpostavi tokokrog ; glavna varovalka  plombirana varovalka, ki stoji pred števcem ; pren., knjiž.  lepega dne je pregorela varovalka njegovega potrpljenja
2. voj.  del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem:   odpreti, zapreti varovalko na puški, revolverju / odviti varovalko bombe
3. zastar. varuhinja :   varovalka otroka
♦ 
elektr.  staljiva varovalka  v kateri se žica stali in tako prekine tokokrog ; fiz.  varovalka za deset amperov ; teh.  plinska varovalka  ki zapre dovod plina v gorilnik, ko plamen nezaželeno ugasne

varoválo   -a s ( á )
1. kar kaj varuje:   varovalo za les ; zvočna varovala za ušesa
2. voj.  del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka :   odpreti varovalo na revolverju
♦ 
elektr.  napetostno varovalo  priprava za varovanje električnih naprav pred previsoko napetostjo

varovánček   in  várovanček -čka m ( á; á )
manjšalnica od varovanec:   vzgojiteljica in njeni varovančki
● 
zastar.  otroci so spravljali denar v varovančke  v hranilničke

varovánec   in  várovanec -nca m ( á; á )
1. kdor je deležen varstva, skrbi koga:   varovanci centra, doma, zavoda ; delavnice, koncerti za varovance ; prostori, sobe za ostarele varovance ; delo, pogovor z varovanci ; osebje in varovanci / varnostniki in njihov varovanec
2. kdor je deležen nasvetov, vodstva, zlasti športnik v odnosu do svojega trenerja:   varovanci na tekmi, treningu ; igra, uspeh, zmaga varovancev znanega selektorja, trenerja ; duhovnik s skupino mladih varovancev ; režiser in njegovi mladi varovanci
3. mladoletnik, za katerega skrbi varuh:   varovanca sta imela dobrega varuha
4. ekspr.  kdor uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe:   plemiči so podeljevali cerkvene službe svojim varovancem

varovánje   in  várovanje -a s ( á; á )
glagolnik od varovati:   varovanje hiše / varovanje pred okužbami / varovanje majhnih otrok / varovanje ugleda, zdravja / varovanje skrivnosti / varovanje osebnih podatkov  varstvo osebnih podatkov / prevzel je varovanje v steni ; škarjasto varovanje  z vrvema levo in desno od vodečega plezalca
 
nar.  varovanje mrliča  bedenje pri njem

varovánka   in  várovanka -e ž ( á; á )
1. ženska, deležna varstva, skrbi koga:   varovanke doma, zavoda ; nega varovanke z Alzheimerjevo boleznijo
2. ženska, deležna nasvetov, vodstva, zlasti športnica v odnosu do svojega trenerja:   izkušene varovanke ; igra, poraz, uspeh, zmaga varovank znanega selektorja, trenerja ; treningi z varovankami ; režiser in njegova varovanka
3. mladoletnica, za katero skrbi varuh:   varovanko je zastopal njen skrbnik ; za svojo varovanko je lepo skrbel
4. ekspr.  ženska, ki uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe:   varovanka predsednika je dobila ugleden položaj

varováti   -újem  in  várovati -ujem nedov. ( á ȗ; á )
1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa:   pes varuje dom ; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem,  zastar.  dežja ; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
// delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega:   fant je duševno prizadet in ga morajo varovati ; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo ; okno je varovala železna mreža
// imeti v oskrbi, varstvu:   pastir varuje čredo / varovati otroke
2. prizadevati si, da se kaj ohrani:   mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere ; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika ; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
3. v medmetni rabi  izraža grožnjo, svarilo:   fant, varuj se ; varujte se ga
● 
zastar.  varuj, da ga ne zadeneš  glej, pazi ; star.  dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo  v njih je bilo shranjeno ; nar.  varovati mrliča  bedeti pri njem ; zastar.  delo ga je varovalo pri življenju  ohranjalo ; star.  denarnico je skrbno varovala  pazila nanjo ; bog varuj povedati komu  bogvaruj
♦ 
alp.  varovati  z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil ; pravn.  varovati pravico  ščititi pravico ; šah.  varovati kralja

várpa   -e ž ( ȃ )
zlasti v švedskem okolju  (športna) igra, pri kateri se mečejo zaobljeni kamni ali tem podobni izdelki iz kovine h klinu v oddaljenosti 20 m:   pomeriti se v varpi

várstven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varstvo:   varstveni ukrepi ; varstveno spremstvo / varstvena vzgoja / varstvena dejavnost / varstveni dodatek  dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine ; šol. žarg.  varstveni oddelek  oddelek s podaljšanim bivanjem ; vzgojno-varstvena organizacija [VVO]  organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ 
ekon.  varstvena carina  zaščitna carina ; pravn.  varstveni sodnik  nekdaj  sodnik, ki postavi mladoletniku brez očeta varuha premoženja in nadzoruje njegovo delo ; varstveno pismo  nekdaj  listina, s katero oblastni organ zagotovi zlasti tujemu državljanu posebno varstvo ; rib.  varstvena doba  doba, ko je ribolov (nekaterih rib) prepovedan ; urb.  varstveno območje  območje, kjer je raba zemljišč omejena zaradi zagotovitve dolgoročnega urejanja prostora ; sam.:, šol. žarg.  varstvena učencem pomaga pri nalogah  učiteljica pri podaljšanem bivanju

várstvenik   -a m ( ȃ )
kdor skrbi za varstvo okolja:   varstveniki so proti gradnji jedrskih elektrarn ; protestno zborovanje varstvenikov

várstvo   -a s ( ȃ )
1. prizadevanje, skrb, da se odvrne nevarnost od koga:   zaupati komu varstvo otroka / organizirati, urediti otroško varstvo / celodnevno varstvo ; šol. žarg.  šolsko varstvo  bivanje učencev v šoli določen čas pred poukom ali po njem; podaljšano bivanje / izročiti konje hlapcu v varstvo
2. prizadevanje, skrb, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega:   dajati, nuditi komu varstvo / okrepiti policijsko, vojaško varstvo / vzeti koga pod svoje varstvo, v svoje varstvo / ekspr.  zateči se v varstvo okopov, trdnjave / socialno varstvo  družbene dejavnosti, s katerimi se posameznikom, družinam organizirano zagotavljajo ustrezne življenjske razmere ; zdravstveno varstvo  družbene dejavnosti, katerih namen je varovanje zdravja, zdravljenje prebivalstva ; skupnost socialnega varstva ; zavod za varstvo pri delu / varstvo osebnih podatkov  onemogočanje zlorabe in posegov v posameznikovo zasebnost pri zbiranju, obdelovanju in hranjenju osebnih podatkov
3. prizadevanje, da se kaj ohrani:   ukrepi za varstvo narave, okolja / varstvo morja pred onesnaževanjem / zavod za spomeniško varstvo / spomeniško varstvo je izdalo dovoljenje  zavod, organ za spomeniško varstvo
● 
dati komu denar v varstvo  da ga varuje, hrani ; odpeljati obsojenca pod močnim varstvom  močno zastraženega, da ne bi pobegnil ali da ga ne bi kdo rešil, napadel
♦ 
pravn.  pravno varstvo  ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom ; zahteva za varstvo zakonitosti  izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon ; začasni ukrepi družbenega varstva  do 1989  začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine

varstvoslôvec   -vca m ( ȏ )
strokovnjak za varstvoslovje:   društvo varstvoslovcev ; diplomirani varstvoslovec

varstvoslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na varstvoslovje:   varstvoslovna terminologija ; varstvoslovno raziskovanje / varstvoslovni problemi ; najnovejša varstvoslovna spoznanja

varstvoslôvje   -a s ( ȏ )
veda o družbenih mehanizmih za zagotavljanje varnosti in varstva v državi:   študij varstvoslovja ; reševanje aktualnih problemov na področju varstvoslovja ; fakulteta, inštitut za varstvoslovje ; obramboslovje, varstvoslovje in kriminologija

varstvoslôvka   -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za varstvoslovje:   po izobrazbi je diplomirana varstvoslovka

varšavjánka   -e ž ( ȃ )
1. družabni ples v tričetrtinskem taktu, po izvoru iz Poljske:   plesali so krakovjak in varšavjanko
2. mednarodna proletarska revolucionarna pesem s prvotnim refrenom: Naprej Varšava:   zapeli so varšavjanko

varšávski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Varšavo:   varšavske znamenitosti / nekdaj  varšavski geto
 
polit.  Varšavski pakt  vojaška zveza vzhodnoevropskih socialističnih držav s skupnim vojaškim poveljstvom, sklenjena leta 1955 v Varšavi

várščina   -e ž ( ȃ pravn.
1. premičnine ali nepremičnine, ki se dajo za zagotovitev izpolnitve določenih obveznosti, dolžnosti:   dati, vrniti, zahtevati varščino
2. vsota, ki se da, da se kdo začasno izpusti na prostost:   plačati varščino za koga

várščinski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varščino:   varščinska vsota / varščinske obresti

váruh   -a m ( ȃ )
1. kdor je uradno določen, da skrbi za mladoletno osebo in upravlja z njenim premoženjem:   starši so ji zgodaj umrli in dobila je varuha ; sodišče ga je postavilo fantu za varuha
// kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe:   sodišče je določilo varuhe  skrbnike / varuh premoženja koga  skrbnik / varuh človekovih pravic  predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi / ekspr.  varuh zatiranih  zaščitnik
2. kdor kaj varuje:   bil je skrben varuh vinograda / družina je šla na izlet, on pa je ostal doma za varuha
3. nav. ekspr.  kdor si prizadeva, da se kaj ohrani:   varuhi šeg in navad / varuhi meščanske morale ; varuhi revolucije / varuh pravice  sodnik, policist ; varuh javnega reda, javne varnosti  policist
♦ 
rel.  angel varuh

váruhinja   -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki varuje, neguje (tujega) otroka, (tuje) otroke; varuška :   najti otroku varuhinjo
// ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok:   varuhinje v otroških vrtcih / seminar, tečaj za varuhinje
2. ženska, ki kaj varuje:   danes je za varuhinjo hiše / svečenice so bile varuhinje svetega ognja / država naj bo varuhinja državljanov / varuhinja človekovih pravic  predstavnica ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi

váruška   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok:   varuške v otroških vrtcih / tečaj za varuške
// pog. varuhinja :   otrokom je bila dobra varuška / ostal je doma za varuško

váruški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varuhe ali varuštvo:   varuške dolžnosti / do nje je imel varuški odnos

váruštvo   -a s ( ȃ )
1. dejavnost varuhov:   prevzeti varuštvo / varuštvo staršev / biti pod varuštvom
2. ekspr.  samovoljno nadzorstvo:   osvoboditi se varuštva tujcev / idejno, politično varuštvo

váržet   -a m ( ā )
nižje pog. žep :   seči z roko v varžet

vás   ž ( ȃ )
navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom:   vas ima sto prebivalcev ; vas leži ob reki ; domača, rojstna vas ; hribovska, zakotna vas ; vas Vrhpolje ; gospodarska poslopja v vasi / ribiška vas / hoditi po vasi / živeti na vasi / fantje na vasi pojejo  na prostem v središču vasi ; novica se je hitro razširila po vasi  med prebivalci vasi ; ekspr.  vsa vas govori o tem  vsi prebivalci vasi / globalna vas  ves sodobni svet, ki temelji na medkulturnem povezovanju in je informacijsko, tehnološko, telekomunikacijsko povezan v celoto ; ekspr.  svetovna vas  globalna vas
● 
iti v vas h komu  v kmečkem okolju  obiskati koga, iti na obisk h komu ; ekspr.  zakulisne igre so mu bile tedaj še deveta vas  jih še ni poznal ; šalj.  Ljubljana je bila takrat še dolga vas  majhno, provincialno mesto ; olimpijska vas  naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger ; knjiž.  to so le Potemkinove vasi  kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis ; ekspr.  to je zame španska vas  to mi je popolnoma neznano ; preg.  dober glas seže v deveto vas  kar je dobro, je daleč naokrog znano
♦ 
geogr.  gručasta, obcestna, središčna vas

vásezaglédanost   -i ž ( ȃ-ẹ̑ ekspr.
preveliko, pretirano občudovanje samega sebe:   vsi so opazili njegovo arogantno vasezagledanost ; napuh, zabitost, zaplankanost in vasezagledanost

vásezaljúbljenost   -i ž ( ȃ-ú )
ekspr.  zaljubljenost vase:   odbijala jih je njegova vasezaljubljenost / v svoji vasezaljubljenosti je v vsakem videl skritega sovražnika

vásezavérovanost   in  vásezaverovánost -i ž ( ȃ-ẹ́; ȃ-á )
ekspr.  zaverovanost vase:   umetnikova vasezaverovanost / v svoji vasezaverovanosti in sebičnosti na pomoč ni pomislila

vasíca   -e ž ( í )
manjšalnica od vas:   v dolini leži vasica ; rojstna vasica

vaskuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
med.  nanašajoč se na žile, žilen:   vaskularne bolezni / vaskularni sistem

vasoválec   -lca  [ vasovau̯ca m ( ȃ )
v kmečkem okolju  kdor vasuje:   vasovalec pod dekletovim oknom / fant vasovalec je zavriskal

vasoválka   -e  [ vasovau̯ka ž ( ȃ )
v kmečkem okolju obiskovalka :   hitro je odpravila sitne vasovalke

vasoválski   -a -o  [ vasovau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vasovalce ali vasovanje:   vasovalska noč / vasovalske pesmi

vasovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vasovati:   vasovanje pri dekletu / spominjati se fantovskih vasovanj

vasováti   -újem nedov. ( á ȗ )
v kmečkem okolju  biti ponoči na obisku pri dekletu:   vasoval je pod oknom in dobil nagelj / fantje so cele noči vasovali pri dekletih / hoditi, iti vasovat
// biti na obisku pri kom sploh:   rad vasuje pri sosedu ; pren.  danes bo spet dolgčas vasoval pri nas ; misli so vasovale drugje
● 
nar. zahodno  sosede so veliko vasovale  hodile od hiše do hiše, zlasti zaradi klepetanja ; vasovati pri mrliču  v kmečkem okolju  bedeti pri mrliču

vàš   váša -e zaim. ( ȁ á )
1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi:   vaš avtomobil, travnik ; to je zdaj vaše / vaši lasje ; vaša zunanjost
// izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba:   nastopili bodo v vašem gasilskem domu ; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi:   to najbrž ni bil vaš namen ; vaši nazori nas ne motijo ; vaša dolžnost je, da pridete ; vaše veselje je nalezljivo
// izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico:   vaš odjemalec ; vaš ugled, vpliv ; vaša družba mi je všeč ; storite, kar zahtevata vaša čast in vest
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe:   vaši otroci, predniki ; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe:   vaš odgovor, predlog ; vaše pismo komisiji so že obravnavali
5. pog.  izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo:   pohitite, to je vaš vlak ; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol  stol, na katerem običajno sedite / ekspr.  ta vaša nezaupljivost
6. ekspr.  izraža čustven odnos, navezanost:   to je vaš človek ; dela za vašo stvar / v pismih  vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje  izraža spoštovanje:   vaša ekscelenca ; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov:  vaša gnada ; vaša milost ; vaša presvetlost ; vaše blagorodje
● 
on je vaših let  star toliko kot vi ; pog.  če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače  če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače ; ekspr.  dajte že mir s tem vašim nogometom  izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh ; knjiž.  v vašem primeru gre za resno zadevo  v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti ; ekspr.  to ni vaša stvar  to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte ; ekspr.  to bi rad slišal iz vaših ust  od vas ; pog.  bila je vaša  imeli ste z njo spolne odnose ; sam.:  vaši so izgubili  vaši vojaki, športniki ; v nedeljo smo videli vaše  vaše sorodnike, svojce ; pog.  vašega sem videla v gostilni  vašega moža ; pog.  prav, naj bo po vašem  po vašem mnenju ; tu ni nič vašega  vaše lastnine

vaščàn   in  vaščán -ána m ( ȁ á; ȃ )
prebivalec vasi:   vaščani popravljajo cesto ; meščani in vaščani

vaščánka   -e ž ( ȃ )
prebivalka vasi:   meščanke in vaščanke / poročil se je z vaščanko

vaščánski   -a -o prid. ( ȃ )
zastar. vaški 1 vaščanska hiša / vaščanske razmere

váški 1   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vas:   vaške hiše / vaška krčma, šola ; vaško pokopališče / vaški pašnik ; vaška mlaka / vaški reveži ; vaški trgovec, učitelj ; nekdaj  vaški župan ; slabš.  vaška klepetulja / vaški odbor ; vaška skupnost / star.  vaška srenja  prebivalci vasi
 
zgod.  vaška straža  med narodnoosvobodilnim bojem  organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani

váški 2   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na naselje Vače:   vaške arheološke izkopanine / vaška situla

vát   tudi  watt -a  [ vát m ( ȃ )
fiz.  enota za merjenje moči ter toplotnega in energijskega toka:   meriti v vatih ; žarnica za šestdeset vatov [W]

váta   -e ž ( á )
rahel skupek bombažnih vlaken, ki so
a) očiščena:   dati si vato v uho ; namočiti vato v razkužilo ; kos, kosmič vate ; zavojček vate ; zamašek iz vate
b) neočiščena:   podložiti ramena plašča z vato ; z vato polnjena prešita odeja / krojaška vata
// ekspr.  temu podoben skupek česa sploh:   luči mesta so bile ovite v snežno vato / skozi vato megle so prihajali neprijetni zvoki
● 
knjiž.  zaviti koga v vato  prizanašati mu s hudim, neprijetnim
♦ 
gastr.  sladkorna vata  sladkorne niti, na rahlo navite na paličici v obliki kepe; lasasti sladkor

vátast   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vato:   vataste niti / vataste blazinice / vatasti oblaki

vátel   -tla  [ vatəu̯ m ( ā )
nekdaj  dolžinska mera za tkanine, približno 77 cm:   pet vatlov platna / sedem vatlov dolga vrv / meriti na vatle
// merilo za to enoto:   lesen vatel / krojaški vatel
● 
star.  prostega časa ima na vatle  veliko ; knjiž.  tega ne moremo meriti z moralnim vatlom današnjih dni  merilom ; knjiž.  druge meri po svojem vatlu  po sebi

vatelín   -a m ( ȋ )
tekst.  redka, kosmatena pletenina iz bombažnih in volnenih niti za vmesno podlogo:   z vatelinom podložen plašč

váten 1   -tna -o prid. ( á )
1. ki je iz vate:   vatna figurica / zamašiti ušesa z vatnimi zamaški
2. knjiž. vatiran :   vatna halja

váten 2   -tna -o prid. ( ȃ )
s števnikom  nanašajoč se na vat:   75-vatna žarnica / vatna sekunda  vatsekunda

vatén 3   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je iz vate:   vatena obloga
2. knjiž. vatiran :   vatene hlače

vaterpolíst   -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z vaterpolom:   tekma vaterpolistov

vaterpolístka   -e ž ( ȋ )
športnica, ki se ukvarja z vaterpolom:   tekma naših vaterpolistk

váterpólo   -a m ( á-ọ̑ )
vodna športna igra, pri kateri plavalci z metanjem spravljajo žogo v gol:   igrati vaterpolo / prvenstvo v vaterpolu ; v prid. rabi:  vaterpolo tekma

váterpólski   -a -o prid. ( á-ọ̑ )
nanašajoč se na vaterpolo:   vaterpolska reprezentanca / vaterpolska tekma

vatikaníst   -a m ( ȋ )
novinar, specializiran za poročanje o dogajanju v Vatikanu:   članek je komentiral znani vatikanist ; ameriški, italijanski, rimski vatikanisti ; teolog, zgodovinar in vatikanist

vatikanológ   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  poznavalec vatikanske politike, miselnosti:   komentarji vatikanologov

vátikanski   in  vatikánski -a -o prid. ( ȃ; ȃ )
nanašajoč se na Vatikan:   vatikanske dvorane / vatikanski vrtovi ; vatikanska knjižnica / vatikanska država
 
rel.  drugi vatikanski koncil  koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno bogoslužje Katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o posodobitvi Cerkve ; prvi vatikanski koncil  koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o papeževi nezmotljivosti ; zgod.  vatikanski ujetnik  vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana

vatírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
podložiti z vato, vatelinom:   vatirati ramena suknjiča / vatirati zimski plašč

vátlar   -ja m ( ȃ )
nekdaj  kdor prodaja blago na vatle:   potujoči krošnjarji in vatlarji

vátméter   tudi  wattmeter -tra  [ vátméter m ( ȃ-ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje moči električnega toka:   prenosni vatmeter

vátsekúnda   tudi  wattsekunda -e  [ vátsekúnda ž ( ȃ-ȗ )
fiz.  enota za merjenje dela, energije in toplote; joule

vau   gl. vav

vaudeville   ipd. gl. vodvil ipd.

váv   in  váu  [ vau̯ medm. ( ȃ pog.
izraža navdušenje:   vav, ti si pa res model

vávčer   tudi  voucher -ja  [ váu̯čer m ( ā )
tur.  dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku:   izdati vavčer

vávtara   -e ž ( á )
bavtara :   zapreti vavtaro nad svinjskim koritom / zapeti si vavtaro

váza   -e ž ( á )
navadno globlja posoda za rezano cvetje ali za okras:   dati šopek v vazo ; kristalna, porcelanasta vaza ; nagrobna vaza
♦ 
arheol.  bikonična vaza  ki ima obliko dvojnega stožca ; um.  vaza  antična lončena posoda

vazál   -a m ( ȃ )
1. zgod.  kdor ima fevd v užitku in je podrejen fevdnemu gospodu:   podeliti fevde vazalom ; vojvoda je bil kraljev vazal
2. slabš.  podrejen, odvisen človek:   noče biti nikogaršnji vazal / zahteve imperialističnih držav in njihovih vazalov

vazálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vazale ali vazalstvo:   vazalna odvisnost / vazalni odnosi
 
zgod.  vazalna država  država, ki priznava vrhovno oblast druge države in ji mora nuditi vojaško pomoč in navadno plačevati davek

vazálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vazale ali vazalstvo:   vazalska pogodba, prisega / vazalska odvisnost

vazálstvo   -a s ( ȃ )
1. zgod.  odnos med vazalom in fevdnim gospodom:   pojav vazalstva
2. slabš. podrejenost , odvisnost :   vazalstvo tujcem

vazektomíja   -e ž ( ȋ )
med.  odstranitev semenovoda zaradi sterilizacije:   opraviti vazektomijo ; odločiti se za vazektomijo

vazelín   -a m ( ȋ )
iz nafte dobljena mastna snov
a) za mazilo, zaščito kože:   namazati si roke, ustnice z vazelinom ; tuba vazelina
b) teh.  za mazivo, zaščito kovin pred rjo:   vazelin in parafin / tehnični vazelin ; vazelin za stroje

vazelína   -e ž ( ȋ )
vazelin :   namazati si roke z vazelino / vazelina za stroje

vazelínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vazelin:   vazelinska krema ; vazelinsko mazilo / vazelinska tuba
 
teh.  vazelinsko olje  rafinirano mineralno olje brez vonja in okusa, z majhno viskoznostjo

vázen   -zna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vazo:   vazna oblika
 
um.  vazno slikarstvo  slikarstvo, ki se ukvarja s slikanjem lončenih posod

vázica   -e ž ( á )
manjšalnica od vaza:   otrok je razbil vazico ; ozka steklena vazica

vázomotóren   -rna -o prid. ( ā-ọ̄ )
med. vazomotoričen :   vazomotorni živci

vázomotóričen   -čna -o prid. ( ā-ọ́ )
med.  nanašajoč se na oženje in širjenje krvnih žil:   vazomotorični živci / vazomotorične motnje

váža   -e ž ( á )
nar. ruša :   odstraniti važo / obložiti z važami

vážen   -žna -o prid. , vážnejši  ( á ā )
1. pomemben , tehten :   važen podatek ; novica je važna ; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka ; na tem območju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico
2. pog. bahav , postavljaški :   ne bodi no važen ; postati važen zaradi česa ; saj ne zna veliko, samo važnega se dela
 
šalj.  biti važen kot marela (v dežju)  zelo
3. star. tehten , resen :   z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo

vážič   -a m ( ȃ )
pog. bahač , postavljač :   kakšen važič je ; imeti koga za važiča / zmerjati koga z važičem

vážiti se   -im se nedov. ( ā ȃ )
pog.  bahati se, postavljati se:   zakaj se vedno važiš pred njim ; važiti se s čim / nikar mu ne verjemi, saj se samo važi

važnjákovič   -a m ( á )
pog. bahač , postavljač :   ta važnjakovič hoče imeti zmeraj zadnjo besedo

vážnost   -i ž ( á )
pomembnost , tehtnost :   važnost podatka / zavedati se važnosti odločitve / publ.  stvar je velike važnosti / pog.  zaradi svoje važnosti ni nikjer priljubljen  bahaštva, postavljaštva
// dejstvo, da je kaj pomembno, tehtno:   poudarjati važnost glasbene, jezikovne vzgoje
● 
publ.  polagati važnost na obliko  pripisovati, dajati (velik) pomen obliki

vbadálo   -a s ( á )
priprava za vbadanje:   igle, bodala in druga vbadala
 
arheol.  dletasto orodje, navadno iz odbitka

vbádanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vbadati:   vbadanje šivanke v platno / vbadanje z nožem v žogo / vbadanje znamenja na kožo

vbádati   -am nedov. ( ȃ )
1. pri šivanju potiskati kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi:   vbadati iglo, šivanko v platno, usnje / star.  šivilja je še ob nedeljah vbadala  šivala
// potiskati kaj koničastega v kaj sploh:   vbadati iglo v petljo
2. zabadati :   vbadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / čebele vbadajo žela v telo napadalca
3. s pritiskanjem česa koničastega v kaj trdnega
a) delati, oblikovati kaj:   vbadati risbe, znamenja na kožo / vbadati jamice v sneg
b) vnašati kaj kam:   vbadati barvo pod kožo
4. zastar. zbadati :   vbadati koga v roko
● 
star.  ne vbadaj se v druge  ne vtikaj se v druge

vbetonírati   -am dov. ( ȋ )
z betoniranjem pritrditi v kaj:   vbetonirati cevi, železne palice / vbetonirati vijake v zid

vbíjati   -am nedov. ( í )
1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabijati :   vbijati zagozde v bruna ; vbijati žeblje v deske
2. ekspr.  s strogim ravnanjem dosegati pri kom kako lastnost:   vbijati komu pokorščino
// navadno v zvezi vbijati v glavo   z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni:   vbijati učencem v glavo matematiko, slovnična pravila / ves čas si je vbijal v glavo, da mora zdržati  si je dopovedoval, se je prepričeval

vbíti   vbíjem dov. , vbìl  ( í ȋ )
1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabiti 2 vbiti klin v skalo ; vbiti žebelj v steno
2. ekspr.  s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost:   vbiti komu pokorščino ; uspelo ji je vbiti ponižnost, strah
// navadno v zvezi vbiti v glavo   z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni:   vbiti komu znanje v glavo / vbiti ljudem svoje prepričanje / kar si vbije v glavo, hoče tudi doseči  za kar se trdno odloči

vbóčenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost vbočenega:   vbočenost hrbta / vbočenost deske

vbóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
dati čemu navzdol, navznoter ukrivljeno obliko:   žival je vbočila hrbet / vbočiti pločevino ; deska se je vbočila prim. vbokel

vbòd   vbôda  tudi  vbóda m ( ȍ ó, ọ́ )
1. glagolnik od vbosti:   raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo
// dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj:   uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke  pika
2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom:   razkužiti vbod ; pordela okolica vboda ; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel
3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino:   vbodi so preveč neenakomerni ; stroj izpušča vbode ; obšiti rob s posebnim vbodom ; majhni, veliki vbodi ; ročno, strojno narejeni vbodi
♦ 
obrt.  križni vbod  pri katerem se niti prekrižata ; ploščati vbod  pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine ; rakov vbod  petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno ; robni, stebelni vbod ; stični vbod  pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom ; vet.  prsni, vratni vbod  v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu

vbóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vbod:   vbodno mesto / vbodna priprava
 
med.  vbodna rana  rana, povzročena s koničastim predmetom

vbodína   -e ž ( í )
knjiž. vbodlina :   vbodina se celi

vbodlína   -e ž ( í )
med.  rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom:   odkriti vbodlino na hrbtu umorjenega ; globoka vbodlina / vbodlina v trebušno votlino

vbodljáj   -a m ( ȃ )
1. kratek, rahel vbod:   začutiti bolečino ob vbodljaju ; vbodljaj v prst ; sledovi vbodljajev / vbodljaj igle ; vbodljaj s šivanko / dobiti vbodljaj / ekspr.  še nekaj vbodljajev in vezenina bo končana
2. bolečina, povzročena s takim vbodom:   čutiti vbodljaj ; oster vbodljaj
3. vbodeno mesto na telesu:   vbodljaj od šivanke ; pordela koža okoli vbodljaja

vbodnína   -e ž ( í )
med. vbodlina :   vbodnina se celi / vbodnina v srce

vbógajme   prisl. ( ọ̑ )
star. zastonj , brezplačno :   jesti vbogajme / dati komu kaj vbogajme  podariti mu
 
star.  zaobljubil se je, da bo za srečno vrnitev dal vbogajme  za potrebe cerkve ; sam.:  prositi vbogajme  miloščino ; delati za vbogajme  delati zastonj

vbókel   -kla -o  [ wbokəu̯ prid. ( ọ́ )
ki ima navzdol, navznoter ukrivljeno obliko:   vbokla ploskev ; zrcalo je vboklo
 
geom.  vbokli kot  vbočeni kot;  prim. vbočiti

vboklína   -e ž ( í )
prostor, nastal z ukrivljenjem površine navzdol, navznoter:   vboklina na bradi ; pločevina z vboklinami / vbokline in izbokline na cesti

vbóklost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost vboklega:   vboklost palice / vboklost terena

vbókniti   -em dov. ( ọ́ ọ̑ )
vbočiti :   vbokniti hrbet / deska se je vboknila

vbôsti   vbôdem dov. , vbôdel  in  vbódel vbôdla,  stil.  vbòl vbôla  ( ó )
1. pri šivanju potisniti kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi:   vbosti šivanko v tkanino
// potisniti kaj koničastega v kaj sploh:   vbosti konico pletilke v petljo
2. zabosti :   vbosti šivanko v blazinico / vbosti z iglo v meh / med pretepom vbosti koga z nožem
3. s pritiskom česa koničastega v kaj trdnega narediti, izoblikovati kaj:   vbosti komu znamenje / vbosti sneženemu možu jamice za oči
4. zbosti :   vbosti koga v roko ; poskočil je, kot bi ga vbodel / s šalo vbosti koga

vbrízg   -a m ( ȋ )
glagolnik od vbrizgniti:   vbrizg laka, tekočine / cepiti z dvakratnim vbrizgom ; vbrizg cepiva, seruma
 
knjiž.  zdravila v obliki tablet in vbrizgov  injekcij

vbrizgálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vbrizganje:   vbrizgalni postopek
 
teh.  vbrizgalna šoba

vbrizgálka   -e  [ tudi wbrizgau̯ka ž ( ȃ )
knjiž. brizgalka :   bat vbrizgalke

vbrizgálnik   -a m ( ȃ )
teh.  naprava za vbrizgavanje:   popravljati vbrizgalnik
 
fiz.  vbrizgalnik elektronov  majhen pospeševalnik, ki vbrizga elektrone v večji pospeševalnik ; strojn.  vbrizgalnik  črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino

vbrizganína   -e ž ( í )
knjiž.  tekočina, ki se vbrizga:   kemične lastnosti vbrizganine / dobivati zdravilo v obliki vbrizganin  injekcij

vbrízganje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vbrizgati:   vbrizganje laka / vbrizganje zdravila

vbrízgati   -am dov. ( ȋ )
v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj:   vbrizgati vodo v kotel ; bencin se vbrizga v motor s posebno črpalko / vbrizgati komu cepivo, zdravilo ; vbrizgati si mamilo
 
grad.  vbrizgati cementno mleko v zidne razpoke

vbrizgávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vbrizgavati:   vbrizgavanje goriva, olja / vbrizgavanje zdravila v žilo

vbrizgávati   -am nedov. ( ȃ )
v močnem curku spravljati kaj tekočega v kaj:   vbrizgavati vodo v kotle ; gorivo se vbrizgava v motor s črpalko / vbrizgavati bolniku zdravilo ; vbrizgavati v mišičje, žilo ; vbrizgavati si mamila

vbrizgnína   -e ž ( í )
knjiž.  tekočina, ki se vbrizgne:   pregledati vbrizgnino / zdravilo v obliki vbrizgnine  injekcije

vbrízgniti   -em dov. ( í ȋ )
v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj:   vbrizgniti vodo v posodo / vbrizgniti bolniku injekcijo, zdravilo ; vbrizgniti v mišico, žilo ; vbrizgniti si mamilo
 
grad.  vbrizgniti polnilo v zidno razpoko

vbrusíti   in  vbrúsiti -im dov. ( ī ú )
z brušenjem narediti kaj v kaj:   vbrusiti okraske v kozarce

vcepíšče   -a s ( í )
med.  mesto na telesu, kjer se vcepi cepivo:   vnetje vcepišča

vcepítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vcepiti:   vcepitev bolezenskih klic / vcepitev predsodkov

vcepíti   in  vcépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo:   vcepiti komu bolezenske klice / vcepiti cepivo
 
med.  vcepiti serum
2. vstaviti cepič, požlahtniti s cepljenjem:   vcepiti žlahtno sorto na tepko / vcepiti divjak z žlahtno sorto
3. ekspr.  z močnim vplivom doseči, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo:   vcepiti komu delovne navade, narodno zavest ; vcepiti komu ponos, predsodke / vcepiti komu kaj v srce, zavest

vcépljanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od vcepljati:   vcepljanje cepiva / vcepljanje žlahtne sorte na divjake / vcepljanje načel, predsodkov

vcépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. vnašati v telo povzročitelje bolezni ali cepivo:   vcepljati bolezenske klice / vcepljati cepivo
 
med.  vcepljati serum
2. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem:   vcepljati žlahtne sorte na divjake
3. ekspr.  z močnim vplivom dosegati, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo:   vcepljati otrokom ljubezen do resnice ; vcepljati komu kako miselnost / vcepljati komu kaj v glavo, srce

včàs   prisl. ( ȁ zastar.
1. pravočasno :   sreča, da sem prišel še včas
2. takoj :   včas spoznati resnico

včási 1   prisl. ( ȃ )
star. včasih :   včasi je srečal kakega znanca ; okna so bila podnevi odprta, včasi še ponoči / včasi se je ukvarjala z vezenjem, zdaj ne vidi več dobro

včàsi 2   prisl. ( ȁ )
nar. severovzhodno takoj :   počakaj malo, včasi pridem

včásih   prisl. ( ȃ )
1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih:   včasih gre v gledališče ; ob večerih so plesali, včasih so se tudi stepli ; opomin je včasih zadostoval, zmeraj pa ne ; včasih čisto nič ne sliši, včasih pa preveč / pog.  za včasih bi mu kolo koristilo
2. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo:   včasih je tu stala hiša ; v tej vasi so včasih živeli dobro, zdaj pa vse propada

včéraj   prisl. ( ẹ́ )
1. prvega dne pred današnjim dnevom:   včeraj smo bili v gledališču ; včeraj opoldne, zjutraj ; včeraj zvečer  sinoči ; včeraj ob 11. uri ; do včeraj ni bilo novic o pogrešanih ; kruh je od včeraj  včerajšnji, star ; spominjam se, kot bi bilo včeraj / od včeraj do danes se stanje ni izboljšalo ; včeraj teden bi se morali vrniti
2. nav. ekspr.  v (bližnjem) preteklem času, v (bližnji) preteklosti:   včeraj je bila še otrok, zdaj je lepo dekle ; ljudje, ki jim je še včeraj pomagal, ga ne poznajo več
● 
knjiž.  to so ljudje od včeraj  nesodobni, zastarelih nazorov ; ekspr.  ne podcenjujte jih, ti niso od včeraj  niso neizkušeni, naivni ; knjiž.  njegov sloves ni od danes ali včeraj  je že dolgotrajen ; sam.:  pozabiti na svoj včeraj

včérajšnji   -a -e prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na dan pred današnjim dnevom:   včerajšnji dan ; včerajšnji datum / včerajšnji časopis ; včerajšnja zabava
2. ekspr.  nanašajoč se na (bližnji) pretekli čas, (bližnjo) preteklost:   včerajšnji časi / včerajšnji prijatelji so postali sovražniki
● 
knjiž.  včerajšnji ljudje  nesodobni, zastarelih nazorov ; ekspr.  zaupajte nam, saj nismo včerajšnji  nismo neizkušeni, naivni ; ekspr.  bil je še ves včerajšnji, saj je popival celo noč  zaradi neprespanosti, prejšnjega dne popite pijače se je slabo počutil, je bil slabo razpoložen ; sam.:  kritika včerajšnjega

včérajšnjik   -a m ( ẹ́ )
knjiž.  kdor ima nesodobne, zastarele nazore:   včerajšnjiki ne razumejo sodobnosti

včérajšnjost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  (bližnja) preteklost:   živeti med včerajšnjostjo in jutrišnjostjo

včéranji   -a -e prid. ( ẹ́ )
star. včerajšnji :   včeranji dan / včeranji dogodek

včlanítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od včlaniti:   včlanitev v društvo, organizacijo

včlániti   -im dov. ( ā ȃ )
narediti, da kdo postane član kake organizacije:   včlaniti otroka v društvo

včlánjenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od včlaniti:   včlanjenje v organizacijo

včlánjenost   -i ž ( ȃ )
dejstvo, da je kdo včlanjen:   včlanjenost v planinsko društvo

včlanjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od včlanjevati:   včlanjevanje v društvo ; agitacija za včlanjevanje

včlanjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kdo postane član kake organizacije:   včlanjevati mladino ; včlanjevati v društvo

včlenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od včleniti:   razgibati pročelje z včlenitvijo zobčastih nadzidkov / včlenitev tradicionalnih vrednot v duhovni svet mladine

včléniti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
narediti, da kaj postane člen, sestavni del kake celote:   v konstrukcijo včleniti okrasne elemente ; včleniti v verigo še nekaj obročkov / ekspr.  včleniti koga v verigo posrednikov
// knjiž. vključiti :   včleniti kaj v idejno zasnovo drame / prijatelji so ga včlenili v družbo ; včleniti se v novo okolje

včlénjati   -am nedov. ( ẹ́ )
včlenjevati :   včlenjati obročke v verigo / knjiž.  včlenjati v pripoved spomine  vključevati

včlénjenost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje včlenjenega:   včlenjenost vodnjaka v park / knjiž.  včlenjenost književnosti v narodno problematiko  vključenost

včlenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kaj postane člen, sestavni del kake celote:   včlenjevati staro arhitekturo v novo / ekspr.  včlenjevati posameznika v narodno skupnost
// knjiž. vključevati :   včlenjevati rezultate analiz v raziskavo / včlenjevati v delo nove metode ; gibanje se včlenjuje v sodobne filozofske smeri

včŕtati   -am dov. ( ŕ r̄ )
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj:   včrtati krivulje v glino / včrtati brazde s plugom ; pren.  utrujenost mu je včrtala trpke poteze
2. s črtanjem narediti čemu v notranjosti kaj:   včrtati krogu zvezdo / včrtati smer pohoda na zemljevid  vrisati
 
geom.  včrtati krog mnogokotniku  narisati krog, ki se dotika vseh stranic mnogokotnika ; včrtati kroglo  narediti največjo kroglo, ki leži znotraj danega telesa

včustvovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od včustvovati se:   sodoživljanje in včustvovanje

včustvováti se   -újem se dov. ( á ȗ )
knjiž.  čustveno se vživeti:   vedno je pripravljen poslušati ljudi v stiski in se včustvovati vanje / včustvovati se v pesem, sliko

včútenje   -a s ( ū )
glagolnik od včutiti se:   včutenje v sočloveka

včutíti se   in  včútiti se -im se dov. ( ī ú )
knjiž.  čustveno se vživeti:   zna se včutiti v otroke / včutiti se v pesem, sliko

vdahníti   in  vdáhniti -em dov. ( ī á )
1. knjiž.  zajeti zrak v pljuča pri dihanju; vdihniti :   globoko vdahniti
2. ekspr. dati , ustvariti :   veselje je vdahnilo njenim očem žar / pisatelj je vdahnil junaku živost / vdahniti komu idejo, misel

vdája   -e ž ( ȃ )
glagolnik od vdati se:   očitali so mu prehitro vdajo prigovarjanju, ukazu / kljub bolezni ni hotel leči, ker bi ležanje pomenilo vdajo / prisiliti sovražnika k vdaji ; izobesiti belo zastavo v znamenje vdaje / dekle je dovolj staro za vdajo

vdájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vdajati se:   podpreti preobteženo desko zaradi vdajanja / vdajanje ukazom / vdajanje alkoholu

vdájati se   -am se nedov. ( ȃ )
1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehavati ohranjati trdnost:   razgret asfalt se je vdajal pod nogami ; še malo pritisni, vrata se že vdajajo / preobtežena deska se vse bolj vdaja  se upogiba
2. prenehavati ohranjati svojo voljo, stališče in začenjati delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega:   vdajati se volji, ukazom koga
// navadno v zvezi z v   prenehavati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začenjati delati, živeti v skladu z razmerami:   z občutkom lastne nemoči se je vdajal v svojo nesrečo ; vdajati se v usodo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik:   vdajati se jezi, obupu ; nikar se ne vdajaj skrbem in strahu, vse bo še dobro / vdajati se sanjam, spominom
// izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik:   vdajati se alkoholizmu, razvratu
4. prenehavati se bojevati in prihajati pod oblast nasprotnika:   sovražnik se je na več frontah vdajal ; vojaki so se drug za drugim vdajali / vdajati se sovražniku
5. ekspr.  ljubezensko se prepuščati partnerju:   vdajala se mu je v ljubezni
● 
zastar.  druge so se vdajale, ona je ostala sama  so se poročale, možile ; star.  zima se ni še nič vdajala  ni še nič popuščala

vdánost   -i ž ( á )
dejstvo, da je kdo vdan:   vdanost voditelju ; biti komu hvaležen za vdanost / izkazovati komu vdanost / vdanost pijači / vdanost v usodo / prenašati trpljenje z vdanostjo
// kar izraža, kaže to dejstvo:   opaziti vdanost v glasu, očeh
● 
star.  že v otroštvu je čutil vdanost do tega poklica  nagnjenje

vdánosten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na vdanost:   vdanostna kretnja / v nekaterih državah  podpisati vdanostno izjavo vladarju

vdáti se   vdám se dov. , 2. mn.  vdáste se  in  vdáte se; vdál se  ( á )
1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost:   poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala ; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala  upognila
2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega:   vdati se prošnji, ukazu / ekspr.  pod težo dokazov se je vdal, da je lagal  je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
// navadno v zvezi z v   prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami:   vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju  vdati se v božjo voljo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik:   ne vdaj se nepotrebni jezi ; vdati se obupu in žalosti
// izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:   vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star.  po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom
4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika:   po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku
5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz:   igralec, šahist se je vdal
6. ekspr.  ljubezensko se prepustiti partnerju:   v ljubezni se mu je vdala ; vdala se mu je in spočela
● 
zastar.  imeli so svate, hči se je vdala  se je poročila, omožila ; star.  konec februarja se je mraz nekoliko vdal  je popustil

vdeb   gl. vodeb

vdélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da je kaj trdno nameščeno v čem:   vdelati diamant v prstan ; vdelati intarzije / v streho so vdelali pet oken ; vdelati okna v zidne odprtine  vzidati / vdelati leče v mikroskop
// narediti, da kaj postane sestavina česa:   vdelati kamenje v nasip / vdelati gnoj, listje v zemljo  podkopati ga ; pren.  te hipoteze se ne dajo vdelati v dosedanjo teorijo
● 
star.  vdelati bluzo z zlato nitjo  okrasiti; izvesti ; star.  kar hitro se je vdelal  vpeljal v delo

vdeláva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od vdelati:   vdelava strešnih oken

vdelávati   -am nedov. ( ȃ )
vdelovati :   vdelavati intarzije ; vdelavati okrasje v glino / vdelavati dodatni material / z mešanjem vdelavati jajca v testo  vmešavati

vdelováti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da je kaj trdno nameščeno v čem:   vdelovati čokoladne figurice v torte ; vdelovati rubin v prstan ; vdelovati trdi disk v prenosnik
// delati, da kaj postane sestavina česa:   da bi bili leseni vozovi trdnejši, so vanje vdelovali kovino ; vdelovati dodatni material / z mešanjem vdelovati jajca v testo  vmešavati

vdéti   vdénem dov. , vdêni vdeníte  ( ẹ́ )
1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi:   vdeti sukanec ; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko
// deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh:   vdeti uhan v uho ; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas
2. vstaviti , vložiti :   vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata  natakniti
● 
nar. gorenjsko  kmalu se je pokazalo, da jo je vdel  je pravilno naredil, se je pravilno odločil

vdeválec   -lca  [ wdevau̯ca in wdevalca m ( ȃ )
tekst.  delavec, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti:   delati kot vdevalec ; navijalci in vdevalci

vdeválka   -e  [ wdevau̯ka in wdevalka ž ( ȃ )
tekst.  delavka, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti:   vdevalka v tkalnici

vdévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od vdevati:   vdevanje sukanca / vdevanje filma / vdevanje osnove

vdévati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ẹ́ )
1. dajati kaj v uho šivanke tako, da pride skozi:   spretno vdevati sukanec / vdevati v šivanko
 
tekst.  vdevati osnovo  dajati osnovne niti skozi zanke, luknjice nitnic
// dajati kaj v ozko, tesno odprtino sploh:   vdevati vezalke v čevlje / vdevati elastiko v pas / nar.  vdevati snope v kozolec  zlagati
2. vstavljati , vlagati :   vdevati zobe v čeljusti grabelj / vdevati drog v razpoke ledu  vtikati

vdíh   -a m ( ȋ )
enkratno zajetje zraka v pljuča pri dihanju:   globok vdih ; vdih in izdih / vdih cigaretnega dima / zadrževanje vdiha  z vdihom zajetega zraka

vdíhati 1   -am dov. ( í ȋ )
1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju:   vdihati svež zrak
// zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju:   vdihati dim, vonj
2. ekspr. dati , ustvariti :   doživetje mu je vdihalo novih moči

vdíhati 2   -am  stil.  vdíšem nedov. ( ȋ )
1. vdihavati :   začeti vdihati
2. ekspr. dajati , ustvarjati :   spomini so mu vdihali novih moči

vdihávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vdihavati:   slišno vdihavanje zraka ; vdihavanje in izdihavanje / vdihavanje nekaterih snovi je škodljivo / vnetje nosne sluznice lajšamo z vdihavanjem smrekovega olja

vdihávati   -am nedov. ( ȃ )
1. zajemati zrak v pljuča pri dihanju:   globoko, počasi vdihavati ; vdihavati in izdihavati / ekspr.  s polnimi pljuči je vdihaval svež zrak
// zajemati kaj sploh v pljuča pri dihanju:   vdihavati dim, smrad, strup / zdravnik mu je svetoval vdihavati soparo  inhalirati
2. ekspr. dajati , ustvarjati :   lepota vdihava pesmi nesmrtnost / jutranja zarja je vdihavala drevju posebno lepoto

vdihljáj   -a m ( ȃ )
knjiž. vdih :   kratki, sunkoviti vdihljaji

vdíhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju:   globoko, počasi vdihniti ; vdihniti skozi nos, usta ; vdihnil je in pridržal dih
// zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju:   vdihniti smrad, vonj / prižgal je cigareto in nekajkrat slastno vdihnil
2. ekspr. dati , ustvariti :   veselost je vdihnila njenemu obrazu posebno lepoto / slikar je sliki vdihnil življenje

vdihoválnik   -a m ( ȃ )
priprava za vdihovanje, inhaliranje zdravil v obliki prahu:   pravilna uporaba vdihovalnikov ; zdravilo v obliki vdihovalnika ; pršilo in vdihovalnik / terapija z vdihovalnikom

vdihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
vdihavati :   globoko, počasi vdihovati / vdihovati strupene pline / vdihovati smrekovo olje / sonce je vdihovalo naravi posebno lepoto  dajalo

vdílj   prisl. ( ȋ )
1. nar. prekmursko  vzdolž, po vsej dolžini:   iti vdilj po meji njive
2. star.  nenehno, ves čas:   vdilj upati

vdíljen   [ wdiljən prisl. ( ȋ )
nar. vzhodno  vzdolž, po vsej dolžini:   vdiljen poti rastejo drevesa / iti vdiljen po meji njive

vdirálec   -lca  [ wdirau̯ca tudi wdiralca m ( ȃ )
kdor vdira:   zalotiti vdiralca / vdiralec v avtomobil

vdíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vdirati:   pregrade proti vdiranju vode / vdiranje sovražnih čet / vdiranje tatov v stanovanja / vdiranje tujih idej

vdírati   -am nedov. ( ȋ )
1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire:   skozi razpoko je začel vdirati plin ; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr.  pesek jim je vdiral v nizke čevlje
2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje:   manjše enote so vdirale čez mejo ; vdirati v sosednje države
3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati:   tatovi vdirajo v avtomobile ; vdirali so v bogate hiše
// na silo, s silo prihajati kam sploh:   ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata  na silo, s silo odpirati jih
4. ekspr.  nenapovedano, proti volji koga prihajati kam:   pacienti so vdirali v ordinacijo ; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje
5. ekspr.  silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire:   v organizem so vdirale bolezenske klice ; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo

vdôlbek   -bka  [ wdou̯bək m ( ȏ )
knjiž.  kar je vdolbeno:   srčasti vdolbek v lesu ; prebrati vdolbek nad vhodom  vdolbeni napis / postaviti kipec v zidni vdolbek  v zidno vdolbino

vdôlbenka   -e  [ wdou̯benka ž ( ȏ )
um.  grafična tehnika, pri kateri se lik upodablja z dolbenjem, poglabljanjem osnovne ploskve:   bakrorez, lesorez in druge vrste vdolbenk
// delo, izdelek v tej tehniki:   na steni visi vdolbenka ; razstava vdolbenk

vdôlbenost   -i  [ wdou̯benost ž ( ȏ )
značilnost vdolbenega:   s temno barvo poudariti vdolbenost črk / rahla vdolbenost obokov  usločenost, ukrivljenost

vdolbína   -e  [ wdou̯bina ž ( í )
na eni strani odprt prostor v trdni snovi, navadno plitvejši, nižji:   izdolbsti, izkopati vdolbino ; toča je na pločevini naredila vdolbine ; poiskati si zavetje v skalni vdolbini ; vdolbine v ledu, lesu, snegu / vdolbine od sedenja, stopal ; vdolbina na blazini / pročelje stavbe krasijo vdolbine s kipi ; zidna vdolbina / držati peresnik v vdolbini med palcem in kazalcem
// del trdne snovi, ki omejuje tak prostor:   obrusiti, pobarvati vdolbino

vdolbínast   -a -o  [ wdou̯binast prid. ( í )
poln vdolbin:   vdolbinasta deska

vdolbínica   -e  [ wdou̯binica ž ( í )
manjšalnica od vdolbina:   izdolbsti vdolbinice ; položiti kaj v vdolbinico / vdolbinica na bradi / pobarvati vdolbinice

vdôlbsti   vdôlbem  [ wdou̯psti dov. , vdôlbite  in  vdolbíte  ( ó )
1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:   vdolbsti luknje ; vdolbsti srce, znamenje ; vdolbsti v les, podlago / kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor  vklesal ; vdolbsti datum, ime v prstan  vgravirati ; vdolbsti okraske v steklo  vbrusiti ; pren.  trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa:   vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
● 
ekspr.  pri smehu so se ji vdolble jamice v lica  naredile

vdòr   vdôra m ( ȍ ó )
glagolnik od vdreti:   vdor plinov, vode v jamske prostore ; nenaden vdor hladnega zraka / preprečiti, pričakovati sovražnikov vdor v državo / nasilen vdor v hišo / vdor novih, tujih idej

vdóren   in  vdôren -rna -o prid. ( ọ̑; ȏ )
nanašajoč se na vdor:   vdorno mesto vode
 
navt.  vdorna ponjava  četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode

vdôva   -e ž ( ȏ )
žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči:   tri leta je že vdova ; bogata, mlada vdova / ostala je vdova ; poročil se je z vdovo / vdova po profesorju, profesorja / vojna vdova  ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno
● 
šalj.  slamnata vdova  žena, katere mož je dalj časa odsoten ; ekspr.  vdova ob živem možu, pri živem možu  žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja nima moža
♦ 
pravn.  odpravnina vdove ; zool.  črna vdova  zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus

vdôvec   -vca m ( ó )
mož, čigar žena je umrla in se ponovno ne poroči:   biti, postati vdovec ; mlad, prileten vdovec ; vdovec s tremi otroki
 
šalj.  slamnati vdovec  mož, čigar žena je dalj časa odsotna

vdovéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. ovdoveti :   po nekaj letih zakona je vdovel

vdôvica 1   -e ž ( ȏ )
ekspr.  manjšalnica od vdova:   v pritličju je stanovala prijazna vdovica
♦ 
zool.  vdovice  v Afriki živeče ptice z zelo dolgimi repnimi peresi, Viduinae

vdovíca 2   in  vdôvica -e ž ( ī; ȏ )
nar. vdova :   na kmetiji je ostala vdovica z majhnimi otroki

vdôvin   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vdovo:   vdovin jok / vdovini otroci

vdôvji   -a -e prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vdove:   vdovji pajčolan / vdovja žalost

vdovnína   -e ž ( ī )
pravn., nekdaj  znesek, ki ga prejema vdova:   izplačevati vdovnino

vdôvski   -a -o prid. ( ō )
nanašajoč se na vdovce ali vdovstvo:   vdovska leta / vdovski stan / ni še odložila vdovske črnine

vdôvstvo   -a s ( ō )
stanje vdove ali vdovca:   minilo je drugo leto njenega vdovstva / živeti v vdovstvu
// čas tega stanja:   med svojim vdovstvom je delala v tovarni

vdôvščina   -e ž ( ō )
1. star. vdovstvo :   minilo je tretje leto njene vdovščine
2. pravn., nekdaj  znesek, ki ga prejema vdova:   prejemati vdovščino

vdréti   vdrèm  tudi  vdêrem dov. , stil.  vderó; vdríte  tudi  vderíte; vdŕl  ( ẹ́ ȅ, é )
1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire:   v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda ; v cevko je vdrl zrak
2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje:   tuje čete so vdrle v mesto ; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati:   tatovi so vdrli v avtomobil ; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
// na silo, s silo priti kam sploh:   vdreti v blagajno, skrinjo ; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata  na silo, s silo odpreti jih
4. ekspr.  nenapovedano, proti volji koga priti kam:   v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev ; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
5. ekspr.  silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire:   v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd ; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine

vdŕgniti   -em dov. , tudi  vdrgníla  ( ŕ ȓ )
z drgnjenjem spraviti v kaj:   vdrgniti mazilo v kožo ; čistilo s krtačo vdrgnemo v preprogo

vdrúgič   prisl. ( ū )
star. drugič :   krava je vdrugič breja ; vdrugič se oženiti / take kupčije vdrugič ne boš več imel / vesel je bil iz dveh razlogov: prvič, ker je opravil delo, in vdrugič, ker je imel dovolj hrane

vdrúgo   in  v drúgo prisl. , piše se narazen  ( ū )
star. drugič :   v drugo bere njeno pismo ; v drugo se poročiti / zdaj je prilika, ne vemo, ali bo še v drugo

  medm. ( ẹ̑ )
klic vprežni živini stoj :   potegnil je za vajeti in zavpil: ve

vecé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
stranišče :   kje je vece [WC] / iti na vece ; v prid. rabi:  za vrati se je slišalo trganje vece papirja ; vece školjka

vèč   prisl. ( ȅ )
1. izraža večjo količino ali mero; ant. manj :
a) s samostalnikom:   imeti več časa ; zahtevati več denarja kot drugi ; govoriti z več ljudmi ; imeti več škode kot koristi ; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov
b) z glagolom:   več vedeti ; zaslužiti sto evrov, za sto evrov več ; plačal jim je več, kot so zahtevali ; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi  kdo da več ; ekspr.  hoče več in več  zmeraj več / elipt.  sod drži dvesto litrov, rajši več
2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero:   izgubiti več kosov ; v nalogi je več napak / več stokrat ; stavka več tisoč delavcev
3. ekspr., v zvezi s kot   izraža
a) presežno stopnjo kake količine, mere:   denarja ima več kot dovolj, več kot preveč
b) visoko stopnjo kake lastnosti:   to je več kot neprijetno, zanimivo ; razmere so več kot ugodne
4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku:   čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt.  koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo ; več jih je, slabše delajo
5. v zvezi več ali manj   izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo:   v teh govoricah je več ali manj resnice ; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno  bolj ali manj
6. v nikalnih stavkih  izraža prenehanje dejanja ali stanja:   ne čakajte več, pojdite ; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili
● 
nar.  nisem več sama (s seboj)  sem noseča ; ekspr.  niti besedice več  nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem ; pog.  imate karto več  pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne  imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodate ; to je razlog več, da ne odlašamo  še en razlog ; star.  več potov se ozreti  večkrat ; ekspr.  nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo  izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega ; star.  tam je bil pred več in več leti  pred mnogo leti ; neprav.  o tem sem govoril z večimi ljudmi  z več ; stalo bo tisoč evrov, nekaj več ali manj  približno ; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj  natanko toliko ; ekspr.  to je pa že več kot preveč  izraža nejevoljo, zavrnitev ; pog.  zna več kot hruške peč(i)  ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj ; več glav več ve ; več oči več vidi ; sam.:  biti lačen po več;  prim. največ , veliko

več...   ali  vèč...  prvi del zloženk  ( ȅ )
nanašajoč se na več:   večcveten, večletnica, večsedežen

véča   -e ž ( ẹ̄ zgod.
1. zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o skupnih zadevah, sporih:   napovedati večo ; priti na večo / starešinska, vaška veča / o tem bo razpravljala veča ; celotna veča / deželnosodska veča  v fevdalizmu  ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah
2. v fevdalizmu  dajatev deželskemu sodišču:   plačevati večo

večálen   -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl.  ki izraža povečanje:   večalno obrazilo / večalna izrazna sredstva

večálo 1   -a s ( á )
star.  povečevalno steklo, lupa:   gledati zemljevid z večalom

večálo 2   -a s ( á )
lov., v zvezi zajčje večalo   piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali, zlasti lisice:

véčanje 1   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od večati, povečevati:   večanje parkirnega prostora / večanje izvoza / večanje števila izobraževalnih ustanov

večánje 2   -a s ( ȃ nar.
1. kričanje :   večanje pijancev
2. (glasno) jokanje:   večanje dojenčka

véčati 1   -am nedov. ( ẹ̑ )
delati kaj (bolj) veliko:   večati igrišče ; obseg se veča / večati izvoz / razdalja med njima se veča / večati cene  zviševati / večati zmedo

véčati 2   -am nedov. ( ẹ̄ )
zgod.  zborovati kot član veče in odločati o skupnih zadevah, sporih:   večati o obrambnih pripravah

večáti 3   -ím nedov. , véči; véčal  ( á í nar.
1. kričati :   kaj toliko večiš, saj dobro slišimo / gosi, vrane večijo
2. (glasno) jokati:   tepeni otrok veči
 
lov.  zajec veči  se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi

vèčbárven   -vna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki je več barv:   večbarven trak ; večbarvne tkanine / večbarvni tisk

vèčbeséden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki sestoji iz več besed:   večbesedni izraz
 
jezikosl.  večbesedni veznik

vèčbrázden   -dna -o prid. ( ȅ-ā )
agr., v zvezi večbrazdni plug   plug, ki istočasno reže, orje več brazd:

vèčcéličen   -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
biol.  ki je iz več celic; mnogoceličen :   večcelične rastline, živali
♦ 
etn.  večcelična hiša  hiša, ki ima več prostorov

vèčcéven   -vna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ima več cevi:   večcevni top
 
voj.  večcevni raketomet

vèčcilíndrski   -a -o prid. ( ȅ-í )
strojn.  ki ima več cilindrov, valjev:   večcilindrski motor

vèčcvéten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ima več cvetov:   večcvetna rastlina
 
bot.  večcvetni klasek

vèččlánski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki sestoji iz več članov:   veččlanska družina

vèččlénski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž.  ki je iz več členov:   veččlenska veriga
 
jezikosl.  veččlenski sinonim

vèčdélen   -lna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ima več delov:   večdelna skladba / večdelna omara ; večdelno okno

vèčdimenzionálen   -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ima več dimenzij, razsežnosti:   prostor je večdimenzionalen / publ.  večdimenzionalna umetnost ; pren.  večdimenzionalno pojmovanje bivanja

vèčdimenzionálnost   -i ž ( ȅ-ȃ )
značilnost večdimenzionalnega:   večdimenzionalnost prostora / publ.  večdimenzionalnost poezije

vèčdisciplináren   -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki združuje več disciplin:   večdisciplinarni pogled, pristop, vidik ; večdisciplinarni projekt ; večdisciplinarna skupina strokovnjakov ; večdisciplinarno raziskovanje / večdisciplinarna umetniška delavnica ; sistematično večdisciplinarno izobraževanje sodnikov

vèčdnéven   -vna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki traja več dni:   večdneven izlet ; večdnevno deževje

véče   -a s ( ẹ̄ )
zgod.  zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o skupnih zadevah, sporih; veča :   sklicati veče / iti na veče / izjava veča

véčen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki obstaja brez začetka in brez konca:   materija, njena oblika je tudi energija, je večna ; večno vesolje / večna ljubezen, modrost  v krščanstvu  ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
2. ki obstaja brez konca:   nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu:  posmrtno večno trpljenje, veselje ; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle:  Bog mu daj večni mir ; večna luč naj mu sveti
3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve:   večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah  tam je večna pomlad / večni led, sneg  led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje / ekspr.:  živeti v večnem strahu ; biti v večnih denarnih težavah
4. veljaven in isti v vseh časih:   večni zakoni narave ; večna resnica ; večna načela
5. nav. ekspr.  ki traja do konca življenja, obstajanja koga:   spominjati se koga z večno hvaležnostjo ; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah  ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
6. ekspr.  ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn:   večni opomini, prepiri ; večno čakanje
7. ekspr.  ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost:   on je večni nemirnež, nezadovoljnež ; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič  moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici ; večni popotnik  kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu ; večni študent  kdor dolgo časa študira ; večni ženin  fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil ; knjiž.  večni žid  človek, ki ga nemir žene po svetu / v povedni rabi:  ti čevlji so večni  nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost ; gore so večne
● 
ekspr.  za (vse) večne čase se mu je zameril  za zmeraj ; vznes.  leči k večnemu počitku  umreti ; vznes.  položiti koga k večnemu počitku  pokopati ga ; vznes.  spati večni sen  biti mrtev ; star.  zvoniti večno luč  avemarijo ; šalj.  lovec se je preselil v večna lovišča  umrl ; ekspr.  večno mesto  Rim ; vznes.  oditi po večno plačilo  v krščanskem okolju  umreti
♦ 
geogr.  ločnica večnega snega ; rel.  večni ogenj  pekel ; večni sodnik  Bog kot sodnik ; Bog je večen  Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti ; večna kazen  ali  večno pogubljenje  večno trpljenje človeka po smrti ; večna luč  luč, ki neprestano gori pred tabernakljem ; narediti večne zaobljube  zaobljube za vse življenje ; šah.  večni šah  šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi

večér 1   -a m ( ẹ̑ )
1. del dneva ob sončnem zahodu:   bil je že večer, ko so se vrnili ; do večera je prenehalo deževati ; ekspr.  dela od (ranega) jutra do (poznega) večera  ves dan ; pride proti večeru, na večer, pod večer ; ekspr.  popoldne se nagiba v večer ; ob večerih je doma ; dolgi zimski večeri ; hladen večer / božični  ali  sveti večer  v krščanstvu  večer pred božičem ; kresni večer  večer pred 24. junijem ; Silvestrov  ali  silvestrski večer  zadnji večer v letu / preživeti večer doma ; ves večer je samo govoril in kadil / kot pozdrav  dober večer
2. s prilastkom  prireditev, predstava v tem delu dneva:   pesniki so pripravili bralni večer ; debatni, diskusijski večer ; literarni večer  prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem ; večer sodobne glasbe, poezije / pog.  večeri v operi so razprodani  večerne predstave ; spoznavni večer  družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj spoznajo
3. ekspr., s prilastkom  obdobje upadanja moči:   vse doživi svoj večer / večer življenja je preživel na deželi  starost
● 
knjiž.  večer se je nižal  večerilo se je ; zastar.  okna so obrnjena proti večeru  proti zahodu ; preg.  ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera  vsaka stvar se kdaj konča ; preg.  ne hvali dneva pred večerom  ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo

večér 2   tudi  vêčer prisl. ( ẹ̑; é )
star. zvečer :   večer je zaspala za mizo ; prišli so včeraj večer

večéren   -rna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na večer:   večerni mrak ; večerna zarja / večerne ure / večerni sprehod ; večerni tečaj ; večerni vlak ; večerna predstava / večerni časopis  večernik ; večerni veter  večernik ; večerna dolga obleka  dolga obleka za večerne prireditve ; večerna šola  od 1950 do 1970  osnovna in srednja šola za odrasle s poukom navadno v večernih urah
 
zastar.  večerna stran jezera  zahodna
 
rel.  večerna molitev ; zool.  večerni pavlinček  nočni metulj s podobo velikega modrega očesa na zadnjih krilih, Smerinthus ocellatus

večeríti se   -ím se nedov. ( ī í )
brezoseb.  prehajati iz dneva v večer:   večeri se, kmalu bo noč

večérja   -e ž ( ẹ̑ )
obrok hrane, ki se jé zvečer:   kuhati večerjo ; postreči z večerjo ; dobra, obilna večerja ; večerja za štiri osebe / jesti večerjo  večerjati / hladna, mrzla večerja  iz hladnih, mrzlih jedi
// uživanje tega obroka:   večerja je trajala eno uro ; iti spat brez večerje / povabiti, priti na večerjo / prirediti poslovilno, slavnostno večerjo
♦ 
rel.  zadnja večerja

večérjati   -am nedov. ( ẹ̑ )
jesti večerjo:   večerjati doma / večerjati ribe

večérjica   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  manjšalnica od večerja:   kuhati večerjico / povabiti koga na dobro večerjico

večérka   -e ž ( ẹ̄ )
nar. vzhodno  del popoldneva, ki je bližje večeru kot poldnevu:   po poznem kosilu je bila večerka že kratka ; vrniti se sredi večerke ; bilo je na večerko

večérnica   -e ž ( ẹ́ )
1. zvezda Venera na večernem nebu:   večernica miglja na obzorju ; svetla večernica
2. knjiž.  vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica :   večernica se je razcvetela
3. mn.  večerniška povest:   brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
4. mn., nar.  popoldansko cerkveno opravilo:   iti k večernicam / zvoniti k večernicam
♦ 
zgod.  sicilijanske večernice  upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282

večérničar   -ja m ( ẹ́ )
pisatelj večerniških povesti:   nova povest večerničarja

večérnik   -a m ( ẹ́ )
1. časopis, ki izhaja zvečer:   brati večernik
2. veter, ki piha zvečer z gor, s hribov:   hladen večernik

večérniški   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na pripovedna dela, napisana v preprostem slogu, navadno s poučno vsebino:   večerniški pisatelj / večerniška povest / večerniška morala

vèčfázen   -zna -o prid. ( ȅ-á )
elektr.  ki ima več faz:   večfazni sistem ; večfazni tok / večfazni generator, motor

vèčglásen   -sna -o prid. ( ȅ-ā )
glasb.  komponiran za več glasov:   večglasna pesem / večglasno petje
● 
knjiž.  večglasna stališča  različna

vèčglásje   -a s ( ȅ-ȃ )
glasb.  glasbeni stavek za več glasov:   ubrano večglasje / začetki večglasja

vèčglásnost   -i ž ( ȅ-á )
glasb.  značilnost večglasnega:   večglasnost narodne pesmi

vèčgôvor   -a m ( ȅ-ȏ )
1. pogovor med več osebami:   dialog, monolog in večgovor v književnosti
2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum:   večgovori med sodnikom in sprtima stranema

véčidel   [ tudi večideu̯ člen. ( ẹ̑ )
1. večinoma , po večini :   sadje je večidel še trdo ; večidel so ljudje že odšli / delali so večidel ponoči ; pogovarjali so se večidel o otrocih
2. navadno , ponavadi :   večidel jemo doma ; prihajali so večidel ob praznikih

vèčiménski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
mat., v zvezi večimensko število   količina, ki se izrazi z več merskimi enotami:

večína   -e ž ( í )
večji del kake skupnosti, celote:   večina je bila proti ; soglašati z večino / mnenje pretežne večine / večina prebivalcev, volivcev / dobiti večino glasov ; absolutna, relativna večina glasov / večino dneva so preživeli v naravi ; končati večino del / hiše so po večini lesene ; star.  na izlet so šli z večine s kolesi  zvečine, večinoma
 
biti, ostati v večini  biti, ostati v primerjavi z določenim bolj številen
 
soc.  kvalificirana večina glasov  več kot dvotretjinska večina glasov;  prim. povečini , zvečine

večínoma   člen. ( ī )
1. v (veliki) večini:   prebivalci tega kraja so večinoma priseljenci ; na njivah raste večinoma koruza / obnova je večinoma končana  v glavnem, pretežno ; tam govorijo večinoma slovensko
2. navadno , ponavadi :   ljudske pesmi so se večinoma pele po spominu ; prihajali so večinoma ob sobotah ; večinoma je zamujala

večínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na večino:   večinsko mnenje / večinski narod
 
pravn.  volitve po večinskem sistemu  sistemu, po katerem je izvoljen kandidat, za katerega je glasovala večina volivcev

vèčizménski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki poteka v več izmenah:   večizmensko delo

vèčjezíčen   -čna -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. napisan v več jezikih:   večjezični javni napisi / večjezični slovar
2. ki zna in redno uporablja več jezikov:   prebivalci tega območja so večjezični / večjezična država

vèčjezíčnost   -i ž ( ȅ-ȋ )
znanje in redna raba več jezikov:   večjezičnost starejše generacije / večjezičnost javnih napisov

vèčjezikôven   -vna -o prid. ( ȅ-ō )
nanašajoč se na več jezikov:   večjezikovni pouk ; večjezikovna skupnost ; večjezikovno in večkulturno okolje / večjezikovni slovar  večjezični

véčji   -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. primernik od velik:   postajati večji ; moja torba je večja kot tvoja / ta kraj je bil včasih precej večji / izdatki so večji kot dohodki ; podjetje ima večji promet / večja skupina / on ni nič večji od mene  višji / ekspr.  to so naši največji prijatelji ; imeti večjo srečo kot pamet
2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad zgornjo mejo:   večje države ; večja gozdna žival / povzročiti večjo škodo ; darilo večje vrednosti / ima že večje otroke / spada med večje mislece dvajsetega stoletja
● 
delali so večji del ponoči  večinoma, po večini ; odšel je z doma v največjem delu  v kmečkem okolju  v času košnje in žetve ; ekspr.  pipa je bila njegova največja ljubezen  zelo rad je kadil pipo ; zarečenega kruha se največ poje  prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti
♦ 
mat.  največji skupni delitelj  največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila ; največja skupna mera  največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila ; sam.:, pog.  po večjem vse sam naredi;  prim. velik

vèčkanálen   -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ptt  ki ima na eni osnovni zvezi več kanalov na različnih frekvencah:   večkanalna telefonija, telegrafija
♦ 
elektr.  večkanalni magnetofon  magnetofon, ki ima magnetni trak za več zvokovnih sledi

vèčkrat   prisl. ( ȅ )
izraža več ponovitev:   večkrat je udaril po mizi / imel je večkrat prestreljeno roko  na več mestih
// izraža, da se kaj zgodi, ponovi ob več priložnostih:   večkrat je povedal pravi vzrok izostanka, včasih se je pa tudi zlagal

večkráten   -tna -o prid. ( ā )
1. večkrat tolikšen:   imeti večkratno premoč / večkratni milijonar
2. ki ima več ponovitev:   večkraten uspeh ; večkratno ponavljanje / znajti se v večkratnem obroču
 
publ.  odločitev ima večkraten pomen  je v več pogledih pomembna
 
pravn.  večkratni povratnik

večkrátnik   -a m ( ȃ )
mat.  število, ki je rezultat množenja s kakim številom:   določiti večkratnike števila sedem / najmanjši skupni večkratnik  najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili

vèčkultúren   -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ima, vsebuje več kultur:   večkulturna družba, država ; večkulturna skupnost
// nanašajoč se na mnogo, več kultur:   večkulturna in večnacionalna tradicija ; večkulturno sožitje

vèčkultúrnost   -i ž ( ȅ-ȗ )
lastnost, značilnost večkulturnega:   večkulturnost omogoča drugačen, bolj odprt pogled na svet ; vrednote večkulturnosti ; zagovorniki večkulturnosti evropske družbe
// soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju:   polemike o večkulturnosti v državi ; pristanek na večkulturnost ; sožitje v večjezičnosti in večkulturnosti

vèčléten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki traja več let:   večleten presledek ; večletna bolezen / večletna prizadevanja / večletna znanca
// ki je za dobo več let:   podpisali so večletno delovno pogodbo / večletni načrt
♦ 
bot.  večletna rastlina  rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le enkrat cveti in semeni

vèčlétnica   -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
bot.  rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le enkrat cveti in semeni:

vèčlísten   -tna -o prid. ( ȅ-ȋ )
les., navadno v zvezi večlistna žaga   žaga, ki ima več listov:

vèčmédijski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
1. ki združuje, uporablja več izraznih sredstev, načinov:   večmedijski projekt ; večmedijski umetnik ; večmedijska predstava, razstava
2. ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika; večpredstaven :   večmedijske storitve ; večmedijska sporočila omogočajo pošiljanje zvokov, barvnih slik in spremnega teksta

vèčmésečen   -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki traja več mesecev:   večmesečni tečaj ; večmesečno potovanje

vèčmésten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
mat.  ki sestoji iz več mest:   večmestno število

vèčmilijónkrat   prisl. ( ȅ-ọ̑ )
izraža več milijonov ponovitev:   večmilijonkrat meriti / večmilijonkrat večji

vèčmilijónski   -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
nanašajoč se na več milijonov:   večmilijonski narod / večmilijonsko mesto / večmilijonska škoda

vèčmotóren   -rna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki ima več motorjev:   večmotorno letalo

vèčnacionálen   -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ima več narodov:   večnacionalna država / večnacionalo podjetje

vèčnacionálka   -e ž ( ȅ-ȃ )
veliko podjetje, ki posluje v več državah:   ameriške, zahodne večnacionalke ; predstavniki večnacionalke ; vodilni položaj v večnacionalki / orožarska, telefonska, turistična večnacionalka

vèčnadstrópen   -pna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ima več nadstropij:   večnadstropna hiša

vèčnaglásnica   -e ž ( ȅ-ȃ jezikosl.
beseda z več naglasi:   določiti število naglasov v večnaglasnici

vèčnaménski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je za več namenov:   večnamenski prostor ; stavba bo večnamenska

vèčnaménskost   -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost večnamenskega:   pri sodobnih sedežnih garniturah je pomembna večnamenskost ; večnamenskost dvorane, ladje, letala ; večnamenskost kmetijstva ; koncept večnamenskosti ; fleksibilnost in večnamenskost

vèčnároden   -dna -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. večnacionalen :   večnarodna država / večnarodna delavska organizacija

vèčnárodnosten   -tna -o prid. ( ȅ-á )
ki ima več narodnosti, narodov:   večnarodnostna država / večnarodnostna posadka

véčnik   -a m ( ẹ̑ )
zgod., v fevdalizmu  prisednik (pri sodišču):

véčnost   -i ž ( ẹ̄ )
1. večno trajanje:   kaj je tisoč let proti večnosti ; trenutek večnosti ; neskončnost in večnost ; dolg kakor večnost  zelo dolg
// v nekaterih religijah  posmrtno večno
a) trajanje:   upati na plačilo v večnosti
b) obstajanje:   upati na večnost ; telo je v zemlji, duša pa v večnosti / rajska večnost
2. lastnost, značilnost večnega:   delo za človeštvo daje posamezniku večnost / večnost resnice ; večnost zla
3. ekspr.  doba, ki se zdi, da traja veliko časa:   vsaka ura se mu je zdela večnost ; minute so se vlekle v večnost / minila je cela, dolga večnost, njih pa od nikoder / graditi hišo za večnost
// v prislovni rabi, z izrazom količine  zelo dolgo:   čakati celo, dolgo večnost
● 
evfem.  iti, preseliti se, stopiti v večnost  umreti ; ekspr.  dnevi, leta tečejo v večnost  minevajo ; pred vrati večnosti spoznati zmoto  v krščanskem okolju  tik pred smrtjo

véčnosten   -tna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na večnost:   ljubezen, smrt in druge večnostne teme umetnosti / večnostna harmonija / nadzemeljski, večnostni cilji ; sam.:  v njegovi glasbi je nekaj večnostnega

vèčpasôven   -vna -o prid. ( ȅ-ō )
urb., v zvezi večpasovna cesta   cesta z več prometnimi pasovi:   vožnja po večpasovni cesti

vèčpasôvnica   -e ž ( ȅ-ȏ )
večpasovna cesta:   graditi večpasovnice

vèčplásten   -tna -o prid. ( ȅ-ā )
ki je iz več plasti:   večplastna obloga ; pren.  večplastna osebnost
 
papir.  večplastni karton  karton iz več samostojno oblikovanih plasti, ki se v mokrem stanju na kartonskem stroju stisnejo, da se sprimejo

vèčplástnost   -i ž ( ȅ-ā )
lastnost, značilnost večplastnega:   večplastnost zemljišča ; pren.  večplastnost duševnosti

vèčpólen   -lna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
elektr.  ki ima več polov:   večpolno stikalo

vèčpoménka   -e ž ( ȅ-ẹ̑ jezikosl.
beseda z več pomeni:   učenci so v besedilu iskali sopomenke in večpomenke

vèčpoménski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ima več pomenov:   večpomenska beseda / večpomenska poezija

vèčpoménskost   -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost večpomenskega:   večpomenskost besed / večpomenskost besedila

vèčpotézen   -zna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. teh.  narejen v več potezah:   večpotezni zvar / večpotezno varjenje
2. šah.  pri katerem je treba v več potezah dati mat ali doseči odločilno prednost:   večpotezni problem ; večpotezna kombinacija

vèčpotéznik   -a m ( ȅ-ẹ̑ )
šah.  problem, pri katerem je treba v več potezah dati mat:

vèčpredstáven   -vna -o prid. ( ȅ-á )
ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika:   večpredstavni predvajalnik ; večpredstavne vsebine ; večpredstavno sporočilo / večpredstavni center / večpredstavne storitve zahtevajo nove tehnologije prenosa

vèčpredstávnost   -i ž ( ȅ-á )
prikaz vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika:   večpredstavnost na spletu ; uporaba večpredstavnosti v učnem procesu ; oprema, pripomočki za večpredstavnost ; večpredstavnost in interaktivnost
// pripomočki za tak prikaz: / podpora večpredstavnosti ; priključki za večpredstavnost
// tako prikazana vsebina:   predvajalnik večpredstavnosti
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prikazom:   vodilno podjetje na področju večpredstavnosti ; strokovnjak za večpredstavnost

vèčpredstávnosten   -tna -o prid. ( ȅ-á )
nanašajoč se na večpredstavnost:   večpredstavnostni predvajalnik ; večpredstavnostne vsebine ; večpredstavnostno sporočilo / večpredstavnostno središče / večpredstavnostne storitve

vèčrazréden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. šol., v zvezi večrazredni oddelek   oddelek, v katerem so učenci več razredov, letnikov:   uči v večrazrednem oddelku
2. nekdaj  ki ima več razredov, oddelkov:   večrazredna šola

vèčrazrédnica   -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
nekdaj  večrazredna šola:   šola se je razširila v večrazrednico

vèčréden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
star. večvrsten 1 večredni nasad

vèčsédežen   -žna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ima več sedežev:   večsedežno letalo

vèčslôjen   in  vèčslójen -jna -o prid. ( ȅ-ō; ȅ-ọ̑ )
ki je iz več slojev:   večslojni omet ; pren., publ.  večslojni procesi

vèčsméren   -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
nanašajoč se na več smeri:   večsmerni promet / večsmerno učinkovanje / publ.  večsmerna osebnost

vèčsôben   -bna -o prid. ( ȅ-ō )
v zvezi večsobno stanovanje   stanovanje, ki ima več sob:   kupiti, opremiti večsobno stanovanje ; razkošno večsobno stanovanje

vèčstanovánjski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
v zvezi večstanovanjska hiša   hiša, ki ima več stanovanj:   zidati večstanovanjsko hišo

vèčstávčen   -čna -o prid. ( ȅ-ȃ )
glasb.  ki je iz več stavkov:   večstavčna skladba
 
jezikosl.  večstavčna poved

vèčstèzen   -zna -o  [ večstəzən prid. ( ȅ-ə̏ )
ki ima več stez:   večstezno kegljišče

vèčstókrat   prisl. ( ȅ-ọ̑ )
izraža več sto ponovitev:   pod mikroskopom so bakterije povečane večstokrat

vèčstoléten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. star več sto let:   večstoletna bukev
2. ki traja več sto let:   večstoletno zatiranje

vèčstôpenjski   -a -o  [ večstopənjski prid. ( ȅ-ō )
ki ima več stopenj:   večstopenjska organizacija dela / večstopenjski razvoj
 
strojn.  večstopenjski kompresor  kompresor, ki deluje v več stopnjah z vmesnim ohlajevanjem plina ; šol.  večstopenjski študij  do 1980  študij v več stopnjah na fakulteti ; teh.  večstopenjska raketa  raketa, ki ima več med seboj neodvisnih sistemov raketnih pogonskih motorjev, ki delujejo časovno drug za drugim

vèčstránkarski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ima več političnih strank:   večstrankarski sistem / večstrankarska vlada

vèčstránkarstvo   -a s ( ȅ-ȃ )
soobstoj, hkratno pojavljanje več političnih strank:   zagovarjati večstrankarstvo ; odprava, uvedba večstrankarstva ; razvoj večstrankarstva v Sloveniji ; demokracija, svoboda in večstrankarstvo

vèčstránski   -a -o prid. ( ȅ-á )
nanašajoč se na več strani:   večstranski sporazum ; večstranska pogodba / večstranski agent / večstranska kritika / publ.  večstranska uporaba  uporaba za več (različnih) stvari

vèčtédenski   -a -o  [ večtedənski prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki traja več tednov:   večtedensko deževje

vèčtíren   -rna -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ima več tirov:   večtirna železnica
2. ki obravnava, rešuje kaj na več različnih načinov:   večtirno reševanje problemov / večtirna grajenost romana

vèčtírnost   -i ž ( ȅ-ȋ )
obravnavanje, reševanje česa na več različnih načinov hkrati:   večtirnost odločanja ; večtirnost vzgoje ; večtirnost zunanje politike

vèčtisočglàv   in  vèčtisočgláv -áva -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ )
ekspr.  ki sestoji iz več tisoč glav:   večtisočglava čreda ovc ; večtisočglava množica

vèčtisočléten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki traja več tisoč let:   večtisočleten razvoj

vèčtočkôven   -vna -o prid. ( ȅ-ō )
1. ki poteka, deluje istočasno na več točkah, mestih:   večtočkovni vbrizg ; večtočkovna ključavnica  ki zaklene vrata na več mestih vzdolž celotnega vratnega krila ; večtočkovna komunikacija, videokonferenca
2. rač.  ki omogoča povezovanje podatkov iz dveh ali več virov, navadno avdiovizualnih naprav:   večtočkovna nadzorna enota ; večtočkovno upravljanje

vèčuporábniški   -a -o prid. ( ȅ-ȃ rač.
ki ga lahko hkrati uporablja več uporabnikov:   večuporabniški sistem ; dostop do interneta predstavlja osnovo za večuporabniške igre naslednjega rodu ; večuporabniška licenca ; večuporabniška različica programa

vèčúren   -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki traja več ur:   večurna hoja / večurna zamuda

vèčvalénten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
kem.  ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih nadomesti v spojini:   večvalentne kovine
 
filoz.  večvalentna logika  logika, ki ima več logičnih vrednosti

vèčváljen   -jna -o prid. ( ȅ-ȃ )
strojn.  ki ima več valjev:   večvaljni motor

vèčvédnost   -i ž ( ȅ-ẹ́ )
knjiž.  dejstvo, da kdo več ve kot drugi:   z namišljeno večvednostjo se je hotel uveljaviti

vèčvréden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki ima večje telesne ali umske sposobnosti:   čutil se je večvrednega ; imeti se za večvredno raso
2. ki je višje, bolj kakovostne vrste:   večvredna hrana / večvredna kultura

vèčvrédnost   -i ž ( ȅ-ẹ́ )
1. stanje, lastnost večvrednega:   biti prepričan o svoji večvrednosti ; zavest večvrednosti / kompleks  ali  občutek večvrednosti  pretirano občutje lastne vrednosti
2. ekon.  presežna vrednost:   podjetniki so si prilaščali večvrednost skupnega dela

vèčvrédnosten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nanašajoč se na večvrednost:   večvrednostna zavest / večvrednostni kompleks  ali  občutek  pretirano občutje lastne vrednosti

vèčvŕsten 1   -tna -o prid. ( ȅ-ȓ )
nanašajoč se na več vrst:   večvrstni nasad
 
agr.  večvrstni okopalnik  okopalnik, ki okopava več vrst hkrati

večvŕsten 2   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je več vrst:   večvrstna opravila

vèčzbórje   -a s ( ȅ-ọ̑ )
glasb.  kompozicijska tehnika, pri kateri je zbor razdeljen na dva ali več manjših zborov:

vèčzlóžen   -žna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
jezikosl.  ki ima več zlogov:   večzložna beseda

vèčzlóžnica   -e ž ( ȅ-ọ̑ )
jezikosl.  večzložna beseda:   srednji zlog večzložnice

vèčzvézdje   -a s ( ȅ-ẹ̑ )
astron.  skupina več zvezd:   odkriti novo večzvezdje / dvozvezdja in večzvezdja

vèčžaríščen   -čna -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ima več žarišč:   večžariščni tumorji ; večžariščno obolenje centralnega živčnega sistema
2. fiz.  ki ima postopno spreminjajočo se dioptrijo:   večžariščne leče ; enožariščna in večžariščna očala / večžariščno steklo  progresivno steklo

vèčžílen   -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
elektr.  ki je iz več žil:   večžilni kabel, vodnik

véda 1   -e ž ( ẹ́ )
1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj:   znanost se deli na vede, vede pa na discipline ; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija ; metode, odkritja kake vede ; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede ; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede  katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja ; botanika je empirična, logika pa teoretična veda ; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda ; humanistične vede  vede s področja umetnosti, kulture ; publ.  etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede  pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda ; šola za politične vede ; tehnične, uporabne vede ; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede
// navadno s prilastkom  celota spoznanj te dejavnosti:   proučevati, študirati literarno vedo ; teorija politične vede
2. zastar. znanje :   imeti obsežno vedo ; človek velike vede
3. zastar. veščina , spretnost :   izuriti se v orožju in drugih vedah

véda 2   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn.  vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma:   brati vede ; jezik ved

védanec   in  vedánec -nca m ( ẹ́; á nar. gorenjsko
1. bedanec, divji mož:   pazi, da te vedanec ne ujame ; teči kakor vedanec  zelo hitro
2. vedomec :   duši ga vedanec / duša nekrščenega otroka je vedanec

védé   -êja m ( ẹ̑-ẹ̑ ẹ̑-ȇ pog.
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge; vršilec dolžnosti :   potrdili so ga za začasnega vedeja [v. d.] ; predlog za novega vedeja ; statut določa, kdaj morata biti imenovana vedeja generalnega in strokovnega direktorja

védec   -dca m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor veliko ve; vedež :   biti vedec med nevednimi

vedèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
zastar. znan :   povej, da postane stvar vsem vedeča;  prim. vedeti

védečen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. star. vedoželjen :   vedečen človek ; zmeraj bolj sem bil vedečen / vedečni pogledi
2. knjiž. izkušen , razgledan :   to je ni naredilo bolj vedečne, temveč še bolj negotovo

védečnost   -i ž ( ẹ́ )
star. vedoželjnost :   njena vedečnost je znana / z veliko vedečnostjo poslušati / iz vedečnosti iti gledat  iz radovednosti

vedêjevec   -vca m ( ȇ pog.
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge; vršilec dolžnosti :   generalni direktor je o dosedanjem vedejevcu [v. d.] govoril naklonjeno ; imenovali so ga za vedejevca ; odstop vedejevca

vedêjevstvo   -a s ( ȇ pog.
naslov, dejavnost vršilcev dolžnosti:   opravljati vedejevstvo ; podaljšati, prevzeti, sprejeti vedejevstvo ; polletno vedejevstvo ; kandidati za vedejevstvo

véden 1   -dna -o prid. ( ẹ̄ star.
1. nenehen , stalen :   vedno bobnenje slapa / biti v vedni nevarnosti / vedni prepiri
2. večen , trajen :   tam je vedna pomlad / obljubiti komu vedno zvestobo

véden 2   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ zastar.
1. navadno v povedni rabi, z rodilnikom  ki ve (za) kaj:   biti veden nesreče koga ; biti veden vrednosti česa
2. izveden , vešč :   biti veden v mnogih stvareh ; vedna padarica

védenje 1   -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od vedeti:   to je vredno vedenja ; vedenje podrobnosti ; želja po vedenju / narediti kaj brez vedenja koga  vednosti
 
zastar.  dati komu na vedenje  sporočiti komu ; zastar.  narediti z vedenjem  zavestno, namerno
2. kar kdo ve:   poglobiti, razširiti svoje vedenje ; vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno ; po mojem vedenju je to moralo biti prej
// kar se ve sploh:   ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini

vedênje 2   -a s ( é )
1. celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja:   boječe, vljudno vedenje ; človek uglajenega vedenja / poslovno, športno vedenje ; pravila lepega vedenja
 
šol., nekdaj  ocena iz vedenja
// celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju:   opazovati, posnemati vedenje koga ; iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga / vedenje živali
2. ekspr.  kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi, delovanju:   vedenje atomov

vedênjski   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na vedênje:   vedenjske raziskave / vedenjski odkloni
 
ped.  vedenjska motenost otrok

véder   vêdra  in  védra -o  stil.  prid. , vêdrejši  in  védrejši  ( ẹ́ é, ẹ́ )
1. ki je brez dežja, snežnih padavin:   vedro jutro, vreme / nebo je vedro
2. ki je v razmeroma trajnem stanju pozitivnega, ugodnega, veselega razpoloženja:   veder človek ; postal je veder / ohraniti vedrega duha ; biti vedrega značaja
// ki vsebuje, izraža tako razpoloženje:   veder glas, obraz / veder humor / vedre melodije ; vedra pesem / vedre barve / vedro razpoloženje
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   vedra sreča ; vedro upanje

védeštvo   -a s ( ẹ̑ )
sposobnost vedežev, napovedovalcev:   priznavati komu vedeštvo

vedéta   -e ž ( ẹ̑ knjiž.
1. stražarsko, opazovalno mesto blizu sovražnika:   oficir je stal na vedeti pred prvo bojno črto
2. predstraža , izvidnica :   poslati naprej vedeto
3. slaven, slovit človek:   postati vedeta / filmska vedeta

védeti   vém nedov. ( ẹ́ )
1. imeti kaj v zavesti
a) na osnovi zaznav, obveščenosti:   ljudje marsikaj vedo ; vedeti novico, resnico ; vem, da si bil doma ; vedeti za ime, naslov ; dosti, zatrdno vedeti ; takoj sem vedel, kdo je ; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja ; vedeti od prijatelja ; ne ve se, kdo je to naredil / elipt.  odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa ; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače ; kje si bil, je hotela vedeti žena ; in koliko stane, če smem vedeti ; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem ; več bodo vedeli o tem sosedje ; vedeti po soncu, koliko je ura ; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr.  za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
b) na osnovi učenja, študija:   strokovnjak mora marsikaj vedeti ; ali veš, koliko je sedem krat pet
c) na osnovi spominjanja:   ime vem, naslova pa ne več ; ali še veš, kako lepo je bilo
č) na osnovi sklepa, odločitve:   ne vem še, za kaj se bom odločil ; vnaprej vem, kaj bo / elipt.  ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
d) glede na posledice, odgovornost:   saj ne vedo, kaj delajo ; vedi, kaj govoriš ; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo  zavedati se
2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj:   to dobro vedo poklicni šoferji ; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr.  kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla  v njem ni bilo megle
3. navadno z nedoločnikom  na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje:   vedeti pripovedovati spomine po cele ure ; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.:  tema nastane in nikamor ne vedo ; žal ti ne vem sveta ; ekspr.  vse ve, zna pa nič / ekspr.  noga dobro ve kam / ekspr.:  ne ve z besedo ne kod ne kam ; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami ; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
// star.  moči, biti sposoben:   ne vedo se potolažiti ; kaj veš svetovati
4. star. znati :   ali še veš to pesem ; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
5. star. poznati :   umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
6. ekspr.  navajati, vsebovati kak podatek:   zgodovina ne ve nič o tem ; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, v zvezah kaj vem, kaj se ve   za izražanje
a) nedoločnosti, neznanosti:   kaj vem kaj ga je prineslo mimo ; knjige sem posodil kaj vem komu ; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel ; odšel je kdo ve kam  neznano / to bom naredil ne vem kako
b) precejšnje množine:   imajo kaj vem kaj vse ; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še  in še marsikaj / iskal sem ga ne vem kje vse  marsikje / o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval  mnogokrat
c) stopnje:   ni kdo ve kako pameten
č) v zvezi ne vem   poljubnosti:   naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč ; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili  kogarkoli ; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde  kamorkoli
8. ekspr., v členkovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo :   nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem ; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom ; ste šli na dopust? Veste da smo šli
// z oslabljenim pomenom, v drugi osebi  poudarja presenetljivost česa:   bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali ; vse ima, pa veš da ni zadovoljen ; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
// v medmetni rabi  izraža samoumevno pritrditev:   hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga ; ali je zmagal? Veste da
9. v medmetni rabi, v prvi osebi  izraža potrditev, zavedanje:   vem, hudo je, vem ; pregovorili so vas, vemo ; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem ; dobro je bilo. O, vem (da)
// z nikalnico  izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja:   greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne ; bo šlo? Kaj pa vem
10. v medmetni rabi, v drugi osebi  izraža obračanje na ogovorjenega:   veste, stric, tole sem vam prinesel ; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čim prej odidite ; vedi, tu sem jaz gospodar
// izraža opozorilo na povedano:   jaz sem kovač, veste ; veste, lačen sem bil, pa sem omagal ; tiho bodi, oče je bolan, veš
// poudarja trditev:   nesramen si, veš ; vedi, to je izmišljeno ; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
● 
ekspr.  tako se je zgodilo, bog že ve zakaj  v krščanskem okolju  izraža vdanost v božjo voljo, usodo ; iron.  desnica ne ve, kaj dela levica  delo je neenotno, neskladno ; ekspr.  te gore vedo za marsikatero smrt  v teh gorah je marsikdo umrl ; ekspr.  oče je umrl, preden sem jaz vedel zase  ko sem bil še zelo majhen ; bibl.  naj ne ve levica, kaj dela desnica  ne hvali se z dobrimi deli ; ekspr.  to ve vsak otrok  je splošno znano; je zelo lahko, preprosto ; ekspr.  za njene solze so vedele le stene  jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl ; ekspr.  znanost ve to že sto let  to je v znanosti znano že sto let ; star.  ko boš starejši, mi boš vedel hvalo  mi boš hvaležen ; ekspr.  dežja še ne bo, če kaj vem  tako mislim, sklepam ; ekspr.  moramo končati, pa če ne vem kaj  na vsak način ; ekspr.  zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom  imel je veliko prostega časa ; ekspr.  imajo sadja, da ne vedo kam z njim  veliko ; ekspr.  na, da boš vedel tožariti  pri udarcu  da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril ; dati vedeti pog.  dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste  iz njih se vidi, je jasno ; pog.  domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel  posredno, prikrito sporočil ; pog.  dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi  očitno pokazal ; ekspr.  klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara  so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev ; ekspr.  ne vem več za prosti čas, počitek  nimam več prostega časa, počitka ; kaznuj ga, da bo vedel za drugič  da ne bo še drugič kaj takega delal, storil ; ekspr.  po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas  imeti zveze z nami, nam pomagati ; ekspr.  ne želim več vedeti zanj  ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja ; ekspr.  napije se, da ne ve zase  zelo ; ekspr.  izgine, da sam ne veš kdaj  neopazno, nenadoma ; ekspr.  hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega  ni znano ; ekspr.  čas mineva, da sam ne veš kako  neopazno, hitro ; ekspr.  ne veste, kako sem vesel  zelo sem vesel ; ekspr.  tako bom naredil. Kakor veš  izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu ; ekspr.  ne ve ne kod ne kam  je v položaju brez izhoda ; ta človek ve, kaj hoče  načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj ; ekspr.  že dolgo ne vem, kakšno je vino  že dolgo nisem okusil, pil vina ; ekspr.  vem, kar vem  izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi ; ekspr.  vem, kje ga čevelj žuli  poznam njegove težave ali napake ; ekspr.  ne ve, kje se ga glava drži  zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden ; iron.  to se ve, krivi so premagani  izraža samoumevnost trditve ; ekspr.  obljubili ste mi. Ne da bi vedel  izraža obzirno zavrnitev ; ekspr.  mu boš dal? Saj veš kako  izraža močno zavrnitev ; ekspr.  ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne  izraža zavrnitev ; ekspr.  sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve  izraža možnost, domnevo ; ekspr.  ni se vedelo, kdo pije in kdo plača  gospodarjenje je bilo zelo neurejeno ; gospodaril je, kakor je vedel in znal  po svojih zmožnostih ; pomagaj si, kakor veš in znaš  izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč ; stori, kot veš in znaš  po svojem preudarku; izraža nezanimanje ; ima jo rad kot ne vem kaj  zelo ; drži se kot bi bil ne vem kdo  zelo ponosno ; več glav več ve ; vsi ljudje vse vedo ; ekspr.  mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti prim. bogsigavedi , bogve , bogvedi , kdove , nevede , seveda , vedeč , vragsigavedi , vragvedi

vedevêjevec   -vca m ( ȇ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem  pripadnik Vojske državne varnosti [VDV]:   bataljon vedevejevcev ; vosovci in vedevejevci

védež   -a m ( ẹ̑ )
1. kdor na osnovi kakih znakov ve neznane, prihodnje stvari:   iti k vedežu po nasvet / nekdaj  vedež je kraljevi vojski napovedal zmago / kaj misliš, da sem vedež  da vnaprej vem, kako bo, kaj bo
2. ekspr.  kdor veliko ve:   dela se vedeža, pa še tega ne ve ; mali vedež je odgovoril tudi na drugo vprašanje / vedež na področju slikarstva  poznavalec, strokovnjak
3. zastar. vedenje 1 , vednost :   po mojem vedežu je bilo tako / narediti z vedežem  vede, namerno
● 
zastar.  pisati jih je učil duhovnik ali kak drug vedež  izobraženec ; preg.  če bi bil človek vedež, ne bi bil revež

védežen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na vedenje neznanih, prihodnjih stvari:   biti vedežen ; vedežna ženska / imeti vedežni čut ; v pravljicah  piti vedežno pijačo

vedeževálec   -lca  [ vedeževau̯ca m ( ȃ )
kdor vedežuje:   vedeževalec je razvrstil karte

vedeževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vedeževanje:   vedeževalno dejanje / vedeževalni pripomočki

vedeževálka   -e  [ vedeževau̯ka ž ( ȃ )
ženska, ki vedežuje:   vedeževalka ji je napovedala poroko / vedeževalka s kartami

vedeževálski   -a -o  [ vedeževau̯ski tudi vedeževalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vedeževalce ali vedeževanje:   vedeževalska sposobnost / vedeževalski pripomočki

vedeževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vedeževati:   vedeževanje iz kart / poslušati vedeževanje

vedeževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
na osnovi kakih znakov vedeti, pripovedovati preteklost, zlasti pa prihodnost koga:   vedeževala mu je ciganka / vedeževati iz kart, kave / zgodilo se je, kakor mu je vedeževala vedeževalka  prerokovala, napovedovala
// etn.  z dejanjem, ki se mu pripisuje poseben pomen, delati, da se (iz)ve kaj prihodnjega:   vedeževati z metanjem čevlja / dekleta so vedeževala za ženina

védno   prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja:   vedno ima dosti dela ; vedno mislimo nanje ; vrata so vedno odprta ; biti vedno pripravljen ; ekspr.  vedno in povsod so bili uspešni
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih:   to je vedno pomagalo ; pride vedno v nepravem trenutku ; tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir / vedno znova ga vznemiri / spet tista stara, vendar vedno nova zgodba
3. v zvezi s še   izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja:   reke še vedno naraščajo / babica ji še vedno pripoveduje pravljice
4. v zvezi z za   izraža dokončnost, nepreklicnost:   brezskrbni dnevi so za vedno minili ; prišla bo za vedno domov
 
za vedno nas je zapustil ljubi oče  v osmrtnicah  umrl je ; evfem.  za vedno je zaspal  umrl je
5. s primernikom  izraža postopno naraščanje ali upadanje:   prihajati vedno bližje ; ta postopek vedno bolj opuščajo ; denarja je imel vedno manj ; iron.  tako, vedno lepše  izraža nejevoljo

védnost   -i ž ( ẹ́ )
1. dejstvo, da kdo kaj ve:   vednost nalaga človeku tudi odgovornost ; vednost, da še ni prepozno, ga pomirja ; vednost o duševnih procesih / narediti brez vednosti, z vednostjo koga / pisar.  v vednost: a) predsedniku b) članom
2. kar kdo ve:   dlje pa naša vednost ne sega ; po moji vednosti sosed nima več avtomobila / to trdim iz lastne vednosti
// kar se ve sploh:   sodobna vednost ne daje opore za tako razlago ; vednost o družbi se širi, poglablja
3. zastar. znanje :   potrebna je dobra vednost nemškega jezika
4. zastar. veda 1 , znanost :   ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi ; odkritja vednosti ; umetnost in vednost / vremenska vednost  vremenoslovje

védnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na vednost:   vednostna poglobitev / vednostna natančnost  znanstvena

védoma   prisl. ( ẹ̄ )
star. vede , zavestno :   vedoma narediti napako ; vedoma si prilastiti kaj ; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga  namenoma, premišljeno

védomec   tudi  vedómec -mca m ( ẹ́; ọ́ etn., po ljudskem verovanju
1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh:   zraščene obrvi ima, vedomec bo ; vedomec mu pije kri ; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore ; ta misel ga duši kot vedomec
2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka:   lučka je bila vedomec

védomen   -mna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. izkušen , pameten :   vedomen čebelar, voditelj / vedomne oči

vedoslôvje   -a s ( ȏ )
zastar. spoznavoslovje , gnoseologija

vedožêljen   -jna -o prid. ( é ē )
željen vedeti čim več:   vedoželjen raziskovalec, učenec ; otrok je zelo vedoželjen / vedoželjne oči / ekspr.  ne bodi no tako vedoželjen  radoveden

vedožêljnež   -a m ( ȇ )
ekspr.  vedoželjen človek:   znanstveniki in drugi vedoželjneži / človek je velik vedoželjnež

vedožêljnost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost vedoželjnega človeka:   njegova vedoželjnost je znana ; otroška vedoželjnost / ekspr.  vedoželjnost ga je gnala naprej

vêdra   tudi  védra -e ž ( ē; ẹ̑ )
nar. vzhodno vedro :   z vedro zajeti vodo

vêdrce   tudi  védrce -a s ( ē; ẹ̄ )
manjšalnica od vedro:   zliti vodo iz vedrca

vedríca   -e ž ( í )
nar.  manjše vedro:   z vedrico zlivati vodo v škafe / vedrica vode

vedrílec   -lca  [ vedriu̯ca in vedrilca m ( ȋ )
1. kdor kje vedri:   vedrilci pod napuščem
2. knjiž.  veter, ki povzroča, da se nebo vedri:   zapihal je vedrilec / veter vedrilec

vedrína   -e ž ( í )
1. stanje vedrega človeka:   kljub občasni vedrini je pesimist ; žalost prehaja v vedrino / življenjska vedrina / pripoved je polna vedrine
2. vedro nebo:   stopil je na prag in se zazrl v vedrino

vedríšče   -a s ( í )
prostor, kraj, kjer kdo vedri:   pred nevihto so si poiskali vedrišče

vedríti   -ím nedov. ( ī í )
1. čakati v zavetju, da preneha deževati:   zaradi neurja so morali vedriti ; vedriti pod napuščem
2. delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen:   ta glasba vedri in pomirja ; družbo je vedril s šalami / pogled na naravo jim začne vedriti obraze
 
ekspr.  tu vedri in oblači on  tu odloča, ima oblast on

vêdrn   tudi  védrn -a -o prid. ( ē; ẹ̑ )
nanašajoč se na vedro:   vedrni ročaj
♦ 
teh.  vedrni bager  bager z brezkončno verigo posod za zajemanje (sipkega) materiala

vêdrnik 1   tudi  védrnik -a m ( ȇ; ẹ̑ )
nar.  klop ali polica v kmečki kuhinji za vedra, škafe z vodo:   postaviti vedro na vedrnik

vedrník 2   -a m ( í )
nar.  svetnik priprošnjik za lepo vreme:   prositi vedrnike, da bi odvrnili točo in strelo

vêdro   -a s , mn. tudi  védra  ( é )
1. navadno kovinska posoda z ročajem:   spustiti vedro v vodnjak ; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog ; vedro za smeti
 
lije kakor iz vedra  zelo, močno dežuje
 
teh.  vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala
// s prilastkom  količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi:   porabili so več veder barve ; v peč je zmetal pet veder premoga
2. nekdaj  prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l:   kupiti vedro vina ; sod drži deset veder

vêdrost   in  védrost  tudi  vedróst -i ž ( é; ẹ́; ọ̑ )
1. stanje vedrega človeka:   obšla ga je vedrost / vedrost duha
2. lastnost, značilnost vedrega:   vedrost neba / vedrost pomladanskega vremena

vêdrovka   tudi  védrovka -e ž ( ē; ẹ̄ )
teh.  ročna gasilna priprava za gašenje začetnih požarov:   gasiti z vedrovko

védski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veda 2 :   vedska književnost / vedska doba

vedúta   -e ž ( ȗ )
mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke:   gledal je znano veduto pred seboj ; mestna veduta se je spremenila ; vedute parkov, spomenikov
// um.  slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del:   razstavljati portrete in vedute ; vedute beneških slikarjev / z vedutami poslikani krožniki

vedúten   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na veduto:   vedutni pogledi / vedutni motivi ; vedutna krajina

vegán   -a m ( ȃ )
kdor ne je hrane živalskega izvora:   vegani večinoma izbirajo veganstvo iz etičnih in ne toliko iz zdravstvenih razlogov ; zapriseženi vegan ; pravilno načrtovana prehrana veganov ; jedi, primerne za vegane

vegánec   -nca m ( ȃ )
kdor ne je hrane živalskega izvora:   nekaj let je bil vegetarijanec, nato je postal veganec ; zagrizeni veganec

vegánka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ne je hrane živalskega izvora:   postala je veganka ; zaprisežena veganka ; veganka in podpornica pravic živali

vegánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vegane in veganstvo:   veganske jedi ; veganska prehrana ; vegansko kosilo ; veganske kuharice in restavracije ponujajo raznolike recepte / veganska kuhinja

vegánstvo   -a s ( ȃ )
prehranjevanje s hrano, ki ni živalskega izvora:   propagirati veganstvo ; odločiti se za veganstvo ; knjiga, predavanje o veganstvu ; vegetarijanstvo, veganstvo in presnojedstvo

végast   -a -o prid. ( ẹ́ )
1. nepravilno, nezaželeno neraven, zvit:   vegast strop ; vegasta deska, streha / vegast rob ; vegasta brazda / ekspr.:  pokrajina je vegasta ; vegasto zemljišče
2. ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno:   vegast stol ; vegasta brv ; vegasta skleda / ekspr.  vegasti koraki
3. nepravilno, neurejeno nagnjen:   vegast križ, plot ; hiša je že vsa vegasta ; vegasta vrata / ekspr.  vegasta pisava

végati   -am nedov. ( ẹ́ )
star.  omahovati, pomišljati se:   dolgo je vegal, naposled se je le odločil / vegati med odporom in poslušnostjo

végav   -a -o prid. ( ẹ́ )
vegast :   vegava deska / vegav plot

végavost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost vegavega:   vegavost desk

végeburger   -ja m ( ẹ̑ )
sendvič, navadno okrogle oblike, s sirom in zelenjavo:   naročiti vegeburger ; hamburger in vegeburger

vegetabílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. rastlinski :   vegetabilna prehrana / vegetabilna olja / ornament z vegetabilnimi motivi
 
usnj.  vegetabilno strojilo  rastlinsko strojilo

vegetabílije   -lij ž mn. ( í ȋ )
knjiž.  rastlinska hrana:   hraniti se z vegetabilijami

vegetácija   -e ž ( á bot.
1. rast in razvoj rastlin:   doba vegetacije ; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije
2. rastlinske združbe na določenem območju:   zaščititi vegetacijo ; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija ; nizka vegetacija

vegetacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vegetacijo:   vegetacijska doba / vegetacijski pas ; vegetacijska karta / vegetacijska inverzija  pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju ; vegetacijska točka korenine  embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine
 
geogr.  vegetacijska meja  nadmorska višina, do katere sega vegetacija

vegetarijánec   -nca m ( ȃ )
kdor ne je mesa:   restavracija za vegetarijance

vegetarijánka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ne je mesa:   zaprisežena, zavzeta vegetarijanka ; opredeljevati se za vegetarijanko ; vegetarijanka in ljubiteljica živali

vegetarijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vegetarijance ali vegetarijanstvo:   vegetarijanski obrok, piknik, sendvič ; vegetarijanska hrana, jed / vegetarijansko gibanje

vegetarijánstvo   -a s ( ȃ )
prehranjevanje samo z brezmesno hrano:   odločil se je za vegetarijanstvo

vegetatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. rastlinski :   vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje
2. bot.  ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin:   listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi  korenina, listi, steblo
3. biol.  ki poteka brez oploditve, nespolen:   vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin
4. biol.  nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu:   dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje  živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje

vegetíranje   -a s ( ȋ )
knjiž. životarjenje :   tako življenje je vegetiranje / ekspr.  obsojen je na golo vegetiranje / politično vegetiranje družbe

vegetírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž. životariti :   ni pripravljen vse življenje vegetirati / društvo samo še vegetira

végi   -ja m ( ẹ̑ pog.
vegetarijanec :   ni vegi, a poje zelo malo mesa ; v prid. rabi:  vegi piknik, sendvič  vegetarijanski piknik, sendvič ; restavracija z vegi jedmi  z vegetarijanskimi jedmi

véha 1   -e ž ( ẹ́ )
lesen zamašek za sode:   odbiti veho ; zabiti sod z veho ; pijan kot veha  zelo
 
ekspr.  molči, veha pijana  človek pijani
 
agr.  kipelna veha  priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline
// odprtina na vrhu soda:   veha je odmašena

véha 2   -e ž ( ẹ́ )
1. štrleč zeljni list:   obirati vehe ; pokladati živini vehe / zeljna veha
// zelje, ki ne naredi glave:   na polju so ostale samo vehe
2. star.  širokokrajni klobuk:   dal si je veho na glavo
3. star. omahljivec , neodločnež :   ta človek je prava veha

véhast   -a -o prid. ( ẹ́ )
ki ima vehe, štrleče liste:   vehasto zelje / vehasti ohrovt
● 
star.  vehast klobuk  klobuk s širokimi, povešenimi krajci

véhati   -am nedov. ( ẹ́ )
star.  majati se, gugati se:   vehati od utrujenosti ; pijan je bil, da je kar vehal

véhavec   -vca m ( ẹ́ )
star. omahljivec , neodločnež :   ne bodi vehavec, ampak mož

veheménca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. silovitost , ognjevitost :   v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco

veheménten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. silovit , ognjevit :   vehementen govornik / vehementna polemika

veheméntnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. silovitost , ognjevitost :   biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike

vehíkel   -kla m ( í zastar.
1. prevozno sredstvo, vozilo:   proučevati nekdanje vehikle ; odpeljati se z vehiklom
2. sredstvo , pripomoček :   jezik ni samo vehikel za sporočanje

vêja   -e ž ( ȇ )
1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin:   veja ozeleni, vzbrsti ; odlomiti, odsekati vejo ; drevo je pognalo veje ; skakati z veje na vejo ; ptič sedi na veji ; plezati po vejah ; debela, gola, odmrla veja ; goste, košate veje ; veje jablane ; biti prost kot ptiček na veji ; živi kot ptiček na veji  svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej
2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega:   živec se cepi v dve veji ; žilna veja / železniška prometna veja ; pren.  veje zarote segajo v druge države
3. navadno s prilastkom  potomstvo v zaporednih generacijah:   avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu)  osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji
4. navadno s prilastkom  samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost:   to znanstveno področje se deli v več vej ; razvijati različne industrijske veje ; specializirane veje medicine
● 
ekspr.  žagajo si vejo, na kateri sedijo  ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo ; knjiž.  točiti pod vejo  začasno točiti, prodajati domače vino ; ekspr.  biti mrtva veja  nedejaven, neuspešen član kake skupnosti ; ekspr.  priti na zeleno vejo  gmotno si opomoči ; pesn.  človek je kot kaplja na veji  njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
♦ 
agr.  ogrodne veje  prve glavne veje drevesa ; lov.  veja  glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki

vejáča   -e ž ( á )
nekdaj  lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica :   z vejačo metati zrnje proti vetru

vejálnica   -e  [ vejau̯nica tudi vejalnica ž ( ȃ )
1. vejalnik :   stresti žito v vejalnico ; ropot vejalnice
2. nekdaj  lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica :   z vejalnico metati žito v kot skednja

vejálnik   -a  [ vejau̯nik in vejalnik m ( ȃ )
stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu:   sito vejalnika ; mlatilnica in vejalnik

vêjanje   -a s ( ȇ )
glagolnik od vejati:   vejanje žita / vejanje vetra

vêjarica   -e ž ( ȇ )
manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej:   z vejarico oklestiti veje

vêjast   -a -o prid. ( ȇ )
1. podoben veji:   vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami  razraslimi
2. ki ima veliko vej; vejnat :   vejasto drevje

vejàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
vejnat :   vejato deblo / vejato rogovje

vêjati   -am nedov. ( ȇ )
1. odstranjevati pleve in primesi iz žita:   vsul je žito v vejalnik in začel vejati ; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj  vejati z velnico
2. nav. 3. os., star. veti , pihati :   veter veja po dolini / brezoseb.  od reke je hladno vejalo
// širiti se, prihajati:   iz gozda veja hlad ; po sobi veja prijeten vonj

vêjati se   -am se nedov. ( ȇ )
vejiti se:   drevesce se veja / pot se veja

vêjavec   in  vejávec -vca m ( ȇ; ȃ )
kdor veja žito:   vejavci so začeli vejati

vêjavica   -e ž ( ȇ )
knjiž. metež :   vejavica se je polegla / snežna vejavica

vêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na vejo:   deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada

vejevína   -e ž ( í )
les v obliki vej:   oglarji so uporabljali zlasti vejevino ; pokriti jamo z vejevino

vejévje   -a s ( ẹ̑ )
več vej, veje:   vejevje se šibi od obilnega sadja ; gosto vejevje zastira pogled / kup suhega vejevja

vejévnik   -a m ( ẹ̑ )
nar. vejnik :   z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik

vêjica   -e ž ( ȇ )
1. manjšalnica od veja:   vejice se sušijo ; odlomiti vejico ; grm je pognal nove vejice ; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa
 
knjiž., ekspr.  odposlanec z oljkovo vejico  z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva ; v rokah drži palmovo vejico  kot simbol zmage
2. jezikosl.  ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila:   napisati vejico ; v nalogi manjka nekaj vejic ; stava vejice
3. nav. mn., knjiž. trepalnica :   ima goste, črne vejice
♦ 
lov.  zelena vejica  navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje ; vejica divjadi  zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut ; vejica plena  zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi ; mat.  decimalna vejica  grafično znamenje, ki loči enice od desetin

vêjicat   -a -o prid. ( ȇ )
agr.  ki ima na robu daljše dlačice:   vejicat venčni list ; vejicata krovna pleva

vêjičast   -a -o prid. ( ȇ )
ki ima obliko vejice:   vejičasti vzorci na blagu / vejičaste žilice

vejíčje   in  vêjičje -a s ( ȋ; ȇ )
več vejic, vejice:   rast mladega vejičja

vejíti se   -ím se  in  vêjiti se -im se nedov. ( ī í; ȇ )
deliti se v veje:   drevo, deblo se veji / živec se veji / pot se veji

vêjnat   -a -o prid. ( ȇ )
ki ima veliko vej:   vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje
// ki je iz vej:   vejnata uta
♦ 
jezikosl.  vejnata stavčna analiza  stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte

vêjnik   -a m ( ȇ )
1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem:   sekati veje z vejnikom
2. posušene mlade veje z listjem za krmo:   položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki

vék 1   -a m ( ẹ̑ )
1. navadno s prilastkom  daljša doba, daljše obdobje zgodovine:   kamnine iz davnih vekov ; proučevati pretekle veke / antični vek ; prazgodovinski veki / publ.  naš vek je vek tehnike  naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč
 
geol.  novi, srednji, stari zemeljski vek ; zgod.  novi, srednji, stari vek
2. star. stoletje :   od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka
● 
ekspr.  obljubljali so jim zlati vek  zelo ugodno življenje ; zastar.  ves svoj vek je preživel v domači vasi  vse svoje življenje ; publ.  društvo ni bilo dolgega veka  ni dolgo obstajalo ; star.  tako je že od vekov  od zdavnaj, zelo dolgo ; star.  na vek sta si dala slovo  za zmeraj ; vznes.  na vekov veke bo slovelo tvoje ime  zmeraj, vedno

vék 2   -a m ( ẹ̑ )
glagolnik od vekati:   vek otroka / spet bo v hiši stok in vek
 
lov. žarg.  zajčji vek  zajčje večalo

véka   -e ž ( ẹ́ )
1. kožna guba, ki pokriva zrklo:   odpreti veke ; trzniti, utripati z vekami ; gledati skozi priprte veke ; spodnja, zgornja veka ; vnetje veke / senčiti veke s pastelnimi barvami
 
ekspr.  veke so mu postale težke  postal je zaspan
2. nar. vzhodnoštajersko  manjša, preprosta loputna vrata:   veke na svinjakih / veka pri peči

vekáč   -a m ( á )
nar.  kdor (rad) joka:   ta otrok je vekač

vékanje   tudi  vekánje -a s ( ẹ́; ȃ )
glagolnik od vekati:   ne prenese vekanja ; vekanje otrok / vekanje je utihnilo / zajčje vekanje

vekapebé   -êja  tudi  -- m ( ẹ̑ ȇ )
v Sovjetski zvezi, od 1925 do 1952  Vsezvezna komunistična partija (boljševikov):   zgodovina vekapebeja [VKP(b)]

vékarica   -e ž ( ẹ̄ )
nižje pog. budilka :   naviti vekarico / drdranje vekarice

vékati   -am nedov. , tudi  vekájte;  tudi  vekála  ( ẹ́ )
nar.  (glasno) jokati:   v sobi veka otrok ; ob slovesu je vekala ; vekal je kakor otrok  močno, brez obvladovanja / vekala je za starimi časi  žalovala
 
lov.  zajec veka  se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi

vékav   -a -o  in  vekàv -áva -o prid. ( ẹ́; ȁ á )
nar. jokav :   vekav otrok / govoriti z vekavim glasom

véko   -a s ( ẹ̄ )
zastar. veka :   utripati z veki ; trepalnice na veku

vékomaj   prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca:   materija obstaja vekomaj / v krščanstvu  Bog je vekomaj
2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca:   nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj ; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu:  kdor veruje, vekomaj ne bo umrl ; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
3. ekspr., v zvezi z od   izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka:   človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
// izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin:   tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj
4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve:   narava se vekomaj spreminja ; v pravljicah  tam je vekomaj pomlad
5. ekspr.  izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga:   vekomaj sta si ostala zvesta ; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
// v zvezi z na, za   izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi:   država je to ozemlje izgubila za vekomaj ; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj ; sam.:  naj se ta trenutek raztegne v vekomaj

vekotrájen   -jna -o prid. ( ā )
star. večen :   vekotrajna snov / vekotrajna načela

vekovéčen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
star. večen :   vekovečna ljubezen / vekovečna načela / vekovečen sovražnik

vékoven   in  vekôven -vna -o prid. ( ẹ̑; ō zastar.
1. veke dolg, trajajoč:   vekoven razvoj živalstva
2. večen :   vekovni boj človeštva s smrtjo

vekovít   -a -o prid. ( ȋ star.
1. veke dolg, trajajoč:   vekovito izročilo
2. večen :   vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta
3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen :   vekoviti dosežki ; odkritje vekovite vrednosti

véktor   -ja m ( ẹ́ )
fiz., mat.  količina, določena z absolutno vrednostjo in smerjo:   množenje, seštevanje vektorjev ; vektor hitrosti ; usmerjenost, velikost vektorja / komponenta vektorja  projekcija vektorja na dano smer ; paralelogram vektorjev  paralelogram, s katerim sestavljamo vektorje ali razstavljamo vektor
♦ 
geom.  ničelni vektor  z absolutno vrednostjo nič ; radij vektor točke  razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema ; psih.  vektor  sila, ki povzroča duševno gibanje

véktorski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na vektor:   vektorska vsota / vektorski račun  računanje z vektorji ; vektorska funkcija  funkcija, katere vrednost je vektor

vél 1   -a  [ tudi veu̯ m ( ẹ̑ )
zastar. tančica , pajčolan :   obraz ji je zakrival gost, črn vel

vél 2   in  vèl véla -o  [ veu̯ prid. ( ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́ )
1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost:   vel list, šopek ; rastline so vele / vela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost:   vela koža / ekspr.:  vele prsi ; vele roke starke
2. ekspr.  ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč:   brezzob, vel mož
3. ekspr.  ki je (v veliki meri) prenehal obstajati:   vela lepota
● 
ekspr.  odgovarjati z velim glasom  neizrazitim, medlim ; iron.  vela lepotica  lepotica, katere lepota je v veliki meri minila prim. veniti

velár   -a m ( ȃ )
jezikosl.  soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkonebnik :   velari g, h, k

veláren   -rna -o prid. ( ȃ )
jezikosl.  tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkoneben :   velarna zapora / velarni l [ł]  l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu, trdi l

vèlb   vélba m ( ȅ ẹ́ )
nižje pog. obok :   sezidati velb ; viseti pod velbom

velblód   -a m ( ọ̑ )
afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama:   jezditi na velblodu / karavana velblodov / velblod in velblodica
 
zool.  dvogrbi, enogrbi velblod

velblódar   -ja m ( ọ̑ )
kdor goni, vodi velbloda:   velblodarji so priganjali velblode

velblódica   -e ž ( ọ̑ )
samica velbloda:   pomolsti velblodico

velblódji   -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na velblode:   velblodja dlaka ; velblodje meso / velblodje dirke

vele... 1   ali  vèle...  prvi del zloženk  ( ȅ )
nanašajoč se na veliki:   velejadro, velemolekula

vele... 2   ali  vèle...  prvi del zloženk  ( ȅ )
nanašajoč se na velik:   veleblagovnica, veletovarnar ; velelisten, velemesten

vele... 3   ali  vèle...  prvi del zloženk  ( ȅ )
nanašajoč se na veliko:   velepomemben, velevreden, veleznačilen

vèlebánka   -e ž ( ȅ-ȃ )
ekspr.  velika banka:   kopičenje kapitala v velebankah

vèleblagôvnica   -e ž ( ȅ-ȏ )
velika blagovnica:   kupovati v veleblagovnici ; ljubljanska veleblagovnica Nama

vèleburžoazíja   -e  [ tudi vèleburžuazíja ž ( ȅ-ȋ )
soc.  lastniki veliko proizvajalnih sredstev:   kapital veleburžoazije

velecénjen   -a -o prid. ( ẹ́ )
knjiž.  zelo cenjen, spoštovan:   slavnostni sprejem velecenjenih gostov / v vljudnostnem nagovoru  velecenjene poslušalke in poslušalci

vèlecvéten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
bot.  ki ima velike cvete:   velecvetne rastline / velecvetni divjakovec, lučnik ; velecvetni popčki  spomladanska torilnica ; velecvetna magnolija

vèledélo   -a s ( ȅ-ẹ́ )
ekspr.  veliko, pomembno delo:   literarno veledelo

vèledogódek   -dka m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr.  velik, pomemben dogodek:   podpis mirovne pogodbe je bil veledogodek ; športni veledogodek

vèledržáva   -e ž ( ȅ-ȃ )
ekspr.  velika država:   ozemlje veledržave / rimska veledržava

vèledržáven   -vna -o  ( ȅ-á )
pridevnik od veledržava:   veledržavna moč

veledúšen   -šna -o prid. ( ū ȗ )
star. velikodušen :   veledušen človek / veledušna podpora

vèlefílm   -a m ( ȅ-í )
ekspr.  velik, pomemben film:   snemanje velefilma

velegórje   -a s ( ọ̑ )
star.  veliko, visoko gorstvo:   alpsko velegorje ; vrhovi velegorja

vèleimeníten   -tna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž.  zelo imeniten:   veleimeniten človek / veleimeniten avtomobil

vèleindustriálec   -lca m ( ȅ-ȃ )
lastnik ali solastnik enega ali več velikih industrijskih podjetij, tovarn:   veleindustrialci in veleposestniki

vèleindustríja   -e ž ( ȅ-ȋ )
ekspr.  industrija velikega obsega:   razvoj veleindustrije / jeklarska, tekstilna veleindustrija

vèleindustríjec   -jca m ( ȅ-ȋ )
veleindustrialec :   kapital veleindustrijcev

vèleizdája   -e ž ( ȅ-ȃ )
pravn.  kaznivo dejanje zoper obstoj države ali ustavno ureditev:   to dejanje je veleizdaja ; biti obtožen veleizdaje / dejanje veleizdaje

vèleizdajálec   -lca  [ veleizdajau̯ca m ( ȅ-ȃ )
pravn.  kdor naredi kaznivo dejanje veleizdaje:   obsoditi veleizdajalca

vèleizdajálski   -a -o  [ veleizdajau̯ski tudi veleizdajalski prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na veleizdajalce:   veleizdajalsko dejanje / veleizdajalski proces

vèleizdájnik   -a m ( ȅ-ȃ )
star. veleizdajalec :   usmrtiti veleizdajnika

vèleizdájstvo   -a s ( ȅ-ȃ )
pravn.  veleizdajalsko dejanje, veleizdaja:   obsoditi koga zaradi veleizdajstva

vèlejádro   -a s ( ȅ-ā )
navt.  največje, spodnje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; veliko jadro :   razviti velejadro

vèlekapitál   -a m ( ȅ-ȃ )
lastniki velikega kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči:   koristi velekapitala / mednarodni velekapital

vèlekapitalíst   -a m ( ȅ-ȋ )
kapitalist, ki je lastnik velikega kapitala:   dobički velekapitalistov

vèlekapitalístičen   -čna -o prid. ( ȅ-í )
nanašajoč se na velekapitaliste:   velekapitalistična miselnost / velekapitalistični trusti

vèlekúščar   -ja m ( ȅ-ū )
knjiž.  velik izumrli, kuščarju podoben plazilec:   okostje velekuščarja / kopenski, morski velekuščarji

velélen   -lna -o  [ tudi veleu̯na prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na velevanje:   velelni izrazi
// jezikosl.  nanašajoč se na zapovedovanje, spodbujanje:   velelni medmeti / velelni naklon  naklon, ki izraža zapoved, željo ; velelna poved  poved, ki izraža zapoved, željo ; velelna oblika

vèlelísten   -tna -o prid. ( ȅ-ȋ )
bot., v zvezi velelistna potonika   rastlina z deljenimi listi in velikimi belimi, rožnatimi ali škrlatnimi cveti, Paeonia mascula:

velélnica   -e  [ tudi veleu̯nica ž ( ẹ̑ )
jezikosl.  medmet, s katerim se zapoveduje, spodbuja:   velelnice daj, hot, marš

velélnik   -a  [ tudi veleu̯nik m ( ẹ̑ )
1. jezikosl.  glagolska oblika za izražanje velelnega naklona:   druga oseba velelnika ; naglas velelnika
// velelni naklon:   poved v velelniku
2. knjiž., navadno s prilastkom zahteva , nujnost :   delati ljudem dobro je njegov etični velelnik

velélniški   -a -o  [ tudi veleu̯niški prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na velelnik 1:   velelniška končnica / velelniška oseba

vèlemésten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nanašajoč se na velemesto:   velemestne ulice / velemestno življenje

vèlemésto   -a s ( ȅ-ẹ́ )
zelo veliko mesto:   živeti v velemestu / milijonska velemesta

vèlemeščàn   in  vèlemeščán -ána m ( ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ )
ekspr.  prebivalec velemesta:

vèlemójster   -tra m ( ȅ-ọ́ )
ekspr.  kdor zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti:   detektivski velemojster / ni bil le mojster, ampak velemojster čebelarstva
 
šah.  najvišji naslov igralca, ki ga podeli mednarodna šahovska organizacija

vèlemójstrica   -e ž ( ȅ-ọ́ )
ekspr.  ženska, ki zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti:   bila je velemojstrica finiša ; veleslalomska velemojstrica
 
šah.  najvišji naslov igralke, ki ga podeli mednarodna šahovska organizacija

vèlemójstrski   -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
nanašajoč se na velemojstre:   to ni samo mojstrsko, ampak velemojstrsko delo / dobiti velemojstrski naslov ; velemojstrski turnir  turnir, na katerem je večina udeležencev velemojstrov

vèlemolékula   -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
kem.  molekula, katere masa je večja kot deset tisoč; makromolekula :   umetna snov iz velemolekul

vèlemolékulski   -a -o  ( ȅ-ẹ̑ )
pridevnik od velemolekula:   velemolekulska spojina

vèlenémec   -mca m ( ȅ-ẹ́ )
zgod., v prvi polovici 19. stoletja  pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev:   politične ideje velenemcev

vèlenémški   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
zgod., v prvi polovici 19. stoletja  nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev:   velenemška organizacija / velenemška ideja

vèlenémštvo   -a s ( ȅ-ẹ̑ )
zgod., v prvi polovici 19. stoletja  politično gibanje za združitev vseh Nemcev:   črno-rdeče-rumena zastava kot simbol velenemštva

velênjčan   tudi  velénjčan -a m ( ē; ẹ̄ )
pog.  velenjski premog:   kuriti z velenjčanom

velênjski   tudi  velénjski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na Velenje:   velenjska industrija / velenjski premog

vèleobràt   -áta m ( ȅ-ȁ ȅ-á )
ekspr.  velik (proizvodni) obrat:   ustanavljati veleobrate / industrijski, kmetijski veleobrat

vèleobŕt   -i  tudi  ž ( ȅ-ȓ )
ekspr.  obrt velikega obsega:   veleobrt je začela uničevati male obrtnike ; izdelki veleobrti

vèleodjèm   -éma m ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
elektr.  odjem velikih količin električnega toka po posebnem režimu:   tarifne postavke za veleodjem

vèleodjemálec   -lca  [ veleodjemau̯ca in veleodjemalca m ( ȅ-ȃ )
odjemalec velikih količin blaga:   dajati ugodnosti svojim veleodjemalcem ; veleodjemalci premoga / veleodjemalci električnega toka

vèlepárnik   -a m ( ȅ-ȃ )
velik parnik:   hitrost veleparnika

vèleplakát   -a m ( ȅ-ȃ )
zelo velik, zlasti reklamni plakat:   oblikovati veleplakate za znano zavarovalnico ; mestne oblasti opozarjajo oglaševalce, naj odstranijo veleplakate v starem delu mesta ; obcestni veleplakat ; natečaj, slogan za veleplakat

vèlepodjétje   -a s ( ȅ-ẹ̑ )
veliko podjetje:   podržaviti velepodjetja ; lastniki velepodjetij

vèlepodjétnik   -a m ( ȅ-ẹ̑ )
lastnik velepodjetja:   velepodjetniki in tovarnarji

vèlepomémben   -bna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
knjiž.  zelo pomemben:   velepomemben dogodek / velepomembna oseba

vèleposést   -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
veleposestvo :   lastnik veleposesti

vèleposéstnik   -a m ( ȅ-ẹ̑ )
lastnik veleposestva:   odvzeti zemljo veleposestnikom ; bogati veleposestniki / zemljiški veleposestnik

vèleposéstniški   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nanašajoč se na veleposestnike:   veleposestniška zemlja / v stari Avstriji  veleposestniška kurija

vèleposéstvo   -a s ( ȅ-ẹ̑ )
zelo veliko kmetijsko posestvo:   delati na veleposestvu ; razlastitev veleposestev

vèleposlánica   -e ž ( ȅ-á )
najvišja diplomatska predstavnica kake države v tuji državi:   sprejem veleposlanice pri predsedniku republike

vèleposlánik   -a m ( ȅ-á )
najvišji diplomatski predstavnik kake države v tuji državi:   imenovati koga za veleposlanika ; slovenski veleposlanik v Franciji

vèleposláništvo   -a s ( ȅ-á )
najvišje diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi:   odpreti veleposlaništvo ; uslužbenec veleposlaništva / sprejem v veleposlaništvu
// poslopje tega predstavništva:   demonstranti so poškodovali ameriško veleposlaništvo

velepotézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
velikopotezen :   velepotezen načrt / velepotezen politik

vèlepredstáva   -e ž ( ȅ-ȃ ekspr.
velika predstava:   prireditelji velepredstave ; objekti, prizorišče za velepredstavo / jadralska, letalska velepredstava ; športna velepredstava

veleprodája   -e ž ( ȃ )
trg.  prodaja na debelo:   oddelek za veleprodajo / cene v veleprodaji
// oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako prodajo:   vodja veleprodaje

vèleproizvajálec   -lca  [ veleproizvajau̯ca in veleproizvajalca m ( ȅ-ȃ )
proizvajalec velikih količin česa:   veleproizvajalci avtomobilov

vèleproizvódnja   -e ž ( ȅ-ọ̑ )
proizvodnja velikih količin česa:   moderna kmetijska veleproizvodnja ; veleproizvodnja aluminija

vèleréka   -e ž ( ȅ-ẹ́ )
ekspr.  zelo velika, dolga reka:   porečje velereke Niger

vèlerílec   -lca  [ tudi veleriu̯ca m ( ȅ-ȋ )
zool.  metulj somračnik z dolgim sesalom, Macroglossum stellatarum:

veleróden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
star.  ki je plemiškega rodu:   velerodna gospoda
// v vljudnostnem nagovoru spoštovan , cenjen :   velerodni gospod

velésa   -e ž ( ẹ̑ )
bot., navadno v zvezi alpska velesa   plazeča se grmičasta rastlina z usnjatimi, dlakavimi listi in velikimi belimi cveti, Dryas octopetala:   z veleso poraščene skale

velesêjem   -jma m ( é )
velika prireditev, navadno mednarodna, na kateri se razstavlja določeno blago in sklepajo pogodbe o nakupu, prodaji:   obiskati velesejem ; na velesejmu sodeluje veliko držav, podjetij / jesenski, spomladanski velesejem ; kmetijski velesejem ; mednarodni velesejem
 
ekon.  vzorčni velesejem  na katerem se razstavljajo vzorci blaga

velesêjemski   -a -o  [ velesejəmski prid. ( é )
nanašajoč se na velesejem:   velesejemski prostor / velesejemsko mesto / velesejemske prireditve

velesíla   -e ž ( í )
publ.  politično, vojaško zelo močna, vplivna država:   v starem veku je bil Egipt velesila ; oborožitev, politika velesil
// s prilastkom  na kakem področju zelo močna država, organizacija:   naftna, pomorska, športna velesila / slovenska reprezentanca se prebija med evropske velesile / svetovna velesila

vèleslálom   -a m ( ȅ-ȃ )
šport.  smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po strmini med redko postavljenimi vratci:   tekmovati v veleslalomu ; zmagovalec v veleslalomu / paralelni veleslalom  pri katerem na vzporednih progah hkrati smučata dva tekmovalca
// tekmovanje v tej disciplini:   nastopiti v veleslalomu ; favorit veleslaloma / društveni, mednarodni veleslalom / šport. žarg.  v prvem veleslalomu je izpadel  v prvi vožnji veleslaloma

vèleslalomíst   -a m ( ȅ-ȋ )
šport.  športnik, ki se ukvarja z veleslalomom:   tekmovanje, trening veleslalomistov

vèleslalomístka   -e ž ( ȅ-ȋ )
šport.  športnica, ki se ukvarja z veleslalomom:   slovenska veleslalomistka ; najboljše veleslalomistke sveta

vèleslálomski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na veleslalom:   veleslalomska proga / veleslalomsko tekmovanje

velesláven   -vna -o prid. ( á )
ekspr.  zelo slaven:   veleslaven pisatelj / veleslavno mesto

vèlespektákel   tudi  vèlešpektákel -kla m ( ȅ-á ekspr.
1. velik, pomemben film, velika, pomembna predstava:   igrati v velespektaklu / zgodovinski velespektakel
2. velik, pomemben dogodek:   poroka princese bo velespektakel / svetovni velespektakel

vèlespoštován   -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž.  zelo spoštovan:   zasluge tega velespoštovanega moža so zelo velike / v vljudnostnem nagovoru  velespoštovane gospe

vèlesŕbski   -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
v prvi polovici 19. stoletja  nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Srbov:   velesrbske ideje / velesrbska hegemonija

vèlesŕbstvo   -a s ( ȅ-ȓ )
v prvi polovici 19. stoletja  politično gibanje za združitev vseh Srbov:   težnje velesrbstva

velešpektakel   gl. velespektakel

vèletatvína   -e ž ( ȅ-í )
ekspr.  velika tatvina:   veletatvina orožja

veléti   -ím dov. , vêlel  ( ẹ́ í )
1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati :   velel je gostu vstopiti ; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt.  veleti vojakom v napad
// star., v medmetni rabi  izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta:   kaj velite, prosim ; odnesi to. Kot velite
2. nedov. in dov. , nav. 3. os.  izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj:   tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost,  ekspr.  srce / star.  vera veli ljubezen  zapoveduje
3. nedov. in dov. , star. praviti , reči :   koruzi velijo Belokranjci debelača ; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever  imenujem se, pišem se
// v sedanjem času  praviti, glasiti se:   tako veli pesem, pregovor

vèletòč   tudi  vèletóč -óča m ( ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̑ )
šport.  vrtenje telovadca, visečega na rokah, okrog droga:   vaditi veletoč / narediti veletoč / veletoč naprej

vèletók   -a m ( ȅ-ọ̑ )
1. zelo velika, dolga reka:   deroči veletok ; sibirski veletoki
2. ekspr., s prilastkom  velika količina česa premikajočega se:   veletok turistov, vozil
// z rodilnikom  velika količina česa tekočega:   veletoki krvi / veletok sončne svetlobe

vèletovárna   -e ž ( ȅ-ȃ )
ekspr.  velika tovarna:   vodstvo veletovarne / veletovarna gospodinjskih strojev

vèletovárnar   -ja m ( ȅ-ȃ )
lastnik velike tovarne:   dobiček veletovarnarja

vèletrgôvec   -vca m ( ȅ-ō )
lastnik veletrgovine:   veletrgovec z lesom, s sadjem

vèletrgovína   -e ž ( ȅ-í )
trgovina na debelo:   ukvarjati se z veletrgovino / nabaviti v veletrgovini / tekstilna veletrgovina

vèletŕžec   -žca m ( ȅ-ȓ )
star. veletrgovec :   nabavljati pri veletržcu ; veletržec z lesom

vèletŕžnica   -e ž ( ȅ-ȓ )
velika tržnica:   osrednja mestna veletržnica z usnjenimi izdelki ; gradnja veletržnice ; dogajanje, ponudba na veletržnici ; lokacija, zemljišče za veletržnico
// tržnica, na kateri se kupuje in preprodaja blago v velikih količinah:   odpreti veletržnico za preskrbo mesta s kmetijskimi pridelki in živili ; prodajati zelenjavo na veletržnici ; preselitev, zaprtje veletržnice ; nižje cene na veletržnici / veletržnica s sadjem

vèleturíst   -a m ( ȅ-ȋ )
zastar. planinec , alpinist :   veleturist s cepinom in derezami

vèleturnír   -ja m ( ȅ-í )
šah.  turnir, na katerem igra veliko vrhunskih igralcev:   igrati na veleturnirju

vèleučèn   -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
knjiž.  zelo učen:   veleučen človek / v vljudnostnem nagovoru  veleučeni gospod profesor

vèleugléden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž.  zelo ugleden:   veleugledna rodbina

vèleúm   -a m ( ȅ-ȗ )
knjiž. genij :   odkritja veleuma / matematični, pesniški veleum
● 
knjiž.  občudovati njegov veleum  izvirno ustvarjalni um, duh

veleúmen   -mna -o prid. ( ú ū )
knjiž. genialen :   veleumen pesnik, znanstvenik / veleumna iznajdba

vèleumetnína   -e ž ( ȅ-ī )
ekspr.  velika, pomembna umetnina:   ustvariti veleumetnino / pesniška veleumetnina

veleúmnost   -i ž ( ú )
knjiž. genialnost :   občudovati veleumnost koga

velévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od velevati:   velevanje in prepovedovanje

velévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati :   velevati prihajajočim gostom vstopati skozi desna vrata ; velevati delavcem, kaj naj naredijo / elipt., ekspr.  čriček veleva v vinograd
2. zastar. poveljevati :   velevati četi, konjenici
3. nav. 3. os.  izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj:   tako veleva predpis, ukaz / delati, kot veleva čast, dolžnost / tako veleva vreme
4. star., v sedanjem času  praviti, glasiti se:   pregovor veleva: čez sedem let vse prav pride

velevážen   -žna -o prid. ( á ā )
ekspr.  zelo važen, zelo pomemben:   velevažen podatek / velevažna iznajdba

vèlezanimív   -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ekspr.  zelo zanimiv:   velezanimiv človek / velezanimiv članek

vèlezaslúžen   -žna -o prid. ( ȅ-ú )
star.  zelo zaslužen:   velezaslužen človek ; biti velezaslužen za razvoj kraja

vèleznačílen   -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ekspr.  zelo značilen:   veleznačilni pojavi sodobnega življenja / za pesnika veleznačilni verzi

vèleznamenít   -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ekspr.  zelo znamenit:   veleznamenita osebnost / veleznamenita slikarska šola

veličájen   -jna -o prid. ( ȃ )
star. veličasten :   veličajna gora / veličajen prizor

velíčanje   -a s ( ȋ )
knjiž. poveličevanje , povzdigovanje :   veličanje ljubezni

veličánski   -a -o prid. ( ȃ )
star. veličasten :   veličanske gore / veličanski prizor

veličánstven   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. veličasten :   veličanstven sprejem zmagovalcev / veličanstven mir

veličánstvenost   -i ž ( ȃ )
knjiž. veličastnost :   veličanstvenost sprejema pri kralju / veličanstvenost marmornih kipov

veličánstvo   -a s ( ȃ )
1. s svojilnim zaimkom, v nekaterih državah  naslov za kralja, cesarja:   tak je ukaz njegovega veličanstva ; njeno veličanstvo cesarica / žaljenje cesarskega, kraljevega veličanstva / kot nagovor  vaše cesarsko veličanstvo
2. star. veličastnost :   veličanstvo dejanja / bog v svojem veličanstvu

veličást   -i ž ( ȃ )
knjiž. veličastnost :   veličast reke Nila / veličast pesnitve

veličásten   -tna -o prid. , veličástnejši  ( á ā )
ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti:   veličastne gore, smreke ; veličastna stavba / sprejem je bil veličasten
b) velikega števila:   veličastna množica je bila v sprevodu
c) slovesnosti, zanosa:   spregovoriti z veličastnim glasom
č) velike pomembnosti:   veličasten dogodek ; doseči veličastno zmago / veličastna pesnitev
// ki se nanaša na kaj, kar zaradi določenih lastnosti vzbuja pozornost, občudovanje:   veličasten razgled / vtisi o razstavi so veličastni / z veličastnim prezirom gledati okoli sebe

veličástje   -a s ( ȃ )
knjiž. veličastnost :   veličastje gradu ; veličastje gor / ekspr.  pomlad je v vsem veličastju prišla v deželo

veličástnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost veličastnega:   veličastnost stavbe / veličastnost prizora

veličástven   -a -o prid. ( ȃ )
star. veličasten :   veličastvena pesnitev

veličástvenost   -i ž ( ȃ )
star. veličastnost :   veličastvenost kipa

veličástvo   -a s ( ȃ )
star. veličastnost :   priti v slavi in veličastvu / v gromu in bliskih razodevajoče se veličastvo

velíčati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž. poveličevati , povzdigovati :   veličati lepoto narave / veličati zmago / veličati junake  slaviti

veličàv   -áva -o  stil.  velíčav -a -o prid. ( ȁ á; ī )
knjiž. bahav , prevzeten :   veličav človek / veličave navade / veličave misli

veličáva   -e ž ( ȃ )
star. veličina , veličastnost :   vrniti človeku nekdanjo veličavo / občudovati veličavo gora

veličávost   stil.  velíčavost -i ž ( á; í )
knjiž. bahavost , prevzetnost :   zaradi svoje veličavosti ni priljubljen

veličína   -e ž ( í )
1. lastnost, značilnost koga, ki se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti:   spoznati veličino človeka / veličina dejanja ; idejna, stilna veličina umetniškega dela ; veličina poguma, poklica / ekspr.  veličina narave
2. nav. mn., ekspr.  kdor se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti:   zbrale so se same veličine ; politične, športne veličine
3. star. velikost :   izmeriti veličino ; steklenice enake veličine
♦ 
teh.  kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja

veličínski   -a -o prid. ( ȋ )
psiht.  nanašajoč se na bolezensko pripisovanje visokega porekla, položaja, izrednih sposobnosti samemu sebi:   bolnik z veličinskimi idejami / veličinske blodnje

velíčiti se   -im se nedov. ( í ȋ )
knjiž.  bahati se, postavljati se:   veličiti se pred prijatelji

velíčje   -a s ( ȋ )
zastar. veličastnost :   veličje sončnega zahoda

vêlik   -íka -o prid. , véčji  ( é ȋ;  sam. iz prislova  ī )
1. ki dosega visoko stopnjo
a) glede na razsežnost; ant. majhen :   velik človek ; ima velik nos ; velika ladja, soba ; dvorišče zavzema veliko površino ; srednje veliko stanovanje ; velik kot gora / veliko mesto ; vas ni velika ; Amerika, njihova velika soseda
b) glede na merljivo količino:   velik del proizvodnje izvozijo ; ekspr.  dobiti kaj za velik denar ; zelo velik dvig cen ; velike količine hrane ; priti z veliko zamudo / publ.  to je v veliki meri njegova zasluga  v glavnem, pretežno
c) glede na število sestavnih enot:   velik kolektiv ; velika družba, skupina / bil je velik pogreb  udeležilo se ga je veliko ljudi ; veliko podjetje  podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b
č) glede na dolžino:   dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
d) ekspr.  glede na trajanje:   velika časovna enota / dočakati veliko starost  visoko
e) glede na možni razpon:   ima velike načrte ; ima velik talent ; jesti z velikim tekom ; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost ; med njimi so velike razlike / velike želje ; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje ; imeti veliko zaupanje v koga
f) glede na čas življenja:   imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost:   velik klanec ; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.:  je velik jedec ; on je velik otrok  otročji, naiven
h) nav. ekspr.  glede na intenzivnost, učinek:   velik veter ; velika rušilna moč / velika bolečina ; velika vnema / veliki upi ; njena ljubezen je velika ; zgodila se ji je velika nesreča
i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost:   velik rudnik ; velika kmetija
j) glede na pomembnost:   velik dogodek ; naredil je veliko napako ; velika tatvina / ekspr.  izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
2. z izrazom količine  ki izraža razsežnost:   dva hektara velik travnik ; za dlan velika površina
● 
star.  bil je že velik dan  bilo je že zelo svetlo ; ekspr.  politik velikega stila  sposoben, znan ; ekspr.  zabava v velikem stilu  imenitna, razkošna ; velika noč  v krščanstvu  praznik Kristusovega vstajenja ; iron.  pojesti vso modrost z veliko žlico  šteti se za zelo izobraženega, pametnega ; ekspr.  za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje  proti pričakovanju zelo dober, uspešen ; velike ribe male žro  močnejši zatirajo slabotnejše ; strah ima velike oči  če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici ; preg.  velik v bahanju, majhen v dejanju prim. več , večji , veliki , veliko

velikán   -a m ( ȃ )
1. v pravljicah  nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje:   stooki velikan ; velikani in palčki
2. ekspr.  nenavadno velik in močen človek:   zrasel je v pravega velikana
// s prilastkom  kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:   duhovni, znanstveni velikan ; športni velikani ; velikani slovenske kulture
3. ekspr., s prilastkom  zelo velik, gospodarsko pomemben objekt:   gradnja novih hotelskih velikanov / vodstvo tekstilnega velikana  velike tekstilne tovarne, trgovine
// kar je veliko sploh:   s snegom pokriti gorski velikani / pristanek zračnega velikana

velikánka   -e ž ( ȃ )
1. ekspr.  nenavadno velika in močna ženska:   dekle je velikanka med vrstnicami
// kar je veliko sploh:   prekooceanska velikanka / kača, lipa velikanka ; buča, repa, torta velikanka / zvezda velikanka
2. publ.  velika (smučarska) skakalnica:   skakati na velikanki / stometrska velikanka

velikánski   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr.  zelo velik:   velikanski kup ; velikanska ladja ; kitovo telo je velikansko / velikanska razdalja / velikanski vihar ; velikanska premoč / velikanska gneča / velikanski pomen odkritja ; velikanski uspeh
 
zool.  velikanska črepaha  največja morska želva, Chelonia mydas

velikánskost   -i ž ( ȃ )
ekspr.  lastnost, značilnost velikanskega:   velikanskost poslopja / velikanskost prostora

velikánstvo   -a s ( ȃ ekspr.
1. dejstvo, da je kdo velikan:   gargantovska komika velikanstva
2. dejstvo, da je kaj velikansko:   velikanstvo kraških jam / velikanstvo idej

velikáš   -a m ( á )
1. v fevdalizmu  pripadnik višjega plemstva:   oblast velikašev ; grofi, knezi in drugi velikaši
2. ekspr.  zelo bogat in vpliven človek:   kmečki velikaši ; reveži in velikaši

velikášinja   -e ž ( á )
ekspr.  zelo bogata in vplivna ženska:   ugledna velikašinja

velikáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na velikaše:   velikaške pravice / velikaške navade / postajal je vedno bolj velikaški

velikáštvo   -a s ( ȃ )
1. v fevdalizmu velikaši :   deželno velikaštvo ; velikaštvo in nižje plemstvo
2. ekspr.  zelo bogati in vplivni ljudje:   ameriško denarno velikaštvo
3. ekspr.  miselnost, lastnost zelo bogatega in vplivnega človeka:   otresti se velikaštva

véliki   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. določna oblika od velik:
a) veliki kazalec ure ; mali in veliki krožniki ; zvoniti z velikim zvonom ; male in velike črke ; velika skakalnica ; mala in velika začetnica
b) pog.  veliko pivo
c) veliki narodi ; veliki orkester  sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
č) puška z velikim dometom
d) te velike razlike so se še povečale
e) kaj študira tvoj veliki sin
f) veliki klanec je za nami
g) vem za njegovo veliko bolečino
h) velika kmetija je propadla
i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik ; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet ; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija ; kot pristavek k imenu  Peter Veliki
2. v zvezi velika potreba   izločanje blata:   mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
● 
veliki hlapec  hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji ; star.  veliki srpan  avgust ; star.  veliki traven  maj ; ekspr.  prišel je njegov veliki trenutek  dobil je priložnost za pomemben uspeh ; veliki voz  ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza ; ekspr.  obešati kaj na (veliki) zvon  povsod razglašati, pripovedovati ; velika dekla  dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji ; ekspr.  iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka  v Ameriko ; ekspr.  dolgo so pluli čez (veliko) lužo  Atlantski ocean ; nar.  velika maša  veliki šmaren ; velika matura  nekdaj  zaključni izpit po višji srednji šoli ; velika nagrada  pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih  najvišje priznanje za zmago ; velika plošča  (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦ 
anat.  veliki možgani  del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico ; veliki krvni obtok  del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo ; velika medenica  zgornji del medenice ; astron.  Veliki medved ; bot.  veliki jesen  jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior ; velika kopriva  kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica ; velika zraščenka  užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa ; film.  veliki plan  od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko ; velika zlata arena  priznanje za najboljši film puljskega festivala ; fiz.  velika kalorija  kilokalorija ; geom.  velika os elipse  najdaljši premer elipse ; velika polkrožnica  polkrožnica nad veliko osjo elipse ; glasb.  veliki interval ; velika seksta, sekunda, septima, terca ; jezikosl.  veliki stavek  skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma ; kem.  velika molekula  makromolekula ; lov.  veliki lov  lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad ; velika divjad  zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad ; mat.  velika poštevanka  sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20 ; navt.  veliki jambor  jambor, drugi od spredaj ; veliko jadro  spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori ; rel.  veliki četrtek  zadnji četrtek pred veliko nočjo ; veliki duhovnik  pri starih Judih  najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora ; veliki šmaren  praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ; veliki teden  teden pred veliko nočjo ; veliki zbor  pri starih Judih  najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče ; velika sobota  zadnja sobota pred veliko nočjo ; soc.  veliki kmet  kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje ; velika družina  razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine ; šah.  velika kombinacija  kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez ; velika rokada  rokada na damino stran ; šport.  veliki rokomet  rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev ; zgod.  veliki inkvizitor  vodja španske inkvizicije ; velika antanta  zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno ; zool.  veliki metljaj ; veliki vrtni polž ; velika sinica prim. več , velik , veliko

velíko   prisl. ( í )
1. izraža veliko količino ali mero
a) s samostalnikom:   imeti veliko drv ; zemlja z veliko dušika ; zbralo se je veliko ljudi ; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo  želim vam veliko,  ekspr.  veliko veliko sreče / takih primerov je veliko
b) z glagolom:   veliko bere, se giblje ; veliko se ne da spremeniti ; ekspr.  ta človek da veliko nase  ima zelo ugodno mnenje o sebi ; ekspr.  imeti veliko pod palcem  biti zelo bogat
2. navadno v zvezi s primernikom  izraža visoko stopnjo:   veliko bolj se boste morali potruditi ; nova pot je veliko krajša ; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen;  prim. največ , več , velik , veliki

veliko... 1   ali  véliko...  prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veliki:   velikobritanski, velikosoboten

veliko... 2   ali  velíko...  prvi del zloženk  ( ī )
nanašajoč se na velik:   velikolisten, velikomesten, velikopovršinski

veliko... 3   ali  velíko...  prvi del zloženk  ( í )
nanašajoč se na veliko:   velikobeseden, velikojedec ; velikokrat

velikobesédnost   -i ž ( ẹ̑ )
gostobesednost :   pripisovali so mu velikobesednost

vélikobolgárski   -a -o prid. ( ẹ̑-ā )
nanašajoč se na veliko Bolgarijo:   velikobolgarski šovinisti / velikobolgarski nazori

vélikobritánski   -a -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na Veliko Britanijo:   velikobritansko ozemlje / velikobritanska politika

velikocvéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
vrtn.  ki ima veliko cvetov:   velikocvetna rastlina
// ki ima velike cvete:   velikocvetne begonije

vélikodržáven   -vna -o prid. ( ẹ̑-á )
nanašajoč se na veliko državo:   velikodržavne težnje / velikodržavni šovinizem

velikodúšen   -šna -o prid. ( ū ȗ )
ki stori komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba storiti:   velikodušen človek ; biti velikodušen do koga / velikodušna ponudba / velikodušen podpornik

velikodúšje   -a s ( ȗ )
stanje človeka, ki je pripravljen storiti komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba storiti:   prevzelo ga je velikodušje / zahvaliti se komu za velikodušje

velikodúšnost   -i ž ( ū )
lastnost, značilnost velikodušnega človeka:   hvaliti, občudovati velikodušnost koga ; velikodušnost do nasprotnika

velíkokalíbrski   -a -o prid. ( í-í )
šport., voj.  ki ima v svoji vrsti največji kaliber:   velikokalibrski top / velikokalibrsko strelivo

velíkokrat   prisl. ( í )
izraža veliko ponovitev:   velikokrat pomagati komu ; velikokrat se srečava ; ne zgodi se velikokrat, da bi bil kdo tako prijazen
// s primernikom  izraža visoko stopnjo:   njihove potrebe so zdaj velikokrat večje kot prej

velikolép   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
zastar.  zelo lep:   velikolepa slika

velikolépen   -pna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar.  zelo lep:   velikolepna preproga

velikolépje   -a s ( ẹ̑ )
zastar.  (izredna) lepota, sijaj:   dvorsko velikolepje / prirediti slavje v vsem velikolepju

velikolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima velike liste:   velikolistne lončnice

velikomésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veliko mesto:   velikomestne ulice / velikomestni hrup / velikomestni ljudje / ekspr.  predajati se velikomestnemu življenju

velikomeščàn   in  velikomeščán -ána m ( ȁ á; ȃ )
prebivalec velikega mesta:   navade velikomeščanov

vélikonémec   -mca m ( ẹ̑-ẹ́ )
zgod., v prvi polovici 19. stoletja  pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev:   po prepričanju je bil velikonemec

vélikonémški   -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ́ )
zgod., v prvi polovici 19. stoletja  nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev:   velikonemška stranka / velikonemške težnje

velikonôčen   -čna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na veliko noč:   velikonočno jutro / velikonočni ponedeljek  ponedeljek po veliki noči ; velikonočna nedelja / velikonočni prazniki / velikonočni pirhi
 
rel.  velikonočni čas  čas od velike noči do binkošti ; velikonočni obred ; velikonočna spoved ; velikonočna sveča  slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa ; velikonočno jagnje  jagnje, ki so ga jedli Izraelci v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti ; blagoslov(itev) velikonočnih jedil

velikonôčnica   -a ž ( ó )
bot.  dlakava rastlina s pokončnimi, svetlo vijoličastimi cveti in pernatimi ozkimi listi, Pulsatilla grandis:   cveti velikonočnic

velikopotézen   -zna -o prid. , velikopotéznejši  ( ẹ̑ )
ki zajema, upošteva veliko stvari in zahteva veliko dejanj:   velikopotezen načrt ; akcija je velikopotezna / velikopotezen igralec ; v svojih zamislih je velikopotezen

velikopotéznost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost velikopoteznega:   velikopoteznost načrta / velikopoteznost ustvarjalca / lotiti se problema z vso velikopoteznostjo

velikoprodájen   -jna -o prid. ( ȃ )
trg., v zvezi velikoprodajna cena   cena na debelo:

velikorúski   -a -o prid. ( ȗ )
star. ruski :   velikoruski jezik ; velikoruski narod / velikoruska glasba

velíkosêrijski   -a -o prid. ( í-é )
nanašajoč se na izdelavo v velikih serijah:   velikoserijski izdelek / velikoserijska proizvodnja

vélikosobóten   -tna -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na veliko soboto:   velikosobotna noč / velikosobotno zvonjenje

vélikosŕbski   -a -o prid. ( ẹ̑-ȓ )
nanašajoč se na veliko Srbijo:   velikosrbske ideje ; velikosrbski nacionalizem / velikosrbska politika

vélikosŕbstvo   -a s ( ẹ̑-ȓ )
politično gibanje za povečanje ozemlja Srbije:   glasnik, zagovornik velikosrbstva ; ideje velikosrbstva ; upiranje velikosrbstvu / mitologija velikosrbstva

velikóst   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo
a) razsežnosti:   meriti velikost ; razvrstiti po velikosti ; majhna, povprečna velikost ; velikost črk ; velikost gozda ; človek srednje velikosti / kip v naravni velikosti ; listi zrastejo do velikosti dlani
b) merljive količine:   velikost zamude
c) števila sestavnih enot:   velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala
č) dolžine:   velikost koraka, razdalje
d) trajanja:   velikost časovnih enot
e) možnega razpona:   velikost kazni, razlik
f) nav. ekspr.  intenzivnosti, učinka:   velikost moči / velikost bolečine
g) razsežnosti in delovanja ali dejavnosti:   velikost kmetije

velikósten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na velikost:   velikostni vrstni red ; velikostne stopnje črk / velikostni odnosi med števili

velikosvétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. svetovljanski :   velikosvetski človek / velikosvetsko življenje / velikosvetska zabava  razkošna

velíkrat   prisl. ( í )
star. velikokrat :   velikrat se spomniti na kaj ; tam je že bil, a ne velikrat

velítelj   -a m ( ȋ )
star. poveljnik , zapovednik :   velitelj vojaškega oddelka / tako želi moj gospodar in velitelj

velják   -a m ( á )
veljaven, vpliven človek:   kmečki, mestni veljak ; premožni veljaki / politični veljaki

veljáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na veljake:   veljaška hiša / veljaške zlorabe

veljáštvo   -a s ( ȃ )
lastnost, značilnost veljakov:   veljaštvo bogatih gospodarjev
// ekspr. veljaki :   pri mizi je sedelo veljaštvo

veljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. imeti pravno moč:   predpis, zakon velja od novega leta / to igralno pravilo ne velja več / ukaz velja za vse
2. zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku, uporabniku kako pravico:   potni list ne velja več ; vozovnica velja en dan ; razpis velja do zasedbe delovnega mesta
 
ekon.  cena velja franko
// po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva določeno dejstvo:   cenik, vozni red še velja
3. imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi:   obljuba, vabilo še vedno velja / brezoseb., kot podkrepitev  velja, jutri se vidiva
// imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga:   njihovo mnenje tudi nekaj velja / ekspr.  njegova mora veljati / ekspr.  njegovi romani nekaj veljajo
4. zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan:   ta načela v družbi, znanosti še veljajo / velja samo dokaz
5. biti v skladu z resničnostjo; držati :   vremenske napovedi malokdaj veljajo / povedano velja tudi za naše razmere
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za   izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje:   ta beseda velja za nedostojno ; trditev velja za sporno / veljati za odločnega, poštenega človeka
// izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega, kar izraža dopolnilo:   to naj velja za kriterij / oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo
7. z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom  biti namenjen komu:   opozorilo, žvižg velja nam / vsem naj velja moja iskrena zahvala / publ.  naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom
8. brezoseb., ekspr., z nedoločnikom  izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja:   to lepoto, zanimivost velja videti ; tega človeka si velja zapomniti / velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven
9. ekspr.  stati, imeti ceno:   avtomobil velja deset tisoč evrov / počitnice so nas veliko veljale
● 
ekspr.  korajža, pogum velja  stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne ; neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje  stala ; ekspr.  naj velja, kar hoče, poskusil bom  izraža podkrepitev trditve ; preg.  kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš  znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost

veljáva   -e ž ( ȃ )
1. pravna moč:   zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj  začne veljati ; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava
2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava:   veljavo daje denar, položaj, poštenost ; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti ; pridobiti veljavo,  publ.  na veljavi ; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo ; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo
3. v zvezi prihajati, priti do veljave   postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben:   železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave
4. ekon.  denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta :   reforma veljave / zlata veljava  pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata
● 
star.  to je že ob veljavo  ne velja več; se ne uporablja več ; v veljavo je prišel nov vozni red  začel je veljati ; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo  ostanejo veljavne ; ti znaki imajo mednarodno veljavo  so mednarodno veljavni, upoštevani ; publ.  statistični podatki so kratkotrajne veljave  veljajo kratek čas

veljáven   -vna -o prid. , veljávnejši  ( á ā )
1. ki ima pravno moč:   veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka ; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila
2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico:   veljaven potni list ; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo
// ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo:   veljaven cenik ; vozni red ni več veljaven
3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja:   veljavne metode raziskovanja ; veljavne norme vedenja
4. ki je v skladu z resničnostjo:   absolutno veljavna resnica
5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled:   veljaven človek, kmet ; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven

veljávnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost veljavnega:   veljavnost zakona / veljavnost potnega lista je že potekla ; prijava je izgubila veljavnost ; podaljšati veljavnost dovoljenja / absolutna veljavnost resnice / med prijatelji je izgubljal veljavnost  veljavo, ugled / skladbe svetovne veljavnosti  kvalitete, pomena

veljávnosten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na veljavnost:   veljavnostna doba / veljavnostni simboli

vélmóž   tudi  vêlmóž -á m , mn.  vélmožjé  tudi  vêlmožjé  ( ẹ̑-ọ̑; é-ọ̑ )
1. nekdaj  veljaven, vpliven pripadnik višjega družbenega sloja:   poglavar se je posvetoval z velmožmi ; plemenski velmožje
2. vznes. veljak :   literarni, politični velmožje

vélmožen   tudi  vêlmožen -žna -o prid. ( ẹ̑; é )
knjiž. veljaven , vpliven :   velmožni poglavar, starešina / velmožni posestnik ; sam.:  v vljudnostnem nagovoru klicali ste me, velmožni

vêlnes   in  wellness -a  [ vêlnes m ( ȇ )
dejavnost, ki s ponudbo različnih sprostitvenih tehnik, zdrave prehrane človeku omogoča dobro počutje:   zdravilišče ponuja velnes: kopanje v bazenih s termalno vodo, masaže, lepotilne kure ; oprema, prostor za velnes
// center, ki s tako ponudbo človeku omogoča dobro počutje, center dobrega počutja:   za sprostitev so šli v velnes s savnami in z vodno masažo ; razvajanje v velnesu ; v prid. rabi:  velnes center ; velnes program ; velnes turizem ; velnes ponudba

vêlneški   tudi  wellneški -a -o  [ vêlneški prid. ( ȇ )
nanašajoč se na velnes:   velneški gostje ; velneški svetovalec, trener ; velneška dejavnost ; zdraviliška in velneška ponudba

vélnica   -e  [ veu̯nica ž ( ẹ̑ )
1. navadno lesena priprava za zajemanje žita, moke:   z velnico vsipati žito v vrečo / dodati velnico moke
2. nekdaj  lesena, lopati podobna priprava za vejanje:   z velnico metati žito iz kota v kot ; ročaj velnice

vélnik   -a  [ veu̯nik m ( ẹ̑ )
stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu; vejalnik :   velnik ropota na dvorišču

vélo   -a s ( ẹ́ )
nar. zahodno tančica , pajčolan :   velo ji je zakrivalo obraz / žalno velo

velocipéd   -a m ( ẹ̑ )
nekdaj  vozilo z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom na nožni pogon:   voziti se z velocipedom

velodróm   -a m ( ọ̑ )
šport.  kolesarsko dirkališče elipsaste oblike:   steza velodroma ; dirka na velodromu / odprti, zaprti velodrom

vélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje velega:   velost listov / velost kože

velški   gl. waleški

vélter   tudi  welter --  [ vélter v prid. rabi ( ẹ́ )
šport., v zvezi velter kategorija   kategorija težkoatletov telesne teže med 63 in 74 kg:   zmagati v velter kategoriji ; boksar, rokoborec velter kategorije

vélterski   -a -o prid. ( ẹ́ )
šport., v zvezi velterska kategorija   kategorija težkoatletov telesne teže med 63 in 74 kg:   boksar velterske kategorije

veltlínec   -nca m ( ȋ )
agr.  trta z velikimi rdečkastimi grozdi:   gojiti veltlinec
// belo vino iz grozdja te trte:   piti veltlinec

vélum   -a m ( ẹ̑ )
1. rel.  ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija, ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro:   ogrniti se z velumom
// ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije:   vzeti velum s ciborija
2. jezikosl.  mehko nebo:   na velumu tvorjen soglasnik

velúr   -ja m ( ū )
1. tekst.  mehka, kosmatena volnena tkanina finega, nizkega žametastega videza:   plašč iz velurja ; z rdečim velurjem podložena skrinjica / plišasti, volneni velur / bogata izbira velurjev
2. usnj.  mehko, s kromom strojeno usnje, na mesni strani žametastega videza:   rokavice iz velurja / kozji, telečji velur / oblačilni velur ; v prid. rabi:  velur plašč ; velur preproga  velurna preproga

velúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na velur:   velurni suknjič / velurna preproga  žametasta preproga z odprtimi konci ščetkaste površine

vélvet   -a m ( ẹ̑ )
tekst.  žametu podobna tkanina:   plašč iz velveta

velvetón   -a m ( ọ̑ )
tekst.  kosmatena in strižena bombažna tkanina v atlasovi vezavi:   suknjič, jutranja halja iz velvetona

vèn   [ vən prisl. ( ə̏ )
1. izraža premikanje ali usmerjenost iz zaprtega prostora; ant. noter :   stoji pri oknu in gleda ven ; priti, spustiti, vabiti ven ; hoditi ven in noter / elipt.  vsi ven, je zaklical / kot povelje  trebuh noter, prsi ven ; vija, vaja, ven  pri izštevanju  izraža izločitev zadnje osebe / marelice olupimo in poberemo ven koščice / prva hiša je pomaknjena bolj ven ; stali so daleč ven / s prislovnim določilom kraja:  gremo ven iz mesta ; pusti jo ven na zrak
2. izraža odhod od doma, iz domačega okolja:   z otrokom in ženo je veliko hodil ven ; zvečer sta šla večkrat ven / pog.:  na prakso gre ven, v Nemčijo ; nimajo dovolj izdelkov niti za doma, še manj za ven  za izvoz
● 
pog.  končno sem iz vsega tega ven  končno sem vsega tega rešen; končno je zame vse to minilo, prešlo ; pog.  to mi že pri ušesih ven gleda  tega sem sit, naveličan ; ekspr.  pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven  ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ; igr. žarg.  igralec je šel ven z adutom, s kraljem  dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti ; pog., ekspr.  iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven)  zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo ; šalj.  ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli  v gostilni ; pog.  ven je prišla nova odredba  izdana je bila ; pog.  priti ven (iz vaje)  odvaditi se določenega dela, spretnosti ; pog.  po desetih mesecih je prišel ven  je prišel iz zapora, bolnišnice ; pog.  zmeraj ga ven reže  rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja ; pog.  dela imam toliko, da se ven ne vidim  zelo veliko ; star.  to se je ohranilo še od naselitvenih časov ven  še prav od naselitvenih časov ; pog., ekspr.  ven z besedo  povej, kaj misliš ; pog.  na ven so pohlevni kot ovčke  navzven, na videz ; star.  ven in ven jim to dopovedujem  neprenehoma;  prim. veninven

véna   -e ž ( ẹ̄ )
anat.  žila, ki dovaja kri k srcu, dovodnica:   kri mu je tekla iz vene ; vene in arterije / pljučna vena ; portalna vena  ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice, vratarnica

vênčast   -a -o prid. ( é )
podoben vencu:   venčast ornament / koralni otok venčaste oblike

vênčati   in  vénčati -am nedov. in dov. ( ȇ; ẹ̑ )
1. knjiž.  krasiti z vencem, rožami:   venčati slike / venčati glavo ; venčati s cvetjem ; pren.  venčali so ga s slavo
// nedov. , ekspr.  delati kaj (bolj) lepo:   kodri venčajo glavo / cerkvica venča vrh gore
2. zastar. kronati :   venčati za kralja / s trnjem so ga venčali  mučili s položitvijo trnove krone na glavo
3. zastar. poročati 2 venčati tri pare / dov. obljubil ji je, da jo bo venčal  se bo poročil z njo

vênček   -čka m ( é )
1. manjšalnica od venec:   spletati venček ; venček iz marjetic / poročni venček / rožni venček / adventni venček  venček, navadno iz smrečja, s štirimi svečami, kot simbol adventnega časa
 
šalj.  izgubiti venček  izgubiti nedolžnost ; zapeti venček narodnih (pesmi)  v enoto povezano skupino
 
gastr.  beli, neocvrti vodoravni pas krofa
2. nekdaj  plesna prireditev z vnaprej določenim vrstnim redom plesov:   iti na venček / plesni venček

vênčen   -čna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na venec:   venčni trak
♦ 
anat.  venčna arterija  arterija, ki v obliki venca obdaja srce; koronarna arterija ; arhit.  venčni zidec  iz stene izstopajoči del zidu, ki oklepa stavbo ; bot.  venčni listi  notranji listi dvojnega cvetnega odevala ; venčna cev  v cev zrasli venčni listi

venčnják   -a m ( ā )
les.  skobljič z rezilom čez vso širino podplata za skobljanje ploskev, ki se stikajo v kotu:

vendán   tudi  v en dán prisl. ( ȃ )
star. tjavendan :   tega ne dela kar tako vendan / živeti veselo vendan

vèndar   člen. ( ə̄ )
I.
1. izraža nasprotje s prej povedanim:   oglasi se, morda se bo vendar kaj našlo zate ; kaj pa, če vendar pride / daleč od tega, da bi bili popolni, pa vendar
2. z oslabljenim pomenom  izraža nejevoljo, nestrpnost:   odpri vendar ; kaj pa vendar počenjaš ; to je pa vendar že preveč
// izraža veselje, presenečenje:   o, si vendar prišla ; vendar enkrat, da nisi popustil / pomoč prihaja. Vendar že
3. z oslabljenim pomenom  poudarja samoumevnost povedanega:   svoje kolo bom vendar poznal ; to se vendar ne more zgoditi ; fant je vendar zadosti star / okrepljen  pa vendar ne boš kar tako odšel
// poudarja povedano nasploh:   on mi je vendar brat ; to vendar ni nič težkega ; si za ta načrt? Saj vendar veš / pa vendar ne, da se mu je kaj zgodilo ; presneta reč vendar, da mu nihče ni kos
II. v vezniški rabi, v protivnem priredju
1. za izražanje nasprotja s prej povedanim:   težave niso velike, vendar obstajajo ; oziral se je, vendar ni bilo za njim nikogar / ta vidik je resničen, vendar enostranski ; stvar je podobna, vendar širša / okrepljen:  imel je slabo opremo, in vendar je uspel ; bilo ji je malo nerodno, pa vendar lepo ; sprli so se, vendar pa s tem še ni rečeno, da se sovražijo
2. za omejevanje prej povedanega:   naj poskusi, vendar se bojim, da bo prepozno / vlaki prihajajo, vendar z zamudo ; piše, vendar poredko

vèndarle   člen. ( ə̄ )
vendar :   dojeli so, da nekaj vendarle lahko storijo / ne morem vam pomagati. Pa vendarle hvala  kljub temu, vseeno / končno je vendarle našla prostor / v vezniški rabi, v protivnem priredju  novinarji so jo spraševali, vendarle ni bila pripravljena odgovarjati / okrepljen  izumiteljev imamo premalo, in vendarle bi lahko veliko prispevali k napredku

véndski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
v madžarskem okolju, za nasprotnike pripadnosti prekmurskih in porabskih Slovencev slovenskemu narodu  nanašajoč se na Vende:   vendski jezik / vendsko ljudstvo

véndščina   -e ž ( ẹ̑ )
v madžarskem okolju  vendski jezik:   razglasi v vendščini

vênec   -nca m ( é )
1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek
a) v obliki kroga, obroča:   plesti, spletati venec ; venec iz smrečja ; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec  iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave ; pogrebni, poročni venec / nekdaj  red republike z zlatim vencem  visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja
b) podolgovate oblike:   napeljati venec od stebra do stebra ; oviti deblo mlaja z vencem ; deset metrov dolg venec
2. navadno z rodilnikom  skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari:   venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las
// ekspr.  skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča:   na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora ; venec oblakov
3. ekspr., navadno z rodilnikom  vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus :   venec treh dram ; venec impresionističnih slik
● 
knjiž.  lovorovega venca ni želel prepustiti drugim  zmage, prvega mesta ; knjiž., ekspr.  pesniku so vili lovorove vence  so ga slavili ; šalj.  vzel ji je deviški venec  nedolžnost
♦ 
arhit.  venec  iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras ; astron.  venec  plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona ; bot.  cvetni venec  notranji listi dvojnega cvetnega odevala ; grad.  venec  konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa ; igr.  venec  položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja ; lit.  sonetni venec  skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov ; lov.  venec  spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža ; rel.  rožni venec  molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca

venecijánka   -e ž ( ȃ )
les.  žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske:   žagati z venecijanko / žaga venecijanka

venecijánski   -a -o prid. ( ȃ )
grad., navadno v zvezi venecijanski tlak   tlak iz manjših kamnitih plošč nepravilnih oblik:   hodnik z venecijanskim tlakom

venênje   -a s ( é )
glagolnik od veneti:   venenje rož / venenje dekleta / venenje lepote
 
agr.  glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri rastline zaradi zamašenosti žil venejo

venêričen   -čna -o prid. ( é )
nanašajoč se na spolne bolezni:   venerični oddelek bolnišnice / venerične bolezni  spolne bolezni

vénerin   -a -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezah:   anat.  venerin griček  rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom ; bot.  venerini lasci  divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris ; zool.  venerin pas  morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se veslalnimi ploščicami, Cestus veneris

venerológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za spolne bolezni:   dermatolog in venerolog

venerologíja   -e ž ( ȋ )
veda o spolnih boleznih:   razvoj venerologije ; dermatologija in venerologija

venerolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na venerologe ali venerologijo:   venerološki kongres / venerološki oddelek bolnišnice

venéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati vel:   listi, rože venijo ; cvetje je vse bolj venelo ; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba
2. ekspr.  izgubljati življenjsko moč:   zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
3. ekspr.  prenehavati obstajati (v veliki meri):   lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu
// slabeti , upadati :   moč, pogum jim veni

venetológ   -a m ( ọ̑ )
1. strokovnjak za venetski jezik in kulturo:   venetologi uvrščajo venetščino med italske jezike ; predavanje svetovno znanega venetologa
2. kdor si na neznanstven način prizadeva prikazati Venete kot prednike Slovencev:   venetolog je govoril o koreninah Slovencev ; pristopi, prizadevanja venetologov

venetologíja   -e ž ( ȋ )
1. veda, ki proučuje Venete, njihov jezik in kulturo:   venetologijo je študiral v Padovi
2. neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev:   nasprotniki, zagovorniki venetologije

venetovánje   -a s ( ȃ slabš.
neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev:   izrazil je svoj odnos do slovenskega venetovanja

venétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Venete:   venetska plemena / venetski jezik

venétščina   -e ž ( ẹ̑ )
venetski jezik:   značilnosti venetščine / poskusi dokazovanja neposredne sorodnosti med venetščino in slovenščino

vénge   véng ž mn. ( ẹ̑ )
nar. primorsko  veriga za kotel nad ognjiščem:   obesiti kotliček na venge

vèninvèn   in  vèn in vèn  [ vəninvən prisl. , piše se narazen  ( ə̏-ə̏ )
star. neprenehoma :   ven in ven komu dopovedovati kaj

véniti   -em nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. postajati vel:   listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene ; ekspr.  lica ji od žalosti vse bolj venejo
2. ekspr.  izgubljati življenjsko moč:   nesrečno dekle vidno vene ; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo
3. ekspr.  prenehavati obstajati (v veliki meri):   lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi;  prim. vel 2 , veneti

vènkaj   [ vənkaj prisl. ( ə̏ )
star. ven :   odnesti venkaj / stopiti venkaj na dvorišče / zvečer si je želela venkaj, na vas

vénomer   tudi  vênomer prisl. ( ẹ̑; ȇ )
knjiž. neprenehoma :   slap venomer pada / ekspr.:  venomer mislimo na vas ; venomer se preoblači ; venomer znova  zmeraj

venoméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. nenehen :   venomerno vrtenje mlinskih koles / venomerno opozarjanje / venomerno vprašanje, kje dobiti denar

venózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na veno:   venozne kapilare / venozna kri / venozna krvavitev

vénski   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od vena:   venska stena

ventíl   -a m ( ȋ )
1. teh.  naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu:   odviti, priviti ventil ; ventil na jeklenki ; okrov ventila / kotni ventil  na oglu dveh pravokotno stoječih cevi ; redukcijski ventil  ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare ; tlačni ventil  skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja ; varnostni ventil  ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste
 
elektr.  ventil  elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri ; glasb.  ventil  priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov ; strojn.  iglasti ventil  ki zapira z dolgim in ozkim stožcem ; sesalni ventil  skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja
2. ekspr.  kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost:   iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha ; ventil za jezo / satira je družbeni ventil

ventilácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od ventilirati:   naprava za ventilacijo ; ventilacija predora, prostorov
// zračenje, prezračevanje sploh:   v kmečkih hlevih je ventilacija slaba / naravna, umetna ventilacija
 
teh.  vzgonska ventilacija
2. celota ventilacijskih naprav:   vgraditi ventilacijo

ventilacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ventilacijo:   ventilacijske naprave / ventilacijsko hlajenje

ventilátor   -ja m ( ȃ )
naprava za mešanje, menjavanje zraka:   vključiti ventilator ; prezračiti predor, prostor z ventilatorji / grelni, hladilni ventilator ; namizni, stropni ventilator

ventilátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ventilator:   ventilatorske cevi / ventilatorsko ogrevanje / ventilatorska peč

ventílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ventil:   ventilna odprtina / ventilna glava
 
strojn.  ventilni sedež  stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu

ventilírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. zračiti, prezračevati z ventilatorjem:   ventilirati skladišče
2. publ. pretresati , obravnavati :   na sestanku ventilirati razna vprašanja

ventílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ventil:   ventilski mehanizem / ventilski sistem

ventrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
anat.  nanašajoč se na trebuh; trebušen 1 ventralna stran organa / ventralna lega

ventríkel   -kla m ( í )
anat.  vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin, srčni prekat:   iz desnega ventrikla gre kri v pljuča / srčni ventrikel
// votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino, možganski prekat:   ventrikli so ognojeni / možganski ventrikel

ventrikuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ventrikel:   ventrikularna aritmija / ventrikularni sistem

véper   -pra m ( ẹ́ )
knjiž.  divji merjasec:   veper in svinja / imeti v grbu vepra
// divji prašič:   v gozdovih je dosti veprov / divji veper

véra   -e ž ( ẹ́ )
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:   vera se kaže v različnih oblikah ; tudi primitivni človek ni bil brez vere ; ugotavljati izvor vere
2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:   širiti, učiti, zavračati vero ; vzgojiti otroke v veri ; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri ; odpasti od vere ; prestopiti v drugo vero / preganjati vero  versko dejavnost, vernike ; zatajiti vero staršev ; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera  nauki vere ; živeti po veri / državna vera  v nekaterih državah  ki jo država z zakonodajo priznava za svojo ; judovska, krščanska, muslimanska vera ; biti rimskokatoliške vere ; kriva vera  za pripadnike določene krščanske veroizpovedi  ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
 
rel.  prejeti tolažila vere  zakramente za umirajoče ; vera, upanje, ljubezen
3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem:   njegova vera peša, raste ; izgubiti, ohraniti vero ; ekspr.  vzeti komu vero ; preganjati koga zaradi vere ; potrditi koga v veri ; imeti močno,  ekspr.  živo vero / svoboda vere  izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa:   vera v duhove, čarovnice
4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa:   zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr.  babja vera ; vraže in prazne vere
5. nav. ekspr.  prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega:   v izgnancih je še živela vera ; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost ; vera v prijateljstvo, uspeh ; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega:   v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna  prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v   prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:   izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje ; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti ; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase  zaupanje vase; samozavest
7. star.  prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga:   ta človek je vreden vere, zasluži vero ; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. ekspr., s prilastkom  skupek načel, nazorov, naukov:   oznanja novo estetsko vero ; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri  tvojim naukom, pogledom
9. rel.  molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere:   moliti vero / apostolska vera
10. v medmetni rabi  izraža podkrepitev trditve:   ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel ; pri moji veri, da je res
● 
star.  smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila  prepričani smo ; dati vero star.  s solzami je dal vero svojim besedam  jih je podkrepil ; star.  njegovim trditvam niso dali vere  niso jim verjeli ; star.  dal ji je vero  obljubil ji je zvestobo ; star.  ne drži vere  ne drži (dane) besede ; nima (nobene) vere  je neveren ; star.  dati komu kaj na vero  na upanje ; zastar.  živita na veri  živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili  v trdnem prepričanju ; to je storil v dobri veri  v prepričanju, da je tako prav ; ekspr.  ti oznanjaš, učiš krivo vero  tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna ; ekspr.  to je mož vere  zelo je veren; vreden je zaupanja ; živa vera gore prestavlja  kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari

veránda   -e ž ( ȃ )
navadno pokrit, odprt ali zastekljen prostor ob zunanji steni hiše:   zastekliti verando ; sedeti na verandi ; hiša z balkonom in verando / lesena, zidana veranda

veránden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na verando:   verandno okno / verandna dvorana

verbálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. beseden , usten :   verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop
2. ki se izraža, kaže le z besedami:   verbalne obsodbe nasilja ; verbalna revolucionarnost ; verbalno sočutje
♦ 
ped.  verbalna metoda  metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem ; polit.  verbalna nota  ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave ; pravn.  verbalni delikt ; verbalna razžalitev  besedna razžalitev ; psih.  verbalno nasilje  nasilje, povzročeno z besedami

verbalíst   -a m ( ȋ )
1. slabš.  kdor se spretno, a vsebinsko prazno izraža:   politični, sestankarski verbalisti
2. ped.  kdor podaja učno snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti:   verbalisti med učitelji

verbalístičen   -čna -o prid. ( í )
1. izrazno spreten, a vsebinsko prazen:   verbalistični dialogi ; verbalistična poezija / gledati na kritiko kot na verbalistično dejavnost
2. ki temelji le na besedah:   verbalistično dokazovanje
♦ 
ped.  verbalistični pouk  pouk, pri katerem se podaja učna snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti

verbalizácija   -e ž ( á )
glagolnik od verbalizirati:   verbalizacija dogodka / verbalizacija tabel

verbalízem   -zma m ( ī )
izrazno spretno, a vsebinsko prazno izražanje:   zavračati verbalizem ; verbalizem v politiki / propagandni verbalizem
// knjiž.  vsebinsko prazen izraz, fraza:   uporabljati verbalizme
♦ 
ped.  podajanje učne snovi z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti

verbalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  izraziti, opisati z besedami:   verbalizirati pojem / verbalizirati tabelo
 
jezikosl.  spremeniti v glagol

verbéna   -e ž ( ẹ̑ )
bot.  rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih; sporiš :   ob poteh raste verbena / navadna verbena
// vrtn.  okrasna rastlina s celimi ali deljenimi listi in drobnimi, raznobarvnimi cveti v kobulastih socvetjih:   presaditi verbene / duh po verbeni

verbotonálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ped.  nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem preostalega, minimalnega sluha:   verbotonalna metoda / verbotonalno ugotavljanje sluha

vêrbum   -a m ( ȇ )
jezikosl. glagol :   substantiv in verbum

verêja   -e ž ( ȇ )
nar.  kol, steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu:   odprl je leso in se umaknil k vereji
// pokončen kol, steber v plotu sploh:   pritrditi late na vereje

véren 1   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki ima vero, versko prepričanje:   veren človek ; postati veren ; globoko veren
 
nar.  odzvonilo je vernim dušam  avemarijo ; na verne duše  v krščanskem okolju  na praznik spomina na duše v vicah 2. novembra

véren 2   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. knjiž.  popolnoma podoben, točen:   narediti veren posnetek lokomotive ; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna
// resničen , prepričljiv :   to slikarstvo je veren odraz dobe ; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah  podobnih naravnim
2. zastar., navadno v povedni rabi zvest , vdan :   biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen

verificírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. ugotoviti pravilnost, ustreznost česa glede na dejstva v stvarnosti; preveriti , preizkusiti :   verificirati podatke, trditev / publ.  tržišče verificira in usmerja gospodarstvo
2. uradno ugotoviti skladnost s predpisi, zahtevami; potrditi , priznati :   verificirati načrte ; verificirati šolo

verificírka   -e ž ( ī )
rač., nekdaj  naprava za preverjanje pravilnega zapisa podatka na luknjani kartici:   operater pri verificirki

verifikabílen   -lna -o prid. ( ȋ )
publ. preverljiv :   verifikabilen pojav

verifikácija   -e ž ( á )
glagolnik od verificirati:   verifikacija hipoteze ; načelo verifikacije v znanosti / predložiti načrte v verifikacijo ; verifikacija šole ; izpolnjevati pogoje za verifikacijo

verifikacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na verifikacijo:   verifikacijski postopek / verifikacijska komisija  do 1990  komisija, ki ugotavlja skladnost delegatskih pooblastil, postavitev delegatskih kandidatov s predpisi

veríga   -e ž ( í )
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov:   delati, sestavljati verigo ; dolga, železna veriga ; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel ; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje:   veriga rožlja, žvenketa ; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige ; pog.  dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga ; sidrna veriga ; varnostna veriga za vrata ; zaviralna  ali  zavorna veriga ; veriga za dvigala
// mn.  taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga:   nadeti komu verige ; strgati, zdrobiti verige ; vkovati,  ekspr.  vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje:   namazati, očistiti verigo ; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu:   kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom:   modras ima verigo na hrbtu ; ekspr.  veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom  kar omejuje svobodo, prostost koga:   trgati družbene, politične verige ; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi:   ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi  tako, da vsak sporoči naslednjemu ; podajati si vedra v verigi  tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom  večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari:   dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom  vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost:   odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga ; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi:   sorodstvena veriga ; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom  med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti:   položaj mlinarstva v agrikulturni verigi ; izobraževalna veriga / prodajna veriga  pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom  večja skupina sledečih si stvari, pojavov:   miselna veriga ; veriga dogodkov ; veriga spominov / veriga strelov
● 
ekspr.  držati občutke na verigi  obvladovati jih ; ekspr.  imeti ljudi na verigi  popolnoma v oblasti ; ekspr.  počuti se kot pes na verigi  omejevanega
♦ 
anat.  veriga ganglijev ; avt.  snežne verige  splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu ; biol.  prehranjevalna veriga  prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi ; ekon.  reprodukcijska veriga ; elektr.  izolatorska veriga  iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost ; geogr.  gorska veriga  skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti ; jezikosl.  govorna veriga  zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju ; kem.  veriga atomov  vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov ; rad.  kamerna veriga  kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor ; strojn.  kalibrirana veriga  ki ima enake člene ; lamelna veriga  pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki ; teh.  veriga  iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element ; brezkončna veriga  pri kateri sta konca speta ; gonilna veriga

verígar   -ja m ( ȋ )
izdelovalec verig:   kovači in verigarji

verigárna   -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje verig:   delavci verigarne

verígast   -a -o prid. ( í )
podoben verigi:   kača z verigastimi lisami po hrbtu
 
kem.  verigasta molekula  molekula, pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige

veríst   -a m ( ȋ )
predstavnik verizma:   italijanski veristi ; veristi in naturalisti

verístičen   -čna -o prid. ( í )
1. ki pri upodabljanju, prikazovanju strogo posnema objektivno resničnost:   verističen opis vojne ; veristični prizori na sliki ; veristična igra igralcev
2. nanašajoč se na veriste ali verizem:   veristična glasba, literatura / veristični skladatelj

vériti se   -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
star.  prisegati, zaklinjati se:   veril se je, da bo ostal zvest / veril se je pri spominu na očeta / upam, prijatelji, da vam bom kmalu pomagal, se je veril  je zatrjeval, zagotavljal

verízem   -zma m ( ī )
1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju:   zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem
2. naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost:   predstavniki verizma ; umetniška sredstva verizma

verížen   -žna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na veriga 1:   verižni člen / verižni pasji ovratnik ; verižna zapestnica
2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste:   verižna eksplozija ; verižno trčenje ; verižno zvišanje cen / verižna tatvina
● 
verižna trgovina  trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži
♦ 
agr.  verižni izkopalnik  izkopalnik z brezkončno verigo ; ekon.  verižni indeks  časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja ; fiz.  verižna jedrska reakcija  jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje ; gozd., les.  verižna motorna žaga  žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje ; grad.  verižna hiša  vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge ; kem.  verižna reakcija  zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo ; verižna molekula  verigasta molekula ; lit.  verižna rima  rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice ; mat.  verižni račun  niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute ; obrt.  verižna petlja  prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo ; strojn.  verižni zobnik  zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo ; verižno kolo  kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga ; teh.  verižni boben  boben za navijanje verige ; verižno gonilo  gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige ; zgod.  verižna srajca  srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice

veríženje   -a s ( í )
glagolnik od verižiti:   veriženje kreditov / prepoved veriženja pogodb ; veriženje dogodkov ; novi zakon o delovnih razmerjih onemogoča dalj časa trajajoče veriženje zaposlitev za določen čas / veriženje z delnicami ; veriženje z dovolilnicami ; sodelovanje v veriženju z zemljišči / neurejeno veriženje teoremov v nestrokovnih študijah o umetnosti

verížica   -e ž ( í )
1. manjšalnica od veriga 1:   privezati z verižico / pritrditi na vrata varnostno verižico ; verižica za pse / nositi uro na verižici
// okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu:   nositi verižico ; odpeti si verižico ; zlata verižica z obeskom / ovratna verižica
2. obrt., pri kvačkanju  kar nastane, če se vsaka naslednja petlja potegne skozi prejšnjo:   skvačkati verižico / osnovna verižica

verížiti   -im nedov. ( í ȋ ekspr.
1. zaporedno sklepati pravne posle, navadno z namenom izogibanja zakonskim določilom:   verižiti kredite, pogodbe ; verižiti zaposlitve za določen čas / dogodki se verižijo  si sledijo drug za drugim
2. nezakonito prekupčevati:   verižiti s cigaretami
3. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano:   veter veriži veje ; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo
4. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti:   blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico
● 
ekspr.  strasti verižijo ljudi  kvarijo, pridijo

verížkati   -am nedov. ( ȋ )
obrt.  šivati krojene dele pletenin tako, da gre igla pri vsakem vbodu skozi petlji delov, ne da bi prebodla njune niti:   verižkati spletene kose

verížnica 1   -e ž ( ȋ )
ekspr.  nezakonita prekupčevalka:   verižnica z jajci

verížnica 2   -e ž ( ȋ )
teh.  kolo z žlebom na obodu, po katerem teče veriga:   natakniti verigo na verižnico
♦ 
mat.  krivulja, ki ima obliko prosto viseče, v dveh točkah pritrjene vrvice ; navt.  ladijsko skladišče verig

verížnik 1   -a m ( ȋ )
ekspr.  nezakonit prekupčevalec:   zapreti verižnike ; špekulanti in verižniki

verížnik 2   -a m ( ȋ )
teh.  verižni boben:   navijati verigo na verižnik

verížniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na verižnike ali verižništvo:   verižniške cene / verižniške kupčije

verížništvo   -a s ( ȋ )
ekspr.  nezakonito prekupčevanje:   obtožiti koga verižništva ; verižništvo s tobakom ; tihotapstvo in verižništvo

verjéten   -tna -o prid. , verjétnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se zdi v skladu z resničnostjo:   verjeten izgovor, očitek ; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten ; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši ; njegova strpnost je videti verjetna  prepričljiva, iskrena
// ki se zdi v resničnosti mogoč:   psihološko verjeten literarni lik ; verjetne in neverjetne zgodbe ; komaj verjetna življenjska usoda
2. ki se glede na kaj lahko predvideva, pričakuje:   verjeten izid volitev ; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna ; življenje na drugih planetih je malo verjetno
3. zastar. verodostojen :   verjetna priča / verjetna listina

verjéti   -jámem nedov. in dov. , verjêmi verjemíte; verjél;  nam.  verjét  in  verjèt  ( ẹ́ á )
1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico:   opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli ; teh govoric ne verjamejo ; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi ; vse verjame ; sam verjame, kar govori
2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega:   tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš ; verjamem to, kar vidim ; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost ; sam pri sebi verjame, da so krivi ; težko verjamem, da bo še kdaj hodil
// biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega:   verjeti v mir, rešitev ; verjeli so, da bodo zmagali
3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega:   verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna ; verjeti v vraže
4. z dajalnikom  biti prepričan o kom, da govori resnico:   verjeti pričam ; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem ; ničesar,  ekspr.  niti besedice mu ne verjame ; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr.  verjeti časopisom, poročilu
// biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno:   oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli ; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli ; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja ; verjeti teoriji
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga:   dekle fantu ne verjame več ; nič mu ne verjame, vsega je zmožen ; ekspr.  slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr.  verjeti komu na besedo
5. v zvezi z v   biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:   verjame v svoje otroke ; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
6. ekspr., v prislovni rabi  izraža podkrepitev trditve:   če verjameš ali ne, morja še nisem videl ; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad
// z odvisnim stavkom  izraža presenetljivost povedanega, videnega:   človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče ; ne more verjeti, da je res ; komaj verjamem, da ste to res vi
7. v medmetni rabi  izraža sprejemanje česa za resnično:   oprostite, nisem nalašč. Verjamem ; hujskal je delavce. Ne verjamem
● 
ekspr.  svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti  zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal ; ekspr.  laže, da sam sebi verjame  zelo ; ekspr.  ne verjame ne v boga ne v hudiča  je popolnoma brez vere ; verjame v svoj prav  zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja ; siti lačnemu ne verjame

verjétje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od verjeti:   verjetje novice

verjétnica   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. verjetnost :   vse verjetnice je treba upoštevati

verjétnost   -i ž ( ẹ́ )
1. lastnost, značilnost verjetnega:   verjetnost domneve / življenjska verjetnost zgodbe / razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih
2. v povedni rabi  izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa:   ni verjetnosti, da bo kaj drugače ; majhna verjetnost je, da se bosta pobotala ; precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo
3. kar se glede na kaj lahko predvideva, pričakuje:   navesti vse verjetnosti ; tudi to verjetnost je treba upoštevati / po vsej verjetnosti so zamudili vlak
4. mat.  vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov:   ugotoviti verjetnost dogodka ; razpredelnica verjetnosti
// po Bernoulliju  vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi:   verjetnost je dve proti ena

verjétnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na verjetnost:   verjetnostna ocena / verjetnostna življenjska doba
 
mat.  verjetnostni račun

vêrmaht   tudi  wehrmacht -a  [ vêrmaht m ( ȇ )
od 1935 do 1945  nemške oborožene sile:   divizije, vojaki vermahta

vêrman   tudi  wehrmann -a  [ vêrman m ( ȇ )
med drugo svetovno vojno  pripadnik napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju:   partizani so napadli, razorožili vermane ; orožniki in vermani / biti pri vermanih

vêrmanski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na vermane:   vermanska uniforma / vermanska posadka

vêrmanšaft   -a m ( ȇ )
med drugo svetovno vojno  napol vojaški oddelki, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju:   uporabljati vermanšaft za boj proti partizanom ; vključevati moške v vermanšaft

vêrmut   -a m ( ȇ )
italijansko desertno vino z različnimi dodatki:   piti vermut / vermut z limono in ledom

vernalizácija   -e ž ( á )
agr.  vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline; jarovizacija

vérnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. pripadnica kake vere:   vernice pri molitvi
2. ekspr., s prilastkom  ženska, ki veruje v kaj sploh:   vernica v nadosebne ideale
3. ekspr., s prilastkom  vneta zagovornica, privrženka:   vernica homeopatije ; vernica nove ureditve

vérnik   -a m ( ẹ̑ )
1. pripadnik kake vere:   verniki se zbirajo k molitvi
2. ekspr., s prilastkom  kdor veruje v kaj sploh:   verniki v nadosebne ideale, revolucijo
3. ekspr., s prilastkom  vnet zagovornik, privrženec:   gledališki verniki ; verniki tehničnega razvoja

vérniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vernike:   verniška skupnost / verniška vdanost

vérnost 1   -i ž ( ẹ́ )
lastnost vernega človeka:   njegova vernost je znana / vernost se spreminja ; tradicionalna vernost / vernost upada  ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo

vérnost 2   -i ž ( ẹ́ )
1. knjiž.  popolna podobnost, točnost:   občudovati vernost reprodukcije / z vso vernostjo je upodabljal živali
// resničnost , prepričljivost :   zgodovinska vernost opisovanja preteklosti ; življenjska vernost pisateljevih junakov
2. zastar. zvestoba , vdanost :   priseči si vernost ; zakonska vernost

verodostójen   -jna -o prid. , verodostójnejši  ( ọ́ ọ̄ )
knjiž.  ki mu je verjeti:   verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti  bolj resnično, prepričljivo

verodostójnost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  lastnost, značilnost verodostojnega:   verodostojnost priče / verodostojnost podatkov

veroizpôved   -i ž ( ȏ )
1. besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve:   moliti, sestaviti veroizpoved
 
rel.  augsburška veroizpoved  ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu ; krstna veroizpoved  ki se uporablja pri krstu ; nicejska veroizpoved  sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325
2. verska skupnost glede na priznavanje takega besedila:   v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi ; pripadniki veroizpovedi / popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi  verski pripadnosti ; živeti po zahtevah veroizpovedi  vere

véroizpovédanje   -a s ( ẹ́-ẹ̄ )
zastar. veroizpoved , vera :   pripadniki različnih veroizpovedanj / svoboda vesti in veroizpovedanja  vere

verolómen   -mna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  ki prelomi obljubo, dogovor:   verolomni podpisnik pogodbe / verolomno dejanje / verolomna žena  nezvesta

verolómnež   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor prelomi obljubo, dogovor:   podleži in verolomneži

verolómnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  ženska, ki prelomi obljubo, dogovor:   spletkarka in verolomnica

verolómnik   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor prelomi obljubo, dogovor:   zaničevati izdajalce in verolomnike

verolómnost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  lastnost, značilnost verolomnega:   neiskrenost in verolomnost

verolómstvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  dejstvo, da se prelomi obljuba, dogovor:   maščevati se komu zaradi verolomstva ; biti sposoben verolomstva

veronál   -a m ( ȃ )
farm.  uspavalno sredstvo, ki dolgo deluje:   smrt zaradi prevelikega odmerka veronala

veronáuk   -a  [ veronau̯k m ( á )
knjiž. verouk :   iti k veronauku / učiti veronauk

veroslôvje   -a s ( ȏ )
veda o verah:   primerjalno veroslovje

veroúčen   -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na verouk:   veroučna snov / veroučna knjiga / veroučna skupina

veroučênec   -nca m ( é )
kdor obiskuje verouk, učenec verouka:   sestanek za starše veroučencev ; duhovne vaje za veroučence

veroučítelj   -a m ( ȋ )
kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik; katehet :   bil je veroučitelj na znani gimnaziji ; izpit za veroučitelja ; duhovnik in veroučitelj

veroúk   -a m ( ū )
rel.  pouk o verskih resnicah, namenjen zlasti šolski mladini:   obiskovati verouk ; prijaviti otroka k verouku ; učenec verouka / poučevati verouk

veroúkar   -ja m ( ȗ pog.
kdor obiskuje verouk, učenec verouka:   predšolski veroukarji ; veroukarji nižjih razredov veroučnih šol ; romanje, spoved veroukarjev ; starši veroukarjev

verovánje   in  vérovanje -a s ( ȃ; ẹ́ )
1. glagolnik od verovati:   arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja
2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami:   verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja ; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja
// kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega:   zbirati verovanja in ljudske običaje ; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan
3. ekspr., navadno s prilastkom  skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje:   ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj

verovánjski   in  vérovanjski -a -o prid. ( ȃ; ẹ́ )
nanašajoč se na verovanje:   verovanjska vsebina religije / verovanjska skupnost

verováti   -újem  in  vérovati -ujem nedov. in dov. ( á ȗ; ẹ́ )
1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:   raziskovali so, kako verujejo prvotna ljudstva / ateisti ne verujejo ; preganjali so ljudi, ki so verovali
2. preh.  biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera:   verovati v boga, posmrtno življenje
 
rel.  verovati v Kristusa
// biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti :   verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo
3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega:   verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali
4. v zvezi z v   biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:   verovati v ljudi ; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost
5. ekspr., z dajalnikom  biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti :   mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam

véroven   -vna -o prid. ( ẹ́ )
zastar. verodostojen :   verovna priča / bolj ali manj verovna hipoteza  verjetna, prepričljiva
● 
knjiž.  moralna in verovna vsebina religije  verovanjska

vérovnost   -i ž ( ẹ́ )
zastar. verodostojnost :   verovnost priče / verovnost novic

versájski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Versailles:   versajski parki / versajske oranžerije
 
zgod.  versajski mir  mir, sklenjen 28. junija 1919 med poraženo Nemčijo in zmagovitimi zavezniki v Versaillesu

vérski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na vero:   verski pojmi / verski nauk ; verski obredi, simboli / verski pouk ; verski praznik ; verska vzgoja / verski dvom ; verske knjige / verska šola ; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska ločina ; verske skupnosti / verska blaznost  duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine
 
rel.  verska dogma ; verska resnica  temeljni, nespremenljivi verski nauk ; verska skrivnost  nedoumljiva verska resnica ; zgod.  verski sklad  nekdaj  iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
2. nar., navadno v povedni rabi veren 1 , pobožen :   posebno verski ni bil, a je bil pošten

vérsko...   prvi del zloženk  ( ẹ̄ )
nanašajoč se na verski:   verskoobramben, verskospodbuden

vérskoobréden   -dna -o prid. ( ẹ̄-ẹ̑ )
nanašajoč se na verski obred:   verskoobredna raba predmeta / verskoobredni ples

vérskovzgójen   -jna -o prid. ( ẹ̄-ọ̑ )
nanašajoč se na versko vzgojo:   verskovzgojni cilji / verskovzgojni pisatelj

vérstven   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na verstvo:   sociološka in verstvena raziskovanja
 
zastar.  verstveno doživljanje  versko

vérstvo   -a s ( ẹ̑ )
sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:   proučevati verstva ; nekrščanska, vzhodna verstva ; primitivno verstvo ; zgodovina verstev

vêrthajm   -a m ( ȇ )
pog.  verthajmska ključavnica:   v vratih imajo verthajm
● 
med. žarg.  naredili so ji verthajm  Wertheimovo operacijo ; v prid. rabi:  verthajm ključavnica

vêrthajmovka   -e ž ( ȇ )
obrt. žarg.  verthajmska ključavnica:   vrata z verthajmovko

vêrthajmski   -a -o prid. ( ȇ )
navadno v zvezi verthajmska ključavnica   ključavnica, ki jo odpira ključ s simetrično nazobčano brado z več zobci:   vrata z verthajmsko ključavnico

vertikála   -e ž ( ȃ )
1. geom.  črta, pravokotna na gladino mirujoče vode:   narisati vertikalo ; vertikala in horizontala
2. knjiž., s prilastkom  kar je navpično in visoko:   jambori čolnov so stroge vertikale ; betonske vertikale novega časa  nebotičniki
3. knjiž.  različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa:   zgodovinske vertikale jezika ; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali
● 
knjiž.  v vertikalo grajena slika  v višino ; knjiž.  prva vertikala razpredelnice  navpična kolona, stolpec ; knjiž.  svet vertikale  duhovni svet
♦ 
geod.  smer težnosti v določeni točki, navpičnica

vertikálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen :   vertikalen prerez, rov ; stena ni popolnoma vertikalna
// vzporeden s stranskim robom:   vertikalne črte v zvezku ; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču
// ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno:   vertikalni vrstni red skladov ; vertikalni morski tokovi
2. grad.  ki vodi, je speljan iz etaže v etažo:   vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi
3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti:   vertikalna delitev oblasti ; publ.  vertikalna rotacija ; vertikalno povezovanje državne uprave
♦ 
arheol.  vertikalna stratigrafija  lega plasti druga nad drugo ; ekon.  vertikalna delitev dela  delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije ; vertikalna integracija  integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah ; fiz.  vertikalni met  navpični met ; glasb.  vertikalno združevanje tonov  združevanje tonov v akorde ; soc.  vertikalna mobilnost  mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega ; vertikalna skupina  skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev ; strojn.  vertikalni stroj  stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi ; šah.  vertikalno polje  polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu ; teh.  vertikalni krog  navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov

vertikálnost   -i ž ( ȃ )
značilnost vertikalnega; navpičnost :   vertikalnost zidu

vêrva   -e ž ( ȇ )
knjiž. ognjevitost , živahnost , polet :   občudovati vervo govornika, igralca

vêrz   -a m ( ȇ )
1. lit.  ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica:   napisati, prebrati verz ; rimani verzi ; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica ; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz ; akcentuacijski  ali  naglasni verz  ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov ; četverostopni, jambski verz ; kvantitativni verz  ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov ; prosti  ali  svobodni verzi  s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov ; silabični verz  ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz ; silabotonični verz  ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz ; drama, roman v verzih
2. mn. pesem :   delati, pisati,  slabš.  kovati verze / rad bere verze

verzálka   -e ž ( ȃ )
tisk.  vélika črka:   natisniti, staviti besedilo v verzalkah ; napisati z verzalkami
 
knjiž., ekspr.  to delo bo v slovensko dramaturgijo zapisano z verzalkami  bo imelo v njej pomembno mesto

vêrzen   -zna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na verz:   verzni konec / verzni ritem / akcentuacijski  ali  naglasni verzni sistem ; kvantitativni, silabični verzni sistem ; verzna drama  drama v verzih

verzét   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  vrstica (v Bibliji, Koranu):   verzeti psalmistov

verzificíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od verzificirati:   poskusiti se v verzificiranju ; prigodniško, začetniško verzificiranje

verzificírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
lit.  napisati, ustvariti verze:   še mlad je začel verzificirati / verzificirati zgodovinski dogodek  opisati ga v verzih

verzifikácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od verzificirati:   biti nadarjen za verzifikacijo
2. nav. slabš.  delo, napisano v verzih:   pisati, zlagati verzifikacije ; domoljubna, priložnostna verzifikacija
3. ed., lit. pesništvo :   raziskovati slovensko verzifikacijo ; povojna verzifikacija

verzifikacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na verzifikacijo:   verzifikacijska načela / verzifikacijska spretnost

verzifikátor   -ja m ( ȃ )
kdor piše, ustvarja verze:   bil je spreten verzifikator ; protestantski verzifikatorji / primerjati pesnika z verzifikatorjem

verzifikátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na verzifikatorje ali verzifikatorstvo:   verzifikatorski izdelek / verzifikatorska spretnost

verzifikátorstvo   -a s ( ȃ )
dejavnost verzifikatorjev:   učiti se govorništva in verzifikatorstva

vêrzija   -e ž ( é )
1. vsaka od različnih razlag iste stvari; oblika , inačica :   o dogodku je znanih več verzij ; povedati svojo verzijo ; najverjetnejša, uradna verzija / po eni verziji je pri ropu sodelovalo več ljudi
// vsaka od predelav istega besedila, dela:   pripraviti dokončno verzijo dokumenta ; prva verzija povesti, scenarija
// vsaka od različnih obdelav, prikazov iste snovi:   filmska verzija dramskega dela ; ameriška verzija Hamleta / ta lik predstavlja moderno verzijo hlapca Jerneja
2. značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa; izvedba :   na trgu je nova verzija audija ; vojaška verzija civilnega letala

verzíkel   -kla m ( í )
rel.  pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh, vrstica:   verzikli prvega molivca

verzíran   -a -o prid. ( ȋ )
izurjen , izveden :   verziran monter, strokovnjak / biti verziran v vseh slikarskih tehnikah / verziran v filozofiji

verzíranost   -i ž ( ȋ )
izurjenost , izvedenost :   verziranost dirigenta / verziranost v vedi

verzologíja   -e ž ( ȋ )
lit.  nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza:   verzologija in metrika

verzolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na verzologijo:   verzološke raziskave / verzološki strokovnjak

vès   vsà vsè  [ vəs zaim. , ed. m.  vsèga  tudi  vsegà, vsèmu  tudi  vsemù,  za neživo  vès,  za živo in v samostalniški rabi  vsèga  tudi  vsegà, vsèm, vsèm;  ž.  vsè, vsèj  stil.  vsì, vsò, vsèj  stil.  vsì, vsò;  s.  vsèga  tudi  vsegà, vsèmu  tudi  vsemù, vsè,  za živo tudi  vsèga  tudi  vsegà, vsèm, vsèm;  mn. m.  vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi;  ž.  vsè  dalje kakor m. s.  vsà  dalje kakor m., razen tož.  vsà;  dv. m.  vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma;  ž.  vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma;  s. kakor ž.  ( ə̏ ȁ ȅ )
I. v pridevniški rabi
1. ed.  ki zajema polno količino, mero česa omejenega:   presejati ves pesek ; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum ; imeti vso oblast sam ; vreden vsega spoštovanja
// ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa:   namazati ves obraz ; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč ; med vso vožnjo je spal ; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr.  vsega Prešerna zna na pamet  vse Prešernove pesmi
// ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti:   vsa družina je na dopustu ; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.:  ves gozd prepeva  vse ptice v gozdu ; vse mesto govori o tem  vsi prebivalci mesta
2. mn.  izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
a) nobeno bitje:   hrana je všeč vsem gostom ; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo ; vsi drugi so odšli
b) nobena stvar:   prijaviti vse dohodke ; govori vse slovanske jezike / ekspr.  prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve:   od vsega začetka sem to slutil
4. poudarja polno mero, stopnjo
a) kake lastnosti, kakega stanja:   biti ves bled, vesel ; vsi razburjeni so se začeli prepirati ; tako vsa mlada se je poročila ; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka ; ekspr.:  otrok je ves iz sebe ; biti ves v krvi / ekspr.  malopridnež, ves, kar ga je
b) kakega dejanja:   ves se osredotočiti na problem ; ekspr.  vsa se je posvetila družini
5. ekspr., v zvezi ves mogoči   številen in raznovrsten:   prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal  zelo ; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo  z zelo veliko
6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih   izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih:   spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo , močno :   z vsemi štirimi se je branil iti domov ; oklepati se grunta z vsemi štirimi
8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili   izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire:   po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
II. v samostalniški rabi
1. ed., s.  vse stvari, vsa dejanja:   vse se mu posreči ; ne trudite se, tu je vse zaman ; med njima je vsega konec ; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen ; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega  brez denarja, premoženja / dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton
// v zvezi vse v enem   ki lahko opravlja več različnih funkcij:   računalniki vse v enem / čistilo vse v enem  večnamensko / piše se tudi z vezajem  rešitev vse-v-enem
2. ed., s.  izraža množino bitij:   vse se ga boji / ekspr.:  prišlo je vse, kar leze in gre  veliko ljudi ; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje  vsi (odrasli) moški
3. mn.  vsi člani, elementi določene skupine, množice:   vsi so mu čestitali ; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne ; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
III.
v prislovni rabi  izraža polno količino, mero česa prej povedanega:   žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli ; koliko si naredil? Vse
● 
na ves glas se smejati  zelo glasno ; pog.  naredi, da bo na vse konce prav  da bodo vsi zadovoljni ; ekspr.  razšli so se na vse štiri konce sveta  na vse strani ; ekspr.  iskal sem te na vseh koncih in krajih  povsod ; ekspr.  na vse kriplje se trudi  zelo ; pog., ekspr.  vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi  naj bo zelo zadovoljen ; ves svet ekspr.  misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe  da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi ; ekspr.  ves svet ima odprt pred seboj  lahko gre kamorkoli ; ekspr.  za ves svet tega ne bi storil  nikakor ne ; vsi svêti  in  vsi svéti  v krščanskem okolju  praznik vseh svetnikov 1. novembra ; ekspr.  ne moti ga, je ves v delu  zelo vneto dela ; ekspr.  moštvo je odpovedalo na vsej črti  popolnoma, v celoti ; ekspr.  na vso moč se truditi  zelo, močno ; iron.  pojesti vso modrost z veliko žlico  šteti se za zelo izobraženega, pametnega ; ekspr.  to je nadloga vseh nadlog  zelo velika, huda ; ekspr.  na vse pretege hvaliti  zelo ; ekspr.  na vso sapo hiteti  zelo ; elipt., pog.  kadar je malo pijan, vse sorte govori  nespametno, nepremišljeno ; ekspr.  moliti vse štiri od sebe  ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami ; ekspr.  ta človek je z vsemi štirimi na zemlji  je realen, trezen ; ekspr.  iz vsega grla, na vse grlo klicati  zelo glasno ; zastar.  vstal je na vse jutro  navsezgodaj ; ekspr.  na vsa pljuča zavpiti  zelo ; ekspr.  na vsa usta hvaliti  zelo, navdušeno ; ekspr.  tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim)  zelo hitro ; ekspr.  vse na njej je kričalo  bila je zelo nenavadno oblečena ; ekspr.  vse, kar je prav  vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje ; pog.  saj je vse en hudir  vseeno je ; star.  vse v (en) kup ti je  vseeno ; ekspr.  vse črno jih je  zelo veliko ; ekspr.  na travniku je vse rumeno zlatic  zelo veliko ; pog.  vsega dvakrat je bil vprašan  samo ; pog.  dati vse iz sebe, od sebe  do skrajnosti se potruditi ; ekspr.  vse sta si rekla, samo človek ne  z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala ; pog.  ta denar ti brez vsega posodim  rad, ne da bi se obotavljal ; ekspr.  igrati na vse ali nič  pri igri s kartami  igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja ; ekspr.  za vse nič ne grem  nikakor ne, sploh ne ; ekspr.  čast domovine mu je nad vse  bolj pomembna kot vse drugo ; ekspr.  vse pride, vse mine ; preg.  čez sedem let vse prav pride  vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti;  prim. nadvse , vse , vseeno

vésa   -e ž ( ẹ́ )
1. viseči položaj:   držati breme v vesi
 
alp.  vesa  položaj plezalca, ko se drži z rokami, z nogami pa se samo opira ; metal.  pražiti v vesi  pražiti tako, da delci zaradi vpihavanja zraka v peči lebdijo ; šport.  dvigniti ročko iz vese nad koleni  iz položaja nad koleni, kjer visi v rokah ; mešana vesa  v kateri se visi, držeč se z rokami in nogami ali držeč se z rokami in opirajoč se z nogami ; prosta vesa  v kateri se visi, držeč se samo z rokami ali samo z nogami ; vesa na drogu, krogih ; koleb v vesi
2. zastar. ravnovesje , ravnotežje :   tehtnica je v vesi / bitka med Ahajci in Trojanci se je držala v vesi
3. zastar.  viseča tehtnica:   tehtati z veso / če upoštevamo te dokaze, se vesa nagiba na sosedovo stran

vesél   -a -o  [ veseu̯ prid. , veselêjši  ( ẹ̑ )
1. ki je v stanju veselja:   skupina veselih otrok ; od tistega dne ni bil več vesel ; vesel je prepeval in vriskal ; vesel je bil, da bi plesal ; vesela družba ni hotela domov / evfem.  ponoči ste bili malo preveč veseli  hrupni
// ki je večkrat, rad v stanju veselja:   tod živijo veseli ljudje ; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto  mesto z bogatim zabavnim življenjem
// ki izraža, kaže veselje:   veseli glasovi otrok ; vesel pogled, smeh ; veselo petje, ukanje
2. v povedni rabi  ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
a) z rodilnikom:   vesel je bil darila, pozdravov ; otroško je vesel pohvale ; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov  bili so mu dobrodošli / ta človek je vesel življenja  rad živi
b) z odvisnim stavkom:   bil je vesel, da ga je našel ; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav  zadovoljen ; vesel mora biti, da ima kaj jesti ; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko  rad jo pokaže
3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo:   vesel spomin ; sporočiti veselo novico ; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani
// poln veselja, prijetnega:   to so bili veseli časi ; imel je veselo mladost ; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava ; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo  želimo vam vesele praznike
// ki je zabavne, lahkotne vsebine:   vesele pesmi ; vesela zgodba / vesele besede
4. ekspr.  lahkotno se premikajoč, živahen:   veseli metuljčki ; vesele ribice / veseli oblaki, studenci ; veseli plameni / stopati z veselim korakom
5. ekspr.  svetle barve, živo pisan:   veseli puloverji ; veselo cvetje na oknih ; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv
// svetel , bleščeč :   vesela mesečina ; veselo junijsko sonce
6. z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša:   praznovati veseli pust ; minila je vesela mladost ; prišla je vesela pomlad ; z veselim upanjem obrezovati trto
● 
ekspr.  pripravljati se za veseli dan  poroko, svatbo ; ekspr.  čestitati za veseli dogodek  rojstvo otroka ; zastar.  napisal je dve veseli igri  veseloigri ; knjiž.  veselo oznanilo  evangelij ; star.  to mu je dal iz veselega srca  rad ; veselega človeka ima še bog rad  veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni

veselíca   -e ž ( í )
zabavna prireditev s plesom, pri kateri se toči pijača:   prirediti veselico ; iti na veselico ; igrati, plesati na veselici / gasilska, vaška, vrtna veselica ; veselica s srečelovom
// ekspr. zabava , pogostitev :   dekleta so napravila fantom veselico / dnevi brezskrbnih veselic

veselíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na veselico:   veselični prostor / veselična godba

veselíčka   -e ž ( í )
1. ekspr.  manjšalnica od veselica:   najprej bo kulturna prireditev, nato pa še veselička
2. evfem.  žensko spolovilo:   skrila je veseličko pod krilce

veselíšče   -a s ( í )
knjiž.  prostor, kjer se kdo veseli, zabava:   zidanica je bila pozimi veselišče / spremeniti gledališče v veselišče / vrtiljak v veselišču  zabaviščnem parku ; mestna veselišča  zabavišča

veselíščen   -čna -o  ( ȋ )
pridevnik od veselišče:   veseliščni čolni

veselíti   -ím nedov. ( ī í )
1. delati, povzročati, da je kdo vesel:   pogled na bela pobočja jih veseli ; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več ; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom  izraža pozitiven čustveni odnos do česa:   veseli nas, da delo napreduje ; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili  želim si, da bi se / kot vljudnostna fraza:  veseli nas, da ste nas počastili z obiskom ; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi  izraža pozitivno mnenje, soglašanje:   jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali  lepo smo se imeli pri vas. Me veseli ; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju  Janez Koren. Me veseli
2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno:   kmetovanje, poklic ga veseli ; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več  ne čuti več potrebe po njej ; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka  najbolj se ukvarja z njimi
 
ne veseli me iti v takem vremenu od doma  ne grem rad, ne želim iti

veseljáčenje   -a s ( ā )
glagolnik od veseljačiti:   uživati v veseljačenju ; predpustno veseljačenje ; želja po veseljačenju

veseljáčiti   -im nedov. ( á ȃ )
veselo popivati, lahkotno se zabavati v družbi:   s prijatelji je veseljačil pozno v noč ; v hotelu so hrupno veseljačili

veselják   -a m ( á )
1. kdor veseljači:   veseljaki so popivali cele noči ; petje veseljakov
2. (po naravi) vesel človek:   bil je veseljak in dober delavec ; veseljaki in čemerneži

veseljákinja   -e ž ( á )
1. ženska, ki veseljači:   opita veseljakinja
2. (po naravi) vesela ženska:   ker je veseljakinja, jo imajo povsod radi

veseljáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na veseljake:   veseljaška skupina / veseljaško življenje / ekspr.  veseljaški otroci  hrupno veseli

veseljáštvo   -a s ( ȃ )
veseljaško življenje:   kljub pomanjkanju so se vdajali veseljaštvu ; lahkomiselno veseljaštvo

vesêljce   -a s ( é )
ekspr.  manjšalnica od veselje:   vsak človek ima svoje veseljce / napraviti komu veseljce

vesêlje   -a s ( é )
1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti:   vso družbo je zajelo veselje ; ekspr.  nalesti se veselja od tovarišev ; prepustiti se veselju ; spodbujati k veselju / ekspr.  to je bilo veselje, ko so se srečali
// izražanje te vznemirjenosti:   veselje se je sprevrglo v divjanje ; vsepovsod vlada veselje ; ekspr.  mesto hrumi od veselja ; hrupno, praznično veselje ; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje ; opustiti ponočno veselje  veseljačenje
2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja:   prinesti komu veselje in mir ; ekspr.  veselje kar kipi v njem ; živeti v sreči in veselju ; vir veselja / ekspr.  v tej deželi je doma, prebiva veselje  so ljudje veseli / ekspr.  veselje mu je sijalo iz oči ; njegov nasmeh je poln veselja
// čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega:   ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje ; ni jim maral greniti veselja ; pokazati veselje nad darilom ; jokati, vzklikati od veselja ; ekspr.  kar sije, se topi od veselja  zelo je vesel ; čisto,  ekspr.  neizmerno veselje ; solze veselja / z učenjem jim dela veselje ; ima veselje, če jih lahko spre ; z igračo je otroku naredil veliko veselje  ga je zelo razveselil ; to mi je v veliko veselje
3. kar ima kdo rad, mu je prijetno:   pravljice so otroško veselje ; vsak človek ima kakšno veselje ; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje  razveseliti ga / ekspr.  oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja  snega
// v povedni rabi, z nedoločnikom  izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik:   veselje ga je gledati, kako dela ; veselje je hoditi po tako lepih krajih ; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati  ima zelo lep, zelo dober avtomobil
4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno:   razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo ; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
// vnema , prizadevnost :   veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela  rad ; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza:  z veseljem vas pozdravljamo med nami ; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
// v medmetni rabi, v zvezi z veseljem   izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev:   boste prišli? Z veseljem
5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo :   vojaki so izurjeni, da je veselje ; zdravi so, da je veselje ; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje  zelo hitro ; napivalo se je, da je bilo veselje  dosti ; krompir je obrodil, da je bilo veselje  obilno, bogato
// zelo dobro:   plava, pleše, da je veselje ; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje  zelo uspešno ; plezali so, da je bilo veselje  zelo spretno
● 
otroci ji delajo veselje  se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi ; z njim, nad njim nimam nobenega veselja  ni tak, kot si želim ; vznes.  šel je v nebeško veselje  umrl je ; ekspr.  kratko veselje – dolga žalost ; ekspr.  vsako tele ima svoje veselje  izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga

vêseln   -a -o  [ vesələn in vesəln prid. ( ȇ )
nanašajoč se na veslo:   potisniti veslo skozi veselno luknjo / veselni drog  splavarsko veslo, splavarski drog

vêselnica   -e  [ vesəlnica ž ( ȇ )
veslača :   jadrnice in veselnice

vêselnik   -a  [ vesəlnik tudi vesəu̯nik m ( ȇ )
nar.  splavarsko veslo, splavarski drog:   z močnimi rokami so vodili veselnike

veseloígra   -e ž ( ȋ )
gledališka igra vesele, zabavne vsebine:   uprizoriti veseloigro / igrati v veseloigri / veseloigra s petjem in plesom

veseloígrica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od veseloigra:   pisal je duhovite veseloigrice

veselóst   tudi  vesélost -i ž ( ọ̑; ẹ̑ )
1. lastnost, stanje veselega:   hliniti veselost ; preiti iz veselosti v zamišljenost ; razposajena veselost otrok / veselost prebivalcev vinorodnih krajev / veselost zabav, praznovanja
2. star. veselje :   nastala je splošna veselost ; čudna veselost je prevzela množico ; dnevi veselosti / obšla ga je veselost / oči ji sijejo od veselosti / naša žalost je njegova veselost

veselósten   tudi  vesélosten -tna -o prid. ( ọ̑; ẹ̑ )
nanašajoč se na veselost:   veselostni znaki / bil je veselostnega srca

veselošólec   -lca m ( ọ̑ )
kdor se udeležuje vesele šole, osnovnošolskega tekmovanja v znanju:   podelili so priznanja veselošolcem ; tekmovanje veselošolcev

veselošólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na veselošolce ali veselo šolo:   državni veselošolski prvak ; veselošolska delavnica, prijavnica ; veselošolsko tekmovanje

vésen   -sna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na veso:   vesno ravnotežje / knjiž.  vesni delci  lebdeči
 
alp.  vesna prečnica  prečnica, po kateri se pleza v vesi ; šport.  vesno orodje  orodje za veso

vesína   -e ž ( í )
knjiž.  viseč, nagnjen svet:   prečkati vesino ; z vesine je zdrsnil sneg ; strme, travnate vesine / vzpenjati se v vesino / vesina hriba  pobočje

vésiti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ nar.
1. obešati :   vesiti perilo / vesiti upornike
2. upogibati , povešati :   veter vesi veje / breme vesi ramena k tlom
3. imeti, držati v visečem položaju:   vesiti noge čez rob voza

vesláč   -a m ( á )
kdor vesla:   veslač je zaveslal proti ladji ; najeti veslače ; gibi veslačev / nekdaj  ladja za dvaindvajset veslačev
// športnik, ki se ukvarja z veslanjem:   tekmovanje veslačev ; veslači in jadralci

vesláča   -e ž ( á )
nekdaj  ladja na vesla:   pluti na veslači, z veslačo / veslača na petdeset vesel

vesláčica   -e ž ( á )
ženska, ki vesla:   čoln je vodila spretna veslačica
// športnica, ki se ukvarja z veslanjem:   zmaga veslačic domačega kluba

vesláj   -a m ( ȃ )
odriv vode z veslom:   veslati s krepkimi veslaji / nekaj veslajev od brega

veslálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na veslanje:   veslalne priprave
 
zool.  veslalna ploščica  sprijete migetalke pri rebračah, ki omogočajo lebdenje, počasnejše premikanje v vodi

veslánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od veslati:   veslanje ga je utrudilo / državno prvenstvo v veslanju

veslár   tudi  vêslar -ja m ( á; ȇ )
veslač :   veslar je prenehal veslati

veslaríca   tudi  vêslarica -e ž ( í; ȇ )
veslačica :   čoln z veslarico

vesláriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. ekspr.  večkrat, pogosto veslati:   veslariti po jezeru / veslari že več let
2. star.  delati kot veslač; veslati :   veslaril je za majhno plačo
● 
ekspr.  zaradi lažje hoje je veslaril z rokami  je delal dolge, nesunkovite gibe

veslárski   tudi  vêslarski -a -o prid. ( á; ȇ )
veslaški :   veslarska klop / veslarsko društvo

vêslast   -a -o prid. ( é )
podoben veslu:   veslaste noge morskih želv

vesláški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na veslače:   veslaška klop / veslaška pesem / veslaško društvo / veslaško prvenstvo

vesláti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. z veslom poganjati plovilo:   čolnar, ribič vesla ; veslati k bregu, čez reko ; veslati po jezeru ; veslati s krepkimi zamahi ; sede, stoje veslati / veslati z veslom / ležeč na blazini, je kopalec veslal z rokama
// delati kot veslač:   veslati pri turističnem društvu / nekdaj  veslati na ladji
// ukvarjati se z veslanjem:   vesla že več let ; veslati pri klubu
2. plavati, premikajoč noge s plavalno kožico med prsti:   labod, raca vesla po jezeru / bober vesla z zadnjima nogama
3. ekspr.  z nesunkovitimi, počasnimi gibi kril leteti, letati:   visoko nad skalami vesla orel
4. ekspr.  krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, hoditi:   veslala je po temni sobi ; pijanca sta veslala proti klopi
5. ekspr.  delati dolge, nesunkovite gibe:   igralec preveč vesla z rokami

veslávec   -vca m ( ȃ )
veslač :   veslavec je stopil prvi iz čolna / trening veslavcev

veslávka   -e ž ( ȃ )
veslačica :   čoln veslavke je udaril ob pomol / športni uspehi veslavk

vêslica   -e ž ( é nar.
1. veslu podobna priprava za pobiranje žerjavice, pepela iz peči:   burkle in veslica
2. pri savinjskih splavarjih  deska na splavarskem drogu:

veslína   -e ž ( í )
navt.  izrez na robu čolna za ročaj vesla:   vtakniti veslo v veslino

vesljáj   -a m ( ȃ )
veslaj :   dolgi, globoki vesljaji / deset vesljajev od brega se je čoln potopil

vêslo   -a s ( é )
na koncu v ploskev razširjen drog za poganjanje plovila z odrivanjem vode:   potegniti vesla v čoln ; odriniti čoln z veslom od brega ; lopata, ročaj vesla / splavarsko veslo  drog, ki ima na koncu pribito desko za krmarjenje ; veslo z dvema lopatama ; čoln na vesla / stružiti, tesati veslo
 
ekspr.  neutrudno je gonil vesla  veslal
 
navt.  list  ali  pero vesla  širši del vesla ; steblo vesla  ožji del vesla med listom in ročajem

veslonóžec   -žca m ( ọ̑ nav. mn., zool.
1. vodne ptice s plavalno kožico med vsemi štirimi prsti, ki so obrnjeni naprej, Pelecaniformes:   potapljavci in veslonožci
2. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci; ceponožci

vésna   -e ž ( ẹ̄ )
1. pesn. pomlad :   cvetoča vesna ; prihod vesne
2. nav. mn., etn., po ljudskem verovanju  vsako od bajeslovnih ženskih bitij, ki prihajajo februarja z gora v dolino budit naravo:   pripoved o vesnah
3. agr.  zgodnji krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom in belo kožo:   saditi vesno / krompir vesna

vesolján   in  vesoljàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
prebivalec vesolja, ki ni zemljan; vesoljec :   zgodbe o vesoljanih ; zemljani in vesoljani

vesólje   -a s ( ọ̑ )
1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so:   teorija o nastanku vesolja ; red, zakoni v vesolju
2. prostor, v katerem so nebesna telesa:   vesolje se širi ; ekspr.  neizmerno vesolje ; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja  meja vidnega, zaznavnega vesolja
// prostor zunaj zemeljske atmosfere:   izkoriščati, osvajati vesolje ; izstreliti satelit v vesolje
● 
ekspr.  podrlo se mu je njegovo otroško vesolje  njegov otroški svet

vesóljec   -jca m ( ọ̑ )
kdor je usposobljen za vesoljske polete:   vesoljci so pristali na luni ; uriti vesoljce ; obleka za vesoljce
// prebivalec vesolja, ki ni zemljan:   fantastični film o vesoljcih

vesóljen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo:   zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa
2. nanašajoč se na vso zemljo:   nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija  svetovna / vesoljno vladanje pravice
// nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja:   vesoljni napredek ; vesoljna evolucija ; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo ; vesoljno gorje
3. ekspr. cel , celoten , ves :   najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor ; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja
● 
vesoljni potop  po bibliji  katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe ; ekspr.  za to ni vesoljnega recepta  za vse veljavnega ; vesoljni svet ekspr.  življenja se veseli vesoljni svet  vse živo ; ekspr.  za to bo izvedel vesoljni svet  postalo bo splošno znano ; ekspr.  vesoljni svet hodi občudovat kapnike  veliko ljudi (iz različnih krajev)
♦ 
filoz.  vesoljna duša  v idealističnih filozofijah  nematerialno počelo vsega bivajočega ; pravn.  vesoljno nasledstvo  nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti ; rel.  vesoljni cerkveni zbor  zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse Katoliške cerkve ; vesoljna odveza  do 2. vatikanskega koncila  odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda ; vesoljna sodba  Kristusova sodba ob koncu sveta

vesóljka   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete:   vrnitev prve vesoljke na zemljo
// prebivalka vesolja, ki ni zemljanka:   vesoljka je pristala na Zemlji / nagrado za najboljše maske so prejele vesoljke in čarovnice

vesóljnost   -i ž ( ọ̄ )
1. značilnost vesoljnega:   vesoljnost pojava / komika govori o vesoljnosti čustev
 
rel.  vesoljnost evangelija
2. vesoljni svet:   človek si domišlja, da presega vesoljnost ; biti delec vesoljnosti
● 
knjiž.  pred njim se je razgrinjala bela severna vesoljnost  belo severno prostranstvo ; knjiž.  pri Goetheju je poudaril njegovo vesoljnost  vsestranskost, vsebinsko, duhovno bogatost

vesóljski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vesolje:
a) vesoljska energija / vesoljski plini / vesoljski prostor
b) vesoljske raziskave / vesoljski poleti / vesoljski potnik / vesoljski strokovnjak / vesoljska obleka ; vesoljska tehnika / ekspr.  vesoljski sprehod  zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj vesoljske kabine ; publ.  vesoljska doba  doba po prvem poletu v vesolje ; vesoljska ladja  vozilo, namenjeno za vesoljske polete ; vesoljska postaja  naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij ; vesoljska tekma  tekma v vesoljskih raziskavah, poletih
 
aer.  vesoljsko letalo  vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj ; teh.  vesoljska kabina  kabina vesoljske ladje

vesóljstven   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. vesoljski :   vesoljstveni pojavi
● 
knjiž.  zasejati v človeku vesoljstveni nemir  bivanjski ; knjiž.  protislovje poganja vesoljstveni razvoj  celotni

vesóljstvo   -a s ( ọ̑ )
celota bivajočega:   mesto človeka v vesoljstvu / vesoljstvo predmetov / duševno vesoljstvo
// knjiž. vesolje , svet 1 odkrivati, spoznavati vesoljstvo ; nekdaj so mislili, da je zemlja središče vesoljstva

véspa   -e ž ( ẹ̑ )
lažje motorno kolo z majhnimi kolesi italijanske tovarne Piaggio:   peljati se na vespi, z vespo ; vespa in lambreta

véspar   -ja m ( ẹ̑ )
kdor vozi vespo:   srečanje vesparjev ; mopedisti in vesparji

vespíst   -a m ( ȋ )
kdor vozi vespo:   vespist se je pri nesreči poškodoval

vést 1   ž , daj., mest. ed.  vésti  ( ẹ̑ )
1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti:   oblikovati, vzbuditi komu vest ; ekspr.  vest je neizprosen sodnik ; ekspr.  vest mi govori, šepeta: kriv si ; ekspr.  vest mi narekuje, ukazuje tako narediti ; ekspr.  trkati komu na vest ; to je zoper našo vest ; delati po vesti ; otopela,  knjiž.  tanka vest ; knjiž.  glas vesti ; očitek vesti / ekspr.  vest mu ni dala miru ; ekspr.  vest grize, peče, teži ; ta človek nima vesti, je brez vesti  ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde ; ekspr.  imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest ; ekspr.  očistiti si, olajšati si, umazati si vest ; pomiriti,  ekspr.  potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti
// s prilastkom  ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo:   lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest
2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti   izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega:   imeti na vesti krajo, požar ; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti  biti kriv njegove smrti, nesreče / ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov ; slike, ki so izginile, ima on na vesti  on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel / ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev
3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom  kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest:   ti si moja vest ; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe
4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom  brez pridržkov, pomislekov:   mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
● 
ekspr.  izprašati komu vest  temeljito zaslišati koga ; ekspr.  izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv  premisli ; mirna vest je najboljše vzglavje  kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦ 
pravn.  ugovor vesti  ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti ; rel.  izpraševanje vesti  premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti

vést 2   ž , daj., mest. ed.  vésti  ( ẹ̑ )
kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči:   objaviti vest ; prinesti komu dobro, razveseljivo vest ; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti ; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti ; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest  resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi  sporočila, obvestila / v osmrtnicah  sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče

vestálka   -e ž ( ȃ )
pri starih Rimljanih  vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje Veste, zaščitnice družine:   v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke
 
knjiž.  vestalka družinskega ognjišča  mati

vestálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vestalke:   vestalska čistost, vestnost / vestalske device

vésten 1   -tna -o prid. , véstnejši  ( ẹ̄ )
ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti:   vesten delavec ne zamuja ; vesten prevajalec, učenec ; biti vesten / najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar ; vesten plačnik
// ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti:   njihovo delo, plačevanje je vestno / odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah

vésten 2   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vest, občutek:   vestna, moralna merila / vestna svoboda  svoboda vesti

véstern   tudi  western -a  [ véstərən in véstərn m ( ẹ̄ )
film o Divjem zahodu:   gledati, predvajati vestern / ameriški, italijanski vestern

vestfálski   -a -o prid. ( ȃ )
zgod., v zvezi vestfalski mir   mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne:

vêsti 1   vêdem nedov. , vêdel  in  védel vêdla,  stil.  vèl vêla  ( é )
1. knjiž.  kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati :   vesti gosta v sobo ; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto:   vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče  voditi
2. knjiž.  omogočati, da kdo
a) kam pride; peljati :   ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza  kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
b) kaj spozna, se s čim seznani:   v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd
3. knjiž.  delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi 1 to vede do zmede, v zmedo

vésti 2   vézem  in  vêsti vêzem nedov. ( ẹ́; é )
delati okras na tkanino z uporabo šivanke in niti:   vesti prt ; vesti s svilo, z zlatom ; ročno, strojno vesti / vesti monogram, vzorec ; pren.  mraz veze rože na šipe

vestibúl   -a m ( ȗ )
knjiž.  večji prehodni prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje gostov, obiskovalcev; preddverje :   stopiti v vestibul ; sprejeti goste v vestibulu ; marmornat vestibul ; vestibul hotela / vestibul prvega nadstropja
♦ 
anat.  votlina notranjega ušesa, v katero se odpirajo polkrožni kanali in polž

vestibuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vestibul:   vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat  ravnotežni organ ; vestibularni živec  živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec
 
med.  vestibularna avra  avra z občutkom neravnotežja, omotičnosti

vestíčar   -ja m ( ȋ )
publ.  novinar, ki poroča o dnevnih novicah:

vêstija   in  véstija -e ž ( ē; ẹ̄ )
1. star. jopa :   obleči vestijo / pletena vestija
2. zastar. telovnik :   žametna vestija ; vestija s posrebrenimi gumbi

véstnik   -a m ( ẹ̑ )
1. glasilo kake organizacije, ustanove:   izdajati vestnik / uradni vestnik  bilten / Planinski vestnik ; Pomurski vestnik
2. zastar. sel , znanilec :   poslati v vas vestnika / jaz sam bom vestnik vašega obiska

véstnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost vestnega človeka:   vsi so poznali njeno vestnost ; vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti / strokovna, znanstvena vestnost / v svoji vestnosti že pretiravajo / z veliko vestnostjo paziti na otroka

vestón   -a m ( ọ̑ )
alp.  puhasti jopič za nizke temperature:   obleči veston

vešálo   -a s ( á )
1. mn. vislice :   obesiti upornike na vešala / obsojen na smrt na vešalih / ekspr.  biti zrel za vešala
2. obešalo :   sneti zajemalko z vešala
♦ 
grad.  ostrešje z vešali  ostrešje s strešnim povezjem, pri katerem se obremenitev po sohah prenaša na natezno vez

véšč   -a -e prid. ( ẹ̄ )
1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost:   računanja,  star.  računanju vešč človek / vešč grščine  ki dobro zna grško ; star.  poti vešč  ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec
2. ki kaže tako lastnost koga:   vešč udarec ; vešče pisanje / ekspr.:  z veščo roko voditi podjetje ; ocenjevati z veščim očesom  kot (dober) poznavalec, strokovnjak
● 
zastar.  vešči ljudje trdijo o dogodku drugače  ljudje, ki vedo o njem

véšča   -e ž ( ẹ́ )
1. nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči:   vešče letajo,  ekspr.  plešejo okoli luči, ognja ; krila vešče ; moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči
 
zool.  vešče  majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae ; moknata vešča  katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis farinalis ; velika voščena vešča  katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim zarodom, Galleria mellonella
// evfem. vlačuga , prostitutka :   (nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah
2. slabš.  ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno:   vešča ga je očarala s svojo lepoto ; dekle je nevarna, pretkana vešča
3. slabš.  hudobna ženska, navadno stara:   kaj vse je ta vešča lagala o meni / kot psovka  molči, vešča stara
4. etn., po ljudskem verovanju  žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja ljudi:   nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče / blodne vešče ; pren.  za svetlo veščo sreče blodim  (A. Medved)
5. star. čarovnica :   vešča dela točo ; vešče jezdijo na metlah po zraku / sežigati vešče na grmadah  ženske, obdolžene čarovništva
6. zastar. padarica , mazačka :   vešča je pripravila zdravilo

veščák   -a m ( á )
knjiž.  kdor zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti strokovno; poznavalec , strokovnjak :   ti dve vrsti gob ločujejo le veščaki ; pravni, živinorejski veščak

veščákinja   -e ž ( á )
knjiž.  ženska, ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti strokovno; poznavalka , strokovnjakinja :   kitarska veščakinja ; veščakinja v pravnih zadevah

véščec   -a  [ veščəc m ( ẹ̄ )
1. star. čarovnik :   veščeci delajo točo
2. zastar. padar , mazač :   vaški veščec mu je naredil zdravilo
♦ 
zool.  veščec  zelo strupena riba Indijskega in Tihega oceana, ki se zakopava do polovice telesa v morsko dno, Synanceia verrucosa ; veščeci  nočni metulji z močnim telesom in ozkimi, dolgimi prednjimi krili; somračniki ; borov veščec  somračnik, katerega gosenice živijo na iglavcih, Hyloicus pinastri

véščica 1   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od vešča 1:   veščice letajo okoli luči

veščíca 2   tudi  véščica -e ž ( í; ẹ̄ )
star. čarovnica :   veščice delajo točo

veščína   -e ž ( í )
1. lastnost, značilnost veščega:   manjka mu veščine ; organizacijska, pogajalna veščina ; veščina v ravnanju s puško / delati z veliko veščino / dokazati veščino zagovarjanja
2. dejanje, dejavnost, ki zahteva to lastnost:   plavanje je veščina ; izpopolnjevati se v veščini ; akrobatske, vojaške veščine
 
šol.  pisanje, risanje in druge učne veščine  nekdaj  predmeti v osnovni šoli, ki zahtevajo to lastnost

véščost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost veščega človeka:   občudovati veščost koga ; pridobiti si veliko veščost ; veščost v igranju, zapeljevanju / strokovna, umetniška veščost / v njegovih pesmih je preveč veščosti in premalo navdiha

véšda   tudi  véš da člen. ( ẹ̄ )
pog. seveda :   to vešda ni res / ali boš prišel? Vešda;  prim. vedeti

véter   -tra m , mn.  vetrôvi  stil.  vétri  ( ẹ̑ )
zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak:   veter piha, potegne, vleče, se zaganja ; knjiž., ekspr.  veter joka, se smeje ; veter napenja jadra ; veter mu je odnesel klobuk ; veter povzroča valove ; veter šumi v krošnjah dreves ; ekspr.  veter tuli, žvižga ; veter ziblje žito na polju ; hoditi proti vetru ; zastave vihrajo v vetru ; blag, močen, ugoden veter ; hladen, mrzel, oster, topel veter ; severni, zahodni vetrovi ; spodnji veter  ki piha s spodnje strani, iz doline ; veter od juga, z juga ; nasadi, izpostavljeni vetru ; hitrost, smer vetra ; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel  brez reda, načrta ; jahali so, kot bi jih nesel veter  zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:  posušiti perilo na vetru ; vzleteti ob močnem vetru
// gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi:   nenadoma je nastal veter ; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter
● 
ekspr.  vem, od kod veter piha  kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja ; ekspr.  zdaj piha za nas ugoden veter  razmere, okoliščine so za nas ugodne ; ekspr.  kakšen veter te je prinesel k nam  iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel ; ekspr.  z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter  razmere so se spremenile ; ekspr.  (jaz) ti bom dal vetra  nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega ; ekspr.  govoriti vetru, v veter  prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati ; ekspr.  predati se vetru  dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin ; ekspr.  delati hud veter zaradi česa  močno se razburjati, ostro ukrepati ; evfem.  bolnik ima vetrove  v črevesju mu nastajajo plini ; ekspr.  ljudje so se zbrali z vseh vetrov  od povsod ; jadrati proti vetru  ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja ; ekspr.  raziti se na vse (štiri) vetrove  na vse strani ; knjiž.  boriti se z mlini na veter  spopadati se z namišljeno nevarnostjo ; knjiž.  kdor seje veter, bo žel vihar  kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ 
aer.  čelni veter  ki piha pravokotno na čelo vozila ; astron.  sončni veter  stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce ; geogr.  pasatni vetrovi ; meteor.  kopni, morski veter ; padajoči veter  ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko ; rafalni veter  ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih ; vzgonski veter ; jakost vetra ; navt.  dobiti veter v jadro ; obrniti jadro od vetra ; jadrati proti vetru, z vetrom ; krmni, premčni veter

veterán   -a m ( ȃ )
1. star, doslužen vojak:   veterani iz druge, prve svetovne vojne ; društvo veteranov / vojni veterani
 
zgod.  starorimski vojak, ki je po odsluženju vojaške službe dobil denarno odpravnino ali zemljišče in državljanske pravice
2. s prilastkom  starejši in izkušen delavec na določenem področju:   gledališki, smučarski veterani ; veteran vesoljskih poletov

veteránec   -nca m ( ȃ )
star. veteran :   vojaške parade so se udeležili tudi veteranci

veteránka   -e ž ( ȃ )
1. stara, doslužena vojakinja:   vojna veteranka
2. s prilastkom  starejša in izkušena delavka na določenem področju:   športna veteranka

veteránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na veterane:   veteransko društvo / veteranske zgodbe / veteranski generali

veterína   -e ž ( í )
1. veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil živalskega izvora, živinozdravstvo:   študirati veterino
2. pog.  veterinarska fakulteta:   študent veterine

veterinár   -ja m ( á )
strokovnjak za veterino, živinozdravnik:   veterinar je pregledal bolno žival

veterinárka   -e ž ( á )
strokovnjakinja za veterino, živinozdravnica:   odpeljati žival k dežurni veterinarki ; terenska, uradna veterinarka / diplomirana veterinarka

veterinárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na veterinarje ali veterino, živinozdravniški:   veterinarski pregled psa / veterinarski tehnik / veterinarski študij ; veterinarska terminologija / veterinarska fakulteta / veterinarska postaja ; organizirati veterinarsko službo

veterinárstvo   -a s ( ȃ )
veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil živalskega izvora, živinozdravstvo:   razvoj, zgodovina veterinarstva

véti   vêjem nedov. ( ẹ́ ȇ )
1. nav. 3. os., knjiž.  gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati :   vela je rahla sapa ; od reke veje mrzel veter
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom  širiti se, prihajati:   iz gozda veje prijeten hlad ; skozi okno veje vonj po travi / iz njih sta vela moč in odločnost ; od njega veje zdravje / iz knjige veje rodoljubje
3. nar. vejati :   veti žito z vejalnikom

vétje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od veti:   vetje vročega vetra iz puščave / vetje vonja po vijolicah

véto   -a m ( ẹ̑ )
pravn.  pravica koga, da z nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa, zakona:   član predsedstva je uporabil veto / dati, vložiti veto na predlagani zakon ; pravica (do) veta / absolutni veto  s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon ; odložilni  ali  suspenzivni veto  ki povzroči odložitev sklepa, zakona

vétrc   -a m ( ẹ̑ )
manjšalnica od veter:   vetrc prinaša duh po cvetju ; pihal je slab vetrc ; topel, večeren, vlažen vetrc / ozračje je mirno, brez vetrca
♦ 
gastr.  španski vetrc  belo pecivo iz beljakov in sladkorja

vétrček   -čka m ( ẹ̑ )
ekspr.  manjšalnica od veter:   vetrček je rahlo pihljal

vetrén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. vetroven :   dan je bil oblačen in vetren / drevo je raslo na vetrenem kraju

vetrênje   -a s ( é )
glagolnik od vetriti:   vetrenje prostorov

vétrič   -a m ( ẹ̑ )
manjšalnica od veter:   hladen vetrič pihlja z morja ; ekspr.  vetrič se igra z njenimi lasmi

vétriček   -čka m ( ẹ̑ )
ekspr.  manjšalnica od veter:   vetriček je rahlo napenjal jadra

vétrih   -a m ( ẹ̑ )
pog.  zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic; vitrih :   odpreti z vetrihom

vetrílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za vetrenje, zračenje:   vetrilne naprave ; vetrilna odprtina

vetrílnik   -a m ( ȋ knjiž.
1. ventilator :   vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik
2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik :   v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik

vetrílo   -a s ( í )
1. knjiž. ventilator :   izključiti vetrilo / namizno vetrilo
2. knjiž.  odprtina, luknja za zračenje; zračnik :   napraviti vetrilo v stropu hleva
3. teh.  priprava, ki daje, oddaja močen tok zraka:   dovajati zrak v peč z vetrili / batno vetrilo

vetríti   -ím nedov. , vétri  in  vêtri  ( ī í )
1. zračiti :   vetriti stanovanje
2. s premikanjem povzročati gibanje, premikanje česa v obliki vetra:   pahljače so vetrile zrak
3. ekspr.  povzročati, da se določeno neprimerno, neurejeno stanje spreminja:   napredne ideje so vetrile ozračje

vétrn   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veter:   vetrni sunek / vetrno vreme  vetrovno / vetrna stran hriba  stran, izpostavljena vetru / vetrni jopič  jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom ; vetrni mlin  mlin na veter ; knjiž.  vetrna šipa  vetrobransko steklo
 
aer.  vetrni kanal  vetrovnik ; strojn.  vetrna turbina  turbina, ki izkorišča kinetično energijo vetra

vétrnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter:   vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami
// taka naprava za določanje smeri vetra:   vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik ; vetrnica na strehi
2. krila, lopate te naprave:   vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca ; vetrnice mlina na veter
3. nav. mn., star. naoknica , oknica :   odpreti, zapreti vetrnice ; okna z zaprtimi vetrnicami
// žaluzija :   dvigniti, spustiti vetrnice
4. ekspr.  nestanoviten, neznačajen človek:   ne drži besede, prava vetrnica je
5. bot.  nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone:   vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica
6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica   na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria:   na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice ; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica ; stražna vetrnica  ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata
7. mn., nar.  nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice :   zboleti za vetrnicami
♦ 
geogr.  jama, iz katere piha

vétrnik   -a m ( ẹ̑ knjiž.
1. vetrolov :   soba pri vetrniku
2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik :   narediti vetrnik v strehi
● 
knjiž.  obleči vetrnik  vetrovko ; nar.  z vetrnikom očistiti žito  z vejalnikom
♦ 
glasb.  zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica ; teh.  vetrovnik

vetrnjáča   -e ž ( á )
1. nar. vejalnik :   sipati žito v vetrnjačo
2. zastar.  mlin na veter:   postaviti vetrnjačo

vetrnják   -a m ( á )
ekspr.  nestanoviten, neznačajen človek:   vetrnjak obljube seveda ni izpolnil / ljubezenski, politični vetrnjak

vetrnjákinja   -e ž ( á )
ekspr.  nestanovitna, neznačajna ženska:   lahkomiselna vetrnjakinja

vetrnjáški   -a -o prid. ( á )
ekspr. nestanoviten , neznačajen :   vetrnjaški človek, fant ; zdel se jim je preveč vetrnjaški / ima vetrnjaški značaj
// ki izraža, kaže nestanovitnost, neznačajnost:   vetrnjaški pogled / vetrnjaška pesem

vetrnjáštvo   -a s ( ȃ )
ekspr. nestanovitnost , neznačajnost :   hitro so spoznali njegovo vetrnjaštvo / donhuansko, kruhoborsko vetrnjaštvo

vetrobrán   -a m ( ȃ )
objekt, ki varuje, ščiti pred vetrom:   postaviti, zgraditi vetrobran ; lesen vetrobran ; vetrobran ob železniški progi / vetrobran iz drevja, grmovja
// avt.  vetrobransko steklo:   brisalci na vetrobranu

vetrobránski   -a -o prid. ( ȃ )
avt., v zvezi vetrobransko steklo   sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem:   brisati vetrobransko steklo

vetrocvétka   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., bot.  rastline, ki jih oprašuje veter:   žužkocvetke in vetrocvetke

vetrogónčič   -a m ( ọ̑ )
knjiž., ekspr.  nestanoviten, neznačajen človek:   na vetrogončiča se ni zanesti

vetrokàz   -áza m ( ȁ á )
meteor.  priprava za določanje smeri vetra:   vetrokaz kaže, da piha jugozahodnik

vetrolòm   -ôma m ( ȍ ó )
gozd.  polom drevja zaradi vetra:   vihar je v gozdu povzročil vetrolom

vetrolòv   -ôva m ( ȍ ō )
manjši prostor pri vhodu, ki zmanjšuje vdor hladnega zraka v notranje prostore poslopja:   vstopiti v vetrolov / zgraditi vetrolov

vetrolôvka   -e ž ( ȏ )
navt.  lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje:   obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje

vetromér   -a m ( ẹ̑ )
meteor.  priprava za merjenje hitrosti vetra in določanje njegove smeri:   meriti sunke vetra z vetromerom

vétrov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veter:   vetrova moč / pesn.  poleteti na vetrovih perutih

vetrôven   -vna -o prid. ( ō ȏ )
nanašajoč se na pihanje vetra:   vetroven dan ; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih  travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek  sunek vetra
♦ 
aer.  vetrovni kanal  vetrovnik ; meteor.  vetrovna roža  grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju ; vetrovna vreča  vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra

vetrovít   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. vetroven :   sončen in vetrovit dan ; vetrovito vreme / vetrovita ravnina

vetrôvje   -a s ( ȏ )
knjiž.  več vetrov, vetrovi:   vetrovje je postajalo vse močnejše ; jesensko vetrovje

vétrovka   -e ž ( ẹ̑ )
jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom:   obleči, sleči vetrovko ; rokav vetrovke
♦ 
bot.  rastlina z vijoličastimi prašnimi nitmi in visečimi krilastimi plodovi, Thalictrum aquilegiifolium

vetrôvnica   -e ž ( ȏ )
navt.  okrogla plošča pri kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi stranmi neba:   odčitati kot na vetrovnici

vetrôvnik   -a m ( ȏ )
teh.  veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo meritev na modelih:   postaviti maketo v vetrovnik

vetrôvnost   -i ž ( ō )
stanje vetrovnega:   zaradi vetrovnosti letalo ni vzletelo / vetrovnost pobočja

véverica   -e ž ( ẹ́ )
gozdni glodavec temno rjave barve s košatim repom, ki živi na drevju:   veverica muklja ; veverica pleza, skače po drevju ; pleza kot veverica
 
ekspr.  poglej, kakšna veverica je  ljubka, živahna ženska
 
zool.  leteče veverice  glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae ; siva veverica  z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis

véveričji   -a -e prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na veverice:   veveričji rep / veveričje gnezdo / opice veveričje velikosti ; brki, košati kot veveričji rep

véverička   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od veverica:   v roki je držal mlado veveričko
● 
ekspr.  plesati s črnooko veveričko  z ljubko, živahno žensko

veveríčkati se   -am se nedov. ( ȋ )
nar. vzhodnoštajersko  loviti se po drevesih:   otroci se veveričkajo

véverka   -e ž ( ẹ́ )
knjiž. veverica :   veverka spleza na drevo ; stekla je hitro kot veverka

véz 1   -a m ( ẹ̑ )
1. star. vez 2 trden vez
2. navt. privez :   gradnja novega veza

véz 2   ž , daj., mest. ed.  vézi  ( ẹ̑ )
1. glagolnik od vezati:   slama, vrv za vez
// agr.  privezovanje trte k opori:   kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu
2. priprava za vezanje:   vezi so popustile, se raztegnile ; presekati, razrahljati vezi ; povezati z jekleno vezjo ; toga vez / rešiti ujetnika vezi
// kar se uporablja za vezanje sploh:   srobot, šibe in druge vezi
// strojn.  vsak od strojnih elementov, ki kaj veže:   razstavljive vezi ; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez
3. anat.  vezivno tkivo, ki utrjuje sklep:   nategniti si vezi ; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi ; stranska vez (kolenskega sklepa)
4. kar kaj veže sploh:   vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi ; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem
// navadno s prilastkom  kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi:   pretrgali so vezi, ki so jih povezovale ; družbene, družinske, sorodstvene vezi ; gospodarske in kulturne vezi ; krvna vez ; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo ; prijateljske vezi
5. ekspr., navadno s prilastkom  kar koga veže, omejuje:   vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha
6. teh., s prilastkom  način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj:   rogljičena vez ; vez na topi spah / natezna vez
♦ 
fiz.  vez  sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu ; ionska vez  ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal ; jezikosl.  vez  pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka ; kem.  enojna, dvojna vez ; kemična vez ; konjugirane vezi  sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah ; les.  čepna, kotna, križna vez ; šport.  smuška vez  priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja ; varnostna vez  ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne

véza   -e ž ( ẹ̑ )
pog. zveza :   veza je prekinjena ; dobiti vezo po telefonu / potoval bi z vlakom, pa so slabe veze / že dolgo nima več z njo vez  stikov / imeti dobre veze ; službo je dobil po vezah ; veze in poznanstva
● 
pog.  o tem nima blage veze  prav nič ne ve ; pog.  odgovarjati mu je brez veze  nesmiselno, nepotrebno ; pog.  kar tako, brez veze se je prijavil  brez resnega namena

vezáč   -a m ( á )
kdor veže:   vezači snopov

vezáj   -a m ( ȃ )
grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed:   napisati vezaj ; vezaja v besedi belo-modro-rdeča zastava
♦ 
glasb.  znak v obliki loka, ki povezuje dve ali več not iste višine

vezálec   -lca  [ vezau̯ca m ( ȃ )
1. kdor veže:   vezalec snopov
2. povezovalec :   nastopil je kot vezalec oddaje

vezálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki veže, povezuje:   vezalna priprava / vezalne sile
 
aer.  vezalno pasovje  pasovi, s katerimi se pritrdi padalo na telo ; elektr.  vezalni načrt  načrt, ki prikazuje medsebojno povezavo električnih aparatov ; jezikosl.  vezalni veznik ; vezalno priredje  priredje, v katerem drugi stavek izraža hkratno obstajanje ali zaporedje glede na prvi stavek

vezálka   -e  [ drugi pomen vezau̯ka tudi vezalka ž ( ȃ )
1. ozek, trden, navadno tkan trak za zavezovanje čevljev:   odvezati, vdeti vezalko ; tovarna vezalk in trakov / čevlji na vezalke
2. ženska, ki veže:   vezalka snopov

vezánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vezati:   vezanje snopov / vezanje trt h kolom / tekmovanje v vezanju šopkov / vezanje črk v zloge in besede / vijaki za vezanje kovinskih, lesenih delov / stroški tiskanja in vezanja / vezanje uvoza na izvoz / vezanje prostega dušika iz zraka

vézanka   -e ž ( ẹ́ )
1. knjiž.  poletna solata z valjasto glavo; vezivka :   vezanka in rezivka
2. nav. mn., zastar.  čevlji na vezalke:   obuti vezanke

vézanost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost vezanega:   vezanost snopov / moralna, nazorska, pravna vezanost ; vezanost na predpise / zaradi vezanosti v gledališču ni sprejel filmske vloge / vezanost na tradicijo / vezanost pogodbe na pogoje / vezanost valute na vrednost zlata

vezátev   -tve ž ( ȃ )
nar. vzhodno privezovanje , vez 2 vezatev trsja

vézati   in  vezáti véžem nedov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj:   vezati lase ; žrtvam so vezali noge in roke ; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže ; vezati dračje v butaro ; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo  za zaščito, trdnost jo obdajati z žico / vezati trte h kolom  privezovati ; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti  zavezovati ; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
// na tak način delati, izdelovati:   vezati metle, šopke ; v mladosti je vezal splave
2. delati, da je kaj
a) skupaj, združeno:   hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo ; sila, ki veže sonce in planete
b) dostopno:   cesta, pot veže tovarno z javno cesto ; most veže otok s kopnim
// delati, da kaj postane celota, eno:   vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju ; ekspr.  otroci so ju trdno vezali
3. teh.  na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto:   vezati kovinske, lesene dele ; vezati ostrešje ; vezati električne vodnike ; vezati z lesenimi klini, kovicami
4. obrt.  šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti:   vezati knjigo / vezati v platno, usnje
5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega:   veže jih jezik, kultura ; vežejo jih sorodstvene vezi  so sorodniki / vežejo ju nekdanji skupni nastopi ; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati:   spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr.  nemoč mu veže korake
7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim:   veže ga dolžnost, obljuba, prisega,  ekspr.  beseda ; pogodba, zakon jih ne veže
// delati, da je kdo dolžen
a) ravnati se po čem:   pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
b) izpolniti svoje dolžnosti:   družina, služba ga veže ; ne prisegaj, nočem te vezati ; vezal se je za eno leto v gledališču
8. nedov. in dov. , v zvezi z na   delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom:   trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase ; nanjo ga ne veže nič več ; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo ; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati :   vse bolj ga je vezala nase ; počasi sta se vezala drug na drugega
9. z orodnikom  delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti:   vezati študij psihologije s pedagogiko ; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
10. nedov. in dov. , v zvezi z na   delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega:   prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
11. nedov. in dov. , ptt  delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom:   centrala, telefonist veže ; takoj so jo vezali z njegovo novo številko ; direktno vezati
12. nedov. in dov. , fin.  s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem:   vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
// omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati :   vezati hranilno knjižico
13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja:   krvno barvilo veže kisik ; snov, ki veže nafto ; kemično vezati
// nepreh.  imeti vezalno lastnost, moč:   apno, cement, mavec veže ; lepilo veže po nekaj urah
● 
star.  stala sta pred hišo in vezala besede  se pogovarjala ; vezati birmo  biti za botra ; ekspr.  otrobe vezati  vsebinsko prazno govoriti ; knjiž.  spanec ji je začel vezati oči  postala je zaspana ; publ.  vezati začetke te ideologije na romantiko  povezovati jih z romantiko ; premlad si še, da bi se že vezal  se poročil ; ekspr.  ni si pustil vezati rok  hotel je svobodno odločati
♦ 
elektr.  vzporedno, zaporedno vezati ; fin.  vezati kredit na tujo valuto ; gastr.  vezati  dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša ; jezikosl.  predlog pri se veže z mestnikom  ima poleg sebe samostalnik v mestniku ; kem.  vezati spojine z vodo v hidrate ; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika ; les.  vezati (deske) na pero in utor ; voj.  vezati sovražnikove sile  s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem območju

vezáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od vezati:   vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun ; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi ; ročna, strojna vezava ; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava evrskih sredstev ; rok vezave / kemijska vezava ; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli ; vezava vodika s fluorom
2. obrt.  kar nastane z vezanjem (knjige):   obnoviti vezavo ; knjiga ima lepo vezavo
3. tekst.  način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini:   izbrati vezavo ; modne vezave / keprova, platnena vezava ; osnovna vezava  ki se ne da izpeljati iz druge ; vezava rips
4. elektr.  način spojitve električnih elementov:   vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava ; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava  ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka ; vzporedna, zaporedna vezava
5. jezikosl.  odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela:   proučevati vezavo ; vezava in ujemanje / tožilniška vezava

vézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vez ali vezanje:   vezni deli, kosi ; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina  vezivna
♦ 
alp.  vezni greben ; biol.  vezno tkivo  vezivno tkivo ; fiz.  vezna posoda  skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane ; jezikosl.  vezni naklon  v nekaterih jezikih  naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv ; vezni samoglasnik  samoglasnik, ki veže sestavini zloženke ; obrt.  vezni list  prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic ; šport.  vezni igralec  igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu ; teh.  vezni čep, element ; tekst.  vezna osnova  osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino ; vezna točka  mesto, kjer se križata dve niti

vezenína   -e ž ( í )
okrasni izdelek, navadno na tkanini, narejen z vezenjem:   izdelovati vezenino ; svilena, zlata vezenina ; vzorec vezenine ; bluza z vezenino / narodna vezenina ; ročna, strojna vezenina ; pren.  vezenina spominov ; pesn.  pravljična vezenina trav
 
obrt.  arabska vezenina  pri kateri so večje oblike prevezene z zlato mrežico ; bela vezenina  narejena z belo nitjo na belo tkanino

vezenínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vezenino:   vezeninska ornamentika / vezeninski stil

vézenje   in  vêzenje -a s ( ẹ́; é )
1. glagolnik od vesti vezem:   ukvarjati se z vezenjem ; ročno, strojno vezenje ; šivanje in vezenje / igla, prejica za vezenje
2. kar se veze, je izvezeno:   v naročju je imela vezenje / belo, zlato vezenje  z belo, zlato nitjo

vézica   -e ž ( ẹ̑ )
1. obrt.  prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije:   prilepiti vezice
2. anat.  sluznična guba, ki omejuje gibanje organa:   vezica ustnice

vezílec   -lca  [ vezilca in veziu̯ca m ( ȋ )
kdor se poklicno ukvarja z vezenjem:   vezilci in tkalci

vezílen 1   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vezenje:   vezilni vzorec / vezilni okvir ; vezilna svila / vezilna tehnika
 
obrt.  vezilna osnova  blago, na katerem se veze

vezílen 2   -lna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na vezilo:   vezilni običaji / vezilno darilo
2. veziven :   vezilni material / vezilna lastnost cementa

vezílja   -e ž ( í )
ženska, ki se poklicno ukvarja z vezenjem:   prt je delala izurjena vezilja ; vezilje in čipkarice

vezíljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vezilje ali vezilstvo:   veziljska sposobnost / veziljski oddelek

vezílnica   -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za vezenje:   delati v vezilnici

vezílo   -a s ( í star.
1. darilo, zlasti za god ali rojstni dan:   za god je dobil lepa vezila / poročno vezilo
2. vez 2 , povezava :   otrok je bil trdno vezilo med njima

vezílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vezenje ali vezilstvo:   vezilski okvir / vezilski oddelek ; vezilska obrt

vezílstvo   -a s ( ȋ )
obrt za izdelovanje vezenin:   čipkarstvo in vezilstvo
// podjetje, delavnica za to obrt:

vezír   -ja m ( ī zlasti v fevdalni Turčiji
1. visok državni funkcionar:   sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir  glavni sultanov svetovalec
2. sultanov pokrajinski namestnik:   vezir v Bosni

vezírski   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na vezirje:   vezirska moč / vezirski naslov

vezírstvo   -a s ( ȋ )
vezirski naslov:   izgubiti vezirstvo

vezíst   -a m ( ȋ )
voj.  vojak enote zvez:   kurirji in vezisti

vezíšče   -a s ( í )
knjiž.  mesto, kjer se križata dve niti; vezna točka :   vezišče niti

vezívast   -a -o prid. ( í )
knjiž.  ki je iz vezivnega tkiva:   vezivaste ovojnice

vezíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vezivo:   vezivni material ; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli  veznimi
 
anat.  vezivno tkivo  tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele ; biol.  vezivno tkivo  tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije

vezívka   -e ž ( ȋ )
vrtn.  poletna solata z valjasto glavo:   vezivka in rezivka

vezívnost   -i ž ( ȋ )
značilnost vezivnega:   vezivnost lepila, malte

vezívo   -a s ( í )
1. snov, sredstvo za vezanje:   narediti kit iz krede in veziva ; kamni so zloženi v zid brez veziva ; mehko, trdno vezivo ; jajčni beljak kot vezivo ; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo ; oljna veziva ; pren.  vezivo zgodbe
 
grad.  hidravlično vezivo  ki se v vodi strdi ; kem.  anorganska in organska veziva
2. biol.  tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije:   vezivo je čvrsto, rahlo ; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo
3. kar se uporablja za vezanje; vez 2 iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt ; srobot, vrvi in druga veziva
4. knjiž. vezenje :   ukvarjala se je z vezivom

vézje   -a s ( ẹ̑ )
1. elektr.  skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami:   vezje sprejemnika ; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje ; integrirano vezje  pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani ; preklopno vezje  električno vezje v funkciji preklopnega stikala ; tiskano vezje  pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja
2. knjiž.  (več) vezi:   zaboj je povezan s pločevinastim vezjem ; pren.  razrahljano vezje sveta

vezljívost   -i ž ( í )
1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim:   vezljivost malte / medčloveška vezljivost
2. jezikosl.  lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo:   vezljivost glagolov, pridevnikov

véznica   -e ž ( ẹ̑ )
1. anat., navadno v zvezi očesna veznica   očesna sluznica:   vnetje očesne veznice
2. navt.  vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova:   gredelj, veznice in rebra
3. knjiž.  črta, ki povezuje dve točki:   narisati veznico / črta veznica

vézničen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veznica 1:   veznično tkivo / veznični katar

véznik   -a m ( ẹ̑ )
1. teh.  priprava za povezovanje stikajočih se delov:   izdelovati veznike ; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik  kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
 
grad.  opečni zidak, prečno položen v zid
2. jezikosl.  nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke:   vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik ; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki ; sestavljeni vezniki  iz več besed

vézniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na veznik:   vezniški del naprave / vezniški sloj zidakov / v sestavku moti velika vezniška nakopičenost / vezniški stavek  stavek, ki ga uvaja veznik ; vezniška beseda  beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila

vezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star.  praznovati god, rojstni dan koga:   v nedeljo so vezovali očeta

vêža   -e  stil.  ž ( é )
prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati:   stopiti v vežo ; mračna, obokana veža ; veža in stopnišče / zakleniti vežo  vežna vrata / hotelska, kolodvorska veža  hotelska, kolodvorska avla
● 
star.  božja veža  svetišče, cerkev ; mrliška veža  prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ 
etn.  vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši

véžba   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., voj. žarg. vaja , urjenje :   hoditi na vežbe / strelske vežbe / vojaške vežbe

vežbálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. vadben :   vežbalni prostor

vežbalíšče   -a s ( í )
knjiž. vadišče :   vaditi na vežbališču ; vojaško vežbališče ; vežbališče za športne konje

véžbanje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž. vadenje , urjenje :   redno, vztrajno vežbanje / vežbanje novincev

véžbati   -am nedov. ( ẹ̑ )
knjiž.  vaditi, uriti se:   vojaki vežbajo / vežbati koračnico / vežbati se v strojepisju

vêžen   in  véžen -žna -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na vežo:   vežni tlak / vežna vrata

vêžica   -e ž ( é )
manjšalnica od veža:   stopiti v vežico
 
mrliška vežica  prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
 
etn.  vhodni prostor z ognjiščem v bohinjski hiši

véžiti se   -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
postajati vegast, kriv:   deske se na soncu vežijo

vglábljanje   -a s ( á )
glagolnik od vglabljati se:   vglabljanje v študij

vglábljati se   -am se nedov. ( á knjiž.
1. širiti se v globino česa:   plesen se vglablja v liste / pogled se vglablja sam vase
2. poglabljati se:   vglabljati se v delo, študij

vglobíti se   -ím se dov. , vglóbil se  ( ī í )
knjiž.  poglobiti se:   vglobiti se v delo / vglobiti se v pesem
● 
knjiž.  vglobiti rastlino z loncem vred v zemljo  zakopati

vgnêsti   vgnêtem dov. , stil.  vgnetó; vgnêtel  in  vgnétel vgnêtla,  stil.  vgnèl vgnêla  ( é )
z gnetenjem spraviti v kaj:   vgnesti rozine v testo

vgozdíti   -ím  in  vgózditi -im dov. , vgózdil  ( ī í; ọ̄ )
narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda:   vgozditi klin v špranjo ; konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr.  vgozditi brado med dlani

vgráden   -dna -o prid. ( ȃ )
ki je namenjen za vgraditev v kaj:   vgradni aparat, štedilnik ; vgradni sistem ; vgradna omara ; vgradna svetila

vgradítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vgraditi:   za vgraditev pripravljen beton / vgraditev merilnih naprav / vgraditev umetnine v prostor

vgradíti   -ím dov. , vgrádil  ( ī í )
1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del:   v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili  vzidali / celice snov vgradijo ; pren., knjiž.  v temelje nove države so vgradili svoja življenja
 
publ.  v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela  za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela
 
kem.  kalcij se vgradi v kosti
2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del:   vgraditi kad v kopalnico ; vgraditi motor v stroj ; vgraditi okna  vzidati ; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir  vdelal
// knjiž.  narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh:   pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem

vgrádnja   -e ž ( ā )
glagolnik od vgraditi:   vgradnja različnih materialov / vgradnja motorjev

vgrajevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vgrajevati:   vgrajevanje betona, lesa / vgrajevanje prisluškovalnih naprav / vgrajevanje politike v družbeno življenje

vgrajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. ob graditvi česa delati, da prihaja kaj kam kot sestavni del:   vgrajevati kamne, les v zid / vgrajevati nosilne stebre
2. z namestitvijo, pritrditvijo delati, da pride kaj v kaj kot sestavni del:   vgrajevati montažne elemente ; vgrajevati merilne naprave v plošče
// knjiž.  delati, da kaj postane sestavni del česa sploh:   vgrajevati nove elemente v načrte

vgravírati   -am dov. ( ȋ )
vrezati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino:   vgravirati ime, napis ; vgravirati v baker, steklo

vgrêbsti   vgrêbem dov. , vgrébel vgrêbla  ( é )
z grebenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:   vgrebsti jamico, žleb v podlago

vhòd   vhóda m ( ȍ ọ́ )
1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti:   braniti, stražiti vhod ; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod ; skrivni vhod v grad / kamnit vhod
 
anat.  vhod v nožnico ; elektr.  vhod  del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal ; rač.  vhod (računalnika)  del računalniškega sistema, ki prenaša podatke v procesno enoto
2. vstop , prihod :   preprečiti komu vhod ; slovesen vhod v mesto

vhóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vhod:   kamnit vhodni obok ; vhodna odprtina ; vhodna vrata / vhodna kontrola
 
elektr.  vhodni signal  signal na vhodu električne, elektronske naprave ; vhodna napetost  napetost na vhodu električne naprave ; rač.  vhodni niz podatkov ; vhodna naprava  ali  enota  ki posreduje računalniku zunanje podatke, ukaze uporabnika ; vhodno-izhodna enota  ali  naprava  ki posreduje podatke med sistemom, navadno računalnikom, in zunanjim okoljem, navadno uporabnikom

vhodíšče   -a s ( í )
star. vhod :   zapeljati skozi vhodišče ; vhodišče v palačo

  vé vé zaim. , vàs, vàm, vàs, vàs, vámi  ( ȋ ẹ̑ )
1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:   mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi ; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi ; tudi ve boste morale sodelovati ; ekspr.  vsi delamo, vi pa spite ; še vi tega ne bi zmogli ; elipt.  kdo bo za to odgovarjal? Vi ; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:  na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji ; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:   vam se še ne mudi ; tudi vas so povabili ; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje ; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo
// pesn.  izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo:   hej vi, hrasti mogočni ; ve, ribice v potoku ; o ve, moja mlada leta
2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika:   a, vi gospod ste ; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate ; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog.  ste vi prebral knjigo  prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal  na vašem mestu ; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce ; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi
3. v dajalniku  izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:   srce vam prehitro bije ; stric vam je umrl ; kako vam je ime
4. ekspr., v dajalniku  izraža osebno prizadetost:   to so vam bili lepi časi ; to vam je bil pravi mož ; čudovita je in kakšen glas vam ima
5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh:   blešči se, da vam vid jemlje ; hudo je, če vas takole zaničujejo;  prim. ti , vidva

vía   prisl. ( ȋ )
knjiž.  po poti čez, po poti skozi; skozi 2 potovati v Zagreb via Zidani Most / blago poslati via Ljubljana

viadúkt   -a m ( ȗ )
mostu podoben objekt čez suhe globinske ovire:   zgraditi viadukt ; peljati čez viadukt, po viaduktu ; mostovi in viadukti

via facti   [ víja fákti prisl. ( ȋ, ȃ knjiž.
1. samo po sebi, dejansko:   ti nazori ponekod via facti dobivajo veljavo ; poostrili so merila in se tako via facti približali kulturnim središčem
2. samovoljno, s silo:   via facti izterjevati denar

viágra   -e ž ( ȃ )
zdravilo za odpravljanje težav z erekcijo znamke Viagra:   jemati viagro ; zdravnik je določil odmerek viagre ; tabletka viagre ; oglas, recept za viagro

víba   -e ž ( í )
knjiž. spirala :   narisati vibo / viba polževe hišice / pot se v vibah vije na vrh

víbast   -a -o prid. ( í )
knjiž. spiralast :   dvigati se v vibastih zavojih / vibasta cev

vibrácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od vibrirati:   vibracija žaginega lista / vibracija glasu / čustvene, razpoloženjske vibracije
2. kratek, hiter nihaj, tresljaj:   meriti, zaznavati vibracije ; zračne vibracije ; frekvenca vibracij / povečati trdnost betona z vibracijami

vibracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vibracijo:   vibracijska hitrost / vibracijski signal ; vibracijska naprava / vibracijska masaža
 
med.  vibracijska bolezen  poškodbe v organizmu zaradi tresenja pri delu ; teh.  vibracijski valjar ; vibracijsko sito

vibrafón   -a m ( ọ̑ )
glasb.  glasbilo s kovinskimi ploščicami, na katere se udarja z mehkimi kladivci, in valjastimi električnimi resonatorji pod njimi:   igrati (na) vibrafon

vibrafoníst   -a m ( ȋ )
glasb.  kdor igra vibrafon:   nastop vibrafonista

víbram   -a m ( ȋ )
alp.  narezana guma, zlasti za planinske čevlje:   čevlji z debelim vibramom ; odtisi vibrama na snegu ; v prid. rabi:  vibram podplati ; vibram guma

vibráto   -a m ( ȃ )
glasb.  hitro, lahno nihanje višine tona zaradi večje izraznosti, zlasti pri godalih in petju:   toni brez vibrata / vibrati pevca, violinista

vibrátor   -ja m ( ȃ )
teh.  priprava, stroj za proizvajanje kratkih, hitrih nihajev, tresljajev:   delati z vibratorjem / električni, ročni vibrator ; vibrator za masažo
// tak stroj za zbijanje tal, zgoščevanje betona, asfalta:   gradbeni delavci z valjarji in vibratorji

vibrión   -a m ( ọ̑ )
biol.  bakterija v obliki upognjene paličice:   uničiti vibrione ; vibrioni kolere

vibríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vibrirati:   vibriranje motorja / čustveno vibriranje

vibrírati   -am nedov. ( ȋ )
1. nihati, tresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji:   struna vibrira ; motor, sveder je začel močno vibrirati ; vibrirati z veliko frekvenco / glas mu vibrira / ekspr.  ozračje je vibriralo od številnih glasov
// teh.  preizkušati, utrjevati s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji:   vibrirati beton ; vibrirati ulitke
2. knjiž.  hitro, ponavljajoče se spreminjati glede na moč, stopnjo:   v njej je vibriral strah, da se moti / razpoloženja vibrirajo

vibríren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vibriranje:   vibrirni stroj ; vibrirna miza / vibrirna masaža

víbrováljar   in  víbro váljar -ja m ( ȋ-á )
teh. žarg.  vibracijski valjar:   delati z vibrovaljarjem

víc   -a m ( ȋ )
nižje pog. šala , dovtip :   smejati se vicem ; pripovedovati vice ; masten, nedolžen vic / politični, ribiški vic / v povedni rabi  to bi bil vic, če bi mu vse odnesli
● 
nižje pog.  biti za vice  šaljiv, neresen ; nižje pog.  no, in v čem je vic tega prizadevanja  smisel, namen

vícati   -am nedov. ( ȋ )
star. mučiti , trpinčiti :   moža je vicala in goljufala / vozniki se vicajo po slabi cesti
 
star.  vicati se v peklu  v krščanskem okolju  trpeti

více   víc ž mn. ( ī ȋ )
1. v krščanstvu  kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih:   trpljenje duš v vicah ; pekel, vice in nebesa / priti v vice ; trpi kakor duša v vicah  zelo
 
star.  jemati duše iz vic  v krščanskem okolju  z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja
 
rel.  časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani
2. ekspr.  neprijetno, neugodno stanje:   mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice / vsakdo mora skozi te vice

vice...   ali  více...  predpona v sestavljenkah  ( ȋ )
za izražanje
a) doseganja za stopnjo nižjega družbenega, službenega položaja:   viceadmiral, viceprefekt, viceprezident
b) namestništva:   viceguverner, viceregent

víceadmirál   -a m ( ȋ-ȃ )
vojaški čin v mornarici, za stopnjo nižji od admirala, ali nosilec tega čina:   napredovati v viceadmirala

vicedóm   -a m ( ọ̑ )
zgod., v fevdalizmu  namestnik deželnega kneza:   urad vicedoma / deželni vicedom

vicedómski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vicedome:   vicedomski dvorec, urad ; vicedomsko sodišče / vicedomski arhiv

víceguvernêr   -ja m ( ȋ-ȇ )
namestnik guvernerja:   viceguverner banke

vícekónzul   -a m ( ȋ-ọ̑ )
namestnik konzula:   imenovan je bil za vicekonzula

vícešampión   -a m ( ȋ-ọ̑ )
publ.  posameznik ali moštvo, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju doseže drugo mesto:   postati vicešampion / vicešampion državnega prvenstva

vice versa   [ více vêrza prisl. ( ȋ, ȇ )
knjiž. nasprotno , narobe :   kapital kroži kot blago, nato kot denar in vice versa

vicinálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. krajeven , stranski :   vicinalna cesta, železnica

víd   -a m ( ȋ )
1. čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev:   vid mu peša,  ekspr.  ga izdaja ; teh žarkov z vidom ne zaznamo ; imeti dober, oster vid ; okvare vida ; sluh in vid / izgubiti vid  oslepeti
2. zastar. videz :   ohraniti lep vid / na vid se mu je zdelo vse v redu ; po vidu ga ne poznam
3. star. dan 1 , svit :   kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid / stopil je iz teme na vid / do vida, za vida priti
● 
pog.  močna svetloba mu je jemala vid  ga je slepila ; publ.  vzgoje ne smemo izgubiti iz vida  prezreti, zanemariti
♦ 
jezikosl.  lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost ; glagolski vid

Víd   -a m ( ȋ )
med., v zvezi svetega Vida ples   živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu:

videást   -a m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja s snemanjem in urejanjem videoposnetkov:   uveljavljeni videast ; deluje kot glasbenik, kipar, slikar in videast

videástka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s snemanjem in urejanjem videoposnetkov:   intervju z videastko ; režiserka, slikarka in videastka

vídec   -dca m ( ȋ )
1. kdor na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari:   pesnik je bil tudi videc ; slavni vidci in vedeži / videc prihodnjega razvoja
2. knjiž.  kdor (dobro) vidi:   ni boljšega vidca od njega
♦ 
rel.  kdor notranje doživi, izkusi kaj nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov

vídem   -dma m ( í )
zgod.  cerkveno posestvo:   podložniki na vidmu

víden 1   -dna -o prid. , vídnejši  ( í ī )
1. ki se vidi, opazi:   vidni del ledene gore ; vidni sledovi ; grad je viden daleč naokoli ; vidne ploskve predmeta ; postaviti kaj na vidno mesto ; dobro, jasno, razločno viden ; viden pod mikroskopom, s prostim očesom / vidni in slišni znaki ; vidna znamenja časti / komaj viden smehljaj ; napake, pomanjkljivosti so vse bolj vidne / z vidnim užitkom, zadovoljstvom je to naredil ; pokazal je vidno zanimanje zanjo
2. ki se s prostim očesom vidi:   vidna in nevidna živa bitja
3. ki je tako narejen, izdelan, da se vidi:   viden šiv, vbod / vidna in nevidna vrata / znamenje na trgu je vidni spomin na kugo
4. dovolj velik, da se da videti, spoznati:   viden napredek, razvoj ; brez vidnega vzroka se je razjezil ; imeti vidno prednost ; vidno poudarjanje svobodomiselnih idej / prvi vidnejši vzpon slovenskega filma  večji
5. publ. pomemben , ugleden :   viden politik, znanstvenik ; postal je vidna osebnost / igrati vidno vlogo ; doseči, imeti vidno mesto v družbenem življenju
● 
vidni svet  svet, ki se da videti
♦ 
fiz.  vidni spekter  spekter, ki se da videti z normalnim človeškim očesom ; vidna svetloba ; vidno polje  del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava ; gost.  vidni lom  razbitje posode, za katero se ve, kdo ga je povzročil ; grad.  vidni beton  neometan, navadno gladek beton ; med.  vidno polje  območje, ki se vidi z enim očesom ali z obema

víden 2   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vid:   vidni dražljaji ; vidne zaznave / vidni živec / vidni tip človeka  tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar vidi
 
anat.  vidni pomol  skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus ; vidne čutnice ; psih.  vidna prevara ; psiht.  vidne halucinacije

vídenje   -a s ( í )
1. glagolnik od videti:   dobro, ostro videnje ; sposobnost za videnje v mraku ; videnje in slišanje / po enkratnem videnju si ga ni mogel zapomniti / videnje bistva / režiserjevo videnje drame
2. rel.  notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov:   imeti videnje ; Bog mu je poslal videnje / apokaliptična videnja ; videnje apostola Janeza o koncu sveta
3. notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:   pesnikova videnja groze, smrti / sanjsko videnje
4. kar se da na osnovi kakih znakov predvideti za neznane, prihodnje stvari:   videnja so se izpolnila, uresničila

vídeo   -a m ( ȋ pog.
1. z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi; videoposnetek :   ogledati si video ; na festivalu so podelili nagrado za najboljši video ; snemanje videa / domači video  videoposnetki, narejeni s snemalno opremo za domačo rabo, namenjeni predvajanju v domači hiši, domačem stanovanju / glasbena skupina je napovedala izid novega videa  videospota
// medij, nosilec takega posnetka:   kupiti video ; digitalni video ; za praznike sva si sposodila kup videov
2. priprava za snemanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s pomočjo magnetnega traku; videorekorder :   vključiti video
3. dejavnost, ustvarjanje, katerega izrazna oblika je posnetek zaporedja slik, podob, ki dajejo vtis gibanja:   teoretično in praktično spoznavanje filma in videa ; v prid. rabi:  video varnostni nadzor ; video posnetek  videoposnetek ; video igrica  videoigrica ; video kamera  videokamera

video...   ali  vídeo...  prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na vidni del televizijskega, filmskega prikazovanja, slikoven:   videorekorder, videotehnika ; videotonski / videoposnetek  in  video posnetek / videonadzor  in  video nadzor / videoumetnica  in  video umetnica

vídeoárt   in  vídeo árt -a m ( ȋ-ȃ )
eksperimentalna umetnost, katere izrazna oblika je videoposnetek:   postopki videoarta ; film, grafika in videoart / znana imena iz sveta videoarta

vídeodatotéka   in  vídeo datotéka -e ž ( ȋ-ẹ̑ rač.
datoteka, ki vsebuje videoposnetek:   pretvoriti videodatoteko v drug format ; izmenjava, pošiljanje, predvajanje videodatotek ; format (zapisa), velikost videodatoteke

vídeodélo   in  vídeo délo -a s ( ȋ-ẹ́ )
umetniško delo, posneto na magnetni trak ali računalniški medij:   predstavljati, prikazovati videodelo ; izbor, razstava, zbirka videodel ; grafike, instalacije, slike in videodela / dokumentarno videodelo

vídeodísk   in  vídeo dísk -a m ( ȋ-ȋ rač.
optični disk za shranjevanje in predvajanje videoposnetkov:   digitalni, laserski videodisk ; predvajalnik videodiskov ; zgoščenka in videodisk

vídeodokumentácija   in  vídeo dokumentácija -e ž ( ȋ-á )
dokumentacija česa na videoposnetkih:   razstavo dopolnjuje videodokumentacija posameznih restavratorskih faz ; izdelava videodokumentacije
// dokumentacija gradiva, posnetega na magnetni trak ali na računalniški medij:   videodokumentacija koroških narečij

vídeodomofón   in  vídeo domofón -a m ( ȋ-ọ̑ )
domofon s kamero ob vhodnih vratih in ekranom v stanovanju:   priključek za videodomofon

vídeoekrán   in  vídeo ekrán -a m ( ȋ-ȃ )
ekran za predvajanje videoposnetkov:   koncert so spremljali na videoekranu / prenosni videoekran

vídeofílm   in  vídeo fílm -a m ( ȋ-í )
film, posnet z videokamero, namenjen predvajanju:   videofilm, ki se predvaja v galeriji, je sestavljen iz posnetkov posameznih slik ; snemati dokumentarne videofilme ; videofilm o življenju ptic, rib ; projekcija videofilma

videofón   -a m ( ọ̑ )
ptt videotelefon :   pogovarjati se po videofonu ; zidni videofon

videográm   -a m ( ȃ )
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi:   knjižnice izposojajo videograme z različnimi vsebinami ; predvajati videogram ; razmnoževati videogram ; fonogram in videogram
// medij, nosilec takega posnetka:   proizvajalci videogramov ; različne vsebine na videogramu ; videogram s skladbami iz izbora

vídeoígra   in  vídeo ígra -e ž ( ȋ-ȋ )
igra na elektronski napravi, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu:   zabavati se z videoigrami ; igranje videoiger ; industrija, izdelovalci videoiger ; ljubitelji videoiger / računalniška videoigra

vídeoígrica   in  vídeo ígrica -e ž ( ȋ-ȋ )
igra na elektronski napravi, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu:   igrati videoigrice ; biti zasvojen z videoigricami ; izdelovalci videoigric ; reklama za priljubljeno videoigrico / računalniška videoigrica ; videoigrice za mobitel

vídeoinstalácija   tudi  vídeoinštalácija  in  vídeo instalácija  tudi  vídeo inštalácija -e ž ( ȋ-á )
umetniška predstavitev, posneta na magnetni trak ali računalniški medij:   videoinstalacija prikazuje različne vsakdanje situacije z obilico ironije ; adaptirati delo, slog v videoinstalacijo ; objekti videoinstalacije ; ogled videoinstalacije ; fotomontaža in videoinstalacija / otvoritev videoinstalacije

vídeoizhòd   in  vídeo izhòd -óda m ( ȋ-ȍ ȋ-ọ́ rač.
vtičnici podobna priprava, ki omogoča prenos slike iz računalnika ali druge elektronske naprave prek kabla na ekran:   fotoaparat ima vgrajen videoizhod, ki omogoča ogled slik na televiziji ; povezati projektor z videoizhodom ; analogni, digitalni videoizhod ; kartica, kamera z videoizhodom

vídeokábel   in  vídeo kábel -bla m ( ȋ-á )
kabel, ki omogoča prenos slike, videoposnetkov z računalnika ali druge elektronske naprave na ekran:   priloženi videokabel je bil prekratek ; priključitev videokabla

vídeokámera   in  vídeo kámera -e ž ( ȋ-ȃ )
elektronska optična naprava, s katero se sekvenca slik pred napravo prenaša na računalniški medij ali magnetni trak:   poročni obred je posnel z videokamero ; digitalna videokamera ; varnostna videokamera na bencinski črpalki, v bolnišnici ; videokamera z visoko ločljivostjo ; fotoaparat in videokamera

vídeokártica   in  vídeo kártica -e ž ( ȋ-ȃ rač.
del strojne opreme, ki jo je mogoče dodatno vgraditi v računalnik in omogoča hitrejšo obdelavo videoposnetkov:   analogna, digitalna videokartica ; videokartica z digitalnim videoizhodom ; računalnik z videokartico ; grafična kartica in videokartica

vídeokaséta   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
kaseta z magnetnim trakom, slikovna kaseta:   vložiti videokaseto

vídeoklúb   in  vídeo klúb -a m ( ȋ-ȗ )
ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja videokasete, DVD-je; videoteka :   izposojati si filme v videoklubu ; registrirani videoklub / požar v videoklubu

vídeokomunikácija   in  vídeo komunikácija -e ž ( ȋ-á )
komunikacija med prostorsko oddaljenimi udeleženci, ki se vidijo in poslušajo s pomočjo videoopreme, računalnikov, prenosnih telefonov:   omogočiti, vzpostaviti videokomunikacijo ; uporaba računalniške videokomunikacije ; avdio- in videokomunikacija / dvosmerna videokomunikacija

vídeokonferénca   in  vídeo konferénca -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
konferenca, na kateri s pomočjo uporabe videoopreme, informacijske tehnologije sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci:   izvesti, organizirati večtočkovno videokonferenco ; udeleženci videokonference ; zaslišanje prek videokonference ; kamere in druga oprema za videokonferenco

vídeokonferénčen   -čna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na videokonferenco:   videokonferenčni sistem ; videokonferenčna naprava, oprema ; videokonferenčna povezava, tehnologija / videokonferenčno predavanje

vídeomateriál   in  vídeo materiál -a m ( ȋ-ȃ )
gradivo, ki ga sestavljajo videoposnetki:   pregledovati videomaterial ; posneti videomaterial na zgoščenko ; videomaterial za analizo, izobraževanje ; DVD z ekskluzivnim videomaterialom ; avdio- in videomaterial

vídeomédij   in  vídeo médij -a m ( ȋ-ẹ́ )
1. izrazni način, ki informacije posreduje s sliko, videoposnetkom, zlasti prek računalnika:   nekateri umetniki so odločilno vplivali na razvoj videomedija ; predstavitev prek videomedija ; slikar z izkušnjo videomedija / aktivnosti, delo na področju videomedija
2. priprava za shranjevanje, prenos in predstavitev videoposnetkov:   visokozmogljivi videomedij ; delo z videomedijem

vídeomontáža   in  vídeo montáža -e ž ( ȋ-ȃ )
načrtno povezovanje, urejanje videoposnetkov v enovito, skladno celoto:   analogna, digitalna videomontaža ; program za videomontažo na terenu

vídeonadzòr   in  vídeo nadzòr -ôra m ( ȋ-ȍ ȋ-ó )
sistematično pregledovanje, spremljanje poteka določene dejavnosti, stanja česa s pomočjo videokamer, videoposnetkov:   izvajati, uvesti videonadzor v delovnih prostorih ; posnetki videonadzora v trgovini ; določbe pravilnika o videonadzoru ; stavba pod videonadzorom ; oprema, sistem za videonadzor
// oprema, sistem za tako pregledovanje:   bencinska črpalka je opremljena z videonadzorom

vídeonadzóren   -rna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na videonadzor:   videonadzorni posnetek ; videonadzorni sistem ; videonadzorna kamera

vídeonapráva   in  vídeo napráva -e ž ( ȋ-ȃ )
naprava za snemanje in predvajanje videoposnetkov:   analogna, digitalna videonaprava ; prenosna, zunanja videonaprava ; videonaprava za nadzor prometa

vídeoopréma   in  vídeo opréma -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
oprema za snemanje in predvajanje videoposnetkov:   izdelovalci profesionalne videoopreme ; trgovina z videoopremo ; avdio- in videooprema

vídeopirát   in  vídeo pirát -a m ( ȋ-ȃ )
kdor s spleta nezakonito prenaša, širi, razmnožuje videoposnetke ali njihove kopije:   kazni za videopirate / spletni videopirati

vídeopirátstvo   in  vídeo pirátstvo -a s ( ȋ-ȃ )
pojavljanje in dejavnost videopiratov:   pregon, zatiranje videopiratstva ; problematika videopiratstva ; razmah, razširjenost videopiratstva

vídeoplés   in  vídeo plés -a m ( ȋ-ẹ̑ )
umetnost, katere izrazna oblika je umetniško zmontiran in zrežiran videoposnetek plesa:   pri videoplesu snemalec sledi gibalni dinamiki ; projekcija videoplesa

vídeoposnétek   in  vídeo posnétek -tka m ( ȋ-ẹ̑ )
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi:   ogledati si digitalni videoposnetek ; predvajanje, urejanje, obdelava amaterskih videoposnetkov ; prenos spletnega videoposnetka ; videoposnetek z visoko ločljivostjo ; fotografije in videoposnetki

vídeopredstavítev   in  vídeo predstavítev -tve ž ( ȋ-ȋ )
predstavitev s pomočjo videoposnetkov:   ogledati si videopredstavitev predstave, razstave ; posneti dvominutno videopredstavitev s terena

vídeopredvajálnik   in  vídeo predvajálnik -a m ( ȋ-ȃ )
elektronska priprava za predvajanje videoposnetkov:   digitalni videopredvajalnik ; prenosni videopredvajalnik ; zaslon visokoločljivostnega videopredvajalnika ; kamera, televizija in videopredvajalnik

vídeoprojékcija   in  vídeo projékcija -e ž ( ȋ-ẹ́ )
prenašanje videoposnetkov in slik z optično pripravo na projekcijsko platno, steno:   ogledati si videoprojekcijo ; predstaviti projekt s pomočjo videoprojekcije ; videoprojekcija posnetkov ; predavanje z videoprojekcijo

vídeoprojéktor   in  vídeo projéktor -ja m ( ȋ-ẹ́ )
priprava za projiciranje videoposnetkov in slik:   film na platno projicira videoprojektor ; digitalni videoprojektor ; multimedijski videoprojektor

vídeorekórder   -ja m ( ȋ-ọ́ )
priprava za snemanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s pomočjo magnetnega traku:   posneti televizijsko oddajo z videorekorderjem

vídeosignál   in  vídeo signál -a m ( ȋ-ȃ )
signal, ki prenaša sliko:   digitalni videosignal ; prenos videosignala ; pretvornik videosignala ; prikaz videosignala

vídeospôt   in  vídeo spôt -a m ( ȋ-ȏ )
videoposnetek, ki je namenjen predstavitvi pesmi glasbenega izvajalca:   posneti videospot ; glasbeni videospot ; videospot skupine / dobrodelni videospot

vídeospôtovski   -a -o prid. ( ȋ-ȏ )
nanašajoč se na videospot:   videospotovski režiser ; videospotovska dramaturgija, koreografija, produkcija / film je posnet v videospotovski estetiki

vídeosténa   in  vídeo sténa -e ž ( ȋ-ẹ́ )
velik ekran, sestavljen iz več manjših ekranov, ki se za predvajanje slik, videoposnetkov uporablja na večjih javnih prireditvah:   postavitev ozvočenja in videostene ; projekcija na veliki videosteni / videostena z neposrednim prenosom tekme

vídeotéhnik   -a m ( ȋ-ẹ́ )
strokovnjak za videotehniko s srednjo izobrazbo:   zaposliti videotehnika

vídeotéhnika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
rad.  tehnika prenašanja slikovnih signalov:   razvoj videotehnike

videotéka   -e ž ( ẹ̑ )
1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja videokasete, DVD-je:   izposoditi si film v videoteki ; lastnik videoteke ; izposoja v videotekah / spletna videoteka
2. sistematično urejena zbirka videokaset, DVD-jev:   domača videoteka ; obsežna videoteka

vídeotéks   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
rad.  prenašanje informacij po telekomunikacijskem omrežju na zahtevo uporabnika, pri katerem se dobi želeni podatek na zaslonu televizijskega sprejemnika:   sprejeti informacijo po videoteksu

vídeotékst   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
rad.  prenašanje računalniško pripravljenih informacij v obliki besedil, risb po televiziji, ki se lahko sprejemajo s televizijskim sprejemnikom brez dodatne naprave:   teletekst in videotekst

vídeotelefón   -a m ( ȋ-ọ̑ )
ptt  telefon, pri katerem se uporabnika tudi vidita:   uvesti videotelefon ; vzpostaviti zvezo po videotelefonu ; ekran videotelefona / satelitski videotelefon

vídeoumétnica   in  vídeo umétnica -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
umetnica, katere izrazno sredstvo je video:   razstava priznane videoumetnice ; režiserka, slikarka in videoumetnica

vídeoumétnik   in  vídeo umétnik -a m ( ȋ-ẹ̑ )
umetnik, katerega izrazno sredstvo je video:   pogovor z mladimi videoumetniki o njihovem delu ; glasbeniki, slikarji in videoumetniki

vídeoumétnost   in  vídeo umétnost -i ž ( ȋ-ẹ́ )
umetnost, katere izrazno sredstvo je video:   sodobna videoumetnost ; pionir videoumetnosti ; razstava videoumetnosti ; fotografija in videoumetnost

vídeti   -im nedov. in dov. ( í ȋ )
1. z vidom zaznavati:   prižgal je luč, da so videli ; gleda, pa ne vidi ; videti letalo, oblake ; videti nesrečo ; skozi okno je videl prihajati vojake ; ali ne vidiš, da se že dani ; videti se v ogledalu ; ostro, razločno videti ; videti kaj s prostim očesom ; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku  to videti, so vsi ostrmeli  ko so to videli
// nepreh.  biti sposoben z vidom zaznavati:   otrok ne vidi, je slep ; kljub starosti še dobro vidi ; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč
2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem:   filma, slike nisem videl ; videti najnovejšo razstavo ; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr.  to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl ; publ.  jutri bomo v mestu videli nov film  ga bodo predvajali / ekspr.  videl je že pol sveta  prepotoval, spoznal
3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem:   ko je videl, da mu sledijo, se je skril ; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano
// spoznati, ugotoviti sploh:   ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto ; zdaj bomo videli, če kaj znaš ; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja:  kar poskusite, boste že videli ; to bomo šele videli
4. zaznavati, da kaj je, obstaja:   videti spremembo ; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli  po mojem mnenju ni treba tako hiteti
5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj:   po drevju je videl, da se bliža pomlad ; videti je, da bo lepo vreme ; vidi se, da sta iz mesta / ekspr.  konca pogajanj še ni videti
6. dov. , ekspr.  priti skupaj s kom:   ko ga bom videl, mu bom povedal ; nikoli več se nista videla ; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič  se že poznava
7. navadno s prislovnim določilom  izraža navzočnost v prostoru in času:   na sliki vidimo dele stroja ; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi  redko prihajaš v našo družbo
8. v zvezi z v   biti mnenja, da kaj kje je, obstaja:   v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino ; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika ; v ženski vidijo predvsem mater
9. ekspr.  skrbeti za koristi, ugodnosti koga:   mati je videla samo hčer ; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju  pomagati mu
10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti   izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo:   pot je videti dobra ; bil je videti utrujen ; videti je mlajši, kot je v resnici ; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili ; bilo je videti, kot da se izmika
11. v zvezi rad videti   izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo:   radi bi videli, da bi se vrnil ; ne vidi rada, da kadim ; rajši vidim, da greste / ekspr.:  vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim  vsakemu je všeč, vsakemu ugaja ; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne
12. v medmetni rabi  izraža
a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi:   vidite, kako se bliska ; vidiš, oni tam si je zlomil nogo ; vidiš, mavrica
b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje:   vidiš, za to gre ; takole se to dela, vidiš ; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite
c) nejevoljo, nezadovoljstvo:   vidiš, kakšen si ; ga vidiš, kako se dela lepega ; čakamo, ali ne vidiš ; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili
č) podkrepitev trditve:   ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl ; boš videl, kako ga bova premagala ; sam vidiš, kako je zaposlen
d) začudenje, presenečenje:   da ste jo videli, kako je jedla ; (ga) vidiš, kako zna, če hoče ; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim
e) spodbudo:   no, vidiš, saj gre
● 
ekspr.  dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl  tudi po ves mesec je bil zdoma ; ekspr.  njegova glava že dolgo ni videla glavnika  že dolgo se ni počesal ; ekspr.  kdo je že kaj takega videl  izraža ogorčenje, zgražanje ; pog.  pazi, da te kdo ne vidi  ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil ; ekspr.  česa takega svet še ni videl  izraža veliko občudovanje, zgražanje ; ekspr.  posojenega denarja ni videl nikoli več  ni ga dobil nazaj ; ekspr.  belega kruha takrat še videli nismo  nikoli ga nismo jedli ; ekspr.  šole od znotraj še videl ni  v šolo sploh ni hodil ; pog., šalj.  videti Abrahama  dočakati petdeset let ; iron.  tu gor se usedi, pa boš Benetke videl  kar pričakuješ, ne boš dobil ; ekspr.  on vidi le denar  samo za denar, materialne koristi mu je ; ekspr.  ne vidi prst pred nosom  v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti ; ekspr.  tako te bom, da boš tri sonca videl  močno te bom udaril po glavi ; ekspr.  povsod vidi same strahove  vse se mu zdi nevarno, težko ; ekspr.  videti travo rasti in slišati planke žvižgati  videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni ; ekspr.  vse vidi in vse sliši  vse opazi, za vse se zanima ; ekspr.  vse zvezde je videl  zelo se je udaril; zelo je bil tepen ; ekspr.  videl mu je v srce  (s)poznal je njegove misli, čustva ; ekspr.  mene na gostiji ne bodo videli  gostije se ne bom udeležil ; ekspr.  le kaj vidi na njej  izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej ; ekspr.  zdaj vidim to z drugimi očmi  imam do tega drugačen odnos ; ekspr.  žensk ne mara niti videti  ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi ; ekspr.  živega ga ne morejo videti  zelo ga sovražijo ; ekspr.  skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti  ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače) ; ekspr.  vse vidi črno  je pesimistično razpoložen ; ekspr.  ne vidi dalje od svojega nosa  ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen ; ekspr.  hitro je videl, koliko je ura  spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici ; ekspr.  bil je v stiski, nikamor naprej ni videl  ni našel izhoda iz stiske ; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli  izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev ; ekspr.  rad bi videl tistega, ki bi to zmogel  po mojem mnenju tega ne zmore nihče ; ekspr.  veselje ga je bilo videti  vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu ; ekspr.  kar vidim ga, kako bo presenečen  živo si predstavljam; zelo bo presenečen ; ekspr.  nočem te več videti  nočem, da bi bil še v moji bližini ; pog.  rada se vidita  zaljubljena sta drug v drugega ; pog.  toliko dela ima, da se ne vidi iz njega  zelo veliko ; ekspr.  bil je lačen, da se je skozenj videlo  zelo ; ekspr.  otroci rastejo, da se kar vidi  zelo hitro ; zaradi dreves ne vidi gozda  zaradi posameznosti ne dojame celote ; več oči več vidi ; o svetem Vidu se skozi noč vidi  je noč najkrajša

vidévati   -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat videti:   starca so videvali pred hišo ; po stenah so videvali napise z gesli / v teh pesmih videva nadaljevanje ljudskega izročila / videva jo vsak dan ; z domačimi se videva samo zvečer / teh rastlin pri nas skoraj ne videvamo  ni

vídez   -a m ( ȋ )
1. z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti česa:   polepšati, skaziti, spremeniti videz ; tkanina ima lep videz ; videz, obstojnost in druge lastnosti / opisati videz napadalca ; srajco je mogoče popraviti brez škode za njen videz ; vas je imela nekoč drugačen videz  je bila drugačna ; mesto dobiva slovesen videz / človek z mrkim videzom ; ženska prijetnega videza ; resen, smešen videz junaka ; kamnina zrnastega videza / ženska s ciganskim videzom  taka kot ciganka ; obleka ji daje gosposki videz  jo dela gosposko / poznava se samo na videz
2. kar se kaže na zunaj:   videz je eno, resnica pa drugo ; dajati, ustvarjati, vzbujati videz, da je vse v redu ; lažni, površinski videz ; videz sistematičnosti / ohraniti miren videz  na zunaj ostati miren ; to je delal le zaradi videza / na videz je čvrst, zdrav ; po videzu je bolan ; biti podoben po videzu ; soditi po videzu / videz je, da se dobro razumeta / zunanji videz stvari
● 
evfem.  hiše na koncu vasi so skromnega videza  slabe, revne ; ekspr.  po vsem videzu ji on ne pomeni veliko  kakor je videti, kakor kaže ; videz vara  resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled;  prim. navidez

vídezen   -zna -o prid. ( ȋ zastar.
1. navidezen :   videzna premoč
2. viden 1 kresove so kurili na videznih krajih

vídež   -a m ( ȋ zastar.
1. vid :   videž mu peša
2. videz :   po neurju je bil videž gozdov strašen
3. vidno mesto:   postaviti na videž / ko je bil z videža, je pospešil korak
 
zastar.  resnica mora na videž  se mora izvedeti

vídia   -- v prid. rabi ( ȋ )
teh.  ki je iz zelo trde zlitine volframovega karbida, kobalta in titana:   vidia ploščice / vidia nož, sveder

vidík   -a m ( ȋ )
izhodišče kriterija za presojanje česa:   razprava daje nove vidike ; časovni, ekonomski, narodni vidik ; razpravljati o čem s širšega, teoretičnega vidika
// podoba, videz, v kakršnem se kaže kaka stvar, pojav:   različni vidiki družbenega življenja ; vidik problema
● 
na vidiku publ.  na vidiku so novi spopadi  kaže, da bo prišlo do novih spopadov ; publ.  zemlja na vidiku, je vzkliknil mornar  vidim zemljo ; publ.  ustvarjanje pod vidikom celote  s stališča celote

vídikon   -a m ( ȋ )
elektr.  snemalna elektronka pri televizijski kameri:

vidimírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. overoviti :   vidimirati prepis / vidimirati listino

vidírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  z znakom v označiti, da je kaj napisanega videno:   vidirati dopis / vidirati izdatke
♦ 
pravn.  vidirati maloobmejno prepustnico  nekdaj  strinjati se, da se po določbah meddržavnega sporazuma izda državljanu sosednje države maloobmejna prepustnica ; šol.  vidirati domače naloge

vídkinja   -e ž ( ȋ )
ženska, ki na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari:   izpoved vidkinje / pesnica je bila tudi vidkinja

vidljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se vidi, opazi; viden 1 vidljivi in otipljivi izrastki / vidljivi uspehi

vidljívost   -i ž ( í )
1. možnost videti kaj, zlasti glede na lastnosti ozračja:   vidljivost se izboljšuje, slabša ; megla zmanjšuje vidljivost ; dobra vidljivost / vidljivost je pod sto metrov ; majhna vidljivost
2. knjiž. vidnost :   vidljivost prometnih znakov

vídnost   -i ž ( í )
1. lastnost, značilnost vidnega:   upoštevati vidnost barv ; jasna, komaj zaznavna vidnost zvezd ; vidnost in slišnost
2. vidljivost :   zaradi megle je vidnost zmanjšana

vídoma   prisl. ( ī )
knjiž. vidno :   vidoma osupniti, ustrašiti se / moč viharja je vidoma rasla

vídov   -a -o prid. ( ȋ )
med., v zvezi vidov ples   svetega Vida ples:   bolnik ima vidov ples

vidovdánski   -a -o prid. ( ȃ )
zgod., v zvezi vidovdanska ustava   prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921:

vídovica   -e ž ( ȋ )
med.  svetega Vida ples:   imeti vidovico / dedna vidovica

vidovín   -a m ( ȋ )
knjiž. vampir , volkodlak :   trdili so, da je vidovin

vidovít   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. jasnoviden :   vidovit človek / Cankarjeve vidovite črtice

vidovítost   -i ž ( ȋ )
knjiž. jasnovidnost :   umetnikova vidovitost

vídra   -e ž ( ī )
ob vodah živeča roparska žival vitkega telesa in kratkih nog:   ohranjanje vidre ; populacija vider ; bobri, podlasice in vidre / loviti vidre ; krzno vider / bruhal je kakor vidra  zelo
♦ 
zool.  morska vidra  večja vidra z dolgimi veslastimi zadnjimi nogami, ki živi ob obalah severnega Tihega oceana, Latax ; ruska vidra  norka

vídrar   -ja m ( ȋ )
lov.  lovec na vidre:   kunar in vidrar

vídrast   -a -o prid. ( ī )
tak kot pri vidri:   žival z vidrastim telesom

vídrin   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vidre:   vidrino meso / vidrino krzno

vidrovína   -e ž ( í )
vidrino krzno:   kapa iz vidrovine

vídrovka   -e ž ( ī )
kučma, kapa iz vidrinega krzna:   na glavah so imeli vidrovke

vídski   -a -o prid. ( ȋ )
jezikosl.  nanašajoč se na (glagolski) vid:   vidska sprememba glagola

vídva   védve  tudi  vídve védve  tudi  vídve zaim. , váju (dvéh)  tudi  vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé)  tudi  vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh)  tudi  vàs dvéh  stil.  váma (dvéma), váma (dvéma)  ( ȋ ẹ̑ )
1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:   jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj ; naredi več kot vidva oba skupaj ; nav. ekspr.:  zdaj sta pa vidva na vrsti ; tudi vedve morata proč ; elipt.  kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda ; pog.  vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:  vidva in sosedje se dobro razumete ; vedve z materjo sta gotovo utrujeni
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:   vama še ni treba hiteti ; vama ne bo nihče nič rekel ; pri vaju je vedno prijetno ; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali ; obe vaju bodo tožili
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih  izraža smiselni osebek:   včeraj vaju ni bilo na predstavi ; lahko vama je žal ; kako je zdaj z vama?  kakšen je vajin položaj
2. navadno v dajalniku  izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:   stric vama je umrl ; bil vama je kot oče / star.  za vaju prihodnost gre  vajino
3. ekspr., v dajalniku  izraža osebno prizadetost:   to vama je bil vihar;  prim. ti , vi

vídžêj   -a m ( ȋ-ȇ )
kdor s tehniko urejanja, mešanja izvornih videoposnetkov poustvarja videoprojekcijo, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe:   v umetniški skupini sodeluje kot vidžej [VJ]

vidžêjanje   -a s ( ȇ )
poustvarjanje videoprojekcije s tehniko urejanja, mešanja izvornih videoposnetkov, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe:   različni načini vidžejanja ; naprave za vidžejanje / zgodovina vidžejanja

vietkóngovec   -vca m ( ọ̑ )
v času narodnoosvobodilnega boja v Vietnamu  pripadnik Fronte narodne osvoboditve:   napad vietkongovcev

vietnamizácija   -e ž ( á )
umik tuje, zlasti ameriške vojske iz države in uvedba pomoči domači vojski:   vietnamizacija Iraka, Kolumbije ; politika vietnamizacije / vietnamizacija vojne ; ekspr.  recept za vietnamizacijo

vietnámski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Vietnam:   vietnamska mesta / vietnamski jezik / vietnamski sindrom  skupek simptomov, značilnih za duševno motnjo, ki je posledica udeležbe v bojih, zlasti v vietnamski vojni

vietnámščina   -e ž ( ȃ )
vietnamski jezik:   radio je oddajal v vietnamščini

vígenj   -gnja m ( ī )
ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem; kovaško ognjišče :   vzeti podkev iz vignja ; najti ostanke vignja ; vigenj in nakovalo / vigenj žari  žerjavica v vignju

vígenjc   -a  [ vigənjc m ( ī )
nekdaj  (žebljarska) kovačnica:   postaviti vigenjc ob vodi ; vigenjc s petimi ognjišči
// kovaško ognjišče za izdelavo žebljev:   nasuti oglje v vigenjc

vigílija   -e ž ( í )
rel.  dan, večer pred velikim praznikom:   to se je zgodilo na vigilijo pred Marijinim praznikom / božična vigilija ; velikonočna vigilija  velika sobota
// obred na ta dan, večer:   petje psalmov pri vigiliji

vigna   in  vínja -e  [ vínja ž ( í )
bot.  fižolu podobna kulturna rastlina z zelo dolgimi zavitimi stroki ali njeni sadovi, Vigna:   sveža vigna ; seme vigne / dolga vigna

vigónj   -a m ( ọ̑ )
tekst.  rahlo vita groba bombažna ali volnena preja:   izdelovati vigonj ; v prid. rabi:  vigonj preja

vigónjka   -e ž ( ọ̑ )
tekst.  rahlo vita groba bombažna ali volnena preja:   presti vigonjko ; obleka iz vigonjke

vígred   -i ž ( ȋ )
nar. koroško pomlad :   vigred je prišla ; od vigredi je že zdoma / na vigred se je vrnil  ob koncu zime ali v začetku pomladi

vígreden   -dna -o prid. ( ȋ )
nar. koroško pomladen , pomladanski :   vigredno jutro / vigredna dela / vigredni čas / vigredni veter

vígredi   prisl. ( ȋ )
nar. koroško spomladi :   vigredi je pasel ovce

vígvam   -a m ( ȋ )
pri severnoameriških Indijancih  koča, šotor iz kož ali lubja:   odšel je v svoj vigvam

vihálo   -a s ( á )
priprava za vihanje:   vihalo za pločevino

víhanje   -a s ( í )
glagolnik od vihati:   vihanje brkov / vihanje okuženih listov

vihár   -ja m ( ȃ )
1. močen veter, navadno ob neurju:   zunaj divja,  ekspr.  besni, buči, tuli vihar ; vihar je lomil, ruval drevje ; vihar nastane, se pojavi ; vihar poneha, se poleže, umiri ; hrast se upira,  ekspr.  kljubuje viharju ; hud, silovit vihar ; prišel je kakor vihar  hitro in hrupno / orkanski vihar  orkan ; peščeni vihar  ki dviga, vrtinči pesek ; snežni vihar  ki dviga, vrtinči sneg ; tropski vihar ; pren., ekspr.  v njenem srcu divja vihar
2. ekspr. hrup , nemir :   ob teh besedah je v dvorani nastal vihar ; pomiriti vihar v razredu
// prepir , polemika , razburjanje :   ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar ; razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti ; družinski viharji
3. ekspr., s prilastkom  silovito, uničujoče dogajanje:   človeštvo je preživelo že dosti viharjev ; vihar revolucije, vojne
4. ekspr., s prilastkom  velika mera, stopnja česa:   dvorano je preplavil vihar navdušenja ; dogodek je izzval vihar ogorčenja
// velika množina česa neurejenega:   vihar klicev ; utišati vihar protestov
● 
ekspr.  članek je povzročil vihar v kozarcu vode  veliko neupravičeno razburjenje ; knjiž.  kdor seje veter, bo žel vihar  kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ 
fiz.  magnetni vihar  motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu

vihárček   -čka m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od vihar:   pomladni viharček ; viharček na morju

viháren   -rna -o prid. ( á ā )
1. nanašajoč se na vihar:   viharni sunki ; viharni vrtinec / viharni veter / viharen dan ; viharno obdobje / viharno vreme / viharno morje / viharno ozračje
2. ekspr.  zelo hiter, živahen:   viharen ples / viharen razvoj tehnike
3. ekspr.  zelo močen, silovit:   viharno ploskanje / viharno navdušenje / viharna čustva
4. ekspr.  poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov; nemiren , buren 1 viharni časi / viharno življenje
5. ekspr.  čustveno neuravnovešen, razburljiv:   viharen fant / viharen značaj
● 
ekspr.  viharna razprava  ostra

viháriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati:   burja vihari nad hribi ; brezoseb.  najbolj je viharilo na oceanu ; začelo je močno deževati in vihariti ; pren., ekspr.  stara čustva so spet viharila v njej
2. ekspr.  hitro in hrupno iti, hoditi:   viharil je okrog pogorišča ; viharil je proti hiši ; viharil je po stanovanju
3. preh., ekspr.  delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati :   veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje  valoviti
4. preh., ekspr. vznemirjati , razvnemati :   pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan
● 
ekspr.  viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal  prebijal se je

vihárnica   -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool.  srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane; viharnik :   viharnice in galebi

vihárnik   -a m ( ȃ )
1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem:   posedli so okrog starega viharnika ; krivenčast, mogočen, suh viharnik ; viharnik na robu skalnega previsa ; macesen viharnik
// ekspr.  človek, ki je sposoben prenašati težave:   fant je viharnik iz gorske doline ; samotarski viharnik
2. predstavnik viharništva:   pisatelj je bil viharnik in romantik ; nazori viharnikov
♦ 
zool.  viharniki  srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae

vihárniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na viharnike ali viharništvo:   viharniška dramatika / viharniško obdobje / viharniško doživljanje stvari

vihárništvo   -a s ( ȃ )
lit.  nemško literarno gibanje ob koncu 18. stoletja, ki je v nasprotju z razsvetljenskim poudarjanjem razuma zagovarjalo ustvarjalnost na osnovi čustev:   dediščina, vpliv viharništva ; ideje viharništva / gibanje viharništva

vihárnost   -i ž ( á )
ekspr.  čustvena neuravnovešenost, razburljivost:   njena viharnost ga je presenetila ; viharnost mladine

víhati   -am nedov. ( í )
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol:   vihati lase s krtačo ; vihati pločevino ; pred ogledalom si je vihal brke
 
ekspr.  vihati nos nad čim  izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje
// dajati, polagati del ob robu na del pred njim:   vihati hlačnice, rokave

víher   -hra m ( ī )
1. vet.  sprednji, izbočeni del hrbta pri nekaterih živalih:   jezdec se je naslonil konju na viher ; pobožati psa po vihru / naježen viher
2. zastar. vihar :   pridivjal je viher
● 
nar.  ima viher na temenu  (lasni) vrtinec

vihljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo vihati, viti:   veter mu vihlja lase

víhra   -e ž ( ȋ )
1. vihar :   vihra se je počasi umirila ; kot vihra je planila v sobo ; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra
2. ekspr., s prilastkom  silovito, uničujoče dogajanje:   čutiti posledice vojne vihre ; vihra revolucije
3. ekspr.  vihrav človek:   kaj hoče ta vihra od mene ; težko je vzgajati tako vihro
● 
ekspr.  ob teh besedah je v razredu nastala vihra  hrup, nemir ; ekspr.  članek je povzročil pravo vihro  prepir, polemiko, razburjanje

vihráč   -a m ( á )
ekspr.  vihrav človek:   fant je pravi vihrač

vihránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vihrati:   vihranje zastav

víhrast   -a -o prid. ( ī )
vihrav :   bila je pridna, samo vihrasta / vihrast značaj

vihráti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka:   trakovi, zastave vihrajo / dirjajočemu konju vihra griva ; lasje ji vihrajo v vetru ; na klobuku mu vihra nojevo pero ; hiti, da plašč vihra za njim
// preh.  delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče giblje:   veter vihra zastave / burja je vihrala krošnje dreves / ekspr.  nobena sapa ni vihrala gladine  valovila
2. ekspr.  hitro, razburjeno iti:   vihrati proti kraju nesreče ; vihrati po stanovanju ; vihrati z dolgimi koraki / vihrati gor in dol po ulici / jezdeci vihrajo iz mesta ; konji vihrajo  dirjajo ; različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine  se preseljevala, delala pohode
// hitro, silovito se premikati:   oblaki vihrajo čez pokrajino
3. ekspr.  nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:   v krošnjah dreves vihra veter / v pokrajini vihra požar / tod je vihrala huda bitka ; vojna vihra že dve leti / v njem vihrajo čustva
● 
ekspr.  vihrati z rokami  neurejeno, silovito kriliti

vihràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki dela hitre, silovite gibe:   vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem ; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr.  vihrave roke / vihravo vedenje
// ekspr. vihrajoč :   vihravi lasje ; vihrave zastave
2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča:   vihrav fant ; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel ; vihravo dekle / ima vihrav značaj
// ekspr.  poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj:   vihrava mladost ; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma
// ekspr. nepremišljen , neizdelan :   vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja
3. ekspr. spremenljiv , nestalen :   vihravo jesensko vreme

vihrávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  vihrav človek:   otroci so bili sami vihravci / še tak vihravec se z leti umiri

vihrávka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  vihrava ženska:   mlada vihravka

vihrávost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost vihravega človeka:   zaradi vihravosti je poškodoval dosti predmetov / ekspr.:  mladostna vihravost ; vihravost značaja / ekspr.  nestanovitnost in vihravost

víhrica   -e ž ( ȋ )
viharček :   vihrica se je polegla
● 
nar.  v vihrici je pozabila zapreti vrata  v naglici

víhrn   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. viharen :   vihrno morje / vihrn sneg  od viharja nanesen
● 
zastar.  včasih je bil bolj vihrn  vihrav

vihrovít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. viharen :   začel se je vihrovit april / vihrovito vreme

vihtênje   -a s ( é )
glagolnik od vihteti:   vihtenje palice v roki / celodnevno vihtenje sekire ga je utrudilo

vihtéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih:   sedel je v sedlu in vihtel bič ; vihteti korobač, palico ; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice  mahali z njimi
2. zamahovati pri delu s čim:   z lahkoto je vihtel kladivo ; vihteti kramp, sekiro ; ritmično vihteti cepce
// ekspr.  opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo:   cel dan je vihtel kramp in lopato ; zna vihteti koso  kositi ; vihteti pero  pisati, pisateljevati
● 
ekspr.  vihteti kadilnico komu, pred kom  pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga ; ekspr.  vihteti orožje proti komu  groziti mu

vihtíti   -ím nedov. ( ī í )
star. vihteti :   vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč

víja   medm. ( ȋ )
pri izštevanju  izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi:   ... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven

vijáča   -e ž ( á nar. dolenjsko
1. vihar :   sredi popoldneva se je začela huda vijača
2. naglica :   saj ni potrebna taka vijača, bomo že naredili

vijáček   -čka m ( á )
manjšalnica od vijak:   vijaček se je izgubil ; odviti, priviti vijaček
 
ekspr.  mi smo le drobni vijački v stroju  nepomembni deli skupnosti

vijáčen   -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vijak:   vijačni navoj, utor ; vijačna glava / vijačni ključ ; vijačna matica
♦ 
fiz.  vijačna vzmet ; geom.  vijačna ploskev  ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice ; navt.  vijačni pogon  pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak ; rad.  vijačna antena  antena v obliki vijačnice ; strojn.  vijačno kolo  kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku ; (vijačno) vreteno  palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela ; teh.  vijačni mehanizem ; vijačno dvigalo  dvigalo z (vijačnim) vretenom

vijáčenje   -a s ( ā )
1. glagolnik od vijačiti:   loviti sulce z vijačenjem
2. pritrjevanje, povezovanje z vijakom, vijaki:   vijačenje okvira ; vijačenje in varjenje

vijáčiti   -im nedov. ( á ȃ )
rib.  loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice na (ribiško) kolesce:   muhariti in vijačiti

vijáčnica   -e ž ( ȃ )
1. geom.  črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice:   narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica
2. kar je po obliki podobno tej krivulji:   zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica
♦ 
glasb.  del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih ; rib.  ribiška palica za lov z vijačenjem

vijáčnik   -a m ( ȃ )
knjiž. izvijač :   priviti vijak z vijačnikom

viják   -a m ( á )
1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje:   vijaki so popustili ; izviti, priviti vijak ; pritrditi z vijakom ; jeklen, lesen, medeninast vijak ; glava, navoji vijaka ; tovarna vijakov ; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi ; stol na vijak  stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti ; ključ za vijake
 
publ.  priviti davčni vijak  povečati davke; poostriti izterjevanje davkov
2. strojn.  naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo:   vijak se je zavrtel ; vijak ventilatorja ; list vijaka ; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak
♦ 
glasb.  vijak  lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun ; grad.  sidrni vijak  za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago ; strojn.  brezkončni vijak  ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika ; diferenčni vijak  ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem ; šport.  vijak  pri skoku v vodo, seskoku z orodja  obrat okoli dolžinske osi ; teh.  Arhimedov vijak  vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej ; mikrometrski vijak  z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav ; samorezni vijak  ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor ; stebelni vijak  z navojem na obeh koncih stebla ; stojni vijak  trajno uvit stebelni vijak ; korak vijaka  razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360° ; steblo vijaka ; zgod.  palčni vijaki  mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev

vijákar   -ja m ( ȃ )
knjiž. helikopter :   ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem

vijakárna   -e ž ( ȃ )
obrat za izdelavo vijakov:   dela v vijakarni

vijákast   -a -o prid. ( á )
po obliki podoben navoju pri vijaku:   vijakasti podstavki / vijakast zavoj

vijákov   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vijak:   vijakova glava / vijakov list

víja vája vèn 1   [ vija vaja vən prisl. ( ȋ, á, ə̏ )
ekspr.  izraža, da je dejanje brez cilja, smisla:   živeti vija vaja ven
● 
ekspr.  z njim je vija vaja ven  končano, opravljeno

víja vája vèn 2   [ vija vaja vən medm. ( ȋ, á, ə̏ )
pri izštevanju  izraža pripravljanje na izločitev:   vija vaja ven, ti ne loviš
● 
vija vaja ven, je zaklical in zavihtel klobuk  končano

víjavica   -e ž ( ȋ )
zastar. vihar :   vijavica je ponehala / snežna vijavica

víjec   -jca m ( ȋ )
knjiž. izvijač :   priviti vijak z vijcem

vijeglávka   -e ž ( ȃ )
zool.  ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo, Jynx torquilla:   detli in vijeglavke

vijóla   -e ž ( ọ̑ )
zastar. vijolica :   trobentice in vijole

vijólica   -e ž ( ọ̑ )
divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti:   trgati vijolice ; podariti šopek vijolic ; skromna kot vijolica
 
bot.  dišeča vijolica  vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata ; divja vijolica  rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor ; dvocvetna vijolica  rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora ; vrtn.  afriška vijolica  sanpavlija

vijóličast   -a -o prid. ( ọ̑ )
moder z rahlim rdečkastim odtenkom:   vijoličast cvet ; vijoličasta obleka ; vijoličasta svetloba ; bledo, temno vijoličast ; modro vijoličast / vijoličasta barva

vijóličen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vijolico:   vijolični listi ; vijolični vonj / vijolični parfum
// vijoličast :   vijolična barva
 
rel.  vijolična barva  v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti

vijúga   -e ž ( ú )
neenakomerno kriva črta:   narisati vijugo ; okrasne vijuge ; vijuga in cikcak
// ekspr.  kar je po obliki podobno taki črti:   reka dela vijuge ; vijuga dima / teči v vijugah ; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz
 
anat.  možganska vijuga  guba možganovine med dvema brazdama ; jezikosl.  vijuga  grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda ; šport.  vijuga  obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol

vijúganje   -a s ( ū )
glagolnik od vijugati:   kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem
 
šport.  vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno

vijúgast   -a -o prid. ( ú )
1. ki ima obliko vijuge:   vijugast vzorec na čipki ; vijugasta črta, sled
2. ki se vijuga:   cesta je ozka in vijugasta / iz dimnika se kadi vijugast dim

vijúgati   -am nedov. ( ū )
1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika:   veter vijuga krila, zastave
2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje:   da bi se izognili čerem, so začeli vijugati ; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal
// zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti:   kolesar je vijugal po cesti ; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici

vijúgav   -a -o prid. ( ú )
1. ki se vijuga:   vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim
2. ki ima obliko vijuge:   vijugavi obrisi gor

vijúgavica   -e ž ( ū )
zastar. zavoj , vijuga :   vijugavice suhih strug

vijúgavost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost vijugavega:   vijugavost poti, reke

vík   -a m ( ȋ )
star. kričanje , vpitje :   iz hiše je bilo slišati hrupen vik ; otroški vik in smeh
 
ekspr.  dvigniti, zagnati vik in krik  zelo se razburiti za kaj

víka   -e ž ( ī )
zastar. kričanje , vpitje :   iz tabora se je razlegala glasna vika

víkanje 1   -a s ( ī )
glagolnik od vikati vikam:   med njimi je v navadi vikanje ; vikanje in tikanje
 
jezikosl.  polovično  ali  pogovorno vikanje  pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini

víkanje 2   -a s ( ī )
1. ekspr. vzklikanje :   vikanje množice
2. star. kričanje , vpitje :   iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje
3. oglašanje z visokim glasom:   vikanje kragulja / vikanje sove  skovikanje

vikár   -ja m ( á )
rel.  uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika:   škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar  upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija ; generalni vikar  škofov namestnik v upravnih zadevah škofije ; škofov vikar  škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge
// duhovnik, ki upravlja vikariat:   vikar in župnik

vikariát   -a m ( ȃ rel.
1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija:   Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije
// upravna enota Katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija:   vikariat in škofija
2. naslov in službeno mesto vikarja:   dati komu vikariat

vikárij   -a m ( á )
rel. vikar :   patriarhov vikarij

víkati 1   -am nedov. ( ī )
uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola:   bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika ; vse starejše ljudi vika
 
pog.  to je vino, da bi ga vikal  zelo dobro

víkati 2   -am  tudi  víčem nedov. ( ī )
1. oglašati se z visokim glasom:   kragulj vika / pujski so vikali  cvilili
2. ekspr. vzklikati :   tekala je okrog in prisrčno vikala
3. star. kričati , vpiti 2 prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem

víkend   -a m ( ȋ )
1. pog.  sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna :   vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma ; kam greš za vikend / dolgi vikend  s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom  kratki vikend  s prosto samo soboto in nedeljo
2. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica:   imeti, postaviti si vikend ; lastniki vikendov ; v prid. rabi:  vikend paket  vikendpaket ; vikend hiša, hišica ; gradnja vikend naselja

víkend...   prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na konec tedna:   vikendpaket  in  vikend paket, vikendhišica  in  vikend hišica

víkendar   -ja m ( ȋ )
pog.  lastnik vikenda:   pot so naredili vikendarji

vikendáš   -a m ( á )
pog.  lastnik vikenda:   prodajati parcele vikendašem

vikendáški   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na vikendaše:   vikendaški lobi ; vikendaški sosedje ; vikendaška domačija ; vikendaško naselje
2. nanašajoč se na vikend 2 :   vikendaški izlet ; vikendaški popotniki, športniki

vikendáštvo   -a s ( ȃ pog.
preživljanje prostega časa v vikendih in počitniških hišicah:   zimsko vikendaštvo / kultura vikendaštva
// preživljanje prostega časa ob sobotah in nedeljah na izletih in piknikih:   družinsko vikendaštvo ; razmah vikendaštva

víkendpakét   in  víkend pakét -a m ( ȋ-ẹ̑ )
turistični aranžma za konec tedna, ki vključuje tudi dodatne storitve, npr. uporabo hotelskega bazena, centra dobrega počutja:   podariti trojni vikendpaket ; privoščiti si vikendpaket ; romantični vikendpaket za dve osebi ; vikendpaket v toplicah

víkendski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vikend:   vikendsko naselje / vikendski mir / vikendski turizem

víkinški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Vikinge:   vikinška ladja ; ostanki vikinškega mesta / vikinški muzej

víkniti   -em dov. ( í ȋ )
1. ekspr. vzklikniti :   od presenečenja vikniti
2. star. zakričati , zavpiti :   jezno je viknila

vikónt   -a m ( ọ̑ )
v Franciji  plemič, za stopnjo nižji od grofa:   poročiti se z vikontom / dobiti naslov vikont / biti povišan v vikonta

vikontésa   -e ž ( ẹ̑ )
v Franciji  žena vikonta:   s poroko je postala vikontesa

viktimizácija   -e ž ( á )
glagolnik od viktimizirati:   prepoved diskriminacije in viktimizacije ; raziskava viktimizacije ; anketa o viktimizaciji / viktimizacija prostitutk / kultura viktimizacije
♦ 
pravn.  (primarna) viktimizacija  proces, v katerem oseba postane žrtev kaznivega dejanja ; sekundarna viktimizacija  neprimerna obravnava, odnos državnih organov, sodišč, okolja do žrtve kaznivega dejanja

viktimizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. neprimerno, netaktno obravnavati žrtev kaznivega dejanja, diskriminacije ali z njo povezane osebe:   namigovanja, da so tudi ženske lahko nasilne, jih kot žrtve še bolj viktimizira ; viktimizirati otroke med sodnim procesom
2. razglašati koga za žrtev:   viktimizirati samega sebe

viktimologíja   -e ž ( ȋ )
veda o žrtvah kaznivih dejanj:   ukvarjal se je z raziskovanjem viktimologije ; predavanja o viktimologiji ; kriminologija, penologija in viktimologija / kriminološka viktimologija

víktor   -ja m ( ȋ )
slovenska nagrada za medijske dosežke na področju popularne kulture:   prejeti viktorja ; viktor strokovne komisije ; viktor za medijske dosežke ; viktor za življenjsko delo ; dobitnik viktorja

viktórija   -e ž ( ọ́ )
1. knjiž. zmaga :   trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik  zmagovalci so vpili: viktorija
2. nekdaj  kočija za dve osebi z zložljivo streho:   grofica se je odpeljala z viktorijo
♦ 
agr.  krompir neodporne domače sorte z belim mesom

viktorijánec   -nca m ( ȃ )
angleški aristokrat, meščan z lastnostmi, značilnimi za viktorijansko dobo:   puritanski viktorijanec

viktorijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.:   viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog ; viktorijanska morala

vikúnja   -e ž ( ú )
zool.  južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna:   volna vikunje

víla 1   -e ž ( ȋ )
razkošneje grajena hiša z vrtom:   sezidati vilo in urediti vrt okoli nje ; vila ob morju / enodružinska vila

víla 2   -e ž ( ȋ )
mitol.  lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi:   vile so plesale v mesečini ; dobra, prijazna, zla vila ; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila

víla blók   in  vílablók -a m ( ȋ, ọ̑ )
razkošnejše večnadstropno stanovanjsko poslopje z večjimi stanovanji, navadno na ugledni lokaciji:   zgradili so nov vila blok s šestimi stanovanji ; garaža, stanovanje v vila bloku

vilája   -e ž ( ȃ )
v nekaterih arabskih državah  višja upravna enota:   razdeliti državo na vilaje ; načelnik vilaje

vilajét   -a m ( ẹ̑ )
v Turčiji, nekdaj  višja upravna enota:   bosanski vilajet
● 
knjiž., ekspr.  koroški vilajet  Koroška kot dežela, v kateri so Slovenci v podrejenem položaju

vílar   -ja m ( ȋ )
lov.  jelen ali srnjak z vilastim rogovjem:   šilar, vilar in šesterak

vílast   -a -o prid. ( í )
podoben vilam, orodju:   vilaste veje
 
lov.  vilasto rogovje  rogovje, ki ima na vsakem rogu po en odrastek

víle   víl ž mn. ( í ȋ )
orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja:   nabosti na vile ; nositi gnoj na vilah iz hleva ; nalagati seno z vilami ; lesene, železne vile ; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile ; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile  s štirimi roglji ; senene vile  lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini ; vile za lopatenje  z močnimi, ploščatimi roglji ; vile za krompir  z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami
 
grablje ima, vil pa ne  samo jemlje, daje pa ne

viléda   -e ž ( ẹ̑ )
pog.  gobasta krpa iz umetne snovi za uporabo v gospodinjstvu:   pobrisati z viledo ; v prid. rabi:  vileda krpa

vilenják   -a m ( á )
po ljudskem verovanju  človek nadnaravne moči, varovanec vil:   vile, vilenjaki in divji možje

vílice   -lic ž mn. ( í ȋ )
priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane:   nabosti meso na vilice ; jesti z vilicami ; srebrne vilice ; vilice z dvema rogljema ; vilice, nož in žlica / desertne vilice ; vilice za ribe
// temu podobna priprava za držanje česa:   vzeti veslo z vilic ; obesiti, položiti slušalko na vilice ; sprednje, zadnje vilice pri kolesu
♦ 
čeb.  satne vilice  vilicam podobna priprava za odkrivanje satov ; glasb.  glasbene vilice  kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije ; rib.  loviti ribe z vilicami  s pripravo z roglji ; šah.  vilice  položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati

víličar   -ja m ( ī )
teh.  vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena:   prevažati tovor s traktorji in viličarji ; voznik viličarja

viličaríst   -a m ( ȋ )
teh. žarg.  voznik viličarja:   dela kot viličarist

víličast   -a -o prid. ( í )
podoben vilicam:   viličast izrastek ; viličasta cepitev žil ; viličasta ribja koščica
 
lov.  viličasti lov  lov, pri katerem so lovci razporejeni v obliki črke V ; teh.  viličasti ključ

víličen   -čna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na vilice:   vilični roglji
 
teh.  vilični nakladalnik  viličar

víličenje   in  vilíčenje -a s ( ī; ī )
knjiž. cepljenje :   viličenje debla
♦ 
geogr.  odtok vode z enega območja v dve porečji; bifurkacija

víličiti se   in  vilíčiti se -im se nedov. ( í ȋ; í ȋ )
knjiž.  cepiti se, vejiti se:   žila, živec se viliči / grapa se viliči v dva jarka

víličke   -ličk ž mn. ( í ȋ )
manjšalnica od vilice:   žličke, viličke in nožki

vilínec   -nca m ( ȋ )
1. lepemu, mlademu moškemu podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi:   zmaji, vile in vilinci
2. nav. mn., pri J. R. R. Tolkienu  tako bitje, ki kot prvorojeno izmed vseh zemeljskih bitij varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo:   v Srednjem svetu vilinci (prvorojeni) že od samega začetka bijejo boj z zlom ; hobiti, orki in vilici

vilínji   -a -e prid. ( ȋ )
vilinski :   vilinji studenec / dekletova vilinja postava

vilínka   -e ž ( ȋ )
1. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi; vila 2 naša mlada vodička je spominjala na vilinko ; nakit gozdnih palčkov in vilink
2. pri J. R. R. Tolkienu  prvorojeno zemeljsko bitje, ki varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo:   vilinki Arwen in Galadriel

vilínski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na vile, vilince ali vilinke:   vilinski pajčolan ; vile so plesale vilinsko kolo / vilinski kralj / vilinska lepota, milina
2. ekspr.  nenavadno, izredno lep:   njen vilinski obraz ; vilinska deklica

vílja   -e ž ( ī )
nar.  dan, večer pred velikim praznikom; vigilija :   božična vilja

viljámovka   -e ž ( ȃ )
debela hruška zeleno rjaste barve:   kompot iz viljamovk
// žganje, ki je prevzelo okus te dodane hruške:   piti viljamovko / pleterska viljamovka

vilovína   -e ž ( í )
bot.  trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria:   na strmih kamnitih pobočjih rastoča vilovina

vílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vilo, hišo:   okrasje na vilskih zidovih / vilska četrt

vím   -a m ( ȋ )
pog.  drobno mlet kremenčev pesek, navadno s kemičnimi dodatki, za čiščenje predmetov z drgnjenjem:   potresti vim ; očistiti z vimom / kupiti tri vime  škatle, posode tega peska

vímček   -čka m ( ȋ )
bot.  gozdna rastlina z rdeče-rumenimi cveti v grozdih, Epimedium:   cvetenje vimčka v maju

víme   -na s ( í )
1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev:   teliček, žrebiček sesa iz vimena ; kozje, kravje vime ; nabreklo, težko vime ; vime, polno mleka ; vime z velikimi seski ; umivanje vimena / krava že dela vime  vime se ji napenja pred porodom ; krava ima tele pod vimenom  doji ; jagnje od vimena  ki še sesa
// zastar.  mlečne žleze samic sesalcev:   mačka ima vime na prsih in trebuhu ; vime psice
2. nizko dojka :   ženska si je razkrila vimena
♦ 
bot.  ovčje vime  užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus ; vet.  kužna presušitev vimena  vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko

vimenják   -a m ( á )
bot.  gozdna ali travniška rastlina z belimi ali zelenkasto belimi cveti in tanko ostrogo, Platanthera:   vimenjak že cveti / dvolistni vimenjak

vímenski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na vime:   vimensko tkivo / vimenske bolezni

vímperg   -a m ( ī )
um.  trikotni gotski okrasni element nad portalom, oknom:   vimpergi cerkvenega stolpa

vínar 1   -ja m ( ȋ )
1. nekdaj  avstrijski novec za pol krajcarja:   kovati vinarje / žemlja je pred prvo svetovno vojno stala štiri vinarje
2. ekspr.  kovanec majhne vrednosti:   odštej mu tiste vinarje / beli vinar  v ljudski pesmi  svetel, srebrn srednjeveški novec; belič
● 
star.  ne bo te stalo niti vinarja  popolnoma nič ; star.  plačati vse do zadnjega vinarja  popolnoma vse ; star.  gledati na vsak vinar  biti varčen; biti skop ; preg.  en krivičen vinar deset pravičnih sne  zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
♦ 
num.  vinar  srebrnik majhne vrednosti, kovan na Dunaju od 13. do 15. stoletja ; zgod.  plačevati tedenski vinar  davščino za deželno obrambo proti Turkom

vinár 2   -ja m ( á )
1. kdor se (poklicno) ukvarja z vinarstvom:   posvetovanje slovenskih vinarjev ; vinogradniki in vinarji
// strokovnjak za vinarstvo s srednješolsko izobrazbo:   zaposliti se kot vinar ; učbenik za vinarje
2. zastar. vinogradnik :   vinarji so grozdje že obrali

vinárna   -e ž ( ȃ )
gostinski lokal, kjer se streže zlasti z vinom:   piti v vinarni ; dunajske vinarne ; pivnice in vinarne

vinárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vinarje ali vinarstvo:   vinarska opravila / vinarska zadruga / vinarski strokovnjak

vinárstvo   -a s ( ȃ )
1. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem grozdja v vino in z nego vina:   ukvarjati se z vinarstvom ; vinogradništvo in vinarstvo s kletarstvom / inženir vinarstva
2. zastar. vinogradništvo :   vinarstvo in vrtnarstvo

vínaz   -a m ( ȋ )
izdelek iz polivinilklorida, azbesta in dodatkov:   talne obloge iz vinaza ; podolit in vinaz ; v prid. rabi:  vinaz ploščice

víncar   -ja m ( ī )
zastar. vinogradnik :   biti kmet in vincar
 
zastar.  rožnik deževen – vincar reven  če je junij deževen, vinogradnik nima dobre letine

vínce   -a s ( ī )
ekspr.  manjšalnica od vino:   piti vince ; rdeče, rujno vince ; kozarec vinca / vince v sodih že vre / trte so spet rodile vince  grozdje, iz soka katerega bo nastalo vino ; iz grozdja stiskati vince  sok, iz katerega bo nastalo vino

vincentínka   -e ž ( ȋ )
rel.  redovnica reda, ki se ukvarja s strežbo bolnikom po domovih:   bolniku streže vincentinka ; usmiljenke in vincentinke / sestra vincentinka
// usmiljena sestra:   v bolnišnici delajo vincentinke

vínčece   -a  [ vinčəce s ( ī )
manjšalnica od vince:   piti vinčece ; rumeno, sladko vinčece ; kozarec vinčeca

vínček   -čka m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od vino:   piti vinček ; sladek vinček ; liter vinčka

vínčestrka   in  vinčéstrka -e ž ( ȋ; ẹ̑ )
voj.  puška repetirka ameriške proizvodnje s cevastim magazinom pod cevjo:   streljati z vinčestrko

vínčkar   -ja m ( ȋ )
ekspr.  kdor rad pije vino:   biti vinčkar

vindicírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  zahtevati vrnitev svoje stvari:   vindicirati izgubljeno, ukradeno stvar

víndišarski   -a -o prid. ( ȋ v avstrijskem okolju
1. za nasprotnike pripadnosti koroških Slovencev slovenskemu narodu  nanašajoč se na Vindišarje:   vindišarski jezik / vindišarska teorija  teorija, po kateri del prebivalcev avstrijske Koroške govori slovenščini samo sorodno slovansko narečje in predstavlja posebno narodnostno skupnost
2. slabš. slovenski :   vindišarske pesmi ; vindišarska vas

víndiški   -a -o prid. ( ȋ )
v avstrijskem okolju vindišarski :   vindiški jezik / kot psovka  vindiški pes

víničar   -ja m ( ȋ )
1. do 1945  kdor za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku, denarju obdeluje tuj vinograd:   haloški viničarji ; siromaštvo viničarjev ; vinogradniki in viničarji
2. zastar. vinogradnik :   bogat, ugleden viničar

viničaríja   -e ž ( ȋ )
do 1945  hiša, navadno z manjšim zemljiščem, v kateri stanuje viničar:   živeti v viničariji ; razpadajoča viničarija ; vinograd z viničarijo

viničáriti   -im nedov. ( á ȃ )
do 1945  za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku, denarju obdelovati tuj vinograd:   viničariti na nekdaj lastnem vinogradu

víničarjev   -a -o  ( ȋ )
svojilni pridevnik od viničar:   viničarjeva žena

víničarka   -e ž ( ȋ )
viničarjeva žena:   v vinogradu je delala vsa družina: viničar, viničarka in otroci

víničarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na viničarje ali viničarstvo:   viničarska hiša / viničarske obveznosti ; viničarsko razmerje / viničarska knjižica  knjižica s podatki o viničarskem razmerju ; sam.:  poročil se je z viničarsko

víničarstvo   -a s ( ȋ )
do 1945  obstoj viničarjev:   nastanek, zgodovina viničarstva

vinifikácija   -e ž ( á )
agr.  predelava grozdja od stiskanja do obstojnega vina z značilnimi lastnostmi:   proces vinifikacije

viníka   in  vínika -e ž ( í; ȋ )
1. vrtn.  okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus:   z viniko obrasel zid
2. nar.  (vinska) trta, trs:   negoval je vsako viniko posebej

viníl   -a m ( ȋ )
polivinil :   proizvodnja vinila
 
kem.  enovalentni nenasičeni organski radikal

vinílen   -lna -o prid. ( ȋ )
polivinilen :   vinilna masa

vinílka   -e ž ( ȋ pog.
vinilna plošča :   opraskana, rabljena vinilka ; zbirka starih vinilk ; glasba na vinilkah ; ovitek, gramofon za vinilke ; vinilke in zgoščenke

vinílkloríd   -a m ( ȋ-ȋ )
kem.  brezbarven plin, iz katerega s polimerizacijo nastane polivinilklorid:   prepoved uporabe vinilkloridov / polimeri iz vinilkloridov

vinja   gl. vigna

vínjak 1   -a m ( ȋ )
naravna žgana pijača iz vina, ki se stara v lesenih sodih:   piti vinjak ; kozarček, steklenica vinjaka / elipt., pog.  spiti tri vinjake  kozarčke vinjaka

vínjak 2   tudi  vínjek -a m ( ȋ )
nar.  nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt; vinogradniški nož :   obrezovati trte z vinjakom
// priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik :   obsekavati drevje z vinjakom

vínjen   -a -o prid. ( ȋ )
ki se mu zaradi zaužite alkoholne pijače zmanjša sposobnost normalnega, razsodnega mišljenja, ravnanja:   vinjen človek ; najti koga vinjenega ; malo vinjen ; bil je vinjen, ne pa pijan / biti v vinjenem stanju  vinjen

vínjenost   -i ž ( ȋ )
stanje vinjenega človeka:   njegova vinjenost je postajala vse bolj opazna / v vinjenosti povzročiti nesrečo

vinjéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. majhna, preprosta okrasna risba, zlasti na začetku ali koncu besedila:   narisati vinjeto ; z vinjetami okrašena knjiga
2. nalepka za vozilo, ki dokazuje plačilo cestnine:   kupiti vinjeto ; predvidena cena letne, mesečne, polletne vinjete ; uvedba vinjet ; vožnja brez vinjete / avtocestna vinjeta ; sistem cestninjenja z vinjetami
3. nekdaj  nalepka z majhno risbo in naslovom izdelovalca, trgovca:   lepiti vinjete na stekleničke z zdravili
4. lit.  dekadenčna, impresionistična črtica, zlasti Cankarjeva:   pisati vinjete ; zbirka vinjet / literarna vinjeta

vinjéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vinjeto:   vinjetna risba / vinjetna črtica ; vinjetna proza

vínkalica   -e ž ( ȋ )
nar. zahodno ovinek :   ni se mu ljubilo delati vinkalice in se je nameril kar naravnost / steza se je v vinkalicah dvigala na pobočje  v serpentinah, vijugah

vinkulácija   -e ž ( á )
glagolnik od vinkulirati:   vinkulacija hranilne knjižice / vinkulacija na geslo, z geslom

vinkulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin.  omejiti razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem, vezati:   vinkulirati hranilno knjižico ; vinkulirati na geslo, z geslom / vinkulirati vrednostni papir na ime  prepovedati prenos na drugega upravičenca

víno   -a s ( í )
1. alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju:   vino teče iz soda ; dati komu vina in kruha ; piti, točiti vino ; pridelovati vino ; opiti se z vinom ; čisto, motno vino ; kislo, naravno vino ; to vino je pitno ; liter, steklenica vina ; razstava vin / arhivsko vino  navadno najvišje kakovosti, ki je vsaj tri leta zorelo ; belo, rdeče vino ; buteljčno, odprto vino ; desertno vino ; kakovostno vino (z geografskim poreklom)  iz več sort grozdja z ožjega geografskega območja z izraženimi sortnimi lastnostmi ; lahko  ki vsebuje do 9 odstotkov alkohola , močno vino  ki vsebuje več kot 12 odstotkov alkohola ; ledeno vino  iz grozdja, natrganega na ledeni trgatvi ; namizno vino brez geografskega porekla  najnižje kakovostne stopnje, narejeno iz več sort grozdja ; namizno vino z geografskim poreklom  iz ene ali več sort grozdja s širšega geografskega območja ; pelinovo vino  v katerem je bil namočen pelin ; peneče (se) vino  ki ima dosti ogljikovega dioksida ; polsuho vino  ki ima v enem litru do 15 g sladkorja ; predikatno vino  vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu ; sladko vino  ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja ; suho vino  ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus ; vrhunsko vino (z geografskim poreklom)  iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi ; žlahtna vina / vino vre  vinski mošt ; ekspr.  vino človeka razvname, zmeša  alkohol v vinu ; pijan od vina ; ekspr.  iskati tolažbo v vinu  v čezmernem pitju vina ; ekspr.  utopiti jezo, žalost z vinom
 
ekspr.  iz njega govori vino  v pijanosti ne premisli, kaj reče ; šalj.  vino mu je stopilo, šlo, zlezlo v glavo  opil se je , v noge  tako je vinjen, da zelo težko hodi ; ekspr.  vino ga je spravilo pod mizo  tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati ; ekspr.  vino je prišlo za njim  ga je opijanilo šele nekaj časa po pitju ; ekspr.  naliti, natočiti komu čistega vina  povedati mu resnico brez olepšavanja ; zastar.  žgano vino  žganje ; preg.  v vinu je resnica  vinjen človek pove, česar sicer ne bi povedal
 
agr.  gazirati, rezati, starati, žveplati vino ; farm.  železno vino  nekdaj  desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina ; gastr.  kuhano vino  vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb ; rel.  darovati (pri maši) kruh in vino ; mašno vino
// navadno s prilastkom  alkoholna pijača iz sadnega soka po alkoholnem vrenju sploh:   češnjevo, malinovo, ribezovo, šipkovo vino / sadna vina
2. pesn.  kar opija, omamlja koga:   njegove besede so bile vino našim ušesom
// s prilastkom opojnost , omamnost :   vino ljubezni, sanj ; staro, močno vino modrosti

vinogôrski   -a -o prid. ( ó )
zastar. vinoroden , vinogradniški :   vinogorski kraji
 
pravn.  vinogorski zakon  gorske bukve ; zgod.  vinogorski gospod  gorski gospod

vinógrad   -a m ( ọ́ )
zemljišče, na katerem je posajena vinska trta:   gnojiti vinograd ; kupiti vinograd z zidanico ; delati, kopati v vinogradu ; vinogradi po gričih ; meje vinograda / terasasti vinograd
// trte, ki rastejo na takem zemljišču:   obnavljati, pomladiti vinograd ; zasaditi vinograd
● 
vznes.  Gospodov vinograd  in  vinograd Gospodov  cerkev ; vznes.  delavci v Gospodovem vinogradu  duhovniki, redovniki
♦ 
agr.  kraljica vinogradov  vinska trta s sivo rdečim enoletnim lesom in debelimi, jajčastimi rumenimi jagodami v velikih grozdih ali grozdje te trte

vinográden   tudi  vinógraden -dna -o prid. ( ȃ; ọ́ )
nanašajoč se na vinograd:   vinogradno kolje / vinogradni nasad / vinogradni predel  vinogradniški

vinográdnica   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se ukvarja z vinogradništvom:   uspešna vinogradnica ; vinogradnica in sadjarka

vinográdnik   -a m ( ȃ )
kdor se ukvarja z vinogradništvom:   tečaj za vinogradnike ; biti poljedelec in vinogradnik
// lastnik vinograda:   vinogradniki in viničarji

vinográdniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vinogradnike ali vinogradništvo:   vinogradniško delo / vinogradniška zadruga / vinogradniško območje ; vinogradniška tla / vinogradniški nož  nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt ; vinogradniške breskve  necepljene breskve, ki rastejo navadno po vinogradih ; vinogradniško kolje
 
agr.  vinogradniška motika  trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji

vinográdništvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vinske trte in pridelovanjem grozdja:   obnoviti vinogradništvo ; ukvarjati se z vinogradništvom ; vinogradništvo in vinarstvo / zaslužek od vinogradništva  pridelovanja grozdja, vina

vinográdski   tudi  vinógradski -a -o prid. ( ȃ; ọ́ )
knjiž. vinograden , vinogradniški :   vinogradsko kolje

vinopívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  kdor (rad) pije vino:   Francozi so večji vinopivci kot Slovenci

vinoróden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
ki ima pogoje za (dobro) uspevanje vinske trte:   vinorodni griči, kraji / vinorodno podnebje

vinotéka   -e ž ( ẹ̑ )
urejen prostor za hranjenje, prodajo ustekleničenih kakovostnih vin:   urediti vinoteko ; kupovati vino v vinoteki

vinotòč   tudi  vinotóč -óča m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
1. točilnica, prodajalna vina zlasti za pitje zunaj lokala:   odpreti vinotoč ; prinesti vino iz vinotoča / knjiž.  vinotoč pod vejo  začasni vinotoč, v katerem se prodaja, toči domače vino
2. točenje, prodajanje vina lastne pridelave:   dovoliti vinotoč / črni, zakoniti vinotoč ; zaslužek od vinotoča
● 
knjiž.  postati dvorni vinotoč  dvorni točaj (vina)

vinotòk   -óka m ( ȍ ọ́ )
1. star. oktober :   vinotok je bil sončen / (meseca) vinotoka so noči že hladnejše ; petega vinotoka 1869
 
star.  če je vinotoka mraz in burja brije, prosinca in svečana sonce sije  če je zgodaj mraz, je navadno tudi kmalu toplo
2. zastar. krčmar , gostilničar :   ustrežljiv vinotok

vinotŕžec   -žca m ( ȓ )
star.  trgovec, prekupčevalec z vinom:   veleposestnik in vinotržec

vinovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za pretakanje vina:   velika vinska klet z vinovodom

vínski   -a -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na vino:   vinski pridelek / vinski madež ; vinska omama / vinski duh / vinski kis ; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec ; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš ; vinske gorice / vinski list  seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu ; vinski mošt  grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži ; vinski sejem ; pog.  vinska kapljica  vino ; vinske sorte grozdja  sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino ; vinska trta  kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina / vinska kraljica  ženska, izbrana za najboljšo na tekmovanju s področja vinogradništva, vinarstva in vinske kulture
// vinoroden , vinogradniški :   vinski griči, kraji
// ekspr. pivski 1 vinski tovariš ; vinska družba
 
šalj.  vinski bratec  kdor rad pije, poseda po gostilnah ; star.  vinske mušice  vinski bratci
2. ekspr. vinjen , opit :   vinski človek ; biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom
♦ 
agr.  vinski kamen  usedlina, ki se nabira na notranji strani soda ; vinska kislina  kislina, ki je zlasti v grozdnem soku ; vinska posoda  sodi, cisterne, steklenice ; biol.  vinske kvasovke  kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino ; bot.  vinska rutica  vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens ; farm.  (vinski) cvet  etanol, etilalkohol ; gastr.  vinsko zelje  rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk ; tur.  vinska cesta  turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči ; zool.  vinske mušice  mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila

vínskost   -i ž ( í )
knjiž. vinjenost , opitost :   od vinskosti motne oči / v vinskosti rad kriči in razgraja

vínstvo   -a s ( ȋ )
zastar. vinogradništvo :   ukvarjati se z vinstvom ; kraji, ugodni za vinstvo / sodi za vinstvo  vinarstvo

vínščak   -a m ( ī zastar.
1. vinogradnik :   bil je vinščak in gostilničar
2. trgovec, prekupčevalec z vinom:   napadati vinščake pri tovorjenju vina
3. oktober :   trgati grozdje sredi vinščaka

vínt   -a m ( ȋ )
nekdaj  ruska in poljska igra s kartami za štiri igralce, pri kateri igrata dva proti drugima dvema:   igrati vint ; partija vinta

vínta   -e ž ( ȋ nižje pog.
1. (zaganjalna) ročica:   priviti vinto na os ; z vinto goniti, vrteti stroj / z vinto zaganjati motor avtomobila  z zaganjalno kljuko
2. vitel :   potegniti drevo z vinto
3. dvigalka :   z vinto dvigniti del avtomobila
● 
nižje pog.  vinta za lesne svedre  vrtalo

vintage   --  [ víntič v prid. rabi ( ȋ )
ki je značilen za izbrana kakovostna oblačila, navadno starejša od dvajset let:   vintage slog ; vintage moda, trgovina ; vintage obleka  in  obleka vintage

víntati   -am nedov. ( ȋ nižje pog.
1. vrteti (gonilno) ročico:   vintati z vso močjo
2. pritiskati na koga, privijati koga:   vintati dolžnika / pri zasliševanju so ga vintali

víntgar   -ja m ( ī )
zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji; tesen 1 reka teče skozi vintgar, po vintgarju ; divji, skalnat vintgar / Iški vintgar

vióla   -e ž ( ọ̑ )
glasb.  godalni instrument, ki ima od violine za kvinto nižji tonski obseg:   zaigrati melodijo na violo ; strune viole ; skladba za violo / učiti, vaditi violo  igranje tega instrumenta

vióla d'amóre   vióle d'amóre ž ( ọ̑, ọ̑ )
glasb., nekdaj  violi podobno glasbilo s štirimi strunami, na katere se igra, in štirimi sozvenečimi strunami:   igrati violo d'amore

vióla da gámba   vióle da gámba ž ( ọ̑, ȃ )
glasb., nekdaj  čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami:   igrati violo da gamba

violéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. vijoličen , vijoličast :   rastlina z violetnimi cveti / violetna barva

violína   -e ž ( ȋ )
godalni instrument s štirimi strunami in visokim tonskim obsegom:   igrati (na) violino ; uglasiti violino ; zvoki violine ; skladba za violino / učiti, vaditi violino  igranje tega instrumenta ; ekspr.  violine tega orkestra so bile na koncertu odlične  violinisti; igranje violinistov
 
ekspr.  biti druga violina, igrati drugo violino  biti v podrejenem položaju ; prva violina ekspr.  turizem je prva violina tega področja  najpomembnejša gospodarska veja ; ekspr.  biti prva violina Slovenije  najboljši violinist ; ekspr.  igrati prvo violino  biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč
 
glasb.  druga, prva violina

violiníst   -a m ( ȋ )
kdor igra violino:   igranje, nastop violinista / spremljati violinista s klavirjem

violinístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki igra violino:   koncert violinistke

violínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na violino:   violinski lok / violinski virtuoz / violinska skladba ; violinski solo
 
glasb.  violinski ključ  G ključ na drugi črti črtovja ; violinski koncert  koncert za violino in orkester

violíst   -a m ( ȋ )
glasb.  kdor igra violo:   violist kvarteta ; virtuozna igra violista

violístka   -e ž ( ȋ )
glasb.  ženska, ki igra violo:   violistka in pevka

violončelíst   -a m ( ȋ )
glasb.  kdor igra violončelo:   kot solist nastopa znani violončelist

violončelístka   -e ž ( ȋ )
glasb.  ženska, ki igra violončelo:   koncert uveljavljene violončelistke ; kvintet violončelistk ; violončelistka in violinistka

violončélo   -a m ( ẹ̑ )
glasb.  večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom:   igrati (na) violončelo ; zvoki violončela ; skladba za violončelo / učiti, vaditi violončelo  igranje tega glasbila

VÍP   -- m ( ȋ krat.
kdor je zaradi svojega vpliva, pomembnosti, slave deležen posebnih ugodnosti:   prostor za VIP ; prvi del zloženk:  VIP-loža ; VIP-šotor

vipávec   -vca m ( ȃ )
vino z Vipavskega:   piti vipavca ; liter vipavca

vipávski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Vipavo:   vipavske hiše / vipavska vina / vipavska juha  jota / Vipavska dolina

vír 1   -a m ( ȋ )
1. voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir :   zaradi suše je vir presahnil ; bister, hladen vir ; piti vodo iz vira / zajeti vodo pri viru / živi vir
// star. studenec , studenček :   mimo teče vir ; šumljanje vira
2. navadno s prilastkom  stvar, od katere, iz katere kaj prihaja, se dobiva:   sonce, ogenj in drugi svetlobni, toplotni viri / nafta je pomemben vir energije / obnovljivi viri energije [OVE]  viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa / publ.  gospodarsko zaostala območja so viri delovne sile / najti nove denarne vire ; šola, knjige in drugi viri znanja
// kar omogoča, povzroča nastanek, nastajanje česa:   močvirje je vir okužb ; tovarne, odpadne vode in drugi viri onesnaževanja / otrok je vir sreče ; delo je vir zadovoljstva
// publ.  denar, denarna sredstva, ki jih kdo dalj časa daje:   v sklad se stekajo različni viri / vzdrževati šolo iz krajevnih virov
3. stvar, besedilo, oseba, ki daje obvestilo, podatek o čem:   viri o tem poročajo,  ekspr.  molčijo ; v opombah navesti vire in literaturo ; proučevati vire ; materialni, pisni, slikovni viri ; ustni viri ; vir informacij / primarni viri za zgodovino  besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
● 
nar.  vir  tolmun ; publ.  spoznati francosko umetnost pri viru  na kraju, območju, kjer nastaja ; ekspr.  on je naš najzanesljivejši vir  daje najzanesljivejša obvestila, podatke

vír 2   -a m ( ȋ )
zastar.  velika uharica:   slišati hukanje vira

vírček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od vir, izvir:   izpod skale žubori virček / ekspr.  pisec ni pozabil navesti nobenega vira niti virčka  nepomembnega vira

virgínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Virginijo:   virginski tobak
 
vrtn.  virginski brin  okrasno drevo z rdeče rjavo skorjo in luskastimi listi, Juniperus virginiana ; zool.  virginski jelen  ameriški jelen z dolgim, sploščenim, zgoraj temno rjavim in spodaj belim repom, Odocoileus americanus

vírh   -a m ( ȋ )
nar.  rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti; kopitnik :   virh cveti ; dati, povezati virh v cvetnonedeljsko butaro
// kadilo iz te rastline:   natresti virha na žerjavico

virílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. knjiž. moški 2 virilen glas / virilen nastop  možat, odločen
2. pravn., v nekaterih državah  ki je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju in glasuje zasebno:   biti virilni član deželnega zbora / imeti virilni glas v parlamentu

virilíst   -a m ( ȋ )
pravn., v nekaterih državah  kdor je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju in glasuje zasebno:   škof in rektor univerze sta bila virilista ; virilisti in voljeni člani parlamenta
 
knjiž.  velesile so virilisti Varnostnega sveta  nevoljeni stalni člani

vírje   -a s ( ȋ )
1. svet z izviri:   hoditi po virju / virje reke
2. nar.  vrtinčast tolmun:   V tistem hipu so dospeli do mesta, kjer se tik vasi Brodov suče ravno pod potjo globoko, zeleno virje  (I. Tavčar)

vírman   in  virmán -a m ( ȋ; ȃ fin.
1. prenos sredstev z ene proračunske postavke na drugo:   upravni organ je zagotovil potrebna sredstva z virmanom
2. pisno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; prenosni nalog :   podpisati virman ; z virmanom nakazati plačilo

vírmanski   in  virmánski -a -o prid. ( ȋ; ȃ )
nanašajoč se na virman:   gotovinski in virmanski promet / virmansko plačevanje / virmanski nalog  prenosni nalog

virmírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin.  prenesti določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika:   virmirati milijon evrov
// prenesti sredstva z ene proračunske postavke na drugo:

virológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za virologijo:   virolog in bakteriolog

virologíja   -e ž ( ȋ )
veda o virusih:   strokovnjak za virologijo

virolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na virologijo:   virološke raziskave / virološki laboratorij

viroslôvje   -a s ( ȏ )
nauk o (znanstvenih) virih:   načela viroslovja / pravno viroslovje

viróza   -e ž ( ọ̑ )
bolezen, ki jo povzročajo virusi:   zdraviti virozo ; viroza krompirja

virózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na virozo:   virozna rastlina / virozne bolezni  virusne bolezni

vírštanjčan   -a m ( ȋ )
vino iz okolice Virštanja:   prisegal je na virštanjčana ; avtohtoni virštanjčan ; žganje z virštanjčanom / beli, rdeči virštanjčan

virtuálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki je, deluje, poteka v računalniškem okolju ali na internetu in posnema resničnost:   virtualni ogled ; virtualni prostor ; virtualni sprehod po galeriji, muzeju / virtualna davčna asistentka ; virtualna knjižnica, pisarna, trgovina, učilnica ; virtualne organizacije / virtualni prijatelji ; virtualni svet ; virtualna podoba ; virtualna realnost  navidezna resničnost ; virtualno življenje
2. knjiž. mogoč , potencialen :   videti v drevescu virtualno drevo / virtualni učinek
♦ 
fiz.  virtualni premik  namišljeni majhen premik iz ravnovesne lege, kot ga dopuščajo vezi ; virtualna slika  navidezna slika ; žel.  virtualna dolžina proge  dolžina proge, katere vzponi in krivine so preračunani v vodoravne in ravne odseke

virtualizácija   -e ž ( á )
prenos česa v računalniško okolje z namenom posnemati resničnost:   virtualizacija strežnikov ; podpora virtualizaciji ; področje virtualizacije ; orodja za virtualizacijo

virtualizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ rač.
narediti, da kaj obstaja, deluje, poteka v računalniškem okolju in posnema resničnost, zlasti dejansko opremo, programe:   virtualizirati nabor ukazov, operacijski sistem ; virtualizirati pomnilnik, računalnik, vhodno-izhodne enote / naš svet in naše izkušnje se vse bolj virtualizirajo

virtuálnost   -i ž ( ȃ )
knjiž. možnost , potencialnost :   prehod iz virtualnosti v realnost

virtuóz   -a m ( ọ̑ )
kdor do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene:   pianist se razvija v virtuoza ; kitarski, klavirski, violinski virtuoz
// ekspr., navadno s prilastkom  kdor v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh:   košarkarski virtuoz / virtuoz jezika, verza

virtuózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene:   virtuozen pianist, umetnik / virtuozni gibi ; virtuozna roka
// ekspr.  ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh:   virtuozen smučar / virtuozen diplomat / virtuozen poznavalec jezika  zelo dober
// ki kaže tako obvladovanje:   virtuozna igra / virtuozna skladba / ekspr.  virtuozno znanje

virtuózinja   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene:   koncert znane virtuozinje / virtuozinja na violino
// ekspr., navadno s prilastkom  ženska, ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh:   virtuozinja v tenisu

virtuóznost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost virtuoznega:   občudovati pianistovo virtuoznost ; skladba zahteva veliko virtuoznost / ekspr.  virtuoznost košarkarja / virtuoznost igre / drobne virtuoznosti izvajalca / obvladati kaj do virtuoznosti

virulénca   -e ž ( ẹ̑ )
1. med.  sposobnost povzročiti bolezen:   zmanjšati virulenco bacila, bakterije
2. knjiž., ekspr.  sposobnost prevzeti, pridobiti koga:   filozofija na višku svoje virulence

virulénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. med.  sposoben povzročiti bolezen:   bacil kuge je dolgo virulenten ; virulentne bakterije ; pren., ekspr.  fašizem je bil virulentna klica družbe
2. knjiž., ekspr.  sposoben prevzeti, pridobiti koga:   virulenten nazor / virulenten problem  z daljnosežnimi posledicami, nevaren

viruléntnost   -i ž ( ẹ̑ )
1. med.  sposobnost povzročiti bolezen:   virulentnost bacilov
2. knjiž., ekspr.  sposobnost prevzeti, pridobiti koga:   delo je še dolgo po izidu ohranilo svojo virulentnost

vírus   -a m ( ȋ )
1. nav. mn., biol.  zelo majhen organizem, ki se razmnožuje le v živih celicah in povzroča nalezljive bolezni:   virusi se razmnožujejo ; okužiti se z virusi ; prenašalec virusov / bakterijski virusi  bakteriofagi ; človeški, rastlinski virusi ; virus gripe, stekline ; pren., ekspr.  okužiti se z virusom ošabnosti, razvrata
2. rač.  računalniški program, ki se je sposoben razmnoževati in širiti z enega računalnika na drugega, pogosto z namenom povzročati škodo:   v računalniku se je pojavil virus ; iskati, odpraviti virus / računalniški virus

vírusen   -sna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na virus:   virusni delci / virusni laboratorij
2. ki ga povzročajo virusi:   virusne bolezni ; virusna epidemija ; virusna gripa, pljučnica

virusologíja   -e ž ( ȋ )
veda o virusih; virologija

viržínka   -e ž ( ȋ )
tanjša, daljša cigara s slamico, ki se pred kajenjem izvleče:   kaditi viržinko ; havane in viržinke

vís 1   -a m ( ȋ )
šport.  viseči položaj; vesa :   preiti iz visa v stojo ; vis na drogu

vís 2   -- m ( ȋ )
star., v prislovni rabi, navadno v zvezi z v   v višino:   meriti v vis dva metra / rasti v vis in šir
// kvišku , navzgor :   dvigniti koga v vis / pot drži v vis / skakati v vis od veselja
 
nižje pog.  roke v vis  roke kvišku

vis-à-vis 1   tudi  vizaví  [ vizaví prisl. ( ȋ )
pog. nasproti 1 vis-à-vis sedi naš znanec ; kje stanuješ? Vis-à-vis v tisti hiši

vis-à-vis 2   tudi  vizaví  [ vizaví predl. ( ȋ )
pog., z dajalnikom ali rodilnikom nasproti 2 stanovati vis-à-vis gostilne / konkurenčna sposobnost domačega gospodarstva vis-à-vis inozemstvu se manjša

viscerálen   -lna -o prid. ( ȃ )
anat. droboven :   visceralni živci ; visceralne mišice / visceralni organi / visceralni občutki

visélnice   -nic  [ viseu̯nice in viselnice ž mn. ( ẹ̑ )
zastar. vislice :   obesiti tatu na viselnice

visênje   -a s ( é )
glagolnik od viseti:   visenje na vrvi, žeblju / visenje zemljišča / očitati komu pogosto visenje v gostilni

viséti   -ím nedov. , vísel  ( ẹ́ í )
1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj:   svetilka, zavesa visi ; klobuk visi na klinu ; slika visi na steni ; na veji visi roj ; držeč se vrvi, viseti nad prepadom ; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku ; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška ; okrog vratu ji visi ogrlica
 
šport.  viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr.  biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh:   otroci visijo na ograji in opazujejo ; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka ; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi:   prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr.  ta človek bo še visel  bo kaznovan z obešenjem
2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča:   brki mu visijo ; psu visi jezik iz gobca ; od streh visijo ledene sveče ; z oken visijo rože ; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno  sklanjati se / ekspr.  z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore:   skale visijo nad globel
3. biti nagnjen:   drevo, steber nekoliko visi ; viseti v levo / ladja malo visi ; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu  pada, se niža ; travnik precej visi ; položno, strmo viseti / ekspr.  po strmih pobočjih visijo njive  strmo ležijo
4. navadno s prislovnim določilom  biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti :   sipa v vodi lahko visi ; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr.  na nebu visijo težki deževni oblaki
5. ekspr., s prislovnim določilom  biti opazen, viden:   v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh ; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje:   nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. ekspr., s prislovnim določilom  biti, zadrževati se kje:   vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni ; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo:   cele dneve visi na računalniku ; ure in ure visi na telefonu  telefonira
// v zvezi z na   skrbno obdelovati kaj:   visi na vsaki besedi, vsakem stavku ; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. ekspr., v zvezi z med   biti glede na svoje lastnosti vmes med čim:   televizija visi med gledališčem in filmom ; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti:   svet visi med vojno in mirom ; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. ekspr., v zvezi z nad   biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene:   nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. preh., ekspr., v zvezi z na   biti čustveno zelo navezan na koga, kaj:   visi bolj na stricu kakor na očetu ; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji ; zelo visi na otrocih
10. ekspr.  biti negotov:   vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● 
šah. žarg.  figura visi  je v ogroženem položaju ; pog., ekspr.  tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust  da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro ; ekspr.  oči vseh so visele na njem  nepremično, pozorno so ga gledali ; ekspr.  obleka kar visi na njem  je zelo suh ; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr.  njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki  je zelo ogroženo; je zelo bolan ; njegova služba visi na nitki  je zelo negotova ; ekspr.  poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi  zelo pozorno so ga poslušali ; ekspr.  vsa družina visi na njenih ramah  za vso družino mora skrbeti ona ; viseti na vratu ekspr.  gostje so jim ves teden viseli na vratu  bili v breme, nadlego ; ekspr.  policija mu visi na vratu  ga zasleduje, nadzoruje ; nar.  viseti pri gostilničarju  imeti dolg pri njem ; viseti v zraku ekspr.  trditve visijo v praznem, v zraku  so neprepričljive, neutemeljene ; ekspr.  aretacije visijo v zraku  se pričakujejo ; ekspr.  pomlad visi v zraku  opazni so znaki pomladi ; ekspr.  potovanje visi v zraku  še ni gotovo ; nad glavo mu visi Damoklejev meč  je v nenehno preteči nevarnosti ; vulg.  vsi mi že dol visijo  vsi mi že presedajo ; vulg.  njihova zahteva mi dol visi  mi ni prav nič mar

viskáča   -e ž ( á )
zool.  južnoameriški glodavec z zgoraj rdečkasto sivo in spodaj belo, gosto, mehko dlako, Lagostomus maximus:   podzemski rovi viskača ; samica viskača

víski   tudi  whisky -ja  [ víski m ( ȋ )
žgana pijača iz žita:   piti viski ; pijan od viskija / pog.:  dvojni viski  dvojna navadna mera viskija ; elipt.  popiti dva viskija  kozarca viskija / irski, kanadski, škotski viski ; ječmenov, koruzni, rženi viski ; viski s sodo ; kozarec za viski  nizek, proti vrhu razširjen kozarec brez podstavka

viskónt   -a m ( ọ̑ )
1. v Angliji  plemič, za stopnjo nižji od earla ali grofa:   poročiti se z viskontom / dobiti naslov viskont / povišati koga v viskonta
2. grofov sin ali mlajši brat:

viskóza   -e ž ( ọ̑ )
kem.  težko tekoča snov, pridobljena iz celuloze, za izdelovanje umetne svile, celofana:   viskoza zori ; tovarna viskoze

viskózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
1. težko tekoč, židek:   med je viskozen ; viskozna snov ; olje je bolj viskozno kot voda
2. nanašajoč se na viskozo:   viskozno predivo ; viskozna vlakna / viskozna svila / viskozni postopek
3. fiz.  ki se upira pretakanju v ceveh in gibanju teles v njem:   nafta je viskozna
♦ 
psih.  viskozni značaj  po Kretschmerju  značaj, za katerega je značilna previdnost, sumničavost, vztrajnost, neprilagodljivost

viskoziméter   -tra m ( ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje viskoznosti:   vliti tekočino v viskozimeter

viskozitéta   -e ž ( ẹ̑ )
fiz. viskoznost :   viskoziteta barv, lakov, olja

viskóznost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost viskoznega:   viskoznost lepila, medu / meriti viskoznost ; nizka, visoka viskoznost ; viskoznost nafte, plina
♦ 
šport.  mišična viskoznost  lastnost mišic, da se upirajo spreminjanju svoje oblike, mišična židkost

viskóznosten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na viskoznost:   viskoznostna stopnja olja / viskoznostna tabela

vísli   -i ž mn. ( ȋ )
zastar. vislice :   obesiti razbojnika na visli

víslice   -lic ž mn. ( ȋ )
1. priprava iz pokončnega in nanj čelno počez pritrjenega trama za izvrševanje smrtne kazni z obešenjem:   postavljati vislice ; viseti na vislicah / ekspr.  pazi, da ne boš končal na vislicah ; obsoditi koga na smrt na vislicah
// ekspr.  usmrtitev z obešenjem:   izogniti se, uiti vislicam
2. etn.  otroška igra, pri kateri se ugibajo črke neznane besede in se za vsako napako nariše ena poteza shematičnih vislic in obešenca:   igrati se vislice

vísliški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vislice:   visliška vrv / star.  visliški humor  obešenjaški humor

víslo   -a s ( í )
navt.  drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; križ :   privezati jadro na vislo

vis maior   -- --  [ vís májor ž ( ȋ, ȃ )
1. pravn.  nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; višja sila 1 ne izpolniti obveznosti zaradi vis maior ; poplava, suša, spremenjeni predpisi in druge vis maior
2. knjiž., ekspr.  nepremagljiva ovira:   uresničitev načrta je preprečila vis maior: oče

visočánstvo   -a s ( ȃ )
s svojilnim zaimkom  naslov za člane vladarske družine:   njegovo visočanstvo vas bo takoj sprejelo / kot nagovor  vaše kraljevo visočanstvo

visočína   -e ž ( í )
knjiž. višina :   mlaj je presegal visočino stolpa / orel je z visočine planil na zajca / stal je na visočini in se razgledoval  na vrhu, vzpetini
 
knjiž.  niso mogli doumeti njegove moralne visočine  visokosti, vzvišenosti

visòk   -ôka -o prid. , víšji  ( ȍ ó )
1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost; ant. nizek :   visok hrib, steber, zvonik ; visoka gora, hiša, ograja ; visoka trava ; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah ; visoko čelo / biti visoke postave ; visoka pričeska / visok hlebec ; visok sneg / visoki čevlji  čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez ; visoki fižol  fižol z ovijajočim se steblom ; čevlji z visoko peto ; visoko pritličje  pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine:   visok strop ; visoka kljuka ; ni dosegel visokih vej / ekspr.  visoke zvezde / visok let žoge ; visoka gladina vode
// ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino:   visok svet ; visoka planota / publ.  v višjih legah je zapadel sneg  na vrhovih, vzpetinah
2. navadno z izrazom količine  ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko:   izmeriti, kako visoka je hiša ; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta ; ekspr.  bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
// ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor:   dva metra visok skok
3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje:   visoki davki ; visoke cene, obresti ; visoka produktivnost ; visoka starost ; visoka stopnja ; visoka temperatura ; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost  zelo dobra ; dobiti visoko oceno ; izkazovati komu visoko spoštovanje  veliko
// ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam:   visok standard / visoka morala / visoka zavest
// ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri:   dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški ; plačuje višjo najemnino kot lani
4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune:   govoriti, peti z visokim glasom ; visok ton
5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu:   najvišji državni funkcionarji ; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba ; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.:  konferenca na najvišji ravni  konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav ; pogovori na najvišji ravni  pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
// v primerniku  ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu:   višji čini ; višji organi oblasti ; višji uradnik / višji strokovni sodelavec  sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del ; višje sodišče  sodišče druge stopnje
6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost:   to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola  izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
// v primerniku  ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko:   zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola  izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo ; višja šola za zdravstvene delavce
// v primerniku  ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja:   poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole  nekdaj  razredi od petega do osmega razreda osnovne šole ; višja gimnazija  nekdaj  gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
7. ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem:   biti visokega rodu ; visoka družba ; ekspr.  visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
8. glede na možnosti težko uresničljiv:   visoki cilji ; odpovedati se visokim željam
9. ekspr. vzvišen , nevsakdanji :   višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva  plemenita
// domišljav , prevzeten :   visok človek ; visok je in nedostopen ; zaradi uspeha je postal visok
10. v primerniku  ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu:   napredovati v višji razred ; potegovati se za višjo oceno ; dobiti višje priznanje
// biol.  ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln:   višji organizmi ; višje oblike življenja
11. v zvezi visoki c   c tenorskega ali sopranskega glasu:
● 
knjiž.  bil je že visok dan, ko so odšli na pot  bilo je že zelo svetlo ; publ.  tekmovalec je segel po najvišji lovoriki  je zmagal ; ekspr.  to je višja matematika  izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti ; publ., ekspr.  ta izdelek je visoka pesem tehnike  je zelo kvaliteten, dober ; ekspr.  višja sila  nepremagljiva ovira ; v visoka drevesa rado treska  pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ 
agr.  visoka klavnost ; bot.  visoka pahovka  visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius ; višje rastline  rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine ; elektr.  visoka napetost  napetost, ki je višja kot 1000 voltov ; fiz.  visoka frekvenca ; geod.  višja geodezija  geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino ; geogr.  visoko barje  barje, ki je poraslo z mahovjem ; gozd.  visoko redčenje  redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje ; jezikosl.  visoki samoglasniki  samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve ; visoka nemščina  osrednja in južna nemška narečja ; stara visoka nemščina  osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja ; les., tekst.  visoki lesk ; lov.  visoki lov  lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad ; visoka preža  preža na drevesu ; mat.  višja matematika ; meteor.  območje visokega zračnega tlaka ; obl.  visoki ovratnik  ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko ; pravn.  visoki komisar  višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja ; višja sila  nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek ; šol.  višji predavatelj  do 1975  visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova ; šport.  visoki start  start iz stoječega položaja ; visoka šola jahanja  pri dresuri konj  povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora ; tisk.  visoki tisk  tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče ; um.  visoki barok ; visoki relief  relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve ; visoka jedkanica  jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk ; zgod.  visoki srednji vek  obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja ; Visoka porta  do ustanovitve turške republike  sultanova vlada, dvor ; zool.  višji sesalci  sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia

visoko...   ali  visôko...  prvi del zloženk  ( ō )
nanašajoč se na visok:   visokočelen, visokodebeln, visokogorski, visokonapetosten

visokoaktíven   -vna -o prid. ( ȋ )
ki deluje močno, učinkovito, z velikim izkoristkom:   sistem visokoaktivnih točk na dlaneh in stopalih / visokoaktivno humusno gnojilo / visokoaktivni viri sevanja  ki oddajajo veliko količino sevanja

visokodêbeln   -a -o  [ visokodebələn in visokodebəln prid. ( ȇ )
agr.  ki ima visoko deblo:   visokodebelno sadno drevje

visokoenergétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki daje veliko energije:   visokoenergetsko gorivo

visokofrekvénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na visoko frekvenco:   visokofrekvenčno območje sprejemnika / visokofrekvenčni tok

visokogórje   -a s ( ọ̑ )
geogr.  visok gorski svet:   planinske postojanke v visokogorju ; visokogorja in sredogorja

visokogôrski   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na visokogorje:   visokogorski pašniki / visokogorske rastline / visokogorski kras ; visokogorski svet  gorski svet, navadno nad zgornjo gozdno mejo

visokokakôvosten   -tna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na visoko kakovost:   visokokakovosten izdelek ; visokokakovostne storitve ; visokokakovostno jeklo ; naravni pogoji za visokokakovostna vina

visokokalóričen   -čna -o prid. ( ọ́ )
ki ima veliko kalorij:   visokokalorični napitek ; visokokalorična hrana, pijača / visokokalorično kurivo

visokokrílec   -lca m ( ȋ )
aer. visokokrilnik :   izdelovati visokokrilce

visokokrílnik   -a m ( ȋ )
aer.  letalo s krili ob zgornjem robu trupa:   visokokrilnik in nizkokrilnik

visôkokvalificíran   -a -o prid. ( ō-ȋ )
v zvezi visokokvalificirani delavec   delavec na delovnem mestu, za katero je potrebna srednješolska izobrazba:   vodstveni in visokokvalificirani delavci

visokoletèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
knjiž.  glede na možnosti zelo težko uresničljiv:   postavljati si visokoleteče cilje ; visokoleteče ideje ; visokoleteča pričakovanja

visokoločljív   -a -o prid. ( ī í )
ki ima visoko ločljivost:   visokoločljivi televizijski sprejemnik ; visokoločljivi zaslon ; visokoločljiva kamera / visokoločljiva slika

visokoločljívosten   -tna -o prid. ( í )
ki ima visoko ločljivost:   visokoločljivostni televizijski sprejemnik ; visokoločljivostni zaslon ; snemanje v visokoločljivostnem formatu / predvajanje visokoločljivostnih vsebin

visokoméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ knjiž.
1. domišljav , prevzeten :   visokomeren človek / visokomeren odnos do ljudi
2. vzvišen , nevsakdanji :   visokomerna ideja ; visokomerna pesniška izpoved

visokomérnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž. domišljavost , prevzetnost :   motila jih je njegova nedostopnost in visokomernost

visokomolekuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
kem. makromolekulski :   visokomolekularne spojine

visokomôrski   -a -o prid. ( ó )
oceanski :   visokomorske živali / visokomorska plovba / visokomorski ribolov  ribolov na odprtem morju

visokonakláden   -dna -o prid. ( ȃ )
ki ima visoko naklado:   visokonakladni časopis, tabloid ; visokonakladna revija / visokonakladni pisatelj  čigar knjige se prodajajo v visoki nakladi

visokonapétosten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na visoko napetost:   visokonapetostna napeljava / visokonapetostni daljnovod ; visokonapetostni transformator

visôkonémški   -a -o prid. ( ō-ẹ́ )
jezikosl.  ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih:   visokonemški glasovi

visokonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. dolgonog :   visokonog konj, pes ; visokonoga štorklja

visokonós   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ekspr. domišljav , prevzeten :   postati visokonos ; visokonosa in neprijazna ženska

visokoobčutljív   -a -o prid. ( ī í )
ki hitro zazna ali se odzove na določeno pojavnost, pogoje, spremembe:   visokoobčutljiv senzor ; reševalci so za iskanje uporabljali visokoobčutljive aparature

visokooktánski   -a -o prid. ( ȃ )
teh., v zvezi visokooktanski bencin   bencin, ki ima oktansko število okoli sto:   proizvodnja visokooktanskega bencina

visokopét   in  visokopèt -éta -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima visoko peto:   visokopeti čevlji ; visokopeti škornji

visokopétnik   tudi  visokopêtnik -a m ( ẹ̑; ȇ )
nav. mn., knjiž.  obuvalo z visoko peto:   nosila je črne visokopetnike

visokoprážen   -žna -o prid. ( ȃ )
navadno v zvezi visokopražni program   program za odpravo škodljivih posledic uživanja drog in dosego popolne abstinence:   nekateri odvisniki so vključeni v visokopražni program ; visokopražni program za nekdanje odvisnike ; predstavitev visokopražnega programa / ustanova z visokopražnim programom

visokopritlíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na visoko pritličje:   visokopritlična hiša / visokopritlično stanovanje

visokorásel   -sla -o  [ visokorasəu̯ prid. ( ā á )
visoko raščen:   visokorasli vojaki ; visokoraslo dekle / ekspr.  visokorasla smreka  visoka

visokoróden 1   -dna -o prid. ( ọ̄ )
ki je visokega, plemiškega rodu:   ima visokorodne prednike / v vljudnostnem nagovoru, nekdaj  visokorodni gospod

visokorôden 2   -dna -o prid. ( ó )
ki dobro rodi:   visokorodne sorte pšenice

visokoródnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  visok, plemiški rod:   postavljal se je s svojo visokorodnostjo

visôkost 1   in  visokóst -i ž ( ó; ọ̑ )
1. lastnost, značilnost visokega:   hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti / visokost stropa ; ekspr.  visokost neba / visokost meril / moralna visokost človeka / zastar.:  znan je zaradi svoje visokosti  velikosti ; z visokosti gledati navzdol  z višine
2. ekspr. domišljavost , prevzetnost :   zaradi visokosti je nepriljubljen ; skromnost in visokost
3. knjiž. vzvišenost , dostojanstvenost :   nastopati z visokostjo kraljice / zavedati se notranje visokosti  plemenitosti ; visokost čustev

visokóst 2   -i ž ( ọ̑ )
navadno s svojilnim zaimkom, nekdaj  naslov za visoke posvetne in cerkvene dostojanstvenike:   obiskala jih bo njegova cesarska visokost / kot nagovor  naloga je opravljena, visokost

visokostêbeln   -a -o  [ visokostebələn in visokostebəln prid. ( ȇ )
ki ima visoko, dolgo steblo:   visokostebelne rastline
 
vrtn.  visokostebelna vrtnica  visoko na steblo podlage cepljena vrtnica, ki se oblikuje v krošnjo

visokósten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
1. ekspr. domišljav , prevzeten :   visokostne gospodične / visokosten obraz, pogled
2. knjiž. vzvišen , dostojanstven :   visokostno vedenje vladarice / visokosten duh

visokošólec   -lca m ( ọ̑ )
kdor si pridobiva izobrazbo na visoki šoli:   dijaki in visokošolci

visokošólka   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki si pridobiva izobrazbo na visoki šoli:   dom visokošolk

visokošólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na visoko šolo:   visokošolska mladina / visokošolski predavatelj, učitelj / visokošolski študij ; visokošolska izobrazba

visokotemperatúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na sorazmerno visoke temperature:   pasterizirati mleko po visokotemperaturnem postopku / visokotemperaturno sušenje lesa

visokotláčen   -čna -o prid. ( ȃ )
teh.  nanašajoč se na območje sorazmerno visokih tlakov:   visokotlačna para / visokotlačni parni kotel ; visokotlačna črpalka

visokotónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na visoke tone:   visokotonsko glasbilo
 
rad.  visokotonski lijak  visokotonski zvočnik z lijakastim nastavkom ; visokotonski zvočnik  manjši zvočnik za predvajanje zvokovnih signalov s frekvenco nad 1000 hertzov

visokoúmen   -mna -o prid. ( ú ȗ )
knjiž.  sposoben prodorno misliti:   visokoumen mislec, mož / visokoumna misel

visokozmogljív   -a -o prid. ( ī í )
ki zmore zelo dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije:   visokozmogljiv avtomobil, motor ; visokozmogljiv oddajnik, strežnik ; visokozmogljiva guma

víst   in  whist -a  [ víst m ( ȋ )
angleška igra s kartami za štiri igralce:   igrati vist ; partija vista

vistavizíjski   -a -o prid. ( ȋ )
film.  nanašajoč se na snemanje na filmski trak, ki teče vodoravno skozi kamero, in ustrezno projiciranje na široko platno:   vistavizijski film / vistavizijska tehnika

vístra   -e ž ( ȋ )
trg.  tkanina iz umetne svile:   zavese iz vistre

víš 1   -a m ( ȋ nar. koroško
1. vrh 1 , vzpetina :   nad višem se spreletavajo ptice
2. v prislovni rabi, v zvezi na viš kvišku , navzgor :   noge moli na viš ; na viš pogledati

víš 2   medm. ( ȋ )
pog. vidiš , glej :   viš, to je tista hiša ; viš jo, tam prihaja / viš, kako se imata rada ; viš, vse si uničil / viš ga, ta pa zna;  prim. videti

višáj   -a m ( ȃ )
glasb.  znak za zvišanje tona za pol tona:   napisati višaj

víšanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od višati:   višanje nasipa / višanje cen / višanje rečne gladine / višanje in nižanje glasu

víšati   -am nedov. ( ȋ )
1. delati kaj višje:   višati jez, nasip
2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:   višati cene, davke ; višati proizvodnjo / višati izobrazbeno raven  dvigati
 
glasb.  višati intonacijo  peti ali igrati na višji tonski višini od predpisane

višáva   -e ž ( ȃ nav. ekspr.
1. zelo visoko ležeč svet:   z višave so gledali v dolino ; prvi sneg leži na višavah ; hoditi po planinskih višavah / bela cerkvica na višavi  hribu, gori
2. prostor, ki je zelo visoko nad zemeljsko površino:   zvezde svetijo z višave ; letala se dvigajo v višave ; pesn.  oblaki v sinjih višavah  na nebu
 
rel.  slava Bogu na višavah  v nebesih

višávje   -a s ( ȃ )
obsežnejše območje visokega sveta:   azijska višavja ; valovito višavje / Golansko višavje

višávski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na višavje:   višavski gozdovi / višavski svet

víšek   -ška m ( ȋ )
1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti:   v športni karieri je že dosegel višek ; prenehala je igrati, ko je bila na višku / umetnost ima svoje viške in padce / opera je bila v tem času na višku
// obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti:   nastopil je višek poletja / že davno je prekoračil višek svojega življenja
// stopnja največje intenzivnosti:   v drugem tednu cvetenje doseže višek ; boj je prišel do svojega viška / njegova ustvarjalnost je na višku
2. najboljši dosežek, predstavnik česa:   ta roman je višek v svoji zvrsti / koncert filharmonikov predstavlja višek sezone
3. presežek , ostanek :   prodati viške hrane ; telo oddaja višek toplote / višek delovne sile ; tehnološki višek  presežek delovne sile zaradi naprednejše, izboljšane tehnologije; kdor zaradi spremembe zaposlitvenih potreb podjetja izgubi zaposlitev
4. star. vrh 1 , vzpetina :   z viška je najlepši razgled / steza gre čez višek grebena / ustavili so se na višku klanca
5. star. višina :   skočil je z viška na tla ; ptica je šinila v sinje viške
6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi na višek kvišku , navzgor :   maček drži rep na višek ; dvigniti kaj na višek
● 
ekspr.  udaril ga je, to je višek  izraža ogorčenje ; ekspr.  zanj je višek sreče, če lahko potuje  najbolj je srečen

višína   -e ž ( í )
1. razsežnost v navpični smeri navzgor:   določati, meriti višino česa ; hišo so dozidali v višino / telesna višina ; višina stebra, strehe ; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino ; v kateri višini naj obesim sliko ; stena je po vsej višini obložena z lesom
// oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor:   letalo je doseglo zaželeno višino ; gledati z višine četrtega nadstropja ; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe  v enaki oddaljenosti od tal kot streha
2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri:   določiti višino davka ; temperatura je dosegla določeno višino ; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni
3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino:   pasti z velike višine ; škrjanec je zletel v višino ; v višini,  ekspr.  višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn.  sinje višine  nebo ; pren., ekspr.  sončne višine slave
4. knjiž. vrh 1 , vzpetina :   vojska je zasedla višine okoli mesta ; strme višine ; kresovi na višinah / gorske višine
5. publ., navadno s prilastkom stopnja , raven 2 gledališče je doseglo evropsko višino ; obdržati kondicijo na ustrezni višini ; umetniška višina drame
6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo:   višino glasu uravnavata glasilki ; višina tona
7. lastnost visokega:   občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo ; strah pred višino
● 
pogorje doseže višino dva tisoč metrov  je visoko do dva tisoč metrov ; pog.  letalo je izgubilo višino  leteč se je hitro približalo zemlji ; publ.  nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja  na geografski širini Rta dobrega upanja
♦ 
astron.  geocentrična višina zvezde ; geogr.  absolutna  ali  nadmorska višina  višina kakega kraja nad morsko gladino ; relativna višina  višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke ; mat.  višina  razdalja točke od izbrane osnove ; višina trikotnika  razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika ; šport.  skok v višino  atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri ; teh.  sesalna višina  višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko ; vet.  plečna višina psa  višina, merjena od tal do vrha plečnice

višinomér   -a m ( ẹ̑ )
teh.  priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine:   višinomer je kazal dva tisoč metrov ; nositi s seboj kompas in višinomer

višínski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na višino:   višinski razpon ; višinske mere / izboljšati višinski rekord ; višinska razlika med izlivom in izvirom reke
2. knjiž. gorski , hribovski :   višinski svet / višinska postojanka ; višinsko zdravilišče / višinski zrak ; višinsko podnebje
3. v zvezi višinsko sonce   svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke,  elektr.  kremenova svetilka:   kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem
♦ 
aer.  višinsko krmilo  krmilo, s katerim se spreminja višina leta ; alp.  višinski tabor ; bot.  višinski pas  območje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo ; geod.  višinska točka  stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino ; geogr.  višinska kmetija  kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine ; višinska razlika  razlika med nadmorskima višinama dveh točk ; med.  višinska bolezen  slabost zaradi zredčenega zraka ; meteor.  višinski ciklon ; višinska karta  sinoptična karta za določene nadmorske višine

višje...   prvi del zloženk
za izražanje višje stopnje, mere:   višjegimnazijec, višjeinstančen ; višjevrsten

višjegimnazíjec   -jca m ( ȋ )
nekdaj  učenec višjih razredov osemletne gimnazije:   prireditve višjegimnazijcev

višjeréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je višjega reda, višje stopnje:   višjeredni duševni pojavi / višjeredna popolnost

višješólec   -lca m ( ọ̑ )
nekdaj  učenec višjih razredov osemletne gimnazije:   imeti višješolca za inštruktorja

višješólka   -e ž ( ọ̑ )
nekdaj  učenka višjih razredov osemletne gimnazije:   višješolke in višješolci

višješólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na višje razrede osemletne gimnazije:   višješolsko glasilo
2. nanašajoč se na višjo šolo:   višješolski študenti / višješolska izobrazba  višja izobrazba

víškati   -am nedov. ( ȋ )
nar.  pestujoč dvigovati:   ti si pa vsa očetova; ni čuda, če te je vsako minuto nosil na rokah in te viškal  (F. Bevk)

víšnja   -e ž ( ī )
sadno drevo ali njegov kiselkast dolgopecljati okrogli koščičasti sad:   obirati višnje ; saditi višnje / kompot, liker iz višenj

víšnjev   -a -o prid. ( ī )
1. nanašajoč se na višnjo:   višnjev cvet ; višnjevo drevo / višnjev sok ; višnjevo vino
2. vijoličasto moder:   višnjevi cveti ; višnjeve oči
// knjiž. moder 1 lan ima višnjeve cvete ; višnjevo nebo / biti višnjev od mraza

víšnjevec   -vca m ( í )
1. žganje iz višenj:   natočil jim je višnjevec
2. knjiž.  temno moder poldrag kamen z medeno rumenimi lisami; lazurit , lapis lazuli :   nakit iz višnjevca

víšnjevkast   in  višnjévkast -a -o prid. ( ī; ẹ̑ )
ki ni popolnoma višnjev:   višnjevkast plamen / postal je višnjevkast v obraz  modrikast

víšnjevost   -i ž ( ī )
lastnost višnjevega, vijoličasto modra barva:   višnjevost večernega neba / knjiž.  višnjevost oči  modrina

víšnji   -a -e prid. ( ȋ zastar.
1. vzvišen , plemenit :   višnji smisel življenja ; višnja lepota
2. božji :   višnja moč je ustvarila življenje

víta   -e ž ( ī )
vrtn.  okrasna vzpenjavka z enojnimi ali sestavljenimi listi, Cissus:   gojiti vite

vitálen   -lna -o prid. , vitálnejši  ( ȃ )
1. ki je bistven za ohranjanje življenja:   vitalni organi človeka ; vitalni procesi v telesu ; vitalne funkcije organov ; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč  življenjska
// knjiž.  ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen , osnoven :   vitalni pogoji za delo ; to je za nas vitalno vprašanje
2. sposoben za življenje, obstajanje:   vitalen rod ; vitalna živalska vrsta / vitalna družba ; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna  živa
3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja:   kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen ; vitalna, razgibana osebnost ; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija
♦ 
filoz.  vitalna sila  življenjska sila ; med.  vitalna indikacija za operacijo  zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja ; vitalna kapaciteta pljuč  količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu ; soc.  vitalna statistika  statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva ; šport.  vitalna točka  pri karateju  mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo

vitalíst   -a m ( ȋ )
pristaš vitalizma:   zavračati nazore vitalistov

vitalístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na vitalizem:   vitalistična filozofija ; vitalistična biološka teorija / vitalistični pesnik, pripovednik / vitalistična lirika

vitalitéta   -e ž ( ẹ̑ )
publ. vitalnost :   vitaliteta iglavcev ; vitaliteta naroda / vitaliteta gospodarstva / njegova močna vitaliteta je premagala pasivnost drugih

vitalizácija   -e ž ( á )
glagolnik od vitalizirati:   vitalizacija možganov, telesa ; gel za vitalizacijo in regeneracijo celic / vitalizacija idej, kulture / vitalizacija mesta, obrti, okolja, turizma  prenova, obnova, nov zagon

vitalízem   -zma m ( ī )
1. filoz.  nauk, ki razlaga vse živo z učinkovanjem življenjske sile:   zavračati vitalizem v biologiji ; vitalizem in mehanicizem
2. knjiž.  uveljavljanje, poudarjanje življenjske moči, življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni:   z vitalizmom se bojuje proti dogmatizmu in doktrinarstvu / pesniški, ustvarjalni vitalizem

vitalizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. povzročati, da ima kdo, kaj več življenjske moči, energije:   masaža uravnava, poživlja in vitalizira energetske centre ; vitalizirati telo / vitalizirati vodo
2. delati kaj bolj pestro, zanimivo:   prizadevali so si vitalizirati kulturo

vitálnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  zelo vitalen človek:   težkih nalog so se lotili le največji vitalneži

vitálnost   -i ž ( ȃ )
1. sposobnost za življenje, obstajanje:   razvoj organizma je odvisen od njegove vitalnosti ; sevanje zmanjšuje vitalnost ; biološka, socialna vitalnost osebnosti ; vitalnost čebelje matice / vitalnost družbe, institucij / vitalnost ideje
2. življenjska moč, volja do udejstvovanja:   človek izjemne vitalnosti ; občutek povečane vitalnosti ; vitalnost mladine

vitamín   -a m ( ȋ )
organska snov, potrebna za rast in pravilno delovanje organizma:   obogatiti hrano z vitamini ; vitamini v zelenih delih rastlin ; zboleti zaradi pomanjkanja vitaminov ; potreba po vitaminih
 
med.  vitamin A  in  A vitamin  katerega pomanjkanje povzroča motnje v vidu, rasti ; vitamin C  in  C vitamin  katerega pomanjkanje povzroča skorbut

vitaminizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  dodajati vitamine:   vitaminizirati mleko

vitaminózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
publ. vitaminski :   vitaminozna hrana

vitamínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vitamin:   vitaminska vrednost živil ; vitaminska sestava krme / vitaminski preparat ; vitaminske tablete / vitaminska hrana  bogata z vitamini

vítek   -tka -o prid. , vítkejši  ( ī )
1. skladno raščen in glede na višino primerno ozek, zlasti v pasu:   vitek in velik človek ; vitka ženska ; vitek kot jelka / ima vitko postavo ; vitko telo
2. ki ima glede na višino, dolžino primerno majhen obseg, premer:   vitka smreka ; vitko steblo / vitki prsti ; vitke noge / v pasu je vitka
 
teh.  vitki steber  steber z velikim razmerjem med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino

vítel   -tla  [ tudi vitəu̯ m ( í )
1. naprava, na katero se navija vrv, žica pri dviganju, vlačenju:   z vitlom vleči mrežo na ladjo ; vitel za dviganje bremen / motorni, ročni vitel ; sidrni vitel  za spuščanje in dviganje sidrne verige
2. agr.  priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina:   vpreči konje v vitel ; mlatilnica z vitlom

víteški   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na viteze:   viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska
 
lit.  viteški roman  v visokem srednjem veku  pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov;  od 16. stoletja  pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi ; rel.  viteški red  red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom ; malteški viteški red  viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov ; nemški viteški red  viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov;  nekdaj  viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji
2. knjiž. kavalirski :   viteški priklon ; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika  plemenit, velikodušen

víteštvo   -a s ( ȋ )
1. v srednjem veku  viteški sloj:   vzpon in propad viteštva / zbiranje viteštva za pohod  vitezov
2. viteški naslov:   kraljica mu je podelila viteštvo
3. knjiž. plemenitost , velikodušnost :   občudovali so njegovo viteštvo

vítez   -a m ( ȋ )
1. v srednjem veku  pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca:   biti imenovan za viteza ; vitezi na konjih ; vitezi in oprode / pustolovski vitez
2. plemič, za stopnjo nižji od barona:   kralj ga je povzdignil v viteza
3. rel., navadno s prilastkom  član kakega viteškega reda:   malteški vitezi
4. naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda:   vitez reda hlačne podveze
5. knjiž. kavalir :   plesala je s svojim vitezom
● 
vitezi okrogle mize  v viteških romanih  vitezi v službi britanskega kralja Arturja ; publ.  vitezi črno-belih polj  šahisti ; iron.  vitez žalostne postave  kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje ; ekspr.  srečala je viteza svojih sanj  izredno lepega, dobrega moškega

vítezov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na viteze:   vitezov ščit
♦ 
vrtn.  vitezova zvezda  lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum

víti 1   víjem nedov. ( í )
1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi:   viti mokro brisačo ; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva  sukati / viti prejo  presti / od zadrege je vila prste
2. zvijati :   viti papir / začel si je viti cigareto ; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene ; viti vrv v osmico / viti nit na tulec  navijati
// dajati, polagati okrog česa; ovijati :   viti vence okrog stebrov ; viti si šal okrog glave
3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje:   veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči ; božjast ga je vila  imel je božjastni napad / brezoseb., ekspr.  vilo ga je od smeha  zvijal, pripogibal se je
// kriviti :   viti palice za obroče / ekspr.  revmatizem mu vije prste
4. knjiž. plesti , spletati :   dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
5. ekspr.  povzročati bolečine, težave:   bolezen ga je hudo vila ; protin ga vije / brezoseb.  po trebuhu, v trebuhu ga vije
// povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa:   delo ga vije ; služba ga je prve dni hudo vila
// z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   jeza, strah ga vije ; skrbi ga vijejo
6. ekspr.  močno pihati:   burja vije čez skale ; brezoseb.  vihar ni ponehal, še huje je vilo
7. nar. dolenjsko  hiteti s čim:   vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
● 
star.  sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom  v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme ; nar.  »Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,« je deseti brat vil svojo  (I. Zorec)  vztrajal pri svojem mnenju ; knjiž., ekspr.  pesniku so vili lovorove vence  so ga slavili
♦ 
etn.  kačo viti  otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah

víti 2   víjem nedov. ( ī )
knjiž., ekspr. tuliti , zavijati :   psi so vili okrog hiše

vítica   -e ž ( ī )
tanki brezlistni vejici podoben organ, s katerim se rastlina oprijema opore:   odrezati vitico ; nitasta, tanka vitica ; vitice graha, vinske trte / ornament v obliki stilizirane vitice / vezena vitica
 
bot.  listna vitica  v vitico preobražen list ; stebelna vitica  v vitico preobražen stebelni poganjek

vítičast   -a -o prid. ( ī )
1. ki ima vitice:   vitičast bršljan, grah ; vitičaste rastline
2. podoben vitici:   vitičaste noge pri raku ; vitičasto okrasje

vítičevje   tudi  vitičévje -a s ( ī; ẹ̑ )
1. več vitic, vitice:   močno razraslo vitičevje
2. um.  okras v obliki stiliziranih vitic:   bogato vitičevje krilnega oltarja

vítičje   -a s ( ī )
več vitic, vitice:   rastlina se z vitičjem oprijema opore

vitičnják   -a m ( á )
nav. mn., zool.  majhni morski raki z vitičastimi nogami, ki živijo prirasli na podlago ali kot zajedavci, Cirripedia:   ceponožci in vitičnjaki

vítje   -a s ( í )
1. glagolnik od viti 1 :   vitje vlaken v prejo / vitje telesa
2. tekst.  število zavojev na en meter preje:   izračun vitja

vitkonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima vitke noge:   vitkonoge gazele

vítkost   -i ž ( ī )
lastnost vitkega:   obleka poudarja njeno vitkost ; vitkost postave / vitkost prstov
♦ 
teh.  vitkost profila  razmerje med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino stebra

vitkostás   in  vitkostàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž. vitek :   vitkostasi vojaki ; vitkostasa lepotica

vítla   -e ž ( ȋ )
vitel 1:   vlačiti debla z vitlo

vítlar   -ja m ( ȋ )
delavec pri vitlu:   opraviti izpit za ladijskega vitlarja

vítlati   -am nedov. ( ȋ )
1. mešati z lopatastim vretenom:   vitlati kože
2. rib.  z zamahovanjem s plavutjo, plavutmi odrivati, vrtinčiti:   riba je z repno plavutjo vitlala vodo

vítlo   -a s ( í )
vitel 1:   z vitlom pritegovati in popuščati vrvi

vítlof   tudi  witloof -a  [ vítlof m ( ȋ )
vrtn.  radič z velikimi, krhkimi listi v valjastih glavah, belgijski radič:   saditi vitlof / radič vitlof

vitoróg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki ima zavite rogove:   vitorogi voli

vítra   -e ž ( ȋ )
1. tanek trak lesa:   cepiti, delati vitre ; plesti košare, koše iz viter ; klati palico v vitre ; povezati z vitro ; leskove, vrbove vitre ; šop viter
// knjiž. plast 3 med ilovico so bile vitre gline / glavne vitre duševnosti
2. nar. prekmursko pramen :   dolge vitre las

vitráj   tudi  vitrail -a  [ vitráj m ( ȃ )
um.  v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi, slikano okno:   vitraji gotskih katedral

vítrast   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz viter:   vitrast koš

vitráž   -a m ( ȃ )
vitraj :   gotski vitraži

vitráža   -e ž ( ȃ )
1. knjiž. steklo , šipa :   vitraže v sobi so počile
2. vitraj :   vitraže v katedrali

vitrážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vitraž ali vitražo:   vitražna tehnika / vitražno slikarstvo

vítrih   -a m ( ȋ )
zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic:   vlomilec je z vitrihom odklenil vhodna vrata

vitrína   -e ž ( ȋ )
kos pohištva z eno stekleno steno ali več za razstavljanje, shranjevanje zlasti manjših predmetov:   odkleniti, odpreti vitrino ; hraniti zbirko porcelana v vitrini / muzejske vitrine ; razstavna vitrina
// temu podobna priprava v trgovinah za prikaz prodajnih predmetov:   vitrina z urami in nakitom ; vitrine s slaščicami / hladilna vitrina  z vgrajeno hladilno napravo za hranjenje hitro pokvarljivih živil v trgovini

vitriól   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  žveplova kislina:   iznakaziti komu obraz z vitriolom

vitrít   -a m ( ȋ )
petr.  sestavina premoga brez ohranjene celične strukture:   vitrit in fuzit

vivace   [ viváče prisl. ( ȃ )
glasb., označba za hitrost izvajanja živo :   igrati vivace

vivárij   -a m ( á )
zaprt prostor za gojenje kopenskih, vodnih živali in rastlin:   na šoli so uredili vivarij

vívat   medm. ( ȋ )
knjiž.  naj živi:   vivat svoboda / kot pozdrav  vivat, vivat ; sam.:  trikratni vivat našim športnikom

vívček   -čka m ( ȋ )
lesena pipa s kratko ukrivljeno cevjo:   iztrkati, natlačiti vivček

vívek   -vka m ( ȋ )
zool.  po hrbtu zelenkasto črna močvirska ptica z dolgim črnim čopom; priba :   vivki vivkajo

vivipár 1   -a m , mn. tudi  vivipára s ( ȃ )
zool.  žival, pri kateri se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče, živorodna žival:   proučevati vivipare

vivipár 2   -a -o prid. ( ȃ )
zool. živoroden :   nekatere ribe so vivipare

vivipáren   -rna -o prid. ( ȃ )
1. zool.  pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče; živoroden :   viviparne živali
2. bot.  ki razvije namesto cvetov olistane brstiče:   viviparne rastline

vivisékcija   -e ž ( ẹ́ )
1. rezanje telesa živih živali v raziskovalne namene:   opravljati vivisekcijo ; protestirati proti vivisekciji
2. knjiž. analiza , razčlenjevanje :   intelektualistična vivisekcija ; neprizanesljiva vivisekcija družbe

viviséktor   -ja m ( ẹ́ )
kdor opravlja vivisekcijo:   ugotovitve vivisektorjev

vívkati   -am nedov. ( ȋ )
dajati skovikanju podobne glasove:   pribe vivkajo

víza   -e ž ( ȋ )
pog. vizum :   izdati vizo ; zaprositi za vizo ; veljavnost vize

vizavi   gl. vis-à-vis 1

vizažíst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za ličenje:   priznani vizažist ; profesionalni vizažist ; poklic vizažista ; frizer, stilist in vizažist

vizažístka   -e ž ( ȋ )
strokovnjakinja za ličenje:   vizažistka je senčila veke in poudarila trepalnice ; priznana vizažistka ; profesionalna vizažistka

vizíja   -e ž ( ȋ )
1. vidna zaznava brez stvarne podlage, privid:   doživljati, imeti vizijo ; vizije uživalcev mamil
// zaznava prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov:   verjeti vizijam ; sanjske vizije preteklih, prihodnjih dogodkov ; vizije jasnovidcev
2. notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo, videnje:   vizije so pri njem izrinile logično sklepanje ; preroška vizija pesnika ; vizije atomske vojne / v viziji je videl stroj, ki si ga je zamislil
3. izmišljena, fantazijska podoba (česa):   slikar je ustvaril kompozicijo iz vizij ; fantastična vizija resničnosti v pesmi ; z glasbo upodobiti vizijo morja
4. navadno s prilastkom  predstava o tem, kakšna naj bi kaka stvar (v prihodnosti) bila:   uresničiti je hotel svojo vizijo sveta ; dolgoročna vizija razvoja gospodarstva ; Platonova vizija države
// knjiž. dojemanje , razumevanje :   renesančna vizija človeka ; pesem izraža harmonično vizijo narave
♦ 
psih.  psihedelična vizija ; psiht.  vizija  vidna halucinacija, zlasti religiozno mistična ; rel.  vizija  notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov; videnje

vizíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vizijo:   vizijsko doživljanje / povzdigniti resničnost v vizijsko podobo

vizionár   -ja m ( á )
1. kdor je sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:   štejejo ga med velike filozofe in vizionarje tega stoletja ; idealistični, reformatorski vizionarji ; vizionarji razvoja človeške družbe ; pesnik vizionar
2. knjiž.  kdor je sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnovidec :   napovedi vizionarjev

vizionáren   -rna -o prid. ( ā )
1. sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:   vizionaren pesnik, znanstvenik
// ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:   vizionarna pesem / upodabljati resničnost v vizionarnih podobah ; slikar je ustvaril vizionarno pokrajino / vizionarni cilji, načrti
2. knjiž.  sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnoviden :   dekle je vizionarno / imeti vizionarno moč

vizionárka   -e ž ( á )
1. ženska, ki je sposobna notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:   pesnica vizionarka
2. knjiž.  ženska, ki je sposobna ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnovidka :   napovedi vizionarke

vizionárnost   -i ž ( ā )
lastnost, značilnost vizionarnega:   vizionarnost pesnikov / prehod od vizionarnosti v psihološko analizo

vizionárski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vizionarje ali vizionarstvo:   vizionarsko doživljanje / vizionarski načrti ; vizionarska politika / pripisujejo mu vizionarske sposobnosti  jasnovidne

vizionárstvo   -a s ( ȃ )
notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:   umetniško vizionarstvo ; utopično vizionarstvo / politično vizionarstvo
 
knjiž.  verjame v svoje vizionarstvo  jasnovidnost

vizír   -ja m ( í )
1. naprava za naravnavanje navadno merilnega instrumenta na opazovani predmet, točko:   vizirji na daljnogledih geodetskih instrumentov ; vizir pri fotografskem aparatu
 
voj.  pripomoček iz koncentričnih obročev za namerjanje strelnega orožja na cilj
2. nekdaj  premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz:   spustiti vizir ; šlem z vizirjem
3. premični del čelade, ki varuje obraz:   čelada z mrežastim vizirjem

vizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vizirati:   streljali so brez viziranja ; natančnost viziranja / sposoben je tudi drugačnega viziranja sveta

vizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. naravnavati vizir na opazovani predmet, točko:   vizirati vrh gore
2. knjiž., ekspr. opazovati , obravnavati :   vizirati svet in sebe / vizirati literaturo skozi ideološka očala

vizíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na viziranje:   vizirne priprave
 
arhit.  vizirni križ  priprava v obliki črke T za preprosto umerjanje višin med danimi točkami

vizíta   -e ž ( ȋ )
1. vsakodnevni zdravniški obhod in pregled bolnikov v bolnišnici:   opraviti vizito ; iti na vizito ; pregledati bolnika pri viziti / glavna vizita
2. knjiž.  uradni pregled, preiskava:   izogniti se viziti na meji ; pri hišni viziti najti nedovoljene predmete
● 
zastar.  hoditi na vizite  na obiske

vizitácija   -e ž ( á )
1. rel.  pregled in presoja delovanja kake cerkvene ustanove po določbah cerkvenega prava:   opraviti vizitacijo ; priti na vizitacijo ; škofovska vizitacija
2. knjiž.  uradni pregled, preiskava:   vizitacija sumljivih oseb ; vizitacija zaporov

vizitacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vizitacijo:   vizitacijsko poročilo / vizitacijsko potovanje

vizitátor   -ja m ( ȃ )
rel.  kdor opravlja vizitacijo:   poročilo vizitatorja ; vizitator kartuzij

vizíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vizito:   vizitni zapiski / vizitna obleka  obleka za obiske

vizitírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. rel.  pregledovati in presojati delovanje kake cerkvene ustanove po določbah cerkvenega prava:   župnijo je vizitiral škof
2. knjiž.  uradno pregledovati, preiskovati:   pazniki so vizitirali ležišča jetnikov / doktor ga vizitira

vizítka   -e ž ( ȋ )
1. kartonček z imenom, naslovom lastnika:   dati vizitko ; izmenjala sta si vizitki / vizitka na vratih
// ekspr.  kar kaže lastnosti koga:   lepo pogrnjena miza je vizitka gospodinje
2. enojen ali prepognjen kartonček za krajša sporočila po pošti v kuverti:   prodajati razglednice in vizitke

vizítnica   -e ž ( ȋ )
star. vizitka :   ponudil mu je svojo vizitnico

vizuálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vid, viden:   vizualni vtis ; vizualna predstava ; vizualno zaznavanje / vizualni občutek / vizualni učni pripomočki ; vizualni učinki / vizualni svet / prikazati kaj z vizualnimi sredstvi / vizualni tip človeka  tip človeka, ki si zlasti dobro zapomni to, kar vidi
♦ 
aer.  vizualno letenje  letenje, pri katerem pilot ves čas vidi zemljo in se orientira po objektih na njej ; lit.  vizualna poezija  poezija, ki se izraža z likovno podobo grafičnih znakov in njihove razporeditve

vizualizácija   -e ž ( á )
knjiž.  vizualna predstavitev, upodobitev:   pri vizualizaciji besedila upoštevati avtorjeva navodila

vizualizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  vizualno predstaviti, upodobiti:   vizualizirati pisateljeve misli v filmu / vizualizirati dramsko besedilo  uprizoriti

vizuálnost   -i ž ( ȃ )
sposobnost za vizualno predstavljanje, upodabljanje:   te slike kažejo fotografovo vizualnost / vpliv vizualnosti televizije na njeno popularnost

vízum   -a m ( ȋ )
dovoljenje za prehod čez mejo določene države, vpisano navadno v potnem listu:   izdati vizum ; čakati na vizum / sporazum med državama o odpravi vizumov / pog.  podaljšati vizum  rok veljavnosti vizuma ; žigi vizumov
 
pravn.  izhodni  ki omogoča tujemu državljanu odhod iz države , prihodni  ki omogoča tujemu državljanu prihod v državo , tranzitni vizum  ki omogoča tujemu državljanu prehod čez ozemlje države

vizúra   -e ž ( ȗ )
1. črta od opazovalčevega očesa ali vizirne naprave do opazovanega predmeta, točke:   dolžina vizure
2. knjiž. videnje , vizija :   pisateljeva osebna vizura sveta ; to je samo ena od mogočih vizur problema

víža   -e ž ( ȋ )
1. star. napev :   zapisati, zapomniti si vižo ; zažvižgati vižo znane pesmi ; zlagati viže in besedila
// s prilastkom melodija :   igrati operetne viže ; otožne viže ; plesna viža
2. pog.  krajša, navadno narodno-zabavna skladba:   godci so igrali vižo za vižo ; poslušati poskočne viže in valčke
3. star., v prislovni rabi, v zvezi z na način :   na vse viže se je trudil / na tako ali drugačno vižo se bo rešil
● 
pog., ekspr.  na (vse) mile viže mu je prigovarjal  zelo ; star.  na vsako vižo bo prišel  gotovo

vížar   -ja m ( ȋ )
1. pog.  kdor piše, igra narodno-zabavno glasbo:   polke in valčki domačih vižarjev
2. nar.  (romarski) vojvoda:   izbrali so ga za vižarja

vížati   -am nedov. ( ȋ )
1. pog.  peti, igrati narodno-zabavne pesmi, skladbe:   godci so vižali same vesele
2. zastar. voditi 1 , usmerjati :   orači so vižali konje

vížla   -e ž ( ȋ )
večji lovski pes s kratko dlako, navadno rjave barve:   gojiti nemške ptičarje in vižle / madžarska vižla

vjédati se   -am se nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  zajedati se, prodirati:   rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike  so segale / mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo

vjésti se   vjém se dov. , 2. mn.  vjéste se,  3. mn.  vjedó se  tudi  vjêjo se; vjêj se  in  vjèj se vjêjte se; vjédel se vjédla se,  stil.  vjèl se vjéla se  ( ẹ́ )
knjiž.  zajesti se, prodreti:   prah se vje v obleko / saje so se jim vjedle v roke / jeklene vezi so se mu vjedle v meso / gube so se mu vjedle v obraz / idejna gniloba se je vjedla v svet

vkalkulírati   -am dov. ( ȋ )
ekon.  pri kalkulaciji upoštevati v kakem znesku, vračunati:   vkalkulirati v ceno prometni davek ; vkalkulirati stroške za prevoz ; pren., publ.  vkalkulirati sporočilnost v umetnino

vkápati   -am  in  -ljem dov. ( ā ȃ )
s kapanjem spraviti v kaj:   vkapati zdravilo v uho ; vkapati s kapalko

vkapljáti   -ám dov. ( á ȃ )
s kapljanjem spraviti v kaj:   vkapljati zdravilo v oko

vklàd   vkláda m ( ȁ á star.
1. temelj :   debeli leseni vkladi so se začeli majati
2. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog; tabla :   vrata s hrastovimi vkladi
● 
zastar.  spraviti prtljago v vklad  v ovoj, omot

vkláda   -e ž ( ȃ star.
1. temelj :   v strugo so za mostne vklade zabili debela bruna ; hiša stoji na trdni vkladi
2. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog; tabla :   starinska vrata z izrezljanimi vkladami

vkládati   -am nedov. ( ȃ )
star. vlagati , vstavljati :   vkladati tramove v zidne odprtine / vkladati snope v kozolec

vklápljanje   -a s ( ā )
glagolnik od vklapljati:   vklapljanje peči ; gumb, ročica, stikalo za vklapljanje / vklapljanje tekstilnih oblog v stanovanjske prostore

vklápljati   -am nedov. ( ā )
1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa:   vklapljati električno peč ; vklapljati s stikalom / grelec vklaplja termostat / vklapljati električni tok
 
elektr.  vzpostavljati za krajši čas električno zvezo s stikalom
2. s premikom mehanizma povzročati delovanje kake priprave, stroja:   z ročico vklapljati napravo ; vklapljati zavore
3. knjiž. vključevati , vstavljati :   oblikovalec v opremo rad vklaplja različne materiale / v svoja predavanja pogosto vklaplja razne anekdote

vklenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vkleniti:   vklenitev aretiranca / upirati se vklenitvi v družbene norme

vkleníti   vklénem dov. ( ī ẹ́ )
1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja:   aretirance so vklenili ; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice ; pren.  hoteli so mu vkleniti duha, voljo
// tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje:   led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje  stisnila
// nar.  nadeti jarem:   vkleniti vole / vkleniti v jarem
2. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti :   družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
3. ekspr., v zvezi z v   narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen:   vkleniti nove države v regionalni okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
// spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik:   vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti:   pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
● 
ekspr.  vkleniti koga v zakonski jarem  poročiti ga s kom ; ekspr.  vkleniti v objem  objeti ; ekspr.  mestece so vklenili v obzidje  obdali z obzidjem

vklénjenec   -nca m ( ẹ́ )
kdor je vklenjen:   odpeljati vklenjence

vklénjenost   -i ž ( ẹ́ )
stanje vklenjenega:   vklenjenost kaznjencev / ekspr.  rešiti se vklenjenosti v vsakdanje skrbi / ekspr.  pretirana vklenjenost v družbene norme / ekspr.  vklenjenost v pravilne oblike

vklépati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. dajati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja:   jetnike so vklepali / vklepati v lisice
// tesno obdajati in s tem onemogočati neovirano premikanje:   led vklepa ladjo / množica ga je vklepala z vseh strani
2. ekspr.  delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesnjevati :   ozke razmere ga vklepajo / tekoči trak delavce vklepa / vklepa ga pomanjkanje, strah
3. ekspr., v zvezi z v   delati, povzročati, da je kdo čemu podrejen:   vklepati ljudi v organizacije / vklepati svoje ravnanje v družbene norme
// spravljati v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik:   vklepati koga v odvisnost, pokorščino
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izražati:   pisatelji so vklepali čustva v stroge forme ; vklepati misli v pripovedne klišeje

vklesáti   vkléšem dov. , vklêši vklešíte  ( á ẹ́ )
s klesanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:   vklesati ime, podobo v kamen ; vklesati napis na nagrobnik / ekspr.  kipar je vklesal v umetnino svoja čustva
// ekspr.  narediti, izoblikovati kaj v kaj sploh:   razočaranje je vklesalo v njegov obraz trpke poteze

vklesávati   -am nedov. ( ȃ )
s klesanjem delati, oblikovati kaj v kaj:   vklesavati imena v kamen
// ekspr.  delati, oblikovati kaj v kaj sploh:   težko delo in pomanjkanje vklesavata ostre poteze v njihove obraze

vklíniti se   -im se dov. ( í ȋ )
knjiž.  vriniti se med kaj in s tem to ločiti:   Madžari so se vklinili med Slovane
 
voj.  v ozkem pasu globoko prodreti na sovražnikovo območje zaradi ločitve njegovih enot v obrambi

vkljúb 1   prisl. ( ȗ )
star. navkljub 1 delati kaj komu vkljub

vkljúb 2   predl. ( ȗ )
star., z dajalnikom kljub :   vkljub oviram si je utrl pot v boljše življenje ; vkljub vsemu preudarjanju ni našla izhoda / prijatelja ostaneva vkljub temu

vkljúček   -čka m ( ȗ )
petr.  delec, košček snovi, ki ga rudnina zajame pri nastajanju:   določiti vrste vključkov ; surov magnezij ima mnogo vključkov in primesi
 
metal.  nekovinski delec v kovinski osnovi

vkljúčenost   -i ž ( ȗ )
stanje vključenega:   okvara zaradi predolge vključenosti aparata / pisateljeva vključenost v kulturno življenje / vključenost podjetij v mednarodno trgovino

vključevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vključevati:   tipka za vključevanje / vključevanje električnega toka / vključevanje mladine v društva / vključevanje našega gospodarstva v mednarodno trgovino / organizirati vključevanje priseljencev v tamkajšnje življenje

vključeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa:   vključevati televizijski sprejemnik, ventilator s pritiskom na gumb ; stroj se vključuje in izključuje avtomatsko
 
elektr.  vzpostavljati električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico
2. delati, da postane kaj sestavni del kake enote:   vključevati osvojena ozemlja v svojo državo ; vključevati manjša podjetja v večja
// delati, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti:   vključevati v revijo politične članke / vključevati športno vzgojo v šolsko dejavnost / vključevati rezultate analiz v raziskavo
// imeti za sestavni del:   ta zakon vključuje pravico do samoodločbe / publ.  tak način dela vključuje napake  dopušča, povzroča
3. delati, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti:   vključevati ljudi v društva, stranke ; vključevati otroke v razne izobraževalne ustanove
4. delati, da kdo sodeluje pri kaki dejavnosti:   vključevati v preiskavo nove strokovnjake ; vključevati mladino v raziskovanje javnega mnenja / vključevati novince v delo / vključevati koga v zabavo

vključítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vključiti:   vključitev radijskega sprejemnika, štedilnika ; stikalo za vključitev / vključitev v društvo, odbor / poskrbeti za vključitev bivših obsojencev v družbo / s tem je dosežena vključitev dvorca v pokrajino / vključitev nerazvitih držav v mednarodno trgovino

vkljúčiti   -im dov. ( ú ȗ )
1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa:   vključiti računalnik, likalnik, televizijski sprejemnik ; aparat se vključi s pritiskom na gumb, s stikalom ; grelec se vključi avtomatsko / vključiti električni tok
 
elektr.  vzpostaviti električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico
2. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote:   v podjetje so vključili več novih obratov ; v to občino so vključili še nekaj okoliških vasi / nove borce so vključili v drugo četo
// narediti, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti:   vključiti pomivalni stroj med kuhinjske elemente / vključiti slovensko književnost v evropsko / vključiti rezultate analiz v raziskavo / vključiti v ceno prevoz  všteti ; vključiti v program nekaj pevskih točk  vstaviti
3. narediti, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti:   vključiti koga v športno društvo / vključiti otroke v vzgojno-varstvene ustanove / poskušali so ga vključiti v svojo družbo
4. narediti, da kdo začne sodelovati pri kaki dejavnosti:   vključiti v preiskavo različne strokovnjake ; vključiti v razpravo nove priče / vključiti koga v igro, pogovor

vkljúčno   prisl. ( ȗ )
1. izraža, da je navedeni končni čas vključen v omejeno časovno obdobje:   prošnje je treba oddati do vključno 20. januarja ; tečaj bo trajal od ponedeljka do vključno sobote / publ.  otrokom do vključno dvanajstega leta je vstop prepovedan  do dopolnjenega trinajstega leta
2. izraža, da je kaj upoštevano v kaki količini; skupaj , vred :   na tekmovanju bo vključno z našo reprezentanco sodelovalo petnajst držav / piše se tudi z vejico  odbor šteje dvanajst članov, vključno s predsednikom ; publ.  prenočišče, vključno z zajtrkom, stane petdeset evrov  prenočišče z zajtrkom
// v členkovni rabi  izraža, da se kaj ne izvzema; tudi , celo :   lokal je odprt vse dni vključno v nedeljo / piše se tudi z vejico  raziskava obravnava pojave modernega življenja, vključno javna komunikacijska sredstva

vklòp   vklópa  in  vklôpa m ( ȍ ọ́, ó )
vklopitev :   pregledati napravo pred vklopom ; avtomatski vklop aparata

vklópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vklop ali vklopitev:   vklopna ročica ; štedilnik z avtomatsko vklopno uro ; vklopno stikalo

vklopítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vklopiti:   vklopitev hladilnika ; gumb, stikalo za vklopitev / vklopitev dodatnih motorjev

vklopíti   in  vklópiti -im dov. ( ī ọ̄ )
1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa:   vklopiti električno peč, računalnik ; vklopiti s pritiskom na gumb, stikalo, tipko / vklopiti električni tok
2. s premikom mehanizma povzročiti delovanje kake priprave, stroja:   vklopiti stikalo, zavoro ; vklopiti žago / vklopiti avtomatsko krmarjenje
♦ 
elektr.  vzpostaviti za krajši čas električno zvezo s stikalom ; strojn.  vklopiti sklopko

vklópljenje   -a s ( ọ̑ )
vklopitev :   vklopljenje peči, stroja / vklopljenje električnega toka

vknjížba   -e ž ( ȋ )
1. fin.  zapis poslovnega dogodka v konto:   vknjižba izdaje blaga / pregledati vknjižbe
2. pravn.  dokončni vpis sprememb v zemljiški knjigi na podlagi listin:   vknjižba dolga na posestvo ; vknjižba lastninske pravice novega lastnika

vknjiževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
fin. knjižiti :   sproti vknjiževati naročila

vknjížiti   -im dov. ( í ȋ )
1. fin.  zapisati poslovni dogodek v konto:   vknjižiti izdajo blaga, naročilo / vknjižiti pošiljko / sproti vknjižiti vse izdatke
2. pravn.  dokončno vpisati spremembe v zemljiški knjigi na podlagi listin:   vknjižiti dolg na posestvo ; vknjižiti spremembo lastnika

vkodírati   -am dov. ( ȋ )
vpisati določene podatke, informacije kam v obliki kode:   vkodirati grafične in tekstovne podatke v elektronsko sporočilo ; vkodirati podnaslove v filme / del informacij iz kratkoročnega spomina se vkodira v dolgoročni spomin ; vkodirati si pomemben spomin v zavest

vkomponírati   -am dov. ( ȋ )
knjiž.  narediti, da kaj postane sestavni del česa; vstaviti , vgraditi :   vkomponirati spomenik v naravno okolje / zgodbo je v celoti vkomponiral v roman / v pripoved rad vkomponira osebne spomine

vkòp   vkópa m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od vkopati:   pred vkopom drogov so teren dobro utrdili / čas, določen za vkop čete ; ukaz za vkop
♦ 
grad.  široko korito, izkopano v teren, navadno zaradi graditve prometne poti

vkopáti   vkópljem  tudi  -ám dov. , vkôplji vkopljíte  tudi  vkôpaj vkopájte; vkôpal  ( á ọ́, ȃ )
dati, položiti kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasuti:   vkopati cevi, električne vode
// dati, položiti spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasuti, zlasti zaradi trdnejše namestitve:   vkopati mejnike ; vkopati drog dva metra globoko / sadike za nekaj časa vkopljemo
● 
ekspr.  skrbi so mu vkopale v čelo globoke gube  naredile ; ekspr.  vkopala je svoj obraz v dlani  skrila

vkopávanje   -a s ( á )
glagolnik od vkopavati:   vkopavanje mejnikov / določiti kraj za vkopavanje čete

vkopávati   -am nedov. ( ȃ )
dajati, polagati kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasipati:   vkopavati kanalizacijske cevi, električne vode
// dajati, polagati spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasipati, zlasti zaradi trdnejše namestitve:   vkopavati kole v vinogradu ; vkopavati stebre

vkorákanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vkorakati:   zmagovalce so ob vkorakanju na stadion navdušeno pozdravili

vkorákati   -am dov. ( ȃ )
korakajoč priti v kaj:   nastopajoči so vkorakali v dvorano / vkorakati na stadion
 
ekspr.  tuje čete so vkorakale v deželo  jo zasedle

vkováti   vkújem dov. ( á ú )
1. s kovanjem pritrditi v kaj:   vkovati okrasne obroče na sprednjo stran skrinje ; pren., ekspr.  njegov osorni glas ga je kar vkoval v tla
// s kovanjem narediti v kaj:   vkovati grb, podobo v kovanec
// ekspr.  z zelo močnim vplivom narediti, da kdo ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo:   s prestrogo vzgojo so vkovali vanj pokorščino in ponižnost / vojna leta so vkovala v ljudi strah in nezaupanje
2. nekdaj  s kovanjem narediti, da kaj obdaja roke, noge koga, da se ne more svobodno gibati:   vkovati obsojenca / vkovati komu roke in noge / vkovati upornike v okove / sužnje so vkovali na skupno verigo
3. ekspr.  narediti, povzročiti, da kaj tesno obdaja kaj, navadno kot ovira:   reka je zamrznila in ladjo vkovala v led / huda zima je potok vkovala v led  potok je zamrznil

vkràj   tudi  v kràj prisl. ( ȁ )
star. proč , (v)stran :   bežati, iti, umakniti se vkraj / živeti enolično in vkraj od raznih prireditev / odrezati, odsekati vkraj / to je treba dati vkraj  prenehati se ukvarjati s tem; pospraviti ; golazen vkraj spraviti  pobiti, uničiti ; vkraj vreči  zavreči, odvreči / vkraj, nepridiprav  izgini, s poti
● 
star.  zvezde gredo vkraj  ugašajo ; star.  iti vkraj  spat

vkráju   tudi  v kráju prisl. ( ā )
star., v zvezi biti vkraju   miniti, končati se:   noč bo kmalu vkraju / veseli smo, da je ta nevarnost vkraju
// biti opravljen, končan:   hiteti moram, da bo delo vkraju

vkrcalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za vkrcanje:   počakati na vkrcališču

vkŕcanje   -a s ( )
glagolnik od vkrcati:   določiti kraj in čas vkrcanja ; vkrcanje potnikov ; dovoljenje za vkrcanje / vkrcanje prtljage

vkŕcati   -am dov. ( )
spraviti koga s kopnega na ladjo:   vkrcati potnike / vkrcati izletnike na ladjo ; vkrcati brodolomce v rešilne čolne
// publ.  naložiti, natovoriti (na ladjo):   vkrcati blago, tovor ; topove so že vkrcali

vkrcávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vkrcavati:   vkrcavanje potnikov / vkrcavanje tovora

vkrcávati   -am nedov. ( ȃ )
spravljati koga s kopnega na ladjo:   vkrcavati ujetnike, vojake / vkrcavati na ladjo
// publ.  nalagati, natovarjati (na ladjo):   vkrcavati vojaško opremo, orožje / vkrcavati vodo v čolne

vkrceválec   -lca  [ ʍkərcevau̯ca tudi ʍkərcevalca m ( ȃ )
navt.  delavec, ki skrbi za nalaganje, natovarjanje blaga, tovora na ladjo:   dogovor med ladjarji in vkrcevalci

vkrceválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vkrcevanje:   vkrcevalne naprave / določiti vkrcevalno mesto  vkrcevališče

vkrcevalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za vkrcevanje:   urediti vkrcevališče

vkrcevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vkrcevati:   vkrcevanje potnikov

vkrceváti   -újem nedov. ( á ȗ )
spravljati koga s kopnega na ladjo:   vkrcevati begunce
// publ.  nalagati, natovarjati (na ladjo):   vkrcevati tovor, žito na ladje

vkréber   [ ʍkrebər prisl. ( ẹ̑ )
navkreber :   iti, lesti vkreber

vkríž   prisl. ( í )
star. navzkriž , križem 1 dati, zložiti vkriž
● 
star.  to mi hodi vkriž  povzroča težave

vkúhati   -am dov. ( ú ȗ )
s kuhanjem konzervirati:   vkuhati breskve, češnje, fižol ; vkuhati sadje, zelenjavo za zimo

vkuhávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vkuhavati:   vkuhavanje hrušk, sadja / kozarci za vkuhavanje

vkuhávati   -am nedov. ( ȃ )
s kuhanjem konzervirati:   vkuhavati breskve ; vkuhavati sadje za zimo

vkùp   prisl. ( ȕ )
skupaj :   držati prste vkup ; stiskali so se vkup, da jih ni zeblo / pog.  sklicati, zbrati (se) vkup  sklicati, zbrati (se) / pogosto so bili vkup ; učiti se, živeti vkup s kom / v medmetni rabi:  otroci, vkup, zdaj je pravi čas ; geslo kmečkih upornikov  le vkup, le vkup, uboga gmajna / vse vkup se mu je zdelo smešno
● 
pog., ekspr.  to boš sam zmogel, dosti te je vkup  si velik, močen ; pog.  to ni vse vkup nič  izraža nezadovoljstvo, nestrpnost ; pog.  vsi učenci v razredu držijo vkup  se razumejo, med seboj podpirajo ; pog.  lesti vkup od lakote  biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote ; pog.  denar ti kar vkup leti  ga na lahek način zaslužiš ; pog.  tako sva tudi midva prišla vkup  se spoznala, se zbližala ; pog.  kar boš vkup spravil, ti bodo vzeli  zbral, privarčeval ; pog.  gliha vkup štriha  ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro razumejo

vkúpaj   prisl. ( ȗ )
star. skupaj :   biti, živeti vkupaj ; vkupaj sva hodila v šolo

vkúpe   prisl. ( ȗ )
star. skupaj :   biti, hoditi, živeti vkupe / malo potrpite vsi vkupe

vkúpen   -pna -o prid. ( ȗ )
star. skupen :   vkupno delo / vkupne koristi

vkúpnost   -i ž ( ȗ )
star. skupnost :   delati za dobro vkupnosti / narodna, šolska vkupnost
● 
star.  druži ju veliko vkupnosti  skupnih lastnosti, stvari

vkváčkati   -am dov. ( ȃ obrt.
1. s kvačkanjem vstaviti:   vkvačkati kroge, zvezde v prt
2. s kvačkanjem narediti v kaj:   v isto mesto vkvačkamo dva stebrička

vláča   -e ž ( á )
1. agr.  orodje iz med seboj z verigami ali gibljivimi členi povezanih lesenih ali z železom okovanih prečk za ravnanje zemlje:   z vlačo ravnati brazde
2. mn., nar.  priprava iz skupaj zvezanih vej za spravljanje sena, stelje v dolino:   narediti vlače

vláček   -čka m ( ȃ )
vlakec :   vlaček odpelje čez pol ure / otrok se igra z vlačkom

vláčen   -čna -o prid. ( ā )
star. vlečljiv :   vlačna sredica slabo pečenega kruha / vlačno blago  raztegljivo / vlačen les  prožen, žilav
● 
zastar.  vlačna žival  vlečna žival

vláčenica   -e ž ( ā )
agr.  z zemljo pokrita rozga, ki požene korenine:   razmnoževati trto z vlačenicami

vláčenje   -a s ( á )
glagolnik od vlačiti:   vlačenje ladij / vlačenje hlodov iz gozda / vlačenje po policiji / vlačenje z različnimi branami

vlačílec   -lca  [ wlačilca in wlačiu̯ca; tretji pomen wlačiu̯ca m ( ȋ )
1. vozilo za vleko vozil brez lastnega pogona:   vlačilcu se je med vožnjo odpel priklopnik ; voznik vlačilca
 
voj.  vlačilec topa
2. navt.  ladja za vleko, reševanje ladij:   vlačilec je ladjo spravil v pristanišče ; morski, rečni vlačilec ; krmar vlačilca
3. kdor kaj vleče:   vlačilci vozičkov v rudniku

vlačílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vlačenje ali vlečenje:   vlačilni čoln ; vlačilna vrv
♦ 
agr.  vlačilna motika  motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja ; navt.  vlačilna steza  steza na rečnem bregu za vprego, ki vleče ladjo proti toku ; rib.  vlačilna mreža  mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu

vlačílka   -e ž ( ȋ )
rib.  ribiška ladja, ki vleče vlačilno mrežo:   vlačilka spušča mrežo v vodo
♦ 
teh.  (vrv) vlačilka  vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi; vlečna vrv

vlačíti   in  vláčiti -im nedov. ( ī á )
1. večkrat vleči:   vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr.  za seboj vlači dolgo ogrinjalo  vleče
2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh:   vlačiti s konji / vlačiti hlode
3. ekspr., s prislovnim določilom  spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj:   vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo  jemati ; vlačil je žemljo po rokah  jo preprijemal, prestavljal
4. ekspr.  nositi, zlasti kaj težkega:   težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar  ima, nosi
5. ekspr., s prislovnim določilom  spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve:   dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo  vodi
6. nar. branati :   orati in vlačiti
● 
ekspr.  spet vlači na dan nekdanje doživljaje  se jih spominja, pripoveduje o njih ; star.  vlačiti koga po zobeh  opravljati, obrekovati

vlačljív   -a -o prid. ( ī í )
star. vlečljiv :   testo je vlačljivo

vlačljívost   -i ž ( í )
star. vlečljivost :   vlačljivost krušne sredice

vlačníca   -e ž ( í )
rib.  vlačilna mreža:   lov z vlačnico / mreža vlačnica

vlačník   -a m ( í )
star. vlačilec :   vlačniki in potiskači vozičkov

vlačúga   -e ž ( ú )
1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo:   biti vlačuga ; pristaniška vlačuga
2. slabš.  ženska, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose:   ta vlačuga ga je že večkrat prevarala / kot psovka  vlačuga umazana ; star., kot luteranska psovka za katoličane  vlačuga babilonska
3. mn., nar.  kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino:   na vlačugah je vozil seno

vlačúganje   -a s ( ȗ )
glagolnik od vlačugati se:   pijančevanje in vlačuganje

vlačúgar   -ja m ( ȗ )
1. moški, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo:   vlačugarji in vlačuge
2. slabš.  moški, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose:   bil je vlačugar in pijanec / kot psovka  prekleti vlačugar

vlačúgarica   -e ž ( ȗ )
slabš. vlačuga :   zmerjal jo je z vlačugarico

vlačugáriti se   -im se nedov. ( á ȃ )
slabš. vlačugati se :   brez sramu se vlačugari

vlačúgarski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na vlačuge, vlačugarje ali vlačugarstvo:   vlačugarsko življenje / vlačugarska ženska

vlačúgarstvo   -a s ( ȗ )
dejavnost vlačug ali vlačugarjev:   brezposelno točajko so obsodili vlačugarstva / vsem je bilo znano njegovo vlačugarstvo

vlačúgati se   -am se nedov. ( ȗ )
1. opravljati spolne odnose za plačilo:   ženska se vlačuga
2. slabš.  imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose:   njen mož se vlačuga in pijančuje

vlačúgica   -e ž ( ú )
ekspr. vlačuga :   mlada vlačugica

vlačúlje   -čúlj ž mn. ( ú ȗ )
nar.  kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino:   naložiti seno na vlačulje

vláda   -e ž ( ȃ )
1. organ, ki ima vrhovno izvršilno oblast v državi:   sestaviti vlado ; stranka je zastopana v vladi ; nova vlada ; organi, predsednik vlade / koalicijska vlada  v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank ; socialistična vlada ; začasna vlada / zamenjati vlado
// navadno s prilastkom  najvišji upravni organ v upravni enoti:   deželna, pokrajinska vlada
2. vladanje :   v času vlade zadnjega kralja
● 
zastar.  vzeti komu vlado  oblast ; pog.  vlada v senci  ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah

vladálec   -lca  [ tudi wladau̯ca m ( ȃ )
zastar. vladar :   pravičen vladalec

vládanje   -a s ( ā )
glagolnik od vladati:   parlament sodeluje pri vladanju ; način vladanja

vladár   -ja m ( á )
kdor vlada:   biti, postati vladar ; postaviti koga za vladarja ; mogočen vladar ; oblast vladarja
 
letni vladar  v astrologiji  planet, ki v letu med dvema zaporednima pomladanskima enakonočjema odločilno vpliva na razmere na Zemlji, zlasti vremenske ; preg.  denar je sveta vladar  za denar se vse dobi

vladaríca   -e ž ( í )
ženska, ki vlada:   vladarica je napovedala vojno ; britanska, egipčanska, ruska vladarica ; mogočna, odločna vladarica / nesporna vladarica morij, sveta / ekspr.  bila je vladarica njegovega srca

vladáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. vladati :   kdo vse je že vladaril tej deželi / v kuhinji vladari žena

vladárjev   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vladarja:   vladarjeva oblast / vladarjevo ustoličenje

vladárka   -e ž ( á )
vladarica :   sposobna političarka in pogumna vladarka / absolutna, nesporna vladarka svetovnega smučanja

vladárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vladarje:   vladarska palača / vladarske pristojnosti

vladárstvo   -a s ( ȃ )
star. vladanje :   ljudje še pomnijo čas njegovega vladarstva
// območje vladanja:   veliko vladarstvo

vládati   -am nedov. ( ā )
1. odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v državi:   takrat je vladal kralj ; vladati deželi ; vladati ljudstvu ; absolutistično, parlamentarno vladati ; pren., ekspr.  v hiši je vladal mož ; ljubezen in lakota vladata svetu
2. biti splošno razširjen:   v deželi vlada blagostanje ; nad zapuščeno vasjo je vladal mir ; pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje / med nami je vladalo veselo razpoloženje ; za knjigo je vladalo veliko zanimanje / ekspr.  ko so prišli v mesto, je že vladala noč  bila
3. star. voditi 1 , usmerjati :   vladal je vprežni par konj s hi in bistahor / lastnica z veliko umnostjo vlada hotel
● 
zastar.  spretno vlada z našim jezikom  obvlada naš jezik ; ekspr.  dêli in vladaj!  vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal

vladavína   -e ž ( í )
1. navadno s prilastkom  politična ureditev:   ustavna vladavina je zamenjala absolutizem ; parlamentarna vladavina ; oblika vladavine
2. vladanje :   predsednik je po petnajstih letih vladavine odstopil / zakonitost pomeni zahtevo po vladavini pravice
● 
knjiž.  ni priznal nobene vladavine  oblasti

vláden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vlado:   vladna palača ; vladna ustanova / vladni ukrepi za oživitev gospodarske dejavnosti ; vladna politika / vladna delegacija / vladna koalicija  dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi ; vladna stranka  stranka, ki ima sama ali z drugimi strankami izvršilno oblast

vladíka   -e  tudi  -a m ( í )
1. nekdaj, v črnogorskem okolju  vladar, ki je hkrati predstojnik cerkvenoupravne enote svoje države:   vladika je sklical posvetovanje na Cetinju / vladika Njegoš
2. vznes. škof :   sprejem pri vladiki

vladikovína   -e ž ( í )
vznes. škofija :   sedež vladikovine

vládin   -a -o prid. ( ȃ )
vladen :   podpirati vladine odločitve

vládinovec   -vca m ( ȃ )
zastar.  pristaš vlade:   kot vladinovec je govoril nemško

vladohlépen   -pna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki hlepi po vladanju:   vladohlepen človek

vladohlépnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  lastnost človeka, ki hlepi po vladanju:   očitati komu vladohlepnost

vladožêljen   -jna -o prid. ( é ē )
knjiž.  željen vladanja:   domišljav in vladoželjen človek

vladožêljnost   -i ž ( é )
knjiž.  lastnost človeka, željnega vladanja:   storiti kaj iz vladoželjnosti

vlága   -e ž ( á )
manjša količina tekočine, zlasti vode, na površini česa, v čem:   vlaga prodira, pronica skozi steno ; vlaga se širi v parket ; navzeti se vlage ; izločati, sprejemati, vpijati vlago ; prepereti od vlage ; biti občutljiv za vlago ; zaščititi stavbo pred talno vlago / ekspr.  v očeh je začutil vlago  solze
// vodna para v zraku:   zrak je nasičen z vlago / zračna vlaga
♦ 
fiz.  higroskopska vlaga  ki jo vpije snov iz zraka ; meteor.  absolutna vlaga  množina vodne pare na 1 m 3 zraka ; relativna vlaga  razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi

vlagálec   -lca  [ wlagau̯ca tudi wlagalca m ( ȃ )
1. delavec, ki vlaga:   vlagalec sadja v zaboje
2. vlagatelj :   vlagalec je dvignil svoj denar / vlagalec pritožbe

vlagálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vlaganje:   vlagalna priprava / vlagalni sistem

vlagálka   -e  [ wlagau̯ka tudi wlagalka ž ( ȃ )
delavka, ki vlaga:   v tiskarni opravljati delo vlagalke

vlagálnik   -a m ( ȃ )
teh.  priprava za vlaganje:   vložiti pole v vlagalnik tiskarskega stroja
 
agr.  vlagalnik gnoja  del pluga za spravljanje raztrošenega gnoja v brazdo

vláganje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vlagati:   vlaganje filma v aparat / vlaganje sadja ; kozarci za vlaganje / vlaganje prihrankov v delnice / povečati vlaganja v kmetijstvo ; investicijsko vlaganje / vlaganje ribjega zaroda

vlagátelj   -a m ( ȃ )
kdor vlaga:   izplačati vlagateljem obresti / obvestiti vlagatelja o postopku ; vlagatelj pritožbe / podatki so vzbudili zanimanje tujih vlagateljev

vlagáteljica   -e ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki vlaga:   vlagateljice v delnice ; sredstva zasebnih vlagateljic / vlagateljica je dopolnila svojo zahtevo ; pritožba vlagateljice ; nastopati kot vlagateljica pobude / dolgoročne tuje vlagateljice ; država kot pomembna, velika vlagateljica

vlágati   -am nedov. ( ȃ )
1. dajati kaj v notranjost česa:   vlagati film v kaseto ; vlagati listke v škatlo / vlagati stekla v okvire / vlagati snope v kozolec
 
rač.  vlagati disketo v disketno enoto
2. dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra:   vlagati gobe, hruške ; vlagati v kis ; vlagati za zimo
3. dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih:   hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci ; vlagati v vložišču
4. dajati denar kam, da se poveča njegova količina:   vlagati prihranke v banko / vlagati denar v delnice
5. uporabljati denar za povečanje premoženja:   veliko vlagati / vlagati denar v nepremičnine
6. ekon.  uporabljati del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog:   vlagati v kmetijstvo, rudarstvo
7. rib.  spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej:   vlagati ribe v zunanje bazene
● 
publ.  vlagati vse sile v kaj  zelo se za kaj truditi, si prizadevati ; publ.  v delo vlagajo veliko truda  pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo

vlagoljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
knjiž.  ki uspeva na vlažnih tleh:   vlagoljubna rastlina

vlagomér   -a m ( ẹ̑ )
meteor.  priprava za merjenje relativne vlage v zraku; higrometer :   vlagomer in toplomer

vlák   -a m ( ȃ )
1. vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče lokomotiva:   vlak (se) iztiri, odpelje ; vlaki se križajo na postaji ; vlak že prihaja,  ekspr.  sopiha ; ujeti, zamuditi vlak ; potovati, voziti se z vlakom ; odhod, prihod vlaka / natovarjati, raztovarjati vlak ; vstopiti v vlak / ekspresni vlak  brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki ; električni, motorni vlak ; lokalni vlak  ki vozi iz središča v določeni manjši kraj ; nagibni vlak  z nagibnim sistemom, ki omogoča, da se zgornji del vagona nagne za osem stopinj ; pospešeni vlak  potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na vseh postajah ; potniški, tovorni vlak / muzejski vlak  vlak iz 19., 20. stoletja, navadno s parno lokomotivo, ki na določenih relacijah vozi v turistične namene
2. večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste:   golobji vlak ; vlak rib / ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih
// ekspr.  večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov:   vlak vozov se premika po cesti / vlak sankarjev se je spustil po pobočju
3. nar.  več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino:   kolovoz je bil zglajen od vlakov / oče z vilami naklada vlak
● 
ekspr.  bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico  nemudoma, takoj ; ekspr.  s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak  izkoristili zadnjo priložnost
♦ 
gled.  vlak  odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme ; voj.  oklepni vlak  z jeklenim oklepom in z orožjem ; žel.  maršrutni vlak  ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora ; mešani vlak  iz potniških in tovornih vagonov ; nabiralni vlak  ki prevaža tovor med postajami ; odpravnik vlakov

vláka   -e ž ( á )
1. star. vlečenje :   mula je bila vajena nošnje, ne pa vlake / pomagati pri vlaki  brananju
2. gozd.  žlebasta vdolbina v tleh za spravljanje lesa do gozdne ceste, skladišča:   po vlakah so spravili hlode k cesti
3. lov.  sled, ki se naredi z vlečenjem uplenjene živali po tleh, da se pes po njej uči iskati obstreljeno žival:   spustiti psa na začetku vlake
4. nar.  več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino:   vpregel se je v veliko vlako sena in jo zvlekel k svislim / povezati veje v vlako

vlákar   -ja m ( ȃ )
ekspr.  kdor se redno vozi z vlakom na delo, v šolo:   v razredu je več vlakarjev

vlákec   -kca m ( ȃ )
1. ekspr.  manjšalnica od vlak:   dvakrat na dan pripelje mimo vlakec / turistični vlakec  vlakec za prevoz turistov
2. igrača, ki predstavlja vlak:   otrok se igra z vlakcem

vlákence   -a  [ wlakənce s ( ā )
manjšalnica od vlakno:   opazovati vlakence pod mikroskopom

vláknast   -a -o prid. ( á )
1. ki je iz vlaken:   vlaknasta snov / vlaknasto meso  z opaznimi, vidnimi vlakni
 
les.  vlaknasta plošča  vlaknena plošča
2. ekspr.  tanek kot vlakno:   vlaknaste korenine

vláknat   -a -o prid. ( ȃ )
1. ki je iz vlaken:   vlaknata plast kokosovega oreha ; vlaknata snov / vlaknato meso  z opaznimi, vidnimi vlakni
 
les.  vlaknata plošča  vlaknena plošča
2. ekspr.  tanek kot vlakno:   vlaknati izrastki

vlaknén   -a -o prid. ( ẹ̄ )
ki je iz vlaken:   vlaknena snov
 
les.  vlaknena plošča  plošča, narejena pod pritiskom iz lesnih vlaken in fenolnih smol, lepil

vlaknénka   -e ž ( ẹ̄ )
les. žarg.  vlaknena plošča:   izdelovanje vlaknenk

vlaknína   -e ž ( ī )
1. vlaknata ogrodna snov rastlinskih celičnih sten:   sadje vsebuje tudi vlaknino ; količina vlaknine v krmi
// teh.  vlaknata snov, ki se uporablja za izdelovanje tekstilnih vlaken, papirja:   predelovati vlaknine ; vlaknina rastlinskega izvora ; izdelava vlaknin / naravne, umetne vlaknine ; poliamidne vlaknine / tekstilne vlaknine
2. biol.  vlaknata snov v strjeni krvi, nastala iz fibrinogena:

vlákno   -a s ( á )
podolgovat, tanek delec snovi kot sestavina
a) prediva, niti, tkanine:   spresti nit iz vlaken ; puliti vlakna iz povesma ; dolga, kratka vlakna ; debelina, dolžina vlaken / bombažna, lanena vlakna ; kemična  umetno narejena iz kemičnih, umetnih ali naravnih snovi , sintetična vlakna  umetno narejena iz kemičnih, umetnih snovi ; kokosova vlakna ; listna, semenska vlakna ; naravna, umetna vlakna / tekstilna vlakna / optično vlakno  tanko upogljivo stekleno vlakno, ki se uporablja za prenos svetlobnega signala
b) rastline, živalskega, človeškega telesa:   rezati meso prečno na vlakna ; žagati les v smeri vlaken
● 
ekspr.  poznati kaj do zadnjega vlakna  zelo dobro ; ekspr.  biti komu do zadnjega vlakna zvest  zelo, popolnoma
♦ 
anat.  mišično vlakno ; živčno vlakno  daljši izrastek živčne celice ; bot.  vlakno  podolgovata celica z olesenelo ali celulozno membrano ; kem.  poliamidna vlakna ; med.  vlakno  podolgovat, tanek tkivni delec ; tekst.  neskončno vlakno  kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile ; steklena vlakna  narejena iz omehčanega stekla

vláknocemènt   -ênta m ( á-ȅ á-é )
z vlakni armirani cement:   vlaknocement je zdravju in okolju neškodljiv ; izdelki, plošče iz vlaknocementa

vláknocemênten   -tna -o prid. ( á-ē )
nanašajoč se na vlaknocement:   vlaknocementni izdelki ; vlaknocementna kritina, plošča

vlaknovína   -e ž ( í )
vlaknina :   uporaba vlaknovin

vlákoven   in  vlakôven -vna -o prid. ( ȃ; ō )
nanašajoč se na vlak:   vlakovni promet / vlakovne zveze
 
žel.  vlakovni odpravnik  delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka ; vlakovna kompozicija  vlak

vlakovódja   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
kdor skrbi za pravilno tehnično sestavo vlaka in vodi osebje:   vlakovodja tovornega vlaka

vlámljanje   -a s ( á )
glagolnik od vlamljati:   zalotiti koga pri vlamljanju ; povzročati ropot z vlamljanjem ; orodje, priprava za vlamljanje

vlámljati   -am nedov. ( á )
s silo, na neustrezen način odpirati kaj zaklenjenega, zapahnjenega:   ne vlamljajte, saj se bo našel ključ ; vlamljati s posebnim orodjem / vlamljati vrata / vlamljati ključavnico
// navadno s prislovnim določilom  s takim odpiranjem prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati:   tatovi navadno ponoči vlamljajo v stanovanja / mladoletniki so vlamljali v avtomobile
// s takim odpiranjem prihajati kam sploh:   vlamljati v lastno hišo, stanovanje

vlás   -ú  in  -a m , mn.  vlasjé  ( ȃ )
zastar. las 1 njegovi vlasje so sivi

vlásovec   -vca m ( ȃ )
med drugo svetovno vojno  pripadnik iz sovjetskih vojnih ujetnikov sestavljenih enot sovjetskega generala Andreja Vlasova, ki se je predal nemškemu okupatorju:   vlasovci so ga ubili ; oddelek vlasovcev

vlastelín   -a m ( ȋ )
knjiž.  zemljiški gospod:   mogočen vlastelin

vlastodŕžec   -žca m ( ȓ )
zastar. oblastnik :   vojaški vlastodržci

vlasúlja   -e ž ( ú )
zastar. lasulja :   nositi vlasuljo
♦ 
zool.  voščena vlasulja  bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami; voščena vetrnica

vláški   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na Vlahe:   vlaška naselbina / krščanski vlaški staroselci
2. zastar. italijanski :   dobro govoriti vlaški jezik

vlát   ž ( ȃ )
nar. prekmursko lat 1 odtrgati vlat / krmiti z vlatmi  s (koruznimi) storži

vlážen   -žna -o prid. , vlážnejši  ( á ā )
1. ki je (delno) pokrit z manjšo količino tekočine, zlasti vode:   vlažen asfalt, tlak ; vlažen od potu, rose
// ki je prepojen z manjšo količino tekočine, zlasti vode:   vlažen robec ; vlažna mivka ; vlažna stena ; perilo je še vlažno
// ekspr. znojen :   obrisati si vlažno čelo ; od strahu vlažne dlani
// ekspr. solzen :   od ganjenosti vlažne oči / odgovarjati z vlažnim glasom
2. ki ima precej vlage:   vlažen gozd, travnik ; zemlja je še vlažna ; vlažna tla / vlažen mraz, veter, zrak / noči so bile precej vlažne / vlažen prostor
// pri katerem padavine presegajo izhlapevanje:   vlažen letni čas, mesec ; vlažno podnebje
3. med.  pri katerem se pojavlja izcedek:   vlažni ekcem ; vlažna gangrena
♦ 
alp.  vlažni plaz  plaz vlažnega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino

vláženje   tudi  vlažênje -a s ( á; é )
glagolnik od vlažiti:   naprava za vlaženje zraka

vlažílec   -lca  [ wlažilca in wlažiu̯ca m ( ȋ )
1. priprava za vlaženje:   uporabljati vlažilec pri likanju ; vlažilec zraka
2. delavec, ki skrbi za vlaženje:   vlažilec tobaka

vlažílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za vlaženje:   vlažilna naprava
 
kozm.  vlažilna krema

vlažílnik   -a m ( ȋ )
priprava za vlaženje:   vlažiti z vlažilnikom

vlážiti   -im  tudi  vlažíti -ím nedov. , vlážil  ( á ȃ; ī í )
delati kaj vlažno:   vlažiti perilo / izhlapevajoča voda vlaži zrak

vlážnost   -i ž ( á )
1. lastnost vlažnega:   vlažnost rok je lahko znak bolezni
2. vlaga :   vlažnost se širi po ometu ; opeka vpija vlažnost iz zemlje / te rastline uspevajo v krajih z zadostno zračno vlažnostjo
♦ 
meteor.  absolutna vlažnost  množina vodne pare na 1 m 3 zraka ; relativna vlažnost  razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi

vlážnosten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na vlažnost:   temperaturne in vlažnostne spremembe / v takih vlažnostnih razmerah žito hitreje zori

vléčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vleko ali vlečenje:   vlečna moč motorja / vlečna ladja ; vlečna žival ; vlečno vozilo / vlečna veriga
♦ 
avt.  vlečna služba  služba, ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil ; gastr.  vlečno testo  testo iz moke, vode in malo maščobe, ki se da zelo tanko razvaljati in razvleči ; rib.  vlečna mreža  mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu ; teh.  vlečna sila ; vlečna vrv ; žel.  vlečna služba  služba, ki skrbi za vleko vlakov

vléčenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od vleči:   vlečenje je težje kot potiskanje ; vlečenje pokvarjenega vozila / vlečenje črt s svinčnikom

vléči   vléčem nedov. , vléci vlécite  in  vlecíte; vlékel vlékla  ( ẹ́ )
1. s silo, usmerjeno proti sebi
a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi:   ena lokomotiva vleče, druga potiska ; vol vleče plug ; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
b) z določenim namenom delovati na kaj:   otrok vleče mater za krilo ; vleči vrv zvonca
2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage:   lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
3. premikati kaj po površini:   vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
4. s črtanjem delati:   vleči črto od pike do pike
5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo:   vleči trsko iz prsta ; vleči zamašek iz steklenice ; vleči prt z mize / ekspr.  vlekel je stvari iz torbe  jemal
6. s prislovnim določilom  s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj:   vleči zavese narazen ; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr.  vleči obleko nase  hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih  vleci
7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
a) večjo, največjo dolžino:   vleči gumijasto cev
b) večjo, največjo površino:   vleči tkanino / vleči testo
8. ekspr.  s težavo nositi:   prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
// z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom  izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi :   kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase:   vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr.  vleči sapo vase  globoko vdihavati
10. ekspr. sesati :   mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
11. ekspr.  piti (alkoholne pijače):   steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog.  rad ga vleče
12. nav. 3. os.  gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati :   hladno vleče ; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče  čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
13. odvajati dim:   ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel ; peč je le začela vleči
14. nav. ekspr.  povzročati, da traja kaj dalj časa:   poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli  prepočasi igrali
15. ekspr., s prislovnim določilom  spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve:   vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran ; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb.  zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
16. ekspr.  zavajati v zmoto, varati:   zdaj me boš še ti vlekel ; pošteno ga je vlekel
17. ekspr.  vzbujati pri kom zanimanje:   grad vleče turiste ; morsko dno ga najbolj vleče
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos:   tako branje me vleče
18. pog. dobivati , prejemati :   za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
19. ekspr., v zvezi z na   imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo:   papir vleče na rumeno ; vino vleče na kislo
20. ekspr.  težko živeti, prebijati se:   kako živite? Vlečemo ; nekako še vlečemo
21. metal.  s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek:   vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
● 
ekspr.  z njegovim prihodom je začel vleči drug veter  razmere so se spremenile ; ekspr.  vsako besedo so morali vleči iz njega  ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati ; ekspr.  spet vleče nekdanje doživljaje na dan  se jih spominja, pripoveduje o njih ; ekspr.  dreto vleči  smrčati ; ekspr.  vleči harmoniko  igrati na harmoniko ; star.  vleči koga skozi zobe, po zobeh  opravljati, obrekovati ; ekspr.  vleči koga za nos  varati ga ; pog.  ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke  žrebali z listki ; ekspr.  komaj vleče noge za seboj  od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi ; ekspr.  nihče te ne bo za lase vlekel tja  te spravljal proti tvoji volji, zelo silil ; star.  nezrelo sadje vleče usta skupaj  povzroča trpek okus ; ekspr.  vleči vodo na svoj mlin  govoriti, delati v svojo korist ; ekspr.  od jutra do noči je vlekel žago  žagal ; ekspr.  vleči na uho, ušesa  prisluškovati ; ekspr.  eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela  zelo delajo, se trudijo ; ekspr.  v teh krajih vlečejo po dolenjsko  govorijo, izgovarjajo ; pog.  motor dobro vleče  deluje ; preg.  besede mičejo, zgledi vlečejo
♦ 
etn.  vleči ploh  šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas ; obrt.  šiv vleče  povzroča gubanje tkanine

vléčka   -e ž ( ẹ̑ )
del svečanega oblačila, navadno ženskega, ki se zadaj vleče po tleh:   pridržala je vlečko z levico ; poročna obleka z vlečko
// ekspr., navadno s prilastkom  kar je temu podobno:   letala so puščala za seboj vlečko dima

vléčkar   -ja m ( ẹ̑ )
kdor nosi, drži vlečko:   vlečkarji so mirno stopali za nevesto

vlečljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast:   vlečljiva sluz ; testo mora biti vlečljivo
 
agr.  vlečljivo vino  vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline

vlečljívost   -i ž ( í )
lastnost vlečljivega:   vlečljivost medu
 
agr.  bolezen vina, pri kateri je vino gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline

vléčnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. žičnica na smučišču, ki vleče smučarje navkreber tako, da drsijo s smučmi po snegu:   vlečnica danes ne obratuje ; postaviti vlečnico ; peljati se z vlečnico ; prenosna vlečnica / smučarska vlečnica
2. rib.  vlačilna mreža:   ribolov z vlečnicami / mreža vlečnica

vlèk   vléka m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od vleči:   vlek mreže po rečnem dnu
2. gibanje, premikanje zraka po kanalih, vodih zaradi razlik v temperaturi, tlaku:   uravnavati vlek ; dober, slab vlek ; vlek v dimniku, jašku / zračni vlek
3. navt.  manjši ladji ali splavu podobno vozilo brez lastnega pogona za prevoz tovora po reki:   vlačilec vleče dva vleka / rečni vlek
♦ 
teh.  naravni vlek  pokončni vlek zaradi razlik v temperaturi ; umetni vlek  povzročen s kako pripravo, ventilatorjem

vléka   -e ž ( ẹ̑ )
1. glagolnik od vleči:   vleka poškodovanega vozila ; vleka s konjem ; vrv za vleko
2. navadno s prilastkom  kar kaj vleče (za seboj):   jadralno letalo se je odpelo od vleke
3. ed., žel., navadno s prilastkom  naprave, ki omogočajo vožnjo vlaka:   dizelska vleka je izpodrinila parne lokomotive ; proga z električno vleko / na tej postaji se vleka menja / služba za vleko

vlekáč   -a m ( á )
rib.  ribič, ki vleče mrežo na obalo:

vlepíti   in  vlépiti -im,  tudi  vlépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
z lepljenjem pritrditi v kaj:   vlepiti fotografije v album

vlépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
z lepljenjem pritrjevati v kaj:   vlepljati slike v zvezek

vlésti se   vlézem se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z lezenjem priti v kaj:   muhe so se vlezle v špranje
2. počasi tekoč, polzeč se razširiti v notranjost česa:   barva se vleze v razpoke ; pren., ekspr.  mraz se vleze v kosti

vlíkati   -am dov. ( ȋ )
z likanjem narediti v kaj:   vlikati gube

vlíti   vlíjem dov. ( í )
1. spraviti kaj tekočega v kaj:   vliti mleko v lonec ; vliti sok, vino v steklenico ; vliti žganje v čaj / vliti alkohol na rano  zliti ; pren.  znanja se ne da kar vliti v glavo
 
teh.  vliti tekočo kovino v formo
2. ekspr.  povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik:   vliti komu pogum ; s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših ; zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev ; s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost / počitek mu je vlil novih moči ; to je vlilo njegovemu srcu miru  ga je pomirilo ; dogodek jim je vlil strah v kosti, srce  jih je prestrašil, vznemiril ; vliti komu tolažbo v srce  ga potolažiti
// povzročiti, da kaj postane značilnost česa:   avtor je vlil v razpravo precej realizma
● 
ekspr.  jabolčnik je kar vlil vase  hitro, v velikih požirkih popil ; ekspr.  vliti občutja v besede  izraziti jih z besedami

vlív   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od vliti:   po vlivu čistila se je cev odmašila
2. med.  odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir :   dati bolniku vliv

vlívanec   -nca m ( ī )
1. mn.  zakuha iz jajc in moke, ki se počasi, v tankem curku vliva v vrelo juho:   narediti vlivance ; testo za vlivance ; prežganka z vlivanci
2. gastr.  jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi:   peči vlivanec ; omlete, prelivi in drugi vlivanci / gnjatni, skutni vlivanci / praženi vlivanec

vlívanje   -a s ( í )
glagolnik od vlivati:   odmašiti cev z vlivanjem čistila ; vlivanje soka v steklenice ; priprava za vlivanje

vlívati   -am nedov. ( í )
1. spravljati kaj tekočega v kaj:   vlivati rum v čaj ; vlivati sok, vino v steklenico ; vlivati staljen svinec, vosek v kalup ; pren.  znanja se ne da vlivati v glavo
2. ekspr.  povzročati, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik:   s svojim ravnanjem je vlival optimizem ; vlivati komu zaupanje v samega sebe / take izkušnje vlivajo razočaranje
● 
ekspr.  pijačo je kar vlival vase  pil je hitro, v velikih požirkih ; ekspr.  ne bi rad vlival pelina v njegovo veselje  z neprijetnostmi kvaril njegovega veselja ; knjiž., ekspr.  znala je vlivati olja na ogenj  koga (še bolj) razburjati, dražiti; (še) poslabševati položaj, odnose

vlívek   -vka m ( ȋ )
1. med.  odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir :   dobiti vlivek / odvajalni vlivek
2. metal.  odprtina ali lijak na zaprti formi za vlivanje staljene kovine:   vliti staljeno jeklo skozi vlivek

vljúden   -dna -o prid. , vljúdnejši  ( ú ū )
ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili:   vljuden človek ; biti vljuden ; zelo vljuden / vljuden nasproti komu
// ki kaže, izraža tako vedenje, ravnanje:   vljudne besede ; vljudna zavrnitev ponudbe ; vljudno vedenje

vljúdnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost vljudnega človeka:   všeč jim je njegova vljudnost ; pretirana vljudnost / iz vljudnosti spregovoriti s kom nekaj besed
// ekspr.  vljudno dejanje, ravnanje:   obdali so ga z mnogimi vljudnostmi

vljúdnosten   -tna -o prid. ( ú )
nanašajoč se na vljudnost:   pozdraviti z vljudnostno kretnjo / izrekla sta si nekaj vljudnostnih fraz
 
pravn.  vljudnostni obisk  neuradni obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih brez določenega namena

vlóga 1   -e ž ( ọ̑ )
1. upodobitev osebe v dramskem delu:   vloga je zelo težka ; igralec se je dobro vživel v vlogo ; igrati glavno, stransko vlogo ; naslovna vloga  po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov ; tenorska vloga ; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
// besedilo take upodobitve:   prepisati vlogo ; znati vlogo na pamet
2. navadno s prilastkom  kar kaj opravlja glede na svoj namen:   vloga šole se spreminja ; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo ; vloga umetnosti v družbi
// publ., z oslabljenim pomenom  izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek:   igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev ; imeti pomembno vlogo pri odločanju  zelo vplivati na odločitev / lastiti si vlogo svetovalca  položaj
● 
pog., ekspr.  to ne igra nobene vloge  to ni važno, je nepomembno ; ekspr.  zmeraj hoče igrati glavno vlogo  biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč ; knjiž.  rad igra vlogo človekoljuba  se dela človekoljubnega
♦ 
gled.  zasesti vlogo  izbrati igralca za določeno vlogo ; karakterna vloga  ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem ; psih., soc.  vloga  posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini

vlóga 2   -e ž ( ọ̑ )
1. listina, s katero se predlaga, prosi ali zahteva postopek pri upravnih ali sodnih organih:   priložiti vlogi potrdilo o plačilu računa ; izročiti vlogo pristojnemu organu ; napisati, odposlati, prejeti vlogo ; odgovor na vlogo
2. v banko vložena denarna sredstva:   dvigniti vlogo ; devizna vloga ; majhna, velika vloga / hranilna vloga  prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja / bančna vloga
♦ 
fin.  nevezana, vezana hranilna vloga ; igr.  igrati za velike vloge  vložke

vlógica   -e ž ( ọ̑ )
nav. ekspr.  manjšalnica od vloga, upodobitev:   vloge in vlogice / igrati neopazne vlogice v filmih

vlòm   vlôma m ( ȍ ó )
glagolnik od vlomiti:   pri vlomu poškodovati ključavnico / vlom vrat / vlom v banko, veleblagovnico

vlómen   -mna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vlom:   različni vlomni načini / vlomno orodje
 
pravn.  vlomna tatvina  tatvina, izvršena z vlomom

vlomílec   -lca  [ wlomiu̯ca in wlomilca m ( ȋ )
kdor vlomi, vlamlja:   prijeti vlomilca ; spreten vlomilec ; sojenje vlomilcem
 
pravn.  prstni odtisi vlomilcev

vlomílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za vlamljanje:   vlomilno orodje

vlomílka   -e  [ wlomiu̯ka in wlomilka ž ( ȋ )
ženska, ki vlomi, vlamlja:   varnostnik je prijel vlomilko ; izurjena vlomilka

vlomílski   -a -o  [ wlomiu̯ski in wlomilski prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vlomilce:   vlomilska skupina / vlomilsko orodje

vlomíti   vlómim dov. ( ī ọ́ )
s silo, na neustrezen način odpreti kaj zaklenjenega, zapahnjenega:   ker niso imeli ključa, so morali vlomiti ; vlomiti s sekiro / grozili so, da bodo vlomili vrata / vlomiti ključavnico
// navadno s prislovnim določilom  s takim odprtjem priti kam, navadno z namenom krasti, ropati:   tatovi so vlomili v banko, samopostrežno trgovino ; v to hišo so večkrat vlomili
// s takim odprtjem priti kam sploh:   ker se je ključavnica zaskočila, so morali v blagajno, skrinjo vlomiti

vlômski   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vlom:   vlomske in požarne nevarnosti ; vlomska tatvina / skleniti vlomsko zavarovanje  zavarovanje (premičnega) premoženja za primer vloma

vlóžek   -žka m ( ọ̑ navadno s prilastkom
1. kar je v kaj vloženo:   prstan s smaragdnim vložkom ; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik ; higienski vložek  vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času menstruacije ; lasni vložek  na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase ; posteljni vložek  podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje ; (zidni) vložek  element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka ; vložek za električno žepno svetilko
2. nav. mn.  priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo:   vložki zmanjšujejo prostornost čevljev ; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje
3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo:   dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek  pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
4. kar se da, vloži v kaj, zlasti za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog:   za solidno hotelsko ponudbo je potreben velik denarni in stvarni vložek v objekt ; finančni, kapitalski vložek v podjetje ; investicijski, sponzorski vložek v raziskave ; vložek države, občine ; vložek podjetja v oglaševanje
5. obl.  v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine:   čipkast vložek za blazino ; tančičen vložek pri obleki
6. igr.  znesek, ki se vloži pri igri na srečo:   podvojiti vložek ; igrati za velike vložke / hazardni vložek
7. pravn.  skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu:   vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek
8. geol.  tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti:   vložki apnenca v flišu
● 
ima precejšen vložek v banki  precejšnjo vlogo
♦ 
elektr.  varovalni vložek  vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem ; gastr.  jušni vložek  kar se že pripravljeno da v juho ; metal.  vložek  količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž ; rib.  vložek  v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej

vlóžen 1   -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vlogo, upodobitev:   naučiti se vložno besedilo

vlóžen 2   -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vlogo, listino:   sestaviti vložno besedilo
♦ 
filat.  vložni album  album z vložljivimi listi ; fin.  vložni listek  obrazec, ki ga izpolni stranka za vložitev denarja ; lit.  vložna pesem  vložnica ; pravn.  vložna številka  številka vložka v zemljiški knjigi ; teh.  vložna zagozda  zagozda, ki se vloži v prilegajoči se utor

vložíšče   -a s ( í )
organizacijska enota v delovni organizaciji ali organu, ki sprejema vloge:   oddati prošnjo v vložišču

vložítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vložiti:   vložitev listine v mapo / vložitev prijave, prošnje / z vložitvijo večjih sredstev v naprave bi izboljšali proizvodnjo

vložíti   -ím dov. , vlóžil  ( ī í )
1. dati kaj v notranjost česa:   vložiti film v fotografski aparat ; vložiti listine v mapo ; vložiti papir v pisalni stroj ; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan ; vložiti steklo v okvir
 
rač.  vložiti podatke, program v računalnik
2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra:   vložiti češnje, kumarice ; vložiti v kozarce ; vložiti ribe v sode ; vložiti za zimo
3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih:   vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču
4. dati denar kam, da se poveča njegova količina:   vložiti denar v banko / vložiti v delnice
5. uporabiti denar za povečanje premoženja:   veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje ; vložiti prihranke v nepremičnine
6. ekon.  uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog:   vložiti v razširjeno reprodukcijo ; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev
7. rib.  spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej:   vložiti postrvi v potok
● 
publ.  vložiti vse sile v kaj  zelo se za kaj potruditi, si prizadevati ; publ.  gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda  so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali ; publ.  v to delo so vložili tisoč ur  za delo so porabili

vložljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vložiti:   plašč z vložljivo toplo podlogo

vlóžnica 1   tudi  vložníca -e ž ( ọ̑; í )
1. lit.  lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi kake osebe:   pisati vložnice / pesem vložnica
2. knjiž.  pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine; kuplet :   vložnica v opernem besedilu

vložníca 2   -e ž ( í )
pravn.  ženska, ki kaj vloži, navadno v pisni obliki, da se sproži postopek pri upravnih ali sodnih organih:   vložnica prošnje

vložník   -a m ( í )
pravn.  kdor kaj vloži, navadno v pisni obliki, da se sproži postopek pri upravnih ali sodnih organih:   napotiti vložnika k pristojnemu organu ; vložnik zahteve
● 
zastar.  sodelovanje vložnikov pri vodenju hranilnice  vlagateljev

vmés   prisl. ( ẹ̑ )
1. izraža položaj med dvema ali več točkami:   zraven hiše stojita hlev in skedenj, vmes je vodnjak ; dati, postaviti kaj vmes ; trava je precej redka, vmes rastejo jagode
2. izraža izvzemanje iz večje količine:   v košari je precej lepih jabolk, vmes pa so tudi gnila ; na trgu je veliko ljudi, vmes so tudi tujci
3. izraža trajanje, potek med prekinitvami kakega dejanja, stanja:   vzpenjali so se in vmes počivali ; bilo je precej hladno, vmes so bile otoplitve
// izraža, da se kaj dogaja med potekanjem drugega dejanja:   lilo je, vmes pa je grmelo in se bliskalo / ekspr.  ne vtikaj se vmes, kadar govorijo odrasli
● 
biti vmes pog.  pojasnil sem jim, kaj je vmes  za kaj gre, v čem je bistvo ; pog.  prosim za čimprejšnji odgovor, ker je vmes stava  ker gre za stavo ; pog.  od takrat je bilo že precej zim vmes  je minilo ; pog., ekspr.  tu ima hudič svoje kremplje vmes  stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta ; ekspr.  povsod ima prste vmes  vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo ; v pravem času poseči vmes  narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa ; pog.  delo bo končal, če ne bo prišlo kaj vmes  če ne bo tega kaj preprečilo ; pog.  zmeraj pride kaj vmes  se zgodi kaj nepričakovanega; kaj prepreči namere, načrte

vmésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je, leži vmes:   vmesne črte ; vmesne pregrade ; tanke vmesne stene / izstopiti na vmesni postaji
2. ki je, traja med dvema časovnima točkama:   vmesno obdobje
3. ki traja, poteka med prekinitvami kakega dejanja, stanja:   vmesni postanki ; vmesne otoplitve, razjasnitve
4. ki je glede na mogoči razpon med spodnjo in zgornjo mejo:   vmesne številke konfekcije / vmesna velikost / vmesni barvni ton
● 
vmesni izdelki  izdelki, namenjeni za nadaljnjo predelavo
♦ 
agr.  vmesni posevek  posevek, ki je sejan obenem z glavnim posevkom in zori hkrati z njim ; vmesni sadež  rastline iste vrste, ki se posadijo med osnovno kulturo ; avt.  vmesni plin  plin, ki se dodaja med prestavljanjem ; biol.  vmesni gostitelj  organizem, v katerem preživi zajedavec določeno razvojno fazo ; bot.  vmesna rast  rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih ; grad.  vmesna lega  tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov ; jezikosl.  vmesni stavek  stavek v drugem stavku, s katerim je skladenjsko povezan ; navt.  vmesna jadra  trikotna jadra, privezana na naponah pri velikih jadrnicah ; pal.  vmesni člen  okamnina, ki povezuje evolucijsko manj popolne organizme z evolucijsko popolnejšimi ; strojn.  vmesni zobnik  zobnik med gonilnim in gnanim zobnikom, ki ohranja enako smer vrtenja gonilne in gnane gredi ; šah.  vmesna poteza  nepričakovana poteza, s katero igralec spremeni predvideni potek igre ; šol.  vmesna ocena ; šport.  vmesni čas  rezultat pri hitrostnem športu, merjen na določenem mestu med potekom tekmovanja

vmesíti   in  vmésiti -im dov. , vméšen  tudi  vmésen  ( ī ẹ́ )
z mesenjem spraviti v kaj:   vmesiti orehe, rozine v testo

vmésje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  vmesni čas, vmesno obdobje:   leta odraščanja so v življenju nekakšno vmesje / vmesja med posameznimi plesi

vmésnik   -a m ( ẹ̑ )
1. elektr.  naprava, ki povezuje dva sicer nezdružljiva sistema ali dva dela istega sistema in omogoča njuno medsebojno delovanje:   tiskalnik je z računalnikom povezan z vmesnikom ; priklop na vmesnik ; gonilnik, priključek za vmesnik ; kartica, modem in vmesnik / digitalni vmesnik
2. rač.  prikaz računalniškega programa na zaslonu, ki uporabniku omogoča delo s programom s pomočjo ikon, menijev:   grafični vmesnik ; spletni vmesnik / programski vmesnik ; nova generacija preglednih uporabniških vmesnikov

vmésniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vmesnik:   vmesniške enote, komponente ; vmesniška kartica / vmesniški program

vmésnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost vmesnega:   vmesnost prostora

vméšati   tudi  vmešáti -am dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z mešanjem spraviti v kaj:   vmešati sladkor med moko ; vmešati razžvrkljano jajce v juho
2. ekspr.  povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem:   ne bi te rad vmešal v to zadevo

vmešávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vmešavati:   vmešavanje moke v vrelo vodo / neprimerno, vsiljivo vmešavanje ; vmešavanje v osebne zadeve drugih / vojaško vmešavanje

vmešávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z mešanjem spravljati v kaj:   vmešavati koruzni zdrob v krop
2. ekspr.  povzročati, da je kdo udeležen pri čem:   ne vmešavaj otrok v te zadeve

vmísliti se   -im se dov. ( í ȋ )
knjiž.  vživeti se:   vmisliti se v položaj, razmere

vmíšljati se   -am se nedov. ( í )
knjiž.  vživljati se:   dobro se vmišlja v otroški predstavni svet

vmontírati   -am dov. ( ȋ )
1. pritrditi, dati stroj, sestavni del v kaj; namestiti , vstaviti :   vmontirati elektromotor v pralni stroj
2. film.  pred dokončno obdelavo vstaviti dodatne posnetke, napise:   poleg igranih prizorov bodo v film vmontirali tudi dokumentarne

vnánjepolítičen   -čna -o prid. ( ȃ-í )
knjiž. zunanjepolitičen :   vnanjepolitične razmere

vnánji   -a -e prid. ( ȃ )
1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji :   vnanji listi popka se odpirajo ; vnanji zidovi ; na vnanji strani kosmat kožuh
// ki je na površini česa:   vnanji žepi ; vnanje poškodbe / vnanji organi
2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča:   vnanji kolobar svetlobe
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen:   vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran
3. ki je na prostem, zunaj stavbe:   urediti vnanji prostor za hišo ; hladen vnanji zrak
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari:   sprejemanje vnanjih vtisov ; vpliv vnanjih razmer na človeka
4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja:   domači in vnanji sovražniki ; državi preti vnanja nevarnost
// ki je v zvezi z drugimi državami:   vnanja trgovina
5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije:   vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja:   vnanji sodelavci
6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna:   vnanji izraz pomiritve ; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja  navidezna, nepristna
7. ki ne zajema človekove duševnosti:   vnanje lastnosti človeka ; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet  materialni, tvarni ; ne meni se za vnanje reči
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa:   kratek vnanji obseg zgodbe
8. nanašajoč se na zunanjost:   mladosten vnanji videz ; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš
9. nar. dolenjsko tuj , nedomač :   bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino
● 
vnanji konj  pri vpreženi živini  desni konj

vnánjost   -i ž ( ȃ )
zunanjost :   njegova vnanjost je izdajala meščana ; pod osorno vnanjostjo je skrival veliko občutljivost ; pivci zanemarjene vnanjosti / soditi ljudi po vnanjosti / lepa vnanjost živali ; vnanjost kamnin / ognil se je opisovanju obraza in drugih vnanjosti

vnánjščina   -e ž ( ȃ )
zunanjščina :   vnanjščina hiše / dobrodušne oči so bile v nasprotju z robato vnanjščino  zunanjostjo

vnaprêj   prisl. ( ē )
1. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati:   vnaprej ne more tega nihče napovedati ; vnaprej obvestiti koga o prihodu ; že vnaprej se veseliti česa / vnaprej določen, namenjen za kaj / kot vljudnostna fraza  za vašo prijaznost se vam že vnaprej zahvaljujemo
2. izraža usmerjenost v prihodnost; (za) naprej :   plačati najemnino vnaprej / vnaprej ne dovolimo več takega početja  v bodoče, v prihodnje

vnaprêjšnji   -a -e prid. ( ē )
1. ki se uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati:   za to je potreben vnaprejšnji dogovor ; vnaprejšnja določitev ; govoriti brez vnaprejšnje priprave ; vnaprejšnje obvestilo, plačilo, soglasje / sklepati po vnaprejšnjih znamenjih  predhodnih
 
šol.  vnaprejšnja habilitacija
2. ki je vnaprej določen, izoblikovan:   lotiti se česa brez vnaprejšnjega načrta

vnaprêjšnjost   -i ž ( ē )
značilnost vnaprejšnjega:   vnaprejšnjost trditev

vnašálec   -lca  [ wnašau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj vnaša, navadno podatke:   na sodišču so povečali normo in zaposlili zunanje vnašalce ; usposobljeni vnašalec

vnašálka   -e  [ wnašau̯ka; drugi pomen wnašalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki kaj vnaša, navadno podatke:   delala je kot vnašalka podatkov na magnetni trak
2. tipka na računalniški tipkovnici za potrditev operacije, ukaza z oznako enter ali return:   pritisniti vnašalko ; potrditi izbor z vnašalko

vnášanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vnašati:   odlok o vnašanju denarja v državo / vnašanje vojaških objektov v splošne zemljevide je prepovedano / vnašanje zastarelih nazorov

vnášati   -am nedov. ( ȃ )
1. z nošenjem spravljati v kaj:   vnašati pohištvo v hišo
2. z določenim postopkom delati, da kaj pride v kaj:   vnašati barvilo v premaz ; vnašati z injekcijsko iglo ; s škropljenjem vnašati v zemljo strupene snovi
 
rač.  vnašati podatke v računalnik
3. s pisanjem, risanjem delati, da kaj postane del česa:   vnašati podatke v tabelo ; vnašati popravke v besedilo / vnašati brzojavke, dopise v poseben zvezek  vpisovati
4. delati, povzročati, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo:   vnašati razdor v skupino ; vnašati zmedo v promet
// delati, povzročati, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo:   vnašati živahnost v gledališko delo / novice vnašajo med ljudi nemir

vnazáj   prisl. ( á )
knjiž.  za nazaj:   opravičiti se vnazaj / vse ve, vnaprej in vnazaj

vnebohòd   -óda  in  vnébohod -a m ( ȍ ọ́; ẹ̑ )
1. rel.  odhod, dvig Kristusa v nebo, nebesa štirideset dni po vstajenju:   apostoli so bili priče vnebohoda
2. v krščanstvu  praznik štirideseti dan po veliki noči:   praznovati vnebohod / odšel je na vnebohod

vnebohóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vnebohod:   vnebohodni obredi / vnebohodne pesmi

vnebôvpijóč   tudi  vnebôvpijòč -óča -e prid. ( ȏ-ọ̄ ȏ-ọ́; ȏ-ȍ ȏ-ọ́ )
ekspr.  zelo velik:   vnebovpijoča krivica ; vnebovpijoča revščina / vnebovpijoča žalitev  zelo huda

vnebovzétje   -a s ( ẹ̑ )
rel., navadno v zvezi Marijino vnebovzetje   vzetje Marije, Kristusove matere, v nebo, nebesa:   verska resnica o Marijinem vnebovzetju

vnéma   -e ž ( ẹ̑ )
velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo:   vnema raste, upada ; izgubljati vnemo ; od vneme je vsa zardela ; lotiti se dela z veliko vnemo / delovna vnema

vnémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vnemati:   vnemanje dračja / vnemanje spopadov na meji / vnemanje za šport / vnemanje mandeljnov

vnemár   tudi  vnémar prisl. ( ȃ; ẹ̑ knjiž.
1. navadno v zvezi s pustiti (puščati)   izraža ravnodušnost, brezbrižnost:   pustiti ljudi vnemar ; pustiti vse vnemar in oditi / pustiti kaj vnemar  ne upoštevati, ne ozirati se na kaj
2. izraža neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost:   vnemar opravljeno delo ; vnemar zapisane besede
● 
star.  biti komu vnemar  biti odveč, biti v napoto ; star.  teh stvari ni jemati vnemar  ni mogoče, ni dobro zanemariti ; star.  to je bilo rečeno kar tako vnemar  brez premisleka, tjavendan;  prim. nemar

vnemáren   tudi  vnémaren -rna -o prid. ( á ā; ẹ̑ star.
1. ravnodušen , brezbrižen :   bil je vnemaren do nevarnosti, ki so mu pretile / odgovarjati z vnemarnim glasom
2. neskrben 1 , malomaren , neprizadeven :   pri vnemarnem gospodarju vse propada
● 
star.  vnemaren potepuh  umazan, zanemarjen ; star.  vnemarna obleka  neurejena ; star.  izogibati se vnemarnih žensk  malovrednih, ničvrednih

vnemárnost   tudi  vnémarnost -i ž ( á; ẹ̑ star.
1. ravnodušnost , brezbrižnost :   vnemarnost za domačo književnost
2. neskrbnost 1 , malomarnost , neprizadevnost :   zaradi vnemarnosti je bil odpuščen ; vnemarnost delavcev

vnémati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti:   otroci so s kremeni vnemali dračje
2. ekspr.  delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:   govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig ; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
3. ekspr.  vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:   njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
4. ekspr., v zvezi z za   povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost:   vnemati kmete za živinorejo

vnések   -ska m ( ẹ̑ )
1. kar se vnese v kaj:   vneski v tabeli kažejo temperature v določenem obdobju ; kontrolirati vneske
2. knjiž.  kar se čemu (pozneje) doda:   motiv o nezvestobi je v tej ljudski pesmi drugoten vnesek / nekateri vneski v romanu so moteči

vnêsti   vnêsem dov. , vnésel vnêsla  ( é )
1. z nošenjem spraviti v kaj:   vnesti prtljago v sobo / vnesti v državo določeno količino denarja
2. z določenim postopkom narediti, da kaj pride v kaj:   vnesti v snov barvilo, lepilo ; vnesti v telo prenašalca bolezni, strup ; z gnojili vnesti v zemljo manjkajoče snovi / vnesti podatke v računalnik
3. s pisanjem, risanjem narediti, da kaj postane del česa:   vnesti v grafikon podatke ; vnesti številke v tabelo / pisar.  vnesti kaj v zapisnik  zapisati ; publ.  stroške za telefonski priključek bo treba vnesti v predračun  jih upoštevati v predračunu
4. narediti, povzročiti, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo:   vnesti spremembe v gospodarstvo
// narediti, povzročiti, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo:   vnesti v tekmo več živahnosti / govorice so vnesle v ljudi nezaupanje

vnéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vnetje:   vnetni izcedek ; vnetna oteklina, rdečina / vnetni proces ; vnetne bolezni

vnétež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  kdor je zelo prizadeven, navdušen za kaj:   vneteži so na mostu ribarili ; mirili so bojevite vneteže ; gledališki vneteži

vnéti   vnámem dov. , vnêmi vnemíte; vnél;  nam.  vnét  in  vnèt  ( ẹ́ á )
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti:   vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. ekspr.  narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:   vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. ekspr.  vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:   vnela ga je njena lepota ; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri  jih je razburila ; vneti komu srce  vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. ekspr., v zvezi z za   povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost:   vneti otroke za risanje, šport

vnética   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. vnetje :   vnetica grla

vnetína   -e ž ( í )
knjiž.  vneti del telesa:   dati obkladek na vnetino

vnetíšče   -a s ( í )
1. kem.  temperatura, pri kateri se določena snov vname:   segreti do vnetišča ; vnetišče lesa ; vnetišče in vrelišče
2. med.  mesto vnetja:   prvotno vnetišče je bilo v pljučih / tuberkulozno vnetišče

vnétje   -a s ( ẹ̄ )
1. glagolnik od vneti:   vnetje bencinskih hlapov / vnetje premalo suhega sena / vnetje koga za predlog / preprečiti vnetje oči
2. bolezensko stanje, pri katerem je del telesa vroč, rdeč, otekel:   zdraviti vnetje ; dolgotrajno, nevarno vnetje ; vnetje ledvic

vnetljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se (rad) vname:   eksplozija vnetljivega plina ; vnetljive snovi, tekočine
2. ekspr.  pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:   vnetljiv človek

vnetljívost   -i ž ( í )
lastnost vnetljivega:   vnetljivost alkohola, lesa ; laboratorijsko preizkušati vnetljivost premogovega prahu / ekspr.  svojo vnetljivost je krotila, kolikor je mogla

vnétost   -i ž ( ẹ̑ )
ekspr.  velika prizadevnost, navdušenost:   začetna vnetost je kmalu minila / vnetost za delo / delali so z veliko vnetostjo

vníc   prisl. ( ȋ )
star. nazaj :   nagniti se vnic / potisniti klobuk vnic / pasti vnic  vznak ; vreči kaj vnic  nazaj čez glavo, ramo
● 
star.  udariti koga z roko vnic  s hrbtno stranjo roke

vnícati   -am nedov. ( ī ȋ knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj:   voda mu je vnicala v čevlje / hladen veter je vnical v kosti
2. pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem:   tak vpliv je vnical tudi v umetnostno zavest naših prednikov

vnìčdévanje   tudi  vnìčdevánje -a s ( ȉ-ẹ́; ȉ-ȃ )
pog. omalovaževanje , podcenjevanje :   polemika brez žalitev in vničdevanja nasprotnika

vníkati   -am nedov. ( ī ȋ knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj:   v čevlje vnika vlaga / v sobo je vnikal ropot s ceste
2. pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem:   tuje navade vnikajo v deželo
3. spoznavati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem; pronikati :   vnikati v zakonitosti fizike

vnikljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. pronicljiv :   vnikljiv raziskovalec / pisati v vnikljivem slogu / vnikljiv glas  visok, rezek

vníkniti   -em dov. ( í ȋ knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini priti skozi kaj ovirajočega v kaj:   črnilo vnikne v papir
2. pomalem, neopazno prodreti v kaj, se razširiti v čem:   nove ideje so vniknile v našo književnost
3. spoznati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem; pronikniti :   vnikniti v bistvo življenja

vníti   vnídem dov. , všèl všlà všlò  tudi  všló  ( í )
star. vstopiti :   vrata se odprejo in on vnide ; vniti v sobo

vníz   prisl. ( ȋ )
star. navzdol :   pogledati vniz ; spustili so se vniz po gozdu

vnòs   vnôsa m ( ȍ ó )
glagolnik od vnesti:   vnos tujega denarja v državo / vnos podatkov v računalnik
♦ 
papir.  vlaknine in druge sestavine, ki se vnesejo v mešanico za izdelavo papirja

vnôsen   -sna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na vnos, vnašanje:   vnosni obrazec ; izpolnjevanje vlog bo potekalo na enajstih vnosnih mestih na območju zavoda / vnosna vrstica ; vnosno polje

vnòv   in  vnôv prisl. ( ȍ; ȏ )
zastar. spet , znova :   vnov razložiti

vnôvič   prisl. ( ȏ )
knjiž. spet , znova :   vnovič mu je nalila kozarec ; vnovič se poročiti, začeti / vnovič in vnovič so se ji zahvaljevali

vnôvičen   -čna -o prid. ( ȏ )
knjiž. ponoven :   vnovičen napad jih ni presenetil ; ob vnovičnem pregledu je bilo vse v redu ; bala se je vnovičnega srečanja z njim

vnôvo   tudi  v nôvo prisl. ( ȏ )
zastar. spet , znova :   vse je vnovo ozelenelo

vnóžati se   -am se nedov. ( ọ̑ )
nar. vzhodnoštajersko, z dajalnikom  ne ljubiti se, ne dati se:   vnoža se mi iti po drva

vnúča   -e ž ( ú )
nav. mn., nar. vzhodnoštajersko onuča , obujek :   flanelaste vnuče

vnučád   -i ž ( ȃ )
star.  več vnukov, vnuki:   veseliti se vnučadi

vnúček   -čka m ( ū )
nav. ekspr.  manjšalnica od vnuk:   razvajati, varovati vnučka

vnúčica   -e ž ( ū )
vnučka :   igrati se z vnučico

vnúčka   -e ž ( ū )
nav. ekspr.  manjšalnica od vnukinja:   varovati vnučko

vnúk   -a m ( ū )
sin sina ali hčere:   varovati vnuka / ekspr.  tega se bodo spominjali še naši vnuki  daljni potomci
♦ 
čeb.  roj iz prvca v istem letu

vnúka 1   -e ž ( ū )
star. vnukinja

vnúka 2   -e ž ( ū )
nar.  (posušena) trava tretje košnje; otavič :   kositi vnuko

vnúkec   -kca m ( ȗ )
vnuček :   ima tri vnukce

vnúkinja   -e ž ( ū )
hči sina ali hčere:   babica in vnukinja

voajerízem   tudi  voyeurizem -zma  [ voajerízəm m ( ī )
nagnjenje k spolnemu uživanju z opazovanjem spolnih odnosov drugih ljudi:   voajerizem in ekshibicionizem
// ekspr.  opazovanje vedenja drugih ljudi, navadno skrivoma:   z internetom je voajerizem dosegel nove razsežnosti

voál   -a m ( ȃ )
tekst.  tančična tkanina iz močno vite preje za ženske večerne obleke, bluze, zavese:   obleka iz enobarvnega voala

vóbče   člen. ( ọ̄ )
star. sploh , nasploh :   vobče lahko trdimo, da je delo dobro / škoda, da si jih vobče povabil / kljub svoji velikosti psica vobče ni napadalna / pisec navede nekaj vobče znanih dejstev  splošno

vóbler   -ja m ( ọ́ )
rib.  vaba v obliki ribice za lovljenje rib z vijačenjem:

vočigled   gl. očigled

vòd   vóda m ( ȍ ọ́ )
1. naprava iz več med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje tekočin, plinov:   napeljati vod ; členasti cevni vodi za namakanje v poljedelstvu / nadzemni vod ; plinski vod  plinovod
2. naprava iz vodnikov in drugih delov za prenos električne energije ali telekomunikacijskih signalov:   graditi, postavljati vode ; drogovi, žice vodov ; popraviti okvaro na vodu / kabelski vod / električni, telefonski vod
 
elektr.  napajalni vod  za dovajanje električne energije porabnikom ; visokonapetostni vod ; elektr., žel.  vozni vod  za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki ; ptt  naročniški vod  od centrale do telefonskega naročnika
3. anat.  cevasta tvorba za iztok izločkov ali pretok kake telesne tekočine:   jetrni, solzni vod ; žolčni vod  žolčevod
4. najmanjša organizacijska enota tabornikov:   ustanoviti, voditi vod
5. voj.  vojaška enota iz več oddelkov:   četa ima tri vode ; komandir voda / minerski, tehnični, zaščitni vod ; vod za oskrbo

vôda   -e  tudi  ž , tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi  vódo  ( ó )
1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa:   voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne ; snov, ki vpija vodo ; bistra, čista, kalna, motna voda ; mrzla, topla voda ; gladina vode ; za vodo neprepustna plast ; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda ; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
// ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu:   voda vre ; čistiti, črpati, greti, natakati vodo ; piti vodo ; sladkati, soliti vodo ; zajemati vodo iz vodnjaka ; kuhati na vodi, v vodi ; potešiti žejo z vodo ; razredčiti mleko z vodo ; postana, sveža voda ; voda za hlajenje motorja ; voda za kuhanje, napajanje, pranje ; kozarec, vedro vode ; poraba vode ; zbiralnik vode / odpadna voda  iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi ; pitna voda ; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda  v kateri so se kuhale (suhe) hruške
2. tudi mn.  ta tekočina kot reka, jezero, morje:   voda dere, klokota, šumlja ; voda izvira pod hribom ; vode naraščajo, upadajo ; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje ; regulirati vode v nižini ; zajeziti vodo ; iti v vodo ; bresti po vodi ; globoka, plitva voda ; žuborenje vode ; mlin na vodo ; ob vodi živeča ptica ; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode ; ribolovna voda  v kateri je dovoljen ribolov ; stoječe vode  naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih ; tekoče vode  naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike ; zdravilne vode / smučanje na vodi  drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln
3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov:   iztisniti vodo iz kumar ; nekateri sadeži imajo veliko vode
4. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč 1 , urin 1 otrok ni mogel zadržati vode ; pregledati vodo / bolniku se voda zapira  ima težave z odvajanjem seča
// vodi podobna telesna tekočina sploh:   voda mu je zalila pljuča ; v kolenu ima vodo
5. navadno s prilastkom  vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože:   dišeča, lasna voda ; kolonjska voda  raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje ; ustna voda ; voda za britje
● 
pog.  voda ima danes majhen pritisk  zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi ; ekspr.  s svojimi nauki jim kali vodo  povzroča zmedo, nejasnost ; ekspr.  napeljevati vodo na svoj mlin  govoriti, delati v svojo korist ; ekspr.  vodo v morje nositi  delati kaj odvečnega, nesmiselnega ; evfem.  tišči ga na vodo  opraviti mora malo potrebo ; ekspr.  načrt je padel v vodo  se ni uresničil ; ekspr.  mnogo vasi je pod vodo  je poplavljenih ; ekspr.  živeti ob kruhu in vodi  zelo slabo, v pomanjkanju ; publ.  stranka plava v desničarskih vodah  je desničarsko usmerjena ; ekspr.  pa smo spet prijadrali v mirnejše vode  položaj, pogovor se je spet pomiril ; publ.  teritorialne vode  teritorialno morje ; ekspr.  ta človek je tiha voda  ne kaže negativnih lastnosti ; ekspr.  članek je povzročil vihar v kozarcu vode  veliko neupravičeno razburjenje ; iti čez devet gorá in devet vodá  v pravljicah  zelo daleč ; ekspr.  še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel  še veliko časa bo minilo ; knjiž.  sta olje in voda  se ne razumeta dobro; se sovražita ; počutiti se kot riba v vodi  ugodno, prijetno ; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo  zelo so ga prizadele, razočarale ; ekspr.  ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra  voda mi kot pijača ne prija ; ekspr.  ne hiti, saj ne gori (voda)  ne mudi se tako zelo ; ekspr.  voda se učisti, ko tri kamne preteče  tekoča voda se zelo hitro učisti ; ekspr.  kri ni voda  s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati ; ekspr.  ta človek ni ne krop ne voda  nima izrazitih lastnosti, značilnosti ; knjiž.  vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije  človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči ; star.  raca na vodi, ta pa zna  izraža začudenje, občudovanje ; preg.  tiha voda bregove dere  na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ 
fiz.  destilirana voda ; anomalija vode  lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto ; gastr.  sladkorna voda  prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb ; geogr.  arteška voda  ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem ; danja, izdanja voda ; mrtva voda  stoječa voda v strugi ali rokavu ; podtalna  ali  talna voda  ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem ; geol.  juvenilna voda  ki nastane iz magme in pride prvič v obtok ; gozd.  kapaciteta tal za vodo  sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo ; kem.  voda  spojina vodika in kisika ; klorirana voda ; kristalna voda  ki je v kristalu vezana na molekule ; mehka voda  ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli ; težka voda  v kateri je težki vodik ; trda voda  ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli ; kozm.  brezova, koprivna voda ; med.  bolnika žene na vodo  prepogosto si mora izpraznjevati mehur ; burova voda  ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline ; med., vet.  plodova voda  ki obdaja plod v maternici ; meteor.  meteorna voda ; min.  mineralna voda  ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi ; petr.  termalna voda  naravna topla ali vroča voda ; pravn.  notranje morske vode  del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji ; nevtralne vode ; strojn.  napajalna voda  ki jo črpalka potiska v parni kotel ; šport.  tekmovanje na divjih vodah  tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki

vodár   -ja m ( á )
1. knjiž.  kdor se ukvarja z vodnogospodarsko dejavnostjo:   zaposliti se kot vodar / poročilo vodarjev s hidrometeorološkega zavoda  hidrologov
2. zastar. vodonosec :   žejni brigadirji so klicali vodarja
3. prodajalec vode:   kupiti vodo pri vodarju

vodarína   -e ž ( ī )
plačilo za porabljeno vodo:   plačati, pobirati vodarino ; nizka, visoka vodarina

vodárna   -e ž ( ȃ )
obrat, ki oskrbuje porabnike s pitno in tehnološko vodo:   povečati, zgraditi vodarno ; mestna vodarna ; vodja vodarne

vodéb   -a m ( ẹ̑ )
zool.  rdečkasto rumena ptica s pokončno pahljačasto perjanico, Upopa epops:

vódec   in  vôdec -dca m ( ọ̑; ó )
star. vodnik 2 vodec je otovoril mulo / oče je njegov vodec

vóden 1   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vod:   vodna dolžina / vodni komandir

vôden 2   -dna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na vodo:   vodna kapljica ; vodna para / vodni izvleček  izvleček, dobljen z vodo ; vodna raztopina / vodni objekt ; vodni števec ; vodni zbiralnik ; vodna črpalka / vodna pipa  v orientalskem okolju  pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo / vodni izvir, tok ; vodna gladina / vodne ptice, rastline / vodni promet ; vodno gospodarstvo / vodno letalo  letalo, ki vzleta in pristaja na vodi; hidroplan ; vodno smučanje  drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln / vodno mesto  večje središče z vodnim parkom, z več vrstami vodne zabave / vodna energija  energija določene količine površinskih vodnih tokov ; vodna moč  moč, ki jo ima vodni tok pri padcu
♦ 
bot.  vodna kreša  vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium ; vodna kuga  vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis ; vodna leča  vodna rastlina z zelo majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna ; elektr.  vodna elektrarna  hidroelektrarna ; fiz.  vodni kalorimeter ; friz.  vodna ondulacija  ondulacija, pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko ; gastr.  vodni žličnik  žličnik iz moke, jajc in vode ; geogr.  vodna jama  kraška jama, v kateri teče voda ; vodno stanje  višina gladine reke, jezera v določenem času glede na povprečje ; grad.  vodni padec  višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo ; kem.  vodni plin  plinasta zmes ogljikovega monoksida in vodika, ki se uporablja kot sintezni in kurilni plin ; vodno steklo  topno steklo ; lov.  vodna perjad  race, gosi ; navt.  (vodna) brazda  sled za ladjo ; vodna črta  ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje ; tovorna vodna črta  ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene ladje ; papir.  vodni znak  v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi ; pravn.  vodno pravo  predpisi o uporabi in zaščiti vod ; strojn.  vodni ris  znak za najnižjo varno višino vodne gladine v parnem kotlu ; vodni stroji  vodne turbine, vodne črpalke ; vodna turbina  turbina, ki spreminja pogonsko energijo vode v mehansko delo ; šport.  vodne smuči ; teh.  vodni plašč  prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje ; vodni stolp  zaprta betonska ali kovinska posoda na betonskem stebru, stebrih za zbiranje, hranjenje vode ; vodna tehtnica  kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege ; vodno kolo  priprava v obliki kolesa z lopatami ali s korci, ki izkorišča vodno energijo za pogon stroja, naprave ; um.  vodna barva  barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil ; zool.  vodni pajek  pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica ; vodni pljučarji ; vodna kokoška  srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim vratom; črna liska ; sam.:, pog.  napravite mi vodno  vodno ondulacijo

vodén 3   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki ima, vsebuje veliko vode:   zgodnje češnje so vodene / voden sneg  mehek, topeč se
2. ki je zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti manj kvaliteten, nekvaliteten:   vodena juha, omaka ; vodeno mleko, vino
// ki je svetle, neizrazite barve:   starka je imela vodene oči / nebo svetlo modre, vodene barve
// ekspr.  vsebinsko prazen:   pogovor je postajal vedno bolj voden
♦ 
gozd.  vodeni poganjek  poganjek, ki zraste iz starega tkiva; bohotivka ; med.  vodeni mehurček  mehurček, napolnjen s serozno tekočino ; um.  vodena barva  barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil

vodénast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben vodi:   vodenast izcedek / vodenasta omaka  redka, vodena

vodénec   -nca m ( ẹ́ )
zastar. vodik

vodenéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr.  zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postajati manj kvaliteten, nekvaliteten:   mleko vodeni
// postajati vsebinsko prazen:   razprava je vodenela / dejavnost je začela vodeneti
● 
ekspr.  jezik se mu zapleta in oči mu vodenijo  postajajo svetle, neizrazite; postajajo vlažne, solzne

vodeníca   -e ž ( í )
1. bolezensko nabiranje tekočine v tkivih ali telesnih votlinah:   imeti vodenico ; umreti za vodenico / pljučna, srčna vodenica
2. agr.  vodena hruška brez okusa in arome:   moštnice in vodenice

vodeníčar   -ja m ( ȋ )
knjiž.  vodeničen človek:   zdraviti vodeničarje

vodeníčen   -čna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na vodenico:   ta človek je vodeničen / vodeničen trebuh / vodenična nabreklost
 
ekspr.  vodenično sporočilo  nabuhlo, nabreklo

vodeníčnik   -a m ( ȋ )
knjiž.  vodeničen človek:   pregledati vodeničnika

vodeníčnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. vodenica :   znaki vodeničnosti

vodeníka   -e ž ( í )
nar.  rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti; mehki osat 1 za prašiče so nabirali vodeniko

vodeníti   -ím nedov. ( ī í )
nav. ekspr.  delati, povzročati, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti:   vodeniti barvo
// delati, povzročati, da kaj postane vsebinsko prazno:   papirnati izrazi vodenijo besedilo / nasprotniki vodenijo reformo

vódenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od voditi, iti:   vodenje bolnika na sprehod / vodenje izstrelkov, raket ; daljinsko vodenje modelov / plansko vodenje gospodarstva / uspešno vodenje podjetja ; kolektivno vodenje ustanove / vodenje oddaje / vodenje mladega človeka / vodenje poslovnih knjig / vodenje žoge

vodénka   -e ž ( ẹ́ )
1. vrtn.  grmičasta lončnica z mesnatimi stebli, suličastimi listi in belimi, rožnatimi ali rdečimi cveti, Impatiens walleriana:   na oknih cvetijo vodenke
2. bot., navadno v zvezi navadna vodenka   v mirni vodi in ob bregovih rastoča trava z drobnimi, navadno rahlo vijoličastimi klaski, Catabrosa aquatica:   loček in vodenka
3. agr.  vodena hruška brez okusa in arome:   za hišo raste vodenka
4. nav. mn., šol. žarg.  vodena, vodna barvica:   barvati z vodenkami

vodenoglávec   -vca m ( ȃ )
med.  kdor ima vodenoglavost:   odstotek vodenoglavcev med novorojenčki

vodenoglávost   -i ž ( á )
med.  čezmerno nabiranje tekočine v lobanjski votlini:   otrok je umrl zaradi vodenoglavosti

vodénost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost vodenega:   vodenost zgodnjega sadja / vodenost mleka / ekspr.  vodenost članka

vôdica   in  vodíca -e ž ( ó; ī )
1. ekspr.  manjšalnica od voda:   v jarku teče vodica ; napiti se čiste, hladne vodice / na čelu se mu nabira vodica  pot
2. kozm.  tekočina za osvežitev in razkužitev kože, zlasti na obrazu; lotion :   po britju uporabljati vodico

vodìč   -íča m ( ȉ í )
1. kdor koga kam vodi:   ker niso poznali poti, so najeli vodiča ; hoditi za vodičem
2. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev:   priskrbeti vodiča za izlet / turistični vodič
3. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih; vodnik 2 kupiti vodič ; dober, zanimiv vodič ; vodič po Ljubljani
4. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani; vodnik 2 knjiga je zanimiv vodič po živalskem svetu

vodíčka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev:   slediti vodički ; poslušati razlago vodičke

vodík   -a m ( ȋ )
gorljiv plin brez barve, vonja in okusa, ki je najlažji med elementi:   spajati se z vodikom ; pridobivanje vodika ; vodik in kisik
 
kem.  prosti vodik  ki ni vezan v spojino ; težki vodik  stabilni težki izotop vodika

vodíkov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vodik:   vodikov plamen / vodikove spojine
 
fiz.  vodikov ion  pozitivno naelektren atom vodika ; kem.  vodikovi halogenidi ; vodikov peroksid ; vodikov sulfid  spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih ; vodikova vez  privlačna sila med molekulami, v katerih je vodikov atom vezan na atom elementa, ki močno privlači elektrone ; voj.  vodikova bomba  bomba velike jakosti, pri kateri so glavna sestavina eksploziva izotopi vodika

vodílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih:   vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj ; vodilno mesto
2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno:   vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki ; vodilna revija / vodilna načela gibanja
3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno:   vodilna pasma kokoši ; koruza in druge vodilne rastline tega območja ; na sliki so vodilne temne barve
4. publ.  ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci:   kolesar se je približal vodilni skupini
// ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci:   vodilno nogometno moštvo
5. teh.  ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri:   vodilni kolut ; vodilni obročki na ribiški palici
♦ 
agr.  vodilna mladika  mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica ; fot.  vodilno število  število, ki označuje jakost bliskovne luči ; geom.  vodilni krog  krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli ; vodilna črta  vodilka ; glasb.  vodilni ton  polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton ; lit.  vodilni motiv  namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu ; pal.  vodilni fosil  fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo ; strojn.  vodilne lopatice  statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično ; žel.  vodilna os  os za vodenje lokomotive po tiru

vodílja   -e ž ( í )
etn.  ženska, ki sodeluje pri pripravljanju, razmeščanju bale in spremlja nevesto k poroki; teta :   nevesta in njena vodilja

vodílka   -e ž ( ȋ )
knjiž.  kar vodi človekovo ravnanje:   častihlepje je bilo njegova vodilka
♦ 
geom.  črta na ploskvi, ki jo sekajo vse tvorilke ploskve ; jezikosl.  beseda, znak, ki opozarja na podobno, sorodno besedo, obliko v slovarju

vodílnica   -e ž ( ȋ )
nav. mn., mont.  leseno vodilo v izvoznem jašku:   montirati vodilnice

vodílnik   -a m ( ȋ )
strojn.  vodilne lopatice kompresorja, turbine, razvrščene v obliki venca:   gonilnik in vodilnik

vodílnost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost vodilnega:   v humoreski je poudarjena vodilnost direktorja / vodilnost nekaterih dednih lastnosti  dominantnost

vodílo   -a s ( í )
1. kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči:   pomagati bolnikom je njegovo edino vodilo ; držati se vodila ; najvišje, življenjsko vodilo ; vodilo pri prirejanju razstav
2. teh.  del naprave, stroja, orodja, po katerem se kaj premika, drsi v določeni smeri:   namazati vodilo ; pritrditi vodilo v tla ; kovinsko vodilo ; vodilo filma ; vodilo iz plastike ; vodilo za vrv ; vodilo pri žagi
3. rač.  snop vodnikov, ki omogoča prenos signalov med enotami računalniškega sistema:   grafična kartica z vodilom PCI-E / podatkovno vodilo ; pomnilniško vodilo
4. agr.  ogrodje, opora za ovijalke in popenjavke:   gojiti maline na vodilih ; lesena, kovinska vodila
5. knjiž. krmilo 2 vodilo avtomobila ; kolo z zarjavelim vodilom
♦ 
adm.  črkovno vodilo  naprava pred valjem mehanskega pisalnega stroja, v katero zadene črkovni vzvod ob udarcu na tipko ; les.  vodilo jarma

vodína   -e ž ( ī )
nar. prekmursko  (velika) voda:   iti do vodine

vodír   -ja m ( í )
nar. vzhodnoštajersko  posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik :   za pas si je obesil vodir

vodítelj   -a m ( ȋ )
1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo:   izbrati, priznati koga za voditelja ; delavski, mladinski voditelji ; voditelj naroda, stranke / voditelj države / duhovni voditelj mladih
2. kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve:   spreten voditelj ; voditelj oddaje o kulturi / voditelj prireditve

vodíteljica   -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki vodi kako skupino, skupnost, organizacijo:   voditeljica gibanja je bila znana pisateljica / opozicijska voditeljica
2. ženska, ki neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve:   voditeljica kviza, oddaje, prireditve
♦ 
agr.  mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha

vodíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na voditelje:   voditeljska priljubljenost ; imeti voditeljske sposobnosti / voditeljski položaj

vodíteljstvo   -a s ( ȋ knjiž.
1. voditeljsko mesto, voditeljski položaj:   bati se za svoje voditeljstvo
2. značilnost voditelja:   voditeljstvo mu je bilo že prirojeno
● 
zastar.  zahvaliti se za prijazno voditeljstvo  vodenje ; zastar.  voditeljstvo šole  vodstvo, ravnateljstvo

vodíti 1   vódim nedov. ( ī ọ́ )
1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto:   strežniki vodijo bolnike na preglede ; voditi goste v hotelske sobe ; voditi kaznjence na zaslišanje ; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev  goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže:   voditi obiskovalce po razstavi ; voditi turiste po mestu
2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri:   voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto:   voditi koga čez trg ; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
3. delati, povzročati, da kdo kam pride:   otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.:  radovednost ga je vodila k njim  iz radovednosti je prihajal ; poštarja vodi služba v vse hiše  poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec  nimajo ga več v vrtcu
4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi:   sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj:   kapitan je sam vodil ladjo ; voditi čoln mimo čeri ; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago ; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način:   voditi napravo ; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom ; strokovno voditi delo
6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
a) kake skupine, skupnosti, organizacije:   voditi stranko ; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
b) kake delovne enote:   voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa:   predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način:   voditi mladino ; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti ; duhovno, moralno voditi
8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem:   vodila ga je skrb za otroka
9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer:   cesta vodi mimo šole ; steza vodi na hrib, po slemenu ; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most  je ; pot nas je vodila mimo starega gradu  šli smo
// omogočati, da kdo
a) kam pride:   cesta vodi do hribovskih kmetij ; pren., ekspr.  pot, ki vodi v lepše življenje
b) kaj spozna, se s čim seznani:   pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
10. s prislovnim določilom  delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo:   vztrajno delo vodi do uspeha ; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo:   žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja:   voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
12. publ.  teči, voziti pred drugimi tekmovalci:   vodi mlajši kolesar ; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci:   naši skakalci vodijo ; vodi Francija pred Ukrajino ; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi:   vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   voditi s kom pogajanja ; pisec je že vodil podobno polemiko  sodeloval v njej ; voditi zapisnik  pisati
● 
pisar.  ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov  ne upoštevajo jih dovolj ; ekspr.  voditi koga za nos  varati ga ; publ.  v modi vodita Francija in Italija  sta najpomembnejši, najboljši ; ekspr.  tako ravnanje, to nikamor ne vodi  izraža odklonilen odnos ; preg.  če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta  iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno ; preg.  vse poti vodijo v Rim  isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ 
aer.  kontrola letenja vodi letalo  daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje ; alp.  voditi navezo ; gled.  voditi lutko  premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa ; kor.  pri plesu vodi moški  določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate ; rad.  voditi oddajo  neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi ; šport.  voditi žogo  premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami

vodíti 2   -ím nedov. ( ī í )
nar. vzhodno prekajevati :   voditi svinjsko meso

vódja 1   -e  in  -a m ( ọ̑ )
1. kdor kaj vodi:   biti, postati vodja ; določiti vodjo ; izbrati za vodjo ; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora  kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje  kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja izleta
2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga:   duhovni vodja mladine
♦ 
gled.  vodja predstave  kdor vodi potek predstave ; navt.  vodja krova  član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme ; ped.  pedagoški vodja  kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove

vódja 2   -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki kaj vodi:   postala je vodja oddelka ; izvoljena je bila za vodjo ; bila je vodja delegacije, izmene, izleta, tečaja ; dolgoletna, nekdanja, nova vodja hotela / vodja oddaje  ženska, ki skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu ; umetniška vodja zbora  ženska, ki odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
2. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga:   imenovali so jo duhovna vodja države ; idejna vodja projekta
♦ 
gled.  vodja predstave  ženska, ki vodi potek predstave ; ped.  pedagoška vodja  ženska, ki usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove

vôdka 1   -e ž ( ó )
ekspr.  manjšalnica od voda:   popij malo vodke
 
ekspr.  češpljeva vodka  slaba, vodena prava kava

vôdka 2   tudi  vódka -e ž ( ō; ọ̑ )
ruska žgana pijača iz žita:   viski, vodka in slivovka / ruska vodka

vodljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da voditi:   kolesi sta vodljivi z volanom / otrok je v tej starosti lahko vodljiv
 
lov.  vodljivi pes  pes, ki na ukaz sledi lovcu, vodniku

vodljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vodljivega:   otrokova vodljivost se spreminja
 
lov.  učiti psa vodljivosti

vodnár   -ja m ( á )
1. prodajalec vode:   kupiti vodo pri vodnarju ; poulični vodnarji ; vodnarji v Trstu
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju vodnarja:   samski, vezani vodnar
● 
rojen v znamenju vodnarja  v času od 20. januarja do 18. februarja
♦ 
astron.  Vodnar  enajsto ozvezdje živalskega kroga ; etn.  vodnar  po ljudskem verovanju  moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; povodni mož

vodnárka   -e ž ( á )
ženska, rojena v astrološkem znamenju vodnarja:   simpatična, trmasta vodnarka ; tipična vodnarka

vodnàt   -áta -o  tudi  vôdnat -a -o prid. ( ȁ ā; ȏ )
ki ima veliko vode:   vodnat slap ; vodnata reka / vodnati skladi ; vodnate plasti / gozdnata in vodnata dežela

vodnátost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost reke, potoka glede na količino vode:   vodnatost naših rek

vodníca   -e ž ( í )
1. ženska, ki koga kam vodi:   iti za vodnico ; poiskati primerno vodnico
2. žival, ki vodi trop, čredo:   živali se zbirajo okoli vodnice ; krava, ovca vodnica
3. ekspr.  ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga:   kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička :   delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica
5. ženska, ki vodi (taborniški) vod:   postati vodnica ; vodnica čebelic
6. ekspr.  kar vodi človekovo ravnanje:   ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica

vódnik 1   -a m ( ọ̑ )
najnižji podčastniški čin v Slovenski vojski ali nosilec tega čina:   postati vodnik
 
voj.  višji vodnik  čin, za stopnjo višji od vodnika, ali nosilec tega čina ; štabni vodnik  čin, za stopnjo višji od višjega vodnika, ali nosilec tega čina ; višji štabni vodnik  čin, za stopnjo višji od štabnega vodnika, ali nosilec tega čina

vodník 2   -a m ( í )
1. kdor koga kam vodi:   vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije ; najeti, poiskati vodnika ; dober vodnik / gorski vodnik  kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah / vodnik je otovoril mulo
2. žival, ki vodi trop, čredo:   vodnik nosi zvonec ; najstarejši oven je bil vodnik ; gams vodnik
3. ekspr.  kdor z zgledom, nasveti vodi koga:   biti vodnik mladine ; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu  vzornik
4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič :   zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik
5. kdor vodi (taborniški) vod:   vodnik je peljal tabornike na izlet ; vodnik medvedkov
6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih:   kupiti si vodnik ; dober vodnik ; vodnik po Jadranu
7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani:   knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti
8. elektr.  žica ali drugače oblikovan električni prevodnik:   za vodnik uporabiti bakreno žico ; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik ; goli vodnik  ki je brez izolirne prevleke ; masivni vodnik  iz samo ene žice ali palice ; nevtralni vodnik  ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko ; nični vodnik  ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok / električni vodnik
♦ 
geom.  krog vodnik  krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli

vódnikovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
tak kot pri Vodniku:   vodnikovski ritem / vodnikovska šegavost

vodníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vodnike:   vodniški izpit, tečaj / dečki so mu priznavali vodniško vlogo

vodníštvo   -a s ( ȋ )
dejavnost vodnikov:   zgodovina slovenskega gorskega vodništva / ekspr.  pri njej išče zaščito in vodništvo

vodnják   -a m ( á )
1. zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje večjih količin pitne vode:   kopati, vrtati, zidati vodnjak ; zajemati vodo iz vodnjaka ; globok vodnjak ; vaški vodnjak ; vodnjak s talno vodo / kraški vodnjak  s kamnitim obodom ; vodnjak na vedro in vreteno ; vodnjak na vzvod ; vodnjak z ročno črpalko
2. arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno z vodometom:   sredi trga stoji vodnjak ; bronast, kamnit vodnjak / Robbov vodnjak
♦ 
geogr.  arteški vodnjak ; teh.  zabiti vodnjak  z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami

vodnjákar   -ja m ( ȃ )
kdor dela, koplje vodnjake:   vodnjakar je izkopal, izvrtal vodnjak

vodnjákast   -a -o prid. ( á )
podoben vodnjaku:   vodnjakasto brezno

vodnjáški   -a -o  ( á )
pridevnik od vodnjak:   vodnjaška veriga

vôdnogospodárski   -a -o prid. ( ō-á )
nanašajoč se na vodno gospodarstvo:   gradnja vodnogospodarskih objektov / vodnogospodarske skupnosti

vodo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na vodo:   vodoinštalacijski, vodoljubnost, vodoneprepusten, vodotesen

vodocemênten   -tna -o prid. ( ē )
grad., v zvezi vodocementni faktor   razmerje med vodo in cementom v betonu, malti:

vodocéven   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
strojn., v zvezi vodocevni kotel   parni kotel, pri katerem teče voda po ceveh, ki jih od zunanje strani grejejo vroči plini:

vododŕžen   -žna -o prid. ( )
za vodo neprepusten:   vododržna plast ; vododržna tla

vodográdben   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gradnjo vodnih objektov:   vodogradbena dela / vodogradbena ekipa

vodohrán   -a m ( ȃ )
teh.  zaprta betonska ali kovinska posoda za zbiranje, hranjenje vode:   graditi vodohran / zemeljski vodohran  v zemlji ; stolpni vodohran  na betonskem stebru, stebrih

vodoinštalacíjski   tudi  vodoinstalacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inštalacije za vodo:   vodoinštalacijska dela / vodoinštalacijski material

vodokàz   -áza m ( ȁ á )
teh.  priprava, ki kaže višino vode v posodi:   pritrditi vodokaz k bobnu parnega kotla

vodokázen   -zna -o  ( ā )
pridevnik od vodokaz:   vodokazne naprave

vodoljúba   -e ž ( ȗ )
bot.  vodna ali močvirska rastlina s črtalastimi listi in rožnato rdečimi cveti v kobulastem socvetju, Butomus:

vodoljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
knjiž.  ki uspeva na mokrih tleh, v vodi:   vodoljubna rastlina

vodomát   -a m ( ȃ )
avtomat za vodo:   vodomati se redno vzdržujejo ; namestiti vodomat ; voda iz vodomata

vodómec   -mca m ( ọ̄ )
zool.  manjša obvodna ptica z modro zelenim perjem po hrbtu, močnim kljunom in kratkimi rdečimi nogami, Alcedo atthis:   ponirki in vodomci

vodomér   -a m ( ẹ̑ )
1. teh.  priprava, ki kaže količino porabljene vode:   zavarovati vodomere pred mrazom / odčitati vodomer
2. geogr.  pokončna letev z oznakami za merjenje višine vodne gladine:   postaviti na reki vodomer

vodoméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
nanašajoč se na merjenje količine, višine vode:   vodomerne naprave
 
geogr.  vodomerna lata  pokončna letev z oznakami za merjenje višine vodne gladine; vodomer

vodomèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. okrasna naprava z zbiralnikom vode, iz katere brizgajo vodni curki in v loku padajo nazaj v zbiralnik:   sredi parka je vodomet ; šumenje vodometa ; vodnjak s kipi in vodometom
2. ekspr., z rodilnikom  velika količina česa, kar v loku pada kam:   vodomet isker, luči

vodométen   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vodomet:   vodometne cevi / vodometni curki

vodonósec   -sca m ( ọ̑ )
kdor nosi vodo:   žejni delavci so komaj pričakali vodonosca / ekspr.  sivi oblaki vodonosci

vodonôsen   -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž.  ki ima, vsebuje vodo:   vodonosni oblaki / rastline črpajo vodo iz vodonosnih plasti  vodnatih

vodonóša   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
knjiž. vodonosec :   žejni kopači so klicali vodonošo

vodoodpóren   -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. ki je izdelan tako, da vode ne prepušča in ga ta ne poškoduje:   vodoodporni fotoaparat ; vodoodporni izdelki ; vodoodporna ura ; vodoodporno ohišje / vodoodporna vetrovka
2. ki ga voda ne odstrani:   vodoodporni flomaster ; vodoodporni tekoči puder ; vodoodporna ličila so odpornejša od navadnih

vodopàd   -áda m ( ȁ á )
zastar. slap :   bučanje vodopada

vodopísje   -a s ( ȋ )
knjiž. hidrografija

vodopívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  kdor (rad) pije vodo:   pravi vodopivec

vodoprepústen   -tna -o prid. ( ú )
geol.  ki prepušča vodo:   vodoprepustna plast

vodoráven   -vna -o prid. ( á )
1. vzporeden z gladino mirujoče vode:   vodoraven rov ; vodoravna lega, smer ; vodoravna ploskev / hitrost letala v vodoravnem letu
// vzporeden z zgornjim robom:   vodoravne črte v zvezku / poudariti vodoravne šive pri obleki
2. nanašajoč se na enote iste stopnje, vrednosti:   vodoravno povezovanje organizacij
● 
ekspr.  grem v vodoravni položaj  ležat, spat
♦ 
fiz.  vodoravni met  gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri ; geom.  vodoravna ravnina ; meteor.  vodoravno gibanje zraka  gibanje zraka, približno vzporedno z zemljinim površjem

vodorávnica   -e ž ( ā )
knjiž.  vodoravna črta:   narisati, potegniti vodoravnico
● 
knjiž.  nanesti enote na vodoravnico  absciso ; knjiž.  gibati se v vodoravnici  vodoravni smeri

vodorávnost   -i ž ( á )
značilnost vodoravnega:   vodoravnost lege

vodostáj   -a m ( ȃ )
1. geogr.  višina vodne gladine, merjena na določenem mestu ob določenem času:   izmeriti vodostaj ; nizek vodostaj ; vodostaj jezera, reke ; nihanje vodostaja
 
strojn.  višina vodne gladine v parnem kotlu
2. zastar.  vodni zbiralnik:   vas je zgradila vodostaj

vodotêsen   -sna -o prid. ( é )
za vodo neprepusten:   vodotesna oprema, ura

vodotòč   tudi  vodotóč -óča m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
zastar. struga , kanal :   zaradi suše je v vodotoču malo vode ; globok vodotoč

vodotóčen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na vodotok:   vodotočni nasip / vodotočne kraške jame  kraške jame s potokom, z reko

vodotòk   -óka m ( ȍ ọ́ )
v strugi tekoča voda:   vodotoki poplavljajo ; zajeziti vodotok ; nasip ob vodotoku / podzemeljski, površinski vodotoki

vodotôpen   -pna -o prid. ( ó )
topen v vodi:   vodotopne snovi ; uporaba vodotopnih lepil

vodovárstven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varstvo vode v naravi:   vodovarstveni nasip ; vodovarstveni režim ; gradnja bazena je sporna z vodovarstvenega vidika ; čakati na vodovarstveno soglasje / vodovarstveni pas ; vodovarstveno območje

vodôvje   -a s ( ȏ )
1. velika količina vode:   naraslo vodovje je odneslo most ; ekspr.  reševalec je že plaval sredi vodovja ; nemirno vodovje oceana
2. več tekočih in stoječih vod:   vodovje Gorenjske narašča ; vodovje je preplavilo polja

vodovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za dovajanje vode:   graditi vodovod ; priključiti nove hiše na vodovod ; kopati za vodovod ; vodovod in kanalizacija / hišni vodovod ; javni, mestni vodovod / napeljati vodovod / iz vodovoda kaplja  iz vodovodne pipe ; iti po vodo k vodovodu na hodniku  h koritu z vodovodno pipo

vodovódar   -ja m ( ọ̑ )
pog.  vodovodni inštalater:   poklicati vodovodarja

vodovóden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na vodovod:   vodovodna cev, pipa / vodovodno omrežje / vodovodni inštalater / vodovodna voda
♦ 
bot.  vodovodna cev  cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi

vodozbíren   -rna -o prid. ( ȋ )
geogr., v zvezi vodozbirno območje   ozemlje, s katerega odteka voda v isto povirje:

vodoznánstvo   -a s ( ȃ )
knjiž. hidrologija :   dosežki vodoznanstva

vodozvézdnica   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., bot.  vodne rastline s tankimi stebli, majhnimi cveti brez cvetnega odevala in listno rožico na vodni gladini; žabjelasovka

vódstven   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki organizira in nadzoruje delo podrejenih:   vodstveni delavci / imeti vodstveni položaj ; biti na vodstvenem delovnem mestu / vodstvene naloge ; vodstvena odgovornost

vódstvo   -a s ( ọ̑ )
1. glagolnik od voditi:   vsako popoldne je vodstvo po razstavi ; poskrbeti za vodstvo ; strokovno vodstvo / prevzeti vodstvo izleta, pohoda / duhovno vodstvo ; vodstvo mladih / vodstvo poslovnih knjig
 
publ.  domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo  dosegli prednost v igri ; publ.  orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta  dirigira mu znan dirigent ; publ.  delo so opravili pod vodstvom mentorja  pri delu jih je vodil mentor
2. oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi:   vodstvo se je že sestalo ; imenovati, izvoliti vodstvo ; imeti dobro, slabo vodstvo / novo vodstvo društva / državno vodstvo / vodstvo podjetja, šole, tovarne

vodvíl   tudi  vaudeville -a  [ vodvíl m ( ȋ )
lit.  krajša lahkotna komedija ali burka s pevskimi vložki:   napisati vodvil ; gledališče je predstavilo junake romantičnega vodvila

vodvílski   tudi  vaudevilski -a -o  [ vodvílski prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vodvil:   vodvilske pesmi / vodvilsko gledališče / vodvilska zabavnost

vogál   -a  [ vogau̯ m ( ȃ )
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:   ta predmet ima več vogalov ; zadeti se ob mizni vogal ; vogal predpasnika se je strgal / stolp je na štiri vogale  štirioglat
// prostor ob tem delu:   sedeti na vogalu klopi
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:   priti izza vogala ; burja piha okrog vogalov ; ekspr.  izginil je za vogal
// prostor ob tem delu:   čakala ga je na vogalu
● 
ekspr.  to se najde za vsakim vogalom  povsod ; star.  prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha  krajec ; preg.  žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega  glavno skrb za dom, družino ima žena

vogálček   -čka  [ vogau̯čək m ( ȃ )
manjšalnica od vogal:   robec ima izvezen vogalček ; poravnati zavihan vogalček
♦ 
fot.  košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album

vogálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vogal:   vogalna soba / vogalni kamen

vógel   -gla  [ vogəu̯ m ( ọ̑ )
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:   udariti se ob vogel ; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle  štirioglata
// prostor ob tem delu:   sedeti na voglu mize
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:   poškodovati hišni vogel ; priteči izza vogla ; ekspr.  trgovina je takoj za voglom
// prostor ob tem delu:   srečala sta se na voglu
● 
ekspr.  kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča  povsod ; preg.  žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega  glavno skrb za dom, družino ima žena

vógeln   -a -o  [ vogələn in vogəln prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vogel:   vogelna soba / vogelni kamen
 
ekspr.  te knjige so vogelni kamen naše kulture  so zelo pomembne

vógelnik   -a  [ vogəlnik m ( ọ̑ )
1. obrt.  preprosta priprava za merjenje kotov:   vogelnik, dleta in meter
2. predmet, navadno kamen, ki stoji na voglu, robu česa:   spotakniti se ob vogelnik

voglár   -ja m ( á )
etn.  fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe:   pred hišo so se zbrali voglarji

vogláriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. nar. fantovati , vasovati :   fant že dolgo voglari pod dekletovim oknom
2. etn.  nepovabljen se udeleževati svatbe:   fantje so prišli voglarit
● 
star.  kod si voglaril vso noč  hodil, bil

voglárjenje   -a s ( á )
glagolnik od voglariti:   naveličati se voglarjenja

voglàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. oglat :   voglato bruno / voglate kretnje  nerodne, okorne

vóh   -a m ( ọ̑ )
čut za zaznavanje vonja:   voh mu peša ; pes ima dober voh ; zaznavati z vohom ; čutilo za voh ; voh, vid in drugi čuti

voháč   -a m ( á )
star. vohun :   imeti koga za vohača

vohálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vohanje:   vohalna sposobnost / vohalni organ, živec
 
zool.  vohalna jamica  vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk

vohálo   -a s ( á )
vohalni organ:   pes ima občutljivo vohalo

vóhanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od vohati:   ob vohanju pečenke se mu je vzbudila želja po jedi / vohanje nesreče

vóhati   -am nedov. ( ọ̑ )
1. z vohom zaznavati:   vohati vonj po zažganem / vohati svež kruh ; vohati pline
// biti sposoben zaznavati vonj:   šakal voha mrhovino na velike razdalje / nepreh.  kljub nahodu še dobro voha
2. s potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj:   pes je vohal, pa ni nič zavohal ; žival voha okrog posode ; srna voha po zraku
3. ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga:   kar naprej voha, pa nič ne izve ; vohati okoli sosedove hiše ; vohati za ljudmi
4. ekspr. čutiti , slutiti :   vohali so nesrečo ; vohal je, da se bo zgodilo nekaj hudega / vohati sneg  predvidevati, da bo začelo snežiti

vohávs   -a m ( ȃ )
star. vohun :   skriti se policijskim vohavsom

vohljáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do podatkov o delovanju, življenju koga:   vohljač ji neprestano sledi ; vedeli so, da je vohljač ; vaški vohljač / policija ima svoje vohljače  agente, vohune

vohljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vohljati:   pasje vohljanje / vohljanje za osumljenci

vohljáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vohljače:   vohljaška nagnjenja / ekspr.  vohljaška mreža  agentska, vohunska

vohljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. s krajšimi potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj:   dolgo časa je vohljal, pa ni nič zavohal ; pes je začel vohljati okoli nahrbtnika ; maček vohlja po kuhinji / vohljal je prijeten vonj  vohal
2. ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga:   vohljala je, a ni nič izvedela ; vohljati okoli hiše ; vohljati po mestu

vohnjáti   -ám nedov. ( á ȃ )
star. vohati , vohljati :   psi so vohnjali po obleki ; vohnja kot lovski pes

vohún   -a m ( ȗ )
kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi, državi:   biti vohun ; najeti, odkriti vohuna / industrijski, vojaški vohun

vohúniti   -im nedov. ( ú ȗ )
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posredovati tuji osebi, državi:   začel je vohuniti ; vohuniti za konkurenčno podjetje
// ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga:   tu nima kaj delati, samo vohuni ; vohuniti po hiši ; žena vohuni za njim

vohúnjenje   -a s ( ū )
glagolnik od vohuniti:   obsoditi koga zaradi vohunjenja ; vohunjenje za tujo državo / industrijsko, vojaško vohunjenje

vohúnka   -e ž ( ȗ )
ženska, ki si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi, državi:   vedeli so, da je vohunka ; zasliševati vohunko

vohúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na vohune:   vohunska dejavnost / vohunska mreža ; vohunska organizacija / vohunski satelit

vohúnstvo   -a s ( ȗ )
dejavnost vohunov:   obtožiti koga vohunstva ; ukvarjati se z vohunstvom / gospodarsko, industrijsko, vojaško, znanstveno vohunstvo

vòj   vôja  in  vój -a m ( ȍ ó; ọ̑ )
zastar.  manjša vojaška enota:   voji so se razbežali po gozdu ; poveljnik voja
● 
zastar.  izbrali so ga za svojega voja  vodjo, poveljnika

vojáček   -čka m ( á )
ekspr.  manjšalnica od vojak:   vojaček straži ; slaboten vojaček

vojáčiti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  biti vojak, služiti vojaški rok:   več let vojačiti

voják   -a m ( á )
1. pripadnik vojske:   vojak straži, strelja ; raniti vojaka ; ameriški, ruski vojak ; pogumen vojak / najemniški vojak  v nekaterih državah  ki za plačilo opravlja dejavnosti v vojski ; poklicni vojak ; pren., ekspr.  vojak revolucije
// pripadnik vojske brez čina:   ni oficir, ampak vojak / navadni vojak
2. kdor opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:   njen sin je vojak ; zaradi srčne napake ni bil vojak / potrdili so ga za vojaka
// mn., s predlogom  opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:   priti, vrniti se od vojakov / vpoklicati k vojakom ; biti pri vojakih

vojákinja   -e ž ( á )
1. pripadnica vojske:   vojakinje so se udeležile vojaške parade ; postati vojakinja ; ameriška, izraelska, slovenska vojakinja ; mlada vojakinja / poklicna vojakinja ; pren., ekspr.  vojakinja mladosti
// pripadnica vojske brez čina:   navadna vojakinja / vojakinja brez čina
2. ženska, ki opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:   nekdanja vojakinja

vojakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  biti vojak:   obiskal je kraje, kjer je vojakoval

vojarín   -a m ( ȋ )
etn.  plesalec, ki vodi kolo:

vojarínka   -e ž ( ȋ )
etn.  plesalka, ki vodi kolo:

vojáščina   -e ž ( ā )
1. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:   oprostiti koga vojaščine ; odložiti vojaščino ; po vojaščini se zaposliti / ima urejeno vojaščino
2. star. vojaki :   vojaščina se je utaborila na travniku

vojáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vojake:   vojaški poklic ; vojaške veščine / vojaški škornji ; vojaška puška, uniforma ; vojaško letalo, vozilo ; vojaško pokopališče / vojaške akcije ; vojaška parada ; vojaška prisega / vojaška akademija, šola ; vojaška enota / vojaški udar ; vojaška diktatura ; vojaška oblast / vojaški begunec  dezerter ; vojaški sluga  vojak, dodeljen častniku za osebno strežbo ; vojaška invalidnina  invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine ; vojaška knjižica  dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
● 
star.  stopil je v vojaški stan  postal je vojak ; ekspr.  vojaška disciplina  zelo stroga ; ekspr.  obleči vojaško suknjo  postati vojak ; ekspr.  sleči vojaško suknjo  nehati biti vojak
♦ 
polit.  vojaška zveza  dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja ; pravn.  vojaško sodišče  sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države ; voj.  vojaški čini ; vojaški inštruktor ; vojaški rok  čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski ; vojaška obveznost  predpisano služenje vojaškega roka ; vojaške operacije ; vojaška pošta  šifriran naslov vojaške organizacijske enote ; vojaške vaje ; vojaško okrožje  vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov

vojáškoindustríjski   -a -o prid. ( á-ȋ )
nanašajoč se na vojaško industrijo:   vojaškoindustrijski kompleks ; vojaškoindustrijski lobi / vojaškoindustrijska družba

vojáškopolicíjski   -a -o prid. ( á-ȋ )
nanašajoč se na vojaško policijo:   vojaškopolicijska brigada ; opravljanje vojaškopolicijskih nalog

vojáškopolítičen   -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na vojaško politiko:   vojaškopolitični položaj države ; imeti vojaškopolitične zaveznike ; vojaškopolitična zveza ; vojaškopolitično povezovanje / vojaškopolitična doktrina ; vojaškopolitična oficirska šola

vojášnica   -e ž ( ȃ )
stavba za bivanje vojakov:   zgraditi vojašnico ; naborniki so se morali javiti v vojašnici

vojášniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vojašnico:   vojašniško dvorišče / vojašniško življenje

vojáštvo   -a s ( ȃ )
1. vojaki :   vojaštvo se je namestilo v vasi ; število vojaštva se je zmanjšalo
2. knjiž.  služenje vojaškega roka; vojaščina :   oprostiti koga vojaštva

vôjen   -jna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na vojno:   bila sta vojna tovariša / vojni invalid, ujetnik ; vojna sirota ; vojna vdova  vdova, ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno ; vojne žrtve / vojno letalstvo / vojni davek ; vojna odškodnina  dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države ; vojna škoda / vojni zločin / ekspr.  vojna psihoza ; vojne razmere ; vojno stanje / vojni čas / vojna akademija  vojaška akademija
● 
ekspr.  zaradi vojnega meteža se nista poročila  zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno ; publ.  ta spopad stopnjuje vojno histerijo  politično napetost, nevarnost vojne ; ekspr.  vojna pošast  vojna
♦ 
fin.  vojno posojilo  posojilo za financiranje vojne ; pravn.  vojni plen  sovražnikovo premično premoženje, zajeto na bojišču ali na zasedenem ozemlju ; voj.  vojni razpored  določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih oblikah odpora ; vojna ladja  oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem ; vojna napoved ; vojna vojaška pošta  v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta ; vojno pravo  mednarodno veljavna pravila, ki jih morajo upoštevati vojskujoče se strani

vojenína   -e ž ( í )
nar. vzhodno  prekajeno meso:   rad ima kuhano vojenino

vojevánje   -a s ( ȃ )
star. bojevanje :   načini vojevanja

vojeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
star.  bojevati se:   vojevati se za svobodo ; vojevati se s sovražnikom / vojevati boj za svobodo

vójka   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., nar. vajet 2 držati, popustiti vojke ; žival uboga na poteg vojk

vôjna   -e ž ( ó )
1. vojaški spopad, navadno med državami:   vojna traja, se začne ; dobiti, izgubiti, preprečiti vojno ; pasti v vojni ; vojna na kopnem, morju ; konec, začetek vojne ; strahote vojne / star.  iti na vojno ; državi sta v vojni  se med seboj vojaško spopadata / atomska, jedrska vojna ; domovinska vojna  za obrambo domovine po neizzvanem napadu ; državljanska vojna  med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države ; prva, druga svetovna vojna / vojna zvezd  silovit boj, spopad med močnima nasprotnikoma
// čas trajanja takega spopada:   po vojni so tovarno podržavili ; med vojno je bil zaprt ; revija je izhajala že pred vojno
2. ekspr.  hudo prepiranje, medsebojno spopadanje:   zavist je povzročila med sosedi pravo vojno
● 
med obema vojnama  med prvo in drugo svetovno vojno ; ekspr.  papirnata vojna  dalj časa trajajoča pisna polemika
♦ 
polit.  hladna vojna  sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja ; voj.  bliskovita, frontalna vojna ; hidrogenska vojna  z uporabo jedrskega orožja ; psihološka vojna  uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo ; specialna vojna  sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi ; zgod.  balkanske vojne  vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912–1913; vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije v letih 1991–1995 ; španska državljanska vojna  med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939 ; zalivska vojna  vojna med Irakom in državami Organizacije združenih narodov pod vodstvom Združenih držav Amerike v letu 1991; vojna med Irakom in Združenimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Avstralijo v letu 2003

vojník   -a m ( í )
zastar. vojak :   biti vojnik ; pogumen vojnik

vojno...   ali  vôjno...  prvi del zloženk  ( ó )
nanašajoč se na vojno:   vojnomornariški, vojnopošten, vojnozgodovinski

vôjnohujskáški   -a -o prid. ( ó-á )
nanašajoč se na dejavnost vojnih hujskačev:   vojnohujskaški voditelji / vojnohujskaška propaganda

vojnopóšten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vojno vojaško pošto:   vojnopoštna cenzura / vojnopoštne dopisnice

vôjnopráven   -vna -o prid. ( ó-ā )
nanašajoč se na vojno pravo:   vojnopravne pogodbe / vojnopravni pojmi

vôjnozgodovínski   -a -o prid. ( ó-ȋ )
nanašajoč se na zgodovino vojne:   vojnozgodovinska raziskovanja / vojnozgodovinski inštitut, muzej

vôjska   -e ž ( ó )
1. nav. ed.  oborožene sile navadno kake države:   vojska ima v državi velik vpliv ; opremiti vojsko z modernim orožjem ; dezertirati iz vojske ; stopiti v vojsko ; biti v službi v vojski ; močna vojska ; pripadnik vojske / Slovenska vojska
2. pripadniki teh sil:   vojska napade, se umika ; poveljnik vojske ; premikanje vojsk ; spijo kot Matjaževa vojska  dolgo, trdno / najemniška vojska  v nekaterih državah  ki jo sestavljajo za plačilo najeti vojaki
3. vojaški spopad, navadno med državami; vojna :   vojska se začne, konča / druga, prva svetovna vojska / star.  iti na vojsko
// pog.  čas trajanja takega spopada:   po vojski se je marsikaj spremenilo ; pred vojsko je bil zaprt
4. ed., pog.  opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v oboroženih silah:   vojska je za zdrave fante obvezna ; odložiti vojsko / po diplomi je šel v vojsko
// čas opravljanja take dejavnosti:   pripovedovati zgodbe iz vojske
5. ekspr., z rodilnikom  velika množica:   vojska novinarjev ; spremlja jo vojska občudovalcev
● 
ekspr.  imela sta vojsko  prepirala sta se ; črna vojska  nekdaj  vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti ; preg.  kjer nič ni, tudi vojska ne vzame  kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ 
lit.  abecedna vojska  spor zaradi črkopisa okoli leta 1830 ; voj.  služiti vojsko ; kopenska vojska  del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem ; stalna vojska  ki jo ima kaka država v mirnem času ; rod vojske

vôjskar   -ja m ( ȏ )
zastar. vojak :   četa vojskarjev

vôjsken   -kna -o prid. ( ō star.
1. vojaški :   vojskni čevlji / vojskne pesmi
2. vojen :   vojskne sirote / vojskni časi

vôjskin   -a -o prid. ( ó star.
1. vojaški :   vojskina obleka
2. vojen :   vojskini časi

vojskovalíšče   -a s ( í )
voj.  območje, na katerem je, poteka vojna:   evropsko, azijsko vojskovališče ; vojskovališče druge svetovne vojne

vojskovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vojskovati se:   z vojskovanjem pridobiti tuja ozemlja ; dolgotrajno vojskovanje ; načini, taktika vojskovanja / naveličati se vojskovanja

vojskováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
1. vojaško se spopadati:   sprti strani sta se prenehali vojskovati ; vojskovati se s sosednjo državo
2. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se :   vojskovati se proti močnejšemu nasprotniku ; vojskovati se za domovino, svobodo ; vojskovati se na morju ; hrabro se vojskovati ; pren.  vojskovati se proti jezikovnim napakam
3. ekspr.  zelo si prizadevati za kaj:   vojskoval se je za njeno naklonjenost ; vojskovati se za pravice

vojskovódja   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
poveljnik vojske:   vojskovodja je podpisal premirje ; rimski vojskovodja ; slaven vojskovodja ; vrhovni vojskovodja

vojskovòj   -ôja m ( ȍ ó )
zastar. vojskovodja :   slaven vojskovoj

vójstvo   -a s ( ọ̑ )
zastar. vojska :   vojstvi sta se spopadli ; cesarsko vojstvo

vojščák   -a m ( á )
star. vojak :   vojščaki se zbirajo ; pogumen vojščak ; rimski vojščak

vójvoda   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
plemič, za stopnjo višji od markiza:   biti, postati vojvoda
// zgod., zlasti v fevdalizmu  vladar posamezne dežele ali samostojne države:   določiti, izbrati vojvodo ; ustoličevanje koroških vojvod
♦ 
etn.  (romarski) vojvoda  vodja romarjev

vójvodina   -e ž ( ọ̑ )
zgod., zlasti v fevdalizmu  dežela ali samostojna država, ki ji vlada vojvoda:   germanska vojvodina / vojvodina Kranjska

vójvodinja   -e ž ( ọ̑ )
žena vojvode:   vojvoda in vojvodinja

vójvodov   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od vojvoda:   vojvodov spremljevalec

vójvodski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vojvode ali vojvodstvo:   vojvodski grad / vojvodski naslov / vojvodska dežela
 
zgod.  vojvodski prestol, stol  kamnit prestol, stol koroških vojvod na Gosposvetskem polju iz 9. stoletja kot simbol fevdalne oblasti nad deželo

vójvodstvo   -a s ( ọ̑ )
1. vojvodski naslov:   dobiti vojvodstvo
2. zgod., zlasti v fevdalizmu vojvodina :   zgodovina kranjskega vojvodstva
3. na Poljskem  večja upravna enota:   glavno mesto vojvodstva

vók   -a m ( ọ̑ )
visoka, na dnu navadno zaobljena ponev zlasti za pripravo kitajskih jedi:   stresti zelenjavo v vok ; kuhati, pražiti zelenjavo v voku ; v voku segreti olje

vokabulár   -ja m ( á )
knjiž. slovar :   izdati vokabular

vokál   -a m ( ȃ )
1. jezikosl. samoglasnik :   dolžina vokalov / ozki, široki vokal
2. glasb.  vokalna glasba:   vokal in instrumental / skladba za vokal in kitaro  glas

vokálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. jezikosl. samoglasniški :   vokalni sistem jezika / vokalna redukcija
2. nanašajoč se na pevski glas:   nastop vokalnega ansambla ; vokalni koncert / vokalna glasba

vokalíst   -a m ( ȋ )
kdor poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevec:   instrumentalisti in vokalisti

vokalístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevka:   jazzovska vokalistka ; odlična, vrhunska vokalistka ; vokalistka v ansamblu, skupini ; pianistka in vokalistka / glavna, spremljevalna vokalistka

vokalizácija   -e ž ( á )
glagolnik od vokalizirati:   jasna vokalizacija / vokalizacija glasu l
 
adm.  simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji

vokalízem   -zma m ( ī )
jezikosl.  sistem samoglasnikov:   nenaglašeni vokalizem
// nauk o tem:

vokalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru:   razločno vokalizirati

vókativ   -a m ( ọ̑ )
jezikosl.  sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora, zvalnik:   vokativ je enak nominativu

vóki-tóki   in  walkie-talkie -ja  [ vóki-tóki m ( ọ̑-ọ̑ )
rad.  žepni baterijski sprejemnik in oddajnik:   pogovarjati se z voki-tokijem

vokman   in  vokmen gl. walkman

vòl   vôla  [ vou̯ m , im. mn.  vôli  stil.  volôvi,  rod. mn.  vôlov  in  volôv,  daj. mn.  vôlom  stil.  volém,  tož. mn.  vôle  stil.  vôli,  mest. mn.  vôlih  tudi  voléh,  or. mn.  vôli  in  volmí  ( ȍ ó )
1. skopljen samec goveda:   vol muka ; gnati, pasti, vpreči vole ; orati, voziti z voli ; lisast, rdečkast vol ; ima mirne, poslušne vole ; pitan, težek vol ; par volov ; delati, garati kot vol  zelo veliko, naporno in vztrajno ; tepsti koga kot vola  zelo močno in neusmiljeno ; pog.  gleda ko zaboden vol  zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju
 
ekspr.  lačen sem, da bi vola pojedel  zelo ; s parom volov me ne spraviš tja  v kmečkem okolju  sploh ne ; pog.  to je žganje za vola ubit(i)  zelo močno ; preg.  boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
2. slabš.  neumen, nedomiseln človek:   ti si vol ; s takim volom se ne da pogovarjati

volán 1   -a m ( ȃ )
krmilo, zlasti pri motornem vozilu:   obračati, preprijeti volan ; zasukati, zavrteti volan v desno ; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan
 
ekspr.  prepustiti volan sopotniku  vožnjo vozila z volanom ; ekspr.  za volanom je bila ženska  vozila je ; ekspr.  dvajset let sedeti za volanom  biti (poklicni) voznik
 
aer.  volan  delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal ; šport.  volan boba

volán 2   -a m ( ȃ )
nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek:   prišiti volane na krilo ; zavese z volani

volána   -e ž ( ȃ )
nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek:   bluza, krilo z volano, volanami / plisirana volana

volánček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od volan, naborek:   prišiti volančke ; obleka z volančki

volánica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od volana:   z volanicami okrašeno krilo

volánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na volan, krmilo, zlasti pri motornem vozilu:   volanski mehanizem ; volanski obroč ; volanski pokrov / volanska ključavnica  ključavnica za zaklepanje volana

volapík   tudi  volapük -a  [ volapík m ( ȋ )
umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in latinščine:   govoriti volapik, v volapiku ; volapik in esperanto

volár   -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov:   volar žene vole na pašo ; hlapec volar
// star.  volovski prekupčevalec:   na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole
♦ 
astron.  Volar  ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi

volčíca   -e  [ vou̯čica ž ( í )
1. volkulja :   volčica je skotila pet mladičev ; volk in volčica
2. volčja mladička:   volčiči in volčice
3. slabš.  krvoločna, neusmiljena ali požrešna, pohlepna ženska:   ta ženska je prava volčica

volčìč   -íča  [ vou̯čič m ( ȉ í )
1. manjšalnica od volk:   od nekod se je pritepel volčič ; volkulja z volčiči
2. član najmlajše skupine skavtov:   skavti sprejemajo mlade tretjega razreda osnovne šole med volčiče ; poletni tabor volčičev in izvidnikov / skupina, veja volčičev in volkuljic
3. nar.  vnetje vimena:   krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu
// vnetje sploh:   volčič na gobcu, parkljih
4. nar.  strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika

volčíčen   -čna -o  [ vou̯čičən prid. ( ȋ )
nar.  ki ima volčič, vnetje:   volčična živina

volčín   -a  [ vou̯čin m ( ȋ )
bot.  grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne:   vejica volčina / Blagajev volčin ; dišeči, navadni volčin

volčína   -e  [ vou̯čina ž ( í )
1. volčja koža:   biti oblečen v volčino
2. volčje meso:   jesti volčino
3. volčji brlog:   volkulja ne lovi blizu volčine

volčják   -a  [ vou̯čjak m ( á )
nemški ovčar:   čistokrvni volčjak ; lajanje volčjaka / nemški volčjak ; pes volčjak
● 
nar.  tam raste volčjak  volčja češnja
♦ 
lov.  irski volčjak  največji hrt, uporabljan nekdaj za lov na volkove, medvede, jelene

vôlčji   -a -e  [ vou̯čji prid. ( ȏ )
1. nanašajoč se na volkove:   volčji mladič ; volčje tuljenje / volčji brlog ; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr.  zelo okruten, neusmiljen:   človek volčje narave ; imeti volčje srce
2. ekspr.  zelo velik:   jesti z volčjim tekom ; čutiti volčjo lakoto
3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na   ki čuti, ima strastno željo po čem:   biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
4. ekspr.  ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:   volčji mraz ; volčja zima / volčja tema
● 
slabš.  iti v volčji brlog  v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi ; nar.  volčji les  grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje ; volčja noga  preprosto orodje za vlamljanje ; volčje žrelo  prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ 
bot.  volčja češnja  strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna ; volčja jagoda  strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia ; etn.  volčje noči  po ljudskem verovanju  dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove ; les.  volčji zobje na žagi  zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno ; lov.  volčja jama  jama, ki se napravi za lovljenje volkov ; vrtn.  volčji bob  okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus ; zool.  volčji krempelj  navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu

vôlčnica   -e  [ vou̯čnica ž ( ȏ )
1. volčji brlog:   iz volčnice se je prikazal volk
2. lov.  volčja jama:   loviti volkove v volčnice

volè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr.  majhen vol, voliček:   vole je počasi vlekel voz

volè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
ekspr.  majhen vol, voliček:   z voletom voziti drva ; mlado, neumno vole

volêj   tudi  voley -a  [ volêj m ( ȇ )
šport., pri nogometu  položaj leteče žoge, preden se dotakne tal:   dati gol iz voleja
// strel, udarec žoge v tem položaju:   z volejem poslati žogo v gol ; v prid. rabi:  volej predložek, udarec

vôlek 1   -a  in  vôlka m ( ō )
nar., v zvezi božji volek muren :   cvrčanje božjih volekov
 
iron.  ne bodi tak božji volek  pohleven, mevžast
// pikapolonica :   božji volek je zletel z otrokove dlani

vôlek 2   -lka m ( ō )
1. voliček :   mlad, rejen volek
2. nav. mn., zool.  morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč, Muricidae:   hišice volkov na morskem dnu / bodičasti, čokati volek

voley   gl. volej

vólfram   -a m ( ọ̑ )
kem.  zelo trda, najtežje taljiva težka kovina, element W:   uporaba volframa v elektroindustriji, jeklarstvu

volframít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina železova in manganova sol volframove kisline:   pridobivati volfram iz volframita

vólframov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na volfram:   volframova ruda / volframova kislina
 
elektr.  volframova svetilna nitka ; metal.  volframovo jeklo

vólga   -e ž ( ọ̑ )
tip ruskega osebnega avtomobila, izdelanega v mestu Gorki:   peljati se v volgi, z volgo ; volga in moskvič

vôlhek   -hka -o  [ vou̯hək prid. ( ó star.
1. vlažen :   volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad ; vreme je volhko
// mehek zaradi vlažnosti:   volhko seno
2. mehek , voljen 2 volhka dlaka, koža

vôlhkost   -i  [ vou̯hkost ž ( ó )
star. vlažnost :   volhkost stene

volìč   -íča m ( ȉ í )
star. vol , voliček :   enoleten volič / speči voliča
● 
star.  od vola se uči orati volič  od odraslega se uči delati mlajši
♦ 
obrt.  železen drog za natikanje, snemanje mlinskega kamna

volíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od vol:   voliček muka ; učiti volička voziti

voliêra   tudi  voljêra -e ž ( ȇ )
večja kletka, v kateri se ptič lahko preletava:   gojiti fazane, jerebice v volieri / letna voliera  za vzgojo ptičjih mladičev ; zimska voliera

volilec   gl. volivec

volílen   -lna -o  [ voliu̯na in volilna prid. ( ȋ )
nanašajoč se na voljenje, volitve:   volilni izidi ; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek ; volilni imenik  seznam volilnih upravičencev ; volilni mož  oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve ; volilni odbor  odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču ; volilni upravičenec ; volilna komisija  komisija, ki skrbi za nadzor, pravilno izvedbo volitev na vseh voliščih in objavlja končne, uradne rezultate volitev ; volilna skrinjica  skrinjica za oddajanje glasovnic / volilni okoliš ; volilni zakon ; volilna enota / volilna propaganda
 
iron.  volilni golaž  pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volilcem ; volilni molk  prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami
 
polit.  proporcionalni volilni sistem  sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov ; pravn.  volilni razred  v stari Avstriji  razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika ; delegatski volilni sistem  sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti ; volilna geometrija  v nekaterih državah  določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank ; aktivna volilna pravica ; neposredna volilna pravica  pravica voliti brez posrednika ; zgod.  volilni knez  v rimsko-nemškem cesarstvu  vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja

volilka   gl. volivka

volílnica   -e  [ tudi voliu̯nica ž ( ȋ )
1. volilni listek, glasovnica:   izpolniti, oddati volilnico
2. zastar. volišče :   vstopiti v volilnico

volílnik   -a  [ voliu̯nik in volilnik m ( ȋ )
1. priprava, s pomočjo katere se voli (na daljavo):   uporaba elektronskih volilnikov v nekaterih državah ZDA
2. zgod.  volilni knez:

volílnost   -i  [ volilnost in voliu̯nost ž ( ȋ )
dejstvo, da se kdo da, sme voliti:   volilnost sodnikov / načelo volilnosti

volílo   -a s ( í )
pravn.  kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča:   izplačati volilo ; volilo dobrodelni organizaciji ; denar iz volila
// odredba, določilo o tem v oporoki:   zapustiti komu kaj v volilu, z volilom

volíšče   -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se voli:   pripraviti, zapustiti volišče ; priti na volišče ; volišče v šoli, tovarni

volítev   -tve ž ( ȋ )
1. nav. mn.  organizirano izražanje svoje odločitve o kandidatu
a) za določeno funkcijo, nalogo:   udeležiti se volitev ; zmagati na volitvah, pri volitvah ; volitve poslancev, odbora, predsednika ; volitve v državni zbor ; izid, razpis volitev / iti na volitve / občinske, predsedniške, državnozborske volitve / vzporedne volitve  anketa o odločitvah volivcev, ki poteka istočasno z volitvami, referendumom
b) za določen naslov:   volitve akademikov ; volitve univerzitetnega profesorja
2. star. izbira :   volitev med dvema možnostma
♦ 
pravn.  nadomestne volitve  zaradi izjemne, neredne izpraznitve mandatnega mesta ; neposredne, posredne volitve

volíti   vólim nedov. in dov. ( ī ọ́ )
1. organizirano izražati svojo odločitev o kandidatu
a) za določeno funkcijo, nalogo:   voliti poslance, odbornike, sodnika ; voliti v parlament ; voliti koga za predsednika ; voliti z dviganjem rok, listki / voliti komunistično, liberalno, socialistično stranko
b) za določen naslov:   voliti akademika ; voliti univerzitetne učitelje / po preteku določenega roka koga ponovno voliti
2. pravn.  v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča:   voliti komu denar, hišo / voliti v oporoki, z oporoko
3. star. izbirati :   nasprotnik naj voli orožje za dvoboj / voliti med življenjem in smrtjo
 
dame volijo  spoštljivo, pri plesu  za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca

volitíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. hoten , voljen 1 volitivne duševne funkcije ; emotiven, kognitiven in volitiven / volitivni jaz

volítven   -a -o prid. ( ȋ )
star. volilen :   volitvena enota / volitveni govori

volívec   -vca  in  volílec -lca  [ voliu̯ca m ( ȋ )
kdor ima pravico voliti:   izbrisati, vpisati volivca ; seznam, zbor volivcev
// kdor voli:   volivci so oddajali glasovnice

volívka   in  volílka -e  [ voliu̯ka ž ( ȋ )
ženska, ki ima pravico voliti:   podpora, zaupanje volivk ; boj za glasove volivk ; pogovori, stiki z volivkami
// ženska, ki voli:   volilna komisija je že preštela glasove vseh volivk in volivcev

vólja   -e ž ( ọ́ )
1. sposobnost hotenja:   človek ima um in voljo ; krepiti, razvijati, utrjevati voljo ; ekspr.  zlomiti komu voljo ; slabotna, trdna volja ; človek močne,  ekspr.  železne volje / nima lastne volje  ni samostojen v odločanju / svobodna volja
// ekspr., navadno s prilastkom  človek glede na to sposobnost:   oditi mora, to je ukaz najvišje volje
2. pripravljenost prizadevati si za kaj:   ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja ; po uspehu je spet dobil voljo do dela ; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja ; vzbuditi v kom voljo do česa ; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel  ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo  pripravljenost za kaj ; nisem pri volji za delo  razpoložen ; ni bil pri volji to narediti  ni maral ; ekspr.  kljub najboljši volji vam ne morem pomagati  kljub veliki pripravljenosti
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku  izraža pozitiven odnos do kakega dejanja:   če vas je volja, pa začnimo ; naj gre, kogar je volja  kdor hoče ; iron.  prav volja me je prepirati se
3. kar kdo hoče, da se uresniči:   to je bila očetova volja ; izpolniti voljo koga ; vsiliti komu svojo voljo ; delati proti volji koga ; vztrajati pri svoji volji ; to se je zgodilo proti moji volji  ne da bi hotel / knjiž.  ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu:  naj se zgodi božja volja ; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji  kakor kdo hoče
4. s prilastkom  razpoloženje, čustveno stanje:   dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre,  ekspr.  kisle volje ; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre,  knjiž.  blage volje  dobri, plemeniti ljudje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo   na razpolago:   v taborišču ni bilo hrane na voljo ; tam je vsega na voljo
6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo   na ljubo:   narediti kaj prijatelju za voljo
// v predložni rabi zaradi , zavoljo :   ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud  zato
7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo   izraža
a) strah, vznemirjenje, obup:   za božjo,  pog.  kriščevo voljo, saj ga boš ubil ; za božjo voljo, vzklikne mati
b) začudenje, presenečenje:   za božjo voljo, ali ste že nazaj
c) svarilo, prepoved, opozorilo:   ne govori tega, za božjo voljo ; pog.  za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
č) nejevoljo, nestrpnost:   za božjo voljo, saj ne gori voda
d) podkrepitev, poudarek:   pojdi, za božjo voljo ; za božjo voljo, rešite ga
● 
izdelek je kupcem na voljo  se prodaja ; ni mi po volji, da si tak  ne maram ; to mi ni po volji  mi ne ustreza ; pridem, če bo božja volja  v krščanskem okolju  če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati ; ekspr.  za božjo voljo prositi koga, naj pomaga  zelo ; vznes.  pesnik po božji volji  velik, nadarjen ; dati, narediti iz dobre volje  prostovoljno ; ekspr.  znamenje dobre volje  znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro ; drage, rade volje narediti  z veseljem, prostovoljno ; najej se do mile volje, po mili volji  kolikor hočeš ; delati s kom po mili volji  kakor se hoče ; star.  narediti kaj iz proste volje  svobodno, brez prisile ; star.  iz svoje volje se učiti latinščine  prostovoljno
♦ 
filoz.  volja do moči ; pravn.  pogodbena, poslovna volja ; večinska volja ; izjava volje ; misija dobre volje  delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose

vóljen 1   -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na voljo:   voljne, čustvene in razumske značilnosti / voljno dejanje
 
pravn.  voljna sposobnost  sposobnost osebe, ki ima za pravna dejanja potrebno voljo

vóljen 2   in  volján vóljna -o  tudi  prid. , vóljnejši  ( ọ́ ȃ ọ̄ )
1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati:   pregnesti kit, da postane voljen ; voljna šiba ; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh  kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
// ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja:   voljni lasje ; voljno blago ; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip
2. v povedni rabi, z nedoločnikom  ki ima voljo, je pripravljen za kaj:   biti voljen delati, pomagati ; niso voljni spreminjati kaj ; elipt.:  če si voljen, pa začniva ; naj bo, je rekel voljen
3. nar. pripraven 1 , sposoben :   iskati pridne in voljne delavce ; biti voljen za vse
4. nar. mil , blag :   imeti voljen glas / voljna zima ; voljno vreme
● 
zastar.  biti na vsem voljnem svetu sam  popolnoma sam ; bibl.  duh je sicer voljan, ali meso je slabo  človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo ; zastar.  biti voljen svojih križev  voljno, vdano jih nositi ; ekspr.  jezik je postal pesniku voljno orodje  lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel ; nar.  žganje je voljno (za piti)  uležano, ne ostro

voljera   gl. voliera

vóljica   -e ž ( ọ́ )
ekspr.  manjšalnica od volja:   vaša voljica je, če to naredite / v hiši je bila spet dobra voljica

voljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da, sme voliti:   voljivi delegati, predstavniki

voljívost   -i ž ( í )
dejstvo, da se kdo da, sme voliti:   nazadovoljni kmetje so zahtevali voljivost župnikov

vóljnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost voljnega:   voljnost kože / pokazati voljnost pomagati ; voljnost ljudi za delo

vôlk   -a  [ vou̯k m , mn.  volkôvi,  im. mn. stil.  volcjé  ( ȏ )
1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom:   volk je napadel, raztrgal jagnje ; ekspr.  volk kolje, mesari ; volk tuli, zavija ; krdelo volkov ; lov na volka ; bojevati se kot volk  krvoločno, divje ; jesti kot volk  hlastno; z velikim tekom ; krvoločen, požrešen kot volk ; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec:   volk in volkulja
2. slabš.  krvoločen, neusmiljen človek:   oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov  vojakov / človeški volkovi
3. slabš., navadno s prilastkom  pohlepen, brezobziren človek:   imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi ; nenasitni kapitalistični volkovi
4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na   izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem:   prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. igr., v zvezi volk in ovce   igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola:   igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre:   volk požre, preskoči ovco
6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah:   od hoje, jahanja dobiti volka
7. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru,  kem.  bazični bakrov acetat:   na bakru se je naredil volk ; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. glasb. žarg.  nečist, hreščeč zven godal:   preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk ; volk na violini
● 
ekspr.  narediti tako, da bo volk sit in koza cela  da bo prav za obe strani ; nar.  na kosi se naredi volk  črna prevleka iz strjenih sokov trav ; ekspr.  dati volku ovce pasti  dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti ; nar.  on je volka srečal  je hripav ; nar.  hišni volk  hišna goba ; ekspr.  kapitan je star morski volk  preizkušen, neustrašen pomorščak ; ekspr.  to je volk v ovčji koži  slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ; mi o volku, volk iz gozda  vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori ; preg.  kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti  kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje ; preg.  volk dlako menja, a narave nikdar  človek ne more zatajiti svojega bistva ; preg.  človek človeku volk  v človekovi naravi je, da je pogosto nasilen, neuvideven do drugega človeka
♦ 
bot.  volk  trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta ; zeleni volk  užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica ; etn.  volk  grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo ; poditi volka  v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev  zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver ; mont.  volk  nekdaj  kepa železa, pridobljena s taljenjem ; tekst.  volk  stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini ; zool.  sinji morski volk  sinji morski pes ; polarni volk ; prerijski volk  kojot

volkáč   -a  [ vou̯kač m ( á zastar.
1. volk :   volkač je spet raztrgal jagnje
2. nemški ovčar:   lajanje volkača

vôlkec   -kca  [ vou̯kəc m ( ȏ )
manjšalnica od volk:   mlad, sestradan volkec ; volkulja z volkci
♦ 
zool.  volkec  kačjemu pastirju podobna žuželka, katere ličinke lovijo na dnu peščenih lijakov majhne žuželke, navadno mravlje, Myrmeleon formicarius ; volkci  majhni pajki z osmimi očmi v treh prečnih vrstah in glavniku podobnimi kremplji z malo zobci na nogah, Lycosidae

volkodlák   -a  [ vou̯kodlak m ( ȃ po ljudskem verovanju
1. bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk:   psoglavci in volkodlaki / ureči koga v volkodlaka
// človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka:   napad volkodlaka je preživel, nato pa sam postal volkodlak ; filmi, zgodbe o volkodlakih ; boj, spopad z volkodlaki ; čarovnice, vampirji in volkodlaki / volkodlak mu hodi pit kri
2. krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako:   ženski se je rodil volkodlak

volkodláštvo   -a  [ vou̯kodlaštvo s ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju  dejstvo, da je kdo volkodlak:   rešiti se volkodlaštva
2. slabš. krvoločnost , maščevalnost :   očitati komu volkodlaštvo / volkodlaštvo v človeku

volkswagen   gl. folksvagen

volkúlja   -e  [ vou̯kulja ž ( ú )
samica volka:   volkulja z mladiči ; volk in volkulja
 
rimska volkulja  podoba volkulje kot simbol rimskega imperija

volkúljica   -e  [ vou̯kuljica ž ( ú )
članica najmlajše skupine skavtov:   skupina volkuljic ; volčiči in volkuljice / obljuba volkuljic

vôlna   -e  [ vou̯na ž ( ó )
1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali:   striči volno ; dolga, kodrava, mehka volna ; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno ; surova volna ; volna koz, kuncev ; volna s hrbta ; ovce za volno
// niti iz teh dlak:   navijati, presti volno ; volna za pletenje, tkanje ; klobčič volne / angorska, domača volna ; blago iz kašmirske volne ; strojna volna  za strojno pletenje ; umetna volna  iz umetnih snovi
2. teh., navadno s prilastkom  snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo:   izolacijska, izolirna volna / kamena volna  snov za izolacijo iz kamenin v nitasti, vlaknasti obliki ; mineralna volna  volni podoben proizvod iz rudnin ; steklena volna  iz steklenih vlaken ; žlindrina volna  vlakna iz žlindre
● 
ekspr.  iz ušes mu raste volna  iz sluhovoda mu rastejo dlačice ; ekspr.  z volno porasli listi, stebla  z mehkimi dlačicami ; ekspr.  poslati koga po žabjo volno  poslati ga z nesmiselnim naročilom proč ; ekspr.  presti žabjo volno  delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ 
agr.  enoletna volna  od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet ; les.  lesna volna  grobi volni podoben lesni proizvod ; papir.  papirna volna  v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov ; teh.  jeklena volna  tanki in dolgi jekleni ostružki ; tekst.  celična volna  umetno celulozno predivo ; mikana, runska, strojarska volna ; trgana volna  dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin

volnár   -ja  [ vou̯nar m ( á )
1. kdor prideluje, izdeluje volno:   vas volnarjev / volnarji se pripravljajo na jesensko sezono
2. nekdaj  trgovec, prekupčevalec z volno:   prodati volno volnarju

volnárski   -a -o  [ vou̯narski prid. ( á )
nanašajoč se na volnarje ali volnarstvo:   volnarska stroka / volnarska predilnica ; volnarske statve  široke statve za tkanje volnenih tkanin / volnarska industrija

volnárstvo   -a  [ vou̯narstvo s ( ȃ )
volnarska obrt:   volnarstvo in platnarstvo

vôlnast   -a -o  [ vou̯nast prid. ( ó )
po videzu, otipu podoben volni:   imeti volnaste lase ; pes z volnasto dlako / ekspr.  volnasti oblaki / kosmata, volnasta žogica

vôlnat   -a -o  [ vou̯nat prid. ( ȏ )
1. porasel z volni podobno dlako, izrastki:   imel je rjav, volnat tilnik / volnati listi, plodovi
 
bot.  volnata medena trava  trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi dlakami po steblu, listih, Holcus lanatus
2. volnast :   volnati lasje / volnati oblaki
3. star. volnen :   volnate nogavice

volnén   -a -o  [ vou̯nen prid. ( ẹ̄ )
ki je iz volne:   volnena nit, preja / volnene nogavice ; volnena tkanina ; volneno blago / vlakna volnenega izvora

volnenína   -e  [ vou̯nenina ž ( í )
star.  volnena tkanina:   oblačilo iz volnenine ; volnenina in bombaževina

volnénka   -e  [ vou̯nenka ž ( ẹ̄ )
knjiž.  volneno oblačilo:   biti oblečen v volnenko / sezuti volnenke  volnene nogavice

volnína   -e  [ vou̯nina ž ( ī )
knjiž.  volnena tkanina:   debela, mehka volnina ; plašč iz volnine

volnolás   in  volnolàs -ása -o  [ vou̯nolas prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž.  ki ima volni podobne lase:   volnolasi ljudje

volontêr   -ja m ( ȇ )
1. knjiž.  delovni prostovoljec, navadno neplačan:   pomanjkanje pedagogov so reševali z volonterji ; delati kot volonter
2. nekdaj  neplačan pripravnik:   opravljati službo volonterja / učitelj, zdravnik volonter

volontêrka   -e ž ( ȇ )
knjiž.  delovna prostovoljka, navadno neplačana:   za starčka skrbi volonterka Rdečega križa

volontêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na volonterje ali volonterstvo:   volonterski socialni delavci / volontersko delo

volontêrstvo   -a s ( ȇ )
1. knjiž.  delovno prostovoljstvo, navadno neplačano:   pohvaliti volonterstvo mladih
2. nekdaj  neplačano pripravništvo:   po večletnem volonterstvu dobiti redno službo

voloók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž., ekspr.  ki ima velike, okrogle oči:   volooki lepotec / pri Homerju  volooka Hera

vôlov   -a -o  ( ó )
pridevnik od vol:   volov rog

volôvec   -vca m ( ó )
nar.  rastlina z rumenimi cveti v koških; primožek :   volovec že odpira cvete

volôvji   -a -e prid. ( ō )
nanašajoč se na vole:   volovji rogovi ; volovje stegno / volovji gonjači  gonjači volov / človek z volovjimi očmi  z velikimi, okroglimi

volôvski   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na vole:   volovsko stegno / juha iz volovskega repa ; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.:  ljudje volovske moči ; volovska potrpežljivost  zelo velika / ekspr.:  človek s širokim, volovskim obrazom  spodaj enako širokim kot zgoraj ; volovski pogled  pogled široko odprtih, brezizraznih oči ; imeti volovske oči  velike, okrogle
 
nar.  volovski jezik  jelenov jezik ; slabš.  ima volovske možgane  misli, dojema zelo počasi, nerodno ; nar.  volovsko oko  ivanjščica ; na (volovsko) oko ocvrto jajce  jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
 
agr.  volovsko srce  paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi ; bot.  navadni volovski jezik  dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis

vólt   -a m ( ọ̑ )
fiz.  enota za merjenje električne napetosti:   meriti v voltih, z volti ; napetost 220 voltov [V] / volt na meter [V/m]

voltairjanec   -nca  [ volterjánəc m ( ȃ )
1. pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira:   dela, nauki voltairjancev
2. ekspr.  porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek:   ne bodi tak voltairjanec ; brezobziren voltairjanec

voltairjanski   -a -o  [ volterjánski prid. ( ȃ )
tak kot pri Voltairu:   voltairjanski duh / voltairjanski posmeh

voltairovski   -a -o  [ voltêrou̯ski prid. ( ȇ )
tak kot pri Voltairu:   voltairovsko gledanje na Cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh
 
voltairovski naslanjač  velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet

vóltampêr   -a m ( ọ̑-ȇ )
elektr.  enota za merjenje navidezne moči električnega toka:   meriti v voltamperih ; dvanajst voltamperov [VA]

voltáža   -e ž ( ȃ )
elektr. žarg.  električna napetost, izražena v voltih:   voltaža baterije

vóltméter   -tra m ( ọ̑-ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje električne napetosti:   priključiti voltmeter ; meriti z voltmetrom / elektrostatični voltmeter

vóltsekúnda   -e ž ( ọ̑-ȗ )
fiz.  enota za merjenje magnetnega pretoka; weber :   meriti v voltsekundah

volúhar   -ja m ( ȗ )
1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom:   voluhar obgloda korenine drevja ; loviti, zatirati voluharja
 
zool.  veliki voluhar
2. nizko  človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje:   take voluharje je treba izključiti iz organizacije

volúharica   -e ž ( ȗ )
1. samica voluharja:   voluharica z mladiči ; voluhar in voluharica
2. nav. mn., zool.  škodljivi, velikim mišim podobni glodavci s topim smrčkom in krajšim repom, Microtidae:   voluhar, pižmovka in druge voluharice

volúmen   -mna m ( ú )
1. prostornina :   izmeriti, izračunati volumen ; volumen prostora, telesa
2. publ., navadno s prilastkom  prostorska razsežnost česa:   poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni
// razsežnost česa sploh:   to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine
// obseg, velikost česa v določenem času:   volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen ; volumen tržišča
3. publ.  značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami:   ta vloga zahteva drugačen pevski volumen
4. biblio. zvezek , snopič 1 delo je izhajalo v volumnih
// debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga:   folianti in volumni
♦ 
med.  minutni volumen (srca)  količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti ; utripni volumen (srca)  količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom ; strojn.  gibni volumen  gibna prostornina

volúmenski   -a -o  [ volumənski prid. ( ú )
prostorninski :   volumensko razmerje / volumenski pretok tekočine  pretok tekočine glede na njeno prostornino
 
kem.  volumenski odstotek  odstotek kake snovi v raztopini, določen z razmerjem njunih prostornin ; mont.  volumenska kapaciteta sita  kapaciteta sita glede na prostornino snovi, ki gre v časovni enoti skozi sito

volumétričen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na merjenje prostornine:   volumetrične metode
 
kem.  volumetrična analiza  kvantitativna analiza raztopine z določanjem prostornine reagenta ; mont.  volumetrično določanje svinca v koncentratu  določanje z volumetrično analizo

voluminózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
publ.  ki ima sorazmerno veliko prostornino, prostorsko razsežen:   voluminozen kip, tovor ; po stepanju postane smetana voluminozna / voluminozna knjiga  debela / voluminozen glas, ton  glas, ton z značilnim slušnim vtisom zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami
 
agr.  voluminozna krma  krma, ki ima glede na svojo prostornino malo prebavljivih hranilnih snovi

voluminóznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  lastnost voluminoznega:   voluminoznost tovora / voluminoznost slikarskih likov

volúmski   -a -o prid. ( ū )
knjiž. prostorninski :   volumsko razmerje snovi
 
kem.  volumski odstotek  volumenski odstotek

voluntarístičen   -čna -o prid. ( í )
1. ki temelji predvsem na volji:   umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev
// nav. slabš.  ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi:   voluntarističen človek / voluntaristična politika
2. knjiž. hoten , voljen 1 emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti

voluntarízem   -zma m ( ī )
mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji:   vztrajanje kljub neuspehom je voluntarizem ; herojski, mladostni voluntarizem
// nav. slabš.  mišljenje, delovanje, ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi:   gospodarske težave so tudi posledica voluntarizma ; voluntarizem in oportunizem / akcija se je izrodila v voluntarizem ; gospodarski, politični voluntarizem
♦ 
filoz.  ontološki voluntarizem  nauk, da je volja bistvo, vzrok vsega ; psihološki voluntarizem  nauk, da je volja osnovna sestavina duševnosti

voluntatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. hoten , voljen 1 voluntativni in intelektualni procesi v zavesti / voluntativna energija

volúta   -e ž ( ȗ )
um.  arhitektonski okrasni element v obliki spirale, polž:   baročna voluta ; kapitel z volutami / miza z nogami v obliki volut

volúten   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na voluto:   volutni zavoji / volutni kapiteli

vólvo   -a m ( ọ̑ )
avtomobil švedske tovarne Volvo:   peljati se v volvu, z volvom

vólvoks   -a m ( ọ̑ )
bot.  zelena alga kroglaste oblike, katere celice imajo po dvoje bičkov, Volvox:

vómbat   -a m ( ọ̑ )
zool.  manjšemu medvedu podoben avstralski vrečar, ki rije po zemlji, Vombatus:   brlog, rov vombata ; kožuh vombata ; v prid. rabi:  vombat krzno

vónj   -a m ( ọ̑ )
1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi:   vonj se širi,  ekspr.  plava po prostoru ; ekspr.  vonj se razpuhti, sili, udarja v nos ; dajati, oddajati vonj ; puščati za seboj neprijeten vonj
// značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom:   navzeti se vonja ; vsaka roža ima svoj vonj ; zaznati vonj po dimu ; kiselkast,  ekspr.  opojen, oster vonj ; močen, prijeten, zoprn vonj ; vonj akacij, žganja ; vonj po parfumu, svečah ; plin brez vonja
// občutek, ki ga povzroča ta značilnost:   še zdaj čutim,  ekspr.  imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih
2. voh :   razvitost vonja ; okus, vonj in drugi čuti
3. ekspr., z rodilnikom  značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa:   vonj domače govorice / vonj spominov, svobode

vonjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zaznavanje vonja:   vonjalni organ, živec
 
anat.  vonjalne čutnice  vohalne čutnice ; med.  vonjalna avra  avra v obliki neprijetnih, čudnih vonjev ; zool.  vonjalna jamica  vohalna jamica
// nanašajoč se na oddajanje, dajanje vonja:   vonjalne žleze živali

vónjati   -am nedov. ( ọ̑ )
1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati :   cvetje močno, prijetno vonja ; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi ; vonjati po vrtnicah ; brezoseb.  v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh:   vonjati po dimu, gnoju ; neprijetno, prijetno vonjati
 
nar. prekmursko  pokvarjena hrana vonja  smrdi
2. ekspr.  imeti, kazati značilnosti česa:   besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. preh.  zaznavati vonj:   on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati :   ta človek nenavadno dobro vonja
5. knjiž. vohati , duhati :   pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko  predvidevati, slutiti

vonjàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž.  prijetno dišeč:   vonjave snovi ; sveže pokošena trava je vonjava / vonjave cigarete / vonjavi julijski dnevi

vonjáva   -e ž ( ȃ )
hlapi navadno prijetno dišečih snovi:   z vrta, po hiši se širijo vonjave ; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami ; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave
// značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj :   kuhati zelišča, da izgubijo vonjave ; parfum močne, nežne vonjave ; vonjava kadila, vrtnic ; vonjava po bencinu

vonjáven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vonjavo:   vonjavna snov / vonjavna sluznica  vohalna sluznica ; vonjavne žleze živali

vonjív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  prijetno dišeč:   vonjivi cveti ; vonjive jedi na mizi so že vabile ; vonjivo kadilo / vonjiva toplota mleka

vonjívost   -i ž ( í )
knjiž.  lastnost, značilnost vonjivega:   vonjivost cvetja ; jabolka z žlahtno vonjivostjo

vónjski   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na vonj:   vonjske zaznave
 
biol.  vonjske celice  vohalne celice

vonljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  prijetno dišeč:   vonljivi cveti / vonljivo milo

voodoo   gl. vudu

vós 1   -a m ( ọ̑ nav. mn.
1. zool.  vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov:   vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi
2. zastar. dlaka , resa 1 vosi v kožuhu živali
// brk :   mož z dolgimi vosi

vós 2   ž ( ọ̑ nav. mn.
1. zool.  vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov:   vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi
2. zastar. dlaka , resa 1 kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade
// brk :   počesati si vosi

vosàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
zool., v zvezi vosati kiti   kiti, ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti:   vosati kiti precejajo morsko vodo skozi vosi

vósek   -ska m ( ọ̑ )
1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele:   delati, izločati vosek ; satovje je iz voska ; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek ; kuhati vosek  z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja ; surovi vosek / čebelji  ali  čebelni vosek
// ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje:   gnesti, oblikovati vosek ; odtisniti v vosek ; namazati z voskom ; lutke, sveče iz voska ; bled, mehek kot vosek / beli vosek ; cepilni, čevljarski, modelarski vosek
2. tej snovi podobna snov:   listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek
● 
pečatni vosek  snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani ; kmalu je bil mehek kot vosek  pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ 
etn.  ulivanje voska  igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi ; geol.  zemeljski vosek  rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte ; kem.  voski  estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov ; montanski vosek  dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo ; um.  risba z voskom  risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva

vóskanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od voskati:   voskanje parketa

vóskar   -ja m ( ọ̑ )
izdelovalec ali prodajalec voska:   voskar in svečar

vóskarica   -e ž ( ọ̑ )
izdelovalka ali prodajalka voska:   zaslužek voskarice

vóskarstvo   -a s ( ọ̑ )
obrt za izdelovanje voska:   voskarstvo in svečarstvo

vóskast   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben vosku:   voskasta snov / voskast sijaj ; obraz voskaste barve
 
min.  voskasti opal  voščeni opal
// prekrit z voskom:   voskasti listi ; voskasta površina

vóskati   -am nedov. ( ọ̑ )
voščiti 2 , mazati :   voskati nit

vóskoven   in  voskôven -vna -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na vosek:   voskovni ostržki
 
čeb.  voskovna žleza ; voskovno ogledalo  vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze

vóskovnica   in  voskôvnica -e ž ( ọ̑; ȏ )
čeb.  vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze:   vosek izteka skozi luknjice voskovnic

vósovec   -vca m ( ọ̑ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem do 1944  pripadnik varnostno-obveščevalne službe [VOS]:   očeta so jim ustrelili vosovci ; akcije vosovcev

vósovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vosovce:   vosovska akcija ; vosovska skupina / vosovski filmi

voščén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vosek:   voščena obloga ; voščena sveča / voščene barvice ; voščene rože ; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu  muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj  voščena tablica  lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj ; voščena bledica ; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih
 
agr.  voščena zrelost semen  zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek ; min.  voščeni opal  opal voščenega sijaja, navadno rjav ; teh.  voščena forma ; um.  voščena praskanka ; voščene tehnike  tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija ; zool.  velika voščena vešča  vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella ; voščena vetrnica  bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata

voščeníca   -e ž ( í )
knjiž.  voščena sveča:   prižgati voščenico ; svetloba voščenic
♦ 
zool.  kožica na korenu zgornje polovice kljuna

voščenína   -e ž ( í star.
1. voščena snov:   te vešče živijo od voščenine
2. voščeni izdelki:   prodajati vosek in različne voščenine

vóščenje 1   -a s ( ọ́ )
glagolnik od voščiti, želeti:   voščenje novega leta / voščenje sreče

vóščenje 2   tudi  voščênje -a s ( ọ́; é )
glagolnik od voščiti, mazati:   voščenje poda

voščénka   -e ž ( ẹ̄ )
1. voščena sveča:   prižgati voščenko ; plamen voščenke / sveča voščenka
2. agr.  debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko:   ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko
3. vrtn.  zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa:   v loncih cvetijo voščenke
4. voščena kreda:   risati z voščenkami
// slika ali risba, narejena s to kredo:   razstava gvašev in voščenk
5. star.  voščena vžigalica:   uprasniti z voščenko
♦ 
bot.  marčna voščenka  užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica

voščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
voščiti 1 , želeti :   voščevati za god ; voščevati si praznike / mimoidoči so mu voščevali dobro jutro

voščílce   -a s ( ī )
manjšalnica od voščilo:   napisati, povedati voščilce ; novoletno voščilce

voščílec   -lca  [ voščiu̯ca tudi voščilca m ( ȋ )
kdor vošči:   pogostiti, sprejeti voščilca / novoletni voščilci

voščílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se vošči:   voščilni izrazi, napisi ; voščilne besede / voščilna razglednica

voščílka   -e  [ voščiu̯ka tudi voščilka ž ( ȋ )
ženska, ki vošči:   voščilke in voščilci

voščílnica   -e ž ( ȋ )
vizitka, razglednica za pisanje voščil:   kupiti voščilnice ; podpisati se na voščilnico ; barvne, tiskane voščilnice / božična, novoletna voščilnica
// voščilo na taki vizitki, razglednici:   napisati, sestaviti voščilnico

voščílo   -a s ( í )
1. besedilo, izraz, s katerim se vošči:   pisati, poslušati voščila ; pisno, ustno voščilo ; razglednica z voščili / novoletno voščilo / srečno novo leto, dober tek in druga voščila / kot vljudnostna fraza  sprejmite iskrena voščila
2. kar se vošči:   voščilo se ni izpolnilo

voščíti 1   in  vóščiti -im dov. in nedov. ( ī ọ́ )
1. izraziti komu dobre želje ob prazniku:   tudi sosedje so prišli voščit ; voščiti za rojstni dan, god ; voščiti za praznik(e) ; pisno, ustno voščiti
// izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega:   voščiti srečno novo leto ; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot  želeti ; dober tek voščim
2. star. privoščiti :   voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo
● 
ekspr.  on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti  koga grobo napasti, glasno ošteti ; ekspr.  kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči  samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda ; ekspr.  najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli  da se poslovimo, razidemo

voščíti 2   in  vóščiti -im nedov. ( ī ọ́ )
mazati, premazovati z voskom:   voščiti dreto, papir, parket / voščiti sir  potapljati ga v vosek

votánt   -a m ( ā á )
1. knjiž. glasovalec :   prvi votant se je izrekel proti predlogu
 
pravn.  votanti sodnega senata  člani sodnega senata, ki glasujejo
2. rel., um.  kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube:   votant je ostal neimenovan ; votant slike

vótek   -tka m ( ọ̑ )
1. tekst.  nit, ki se vtke prečno med podolžne niti tkanine:   navijati, vnašati votek ; bombažni, volneni votek ; trganje votka ; čolniček z votkom / dvojni votek ; polnilni votek  ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna / krčenje tkanine po votku, v smeri votka  po širini
// sistem tako vtkanih niti tkanine:   zgoščevati votek ; votek in osnova
2. ekspr., navadno s prilastkom  kar kaj povezuje v celoto:   idejni votek predavanja ; votek ustvarjanja, življenja

vótel   -tla -o  stil.  -ó  [ votəu̯ prid. ( ọ́ )
1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor:   votel predmet ; kost je votla ; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob ; deblo je že votlo / kraška tla so votla
2. star.  ki teče, pušča:   iz votlega lonca je steklo mleko
// preluknjan , raztrgan :   na komolcu votel rokav ; podplati čevljev so že votli
3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru:   votel zvok ; votlo bobnenje / ekspr.:  odgovoriti z votlim glasom ; votel smeh
4. ekspr.  notranje, vsebinsko prazen:   votel patos / duhovno, moralno votel človek
5. ekspr. neutemeljen , nedoločen 2 obšel ga je votel strah ; ta skrb je votla
● 
votle mere  priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote ; ekspr.  gledati z votlimi očmi  globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi ; preg.  strah je sredi votel, okrog ga pa nič ni
♦ 
bot.  votli petelinček  rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava ; grad.  votli zidak  zidak z večjimi luknjami, votlinami ; lov.  votli strel  strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali ; teh.  votla kovica  kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta ; votlo steklo  stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem

votírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. glasovati :   votirati o kandidatu, predlogu
2. rel., um.  narediti, podariti kak predmet zaradi (za)obljube:   votirati cerkvi ; votirati zaobljubno podobo

votíven   -vna -o prid. ( ȋ )
rel., um.  narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben , zaobljubljen :   votivni dar ; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo
 
arheol.  votivni kamen  kamen s posvetilnim napisom ; rel.  votivna maša  maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu

vótkati   -am nedov. ( ọ̄ )
nar.  vztrajno poizvedovati, izpraševati:   čeprav votkam, mi nič ne pove

vótkov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na votek:   votkova preja / votkova smer / votkova nit

vótkoven   in  votkôven -vna -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na votek:   votkovna preja / votkovni sistem / votkovna nit / votkovni atlas, keper  atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek

votkovína   -e ž ( í )
tekst.  pletivo iz prečnih, med seboj prepletenih niti:   snutkovina in votkovina

votlák   -a m ( á )
grad.  zidna opeka z velikimi luknjami, votlinami:   zidati z votlaki / betonski, silikatni votlak

votlíca   -e ž ( í )
metal.  plošča s stožčasto luknjo za vlečenje žic, palic, cevi skoznjo, da se jim zmanjša presek:   pritrditi votlico ; vleči skozi votlice / vrtanje votlic
 
teh.  votla kovica

votlìč   -íča m ( ȉ í )
petr.  luknjičasta svetlo siva predornina, ki plava na vodi; plovec :   brusiti z votličem

votlíkav   -a -o prid. ( í )
geogr.  poln votlinic, votlin:   votlikav apnenec ; kraška tla so votlikava

votlíkavost   -i ž ( í )
geogr.  lastnost, značilnost votlikavega:   votlikavost tal

votlína   -e ž ( í )
z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor:   skrivati se, živeti v votlini ; mračna, vlažna votlina ; votline v hribu, skalovju / kraška, podzemna, skalnata votlina / drevesna votlina  duplina
// tak prostor v telesu, organu:   odprtine in votline / nosna, ustna votlina ; prsna votlina  v kateri so pljuča in srce ; trebušna votlina
 
anat.  lobanjska, medenična votlina ; očesni votlini  parni votlini pod čelom, v katerih so oči

votlínast   -a -o prid. ( í )
1. poln votlin:   votlinasta skalna stena ; kraška tla so votlinasta
2. podoben votlini:   votlinast prostor
// ekspr.  značilen za votlino:   votlinasta tema

votlínica   -e ž ( í )
manjšalnica od votlina:   skriti zlato v votlinico ; votlinica med skalami / votlinice v pljučih

votlíničast   -a -o prid. ( ī )
poln votlinic:   votliničast kamen

votlínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na votlino:   zatohel votlinski zrak / votlinske živali / votlinska bivališča ; votlinsko svetišče
 
fiz.  votlinski resonator  resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline ; teh.  votlinsko tipalo  tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin ; zool.  votlinska gos  raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami, Tadorna tadorna

votlíti   -ím nedov. ( ī í )
delati kaj votlo:   votliti bučo, palico / voda votli apnenčast svet
 
ekspr.  bolezen mu votli lica  zaradi bolezni postajajo njegova lica upadla, udrta ; ekspr.  strah mu votli oči  zaradi strahu so njegove oči vse bolj udrte, prazne
// dolbsti :   votliti deblo za čoln

votlogléd   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ekspr.  ki gleda z globoko udrtimi, praznimi očmi:   votlogledo bitje
 
knjiž., ekspr.  votlogleda žena  smrt

votloók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ekspr.  ki ima globoko udrte, prazne oči:   shujšan, votlook bolnik / votlooka lobanja
 
ekspr.  votlook strah  neutemeljen, nedoločen

vótlost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost votlega:   votlost kosti, predmeta / ekspr.  votlost glasu

vótum   -a m ( ọ̑ knjiž.
1. glas (pri glasovanju):   oddati svoj votum
2. z glasovanjem izražena odločitev:   votum za tega kandidata pomeni zmago stranke

voucher   gl. vavčer

voyeurizem   gl. voajerizem

vóz   m , daj., mest. ed.  vôzu  in  vózu;  im. mn.  vozôvi  stil.  vozjé;  rod. mn.  vozôv  tudi  vóz  ( ọ̑ )
1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival:   voz pelje,  ekspr.  drdra, škriplje po cesti ; naložiti voz ; napreči, zapreči voz ; ustaviti voz ; zmetati z voza ; vpreči konja v voz ; peljati se, sedeti na vozu ; lahek, težek voz ; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja ; voz sena / gnojni voz ; kmečki voz ; lojtrski voz  z lestvi podobno pripravo na straneh ; mrliški voz  voz, vozilo za prevoz mrličev ; seneni voz ; vprežni voz ; voz na volovsko vprego ; pren.  voz časa je obtičal
2. knjiž. vagon :   voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz
3. pog. avtomobil :   kupil je nov voz / rešilni voz
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek:   usmeriti gospodarski, znanstveni voz ; potegniti voz razvoja naprej  razvoj
● 
publ.  ob tem vprašanju se je razbil vladni voz  je vlada morala odstopiti ; star.  tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz  nesmiselno, neumno ; ekspr.  vpregla ga je v svoj voz  naredila, da dela za njene koristi ; ekspr.  vpreči se v politični voz  začeti se ukvarjati s politiko ; bojni voz  pri starih narodih  dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju ; mali voz  ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica ; poštni voz  nekdaj  za prevoz pošte in potnikov ; veliki voz  ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza ; ekspr.  že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz  sklenila zakonsko zvezo
♦ 
adm.  voz  v levo in desno premikajoči se del mehanskega pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami ; agr.  pod voza ; ročica pri vozu ; voj.  municijski voz  nekdaj  vprežno vozilo za prevažanje streliva ; žel.  motorni voz  železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike

vóza   -e ž ( ọ́ )
zastar. zapor , ječa :   dati, spraviti koga v vozo

vozáč   -a m ( á )
1. kdor se redno vozi z vlakom, avtobusom na delo, v šolo:   v razredu je precej vozačev ; delavci, učenci vozači
2. pog.  voznik:   bil je preudaren vozač / poklicni vozač / šport. žarg.  na dirki je zmagal naš najboljši vozač

vozáčica   -e ž ( á )
zastar.  voznica (avtomobila):   voznik in vozačica

vozál   -a  [ vozau̯ m ( ȃ )
nar. vozel :   delati, narediti vozal / v vozal spleteni lasje

vozálček   -čka  [ vozau̯čək m ( ȃ )
nar. dolenjsko vozelček , vozliček :   narediti vozalček

vozár   -ja m ( á )
knjiž.  kdor vozi, prevaža s konjsko vprego; voznik , prevoznik :   vozar je okomatal konja
 
voj.  vojak, ki vodi in oskrbuje konjsko vprego

vozára   -e ž ( ȃ )
nav. mn., nar. ozara :   s trnjem preraščene vozare

vozarína   -e ž ( ī )
voznina :   biti oproščen vozarine / plačati vozarino

vozáriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. knjiž.  voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego:   pripovedoval je zgodbe iz časov, ko so še vozarili ; vozariti blago iz Trsta na Dunaj
2. ekspr. voziti :   vozariti avtomobil ; vozariti sem in tja po mestu ; navadno je vozaril sam / vozariti se na kolesu, s kolesom ; rad se vozari v avtomobilu / vsak dan se vozari v službo

vozárjenje   -a s ( á )
glagolnik od vozariti:   z vozarjenjem je precej zaslužil / vozarjenje po mestu / vozarjenje z avtomobilom, vlakom / vozarjenje v šolo ga utruja

vozárna   -e ž ( ȃ )
knjiž.  pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica :   na dvorišču je stala velika vozarna ; spraviti voz v vozarno

vozárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vozarje ali vozarstvo:   vozarski konj, voz / spotoma so se ustavili v vozarski gostilni ; vozarska pot
♦ 
voj.  vozarska enota  enota z vprežno živino in vlečnimi vozili za prevoz potrebščin po ozemlju, kjer ni mogoče uporabljati motornih vozil

vozárstvo   -a s ( ȃ )
nekdaj  dejavnost voznikov (s konjsko vprego):   preživljal se je z vozarstvom

vozáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vozače:   vozaški način življenja / vozaška spretnost

vozatáj   -a m ( ȃ )
zastar. voznik , prevoznik :   bil je izkušen vozataj

vózek   -zka m ( ọ̑ )
1. ekspr.  manjšalnica od voz:   naložiti, riniti vozek
2. igrača, ki predstavlja voz:   otrok se je igral z vozkom

vôzel   -zla  [ vozəu̯ m ( ó )
1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku:   vozel drži, popusti ; delati vozle na vrvi ; naredila je vozel in začela šivati ; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel ; okrasni vozli ; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel  ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju ; dvojni vozel ; mrtvi vozel  pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta ; skrajševalni vozel  s katerim se skrajša vrv
2. nav. ekspr.  kar je vozlu podobno:   veje so pokrite z vozli ; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
// lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu:   nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje  v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las
3. ekspr., s prilastkom  zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje:   ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla ; jezikovni, prevajalski vozel ; drama s psihološkimi vozli
4. s prilastkom  kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti:   cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
// publ.  kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh:   z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel  telefonska centrala
5. ekspr., s prilastkom središče :   na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema  bistvo, težišče
6. aer., navt.  dolžinska mera, 1.852 m:   ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
● 
ekspr.  prerezal je družinske vozle  vezi, stike ; knjiž.  gordijski vozel  zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje ; ekspr.  v njej se nabira vozel grenkobe  grenkoba ; ekspr.  imel je, naredil se mu je vozel na jeziku  ni si upal povedati, kar je mislil ; ekspr.  vozel v grlu, želodcu  neprijeten občutek zaradi strahu
♦ 
alp.  varovalni vozel  ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi ; anat.  živčni vozel  skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij ; astron.  vozel  presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino ; etn.  živi vozel  po ljudskem verovanju  ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov ; fiz.  valovni vozel  točka v stoječem valovanju, ki ne niha ; geom.  vozel  prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema ; navt.  ladijski vozli  ki se uporabljajo pri delu na ladji ; obrt.  mrežni vozel  ki se uporablja za izdelavo mrež ; tkalski vozel  s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti ; rib.  ribiški vozli  ki se uporabljajo pri vezavah vrvice ; teh.  sanitarni inštalacijski vozel  celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije

vôzelček   -čka  [ vozəu̯čək m ( ó )
manjšalnica od vozel:   vozelček na vrvici

vôzeln   -a -o  [ vozələn in vozəln prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vozel:   vozelna debelina
♦ 
fiz.  vozelna črta, ploskev  črta, ploskev, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli nihajočega telesa ; ptt  vozelna centrala  telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central; vozliščna centrala

vózen 1   -zna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od voz:   vozna kolesa

vózen 2   in  vôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
1. nanašajoč se na vožnjo ali voženje:   vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila / vozni čas ; vozna hitrost / na parcelo vodi vozna pot / vozni listek ; vozni park  prevozna sredstva kake ustanove, podjetja ; vozne olajšave  znižanje cene za prevoz / publ.  avtomobil je v voznem stanju / v oglasih  kombi, vozen, prodam
2. v zvezi vozni red   kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev:   izdelati, sestaviti vozni red ; promet teče po voznem redu ; avtobusni, ladijski, železniški vozni red / kupiti vozni red
● 
cesta zaradi neurja ni vozna  se po njej ne da voziti ; pog.  sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu  program, načrt ; pog.  organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red tekmovanja  vnaprej določen načrt za njegov potek
♦ 
elektr., žel.  vozni vod  vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki ; teh.  vozne karakteristike vozila ; žel.  vozni list  potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini

vozgrívec   -vca m ( ȋ )
nar. vzhodnoštajersko smrkavec :   umakni se, vozgrivec

vozíca   -e ž ( í )
nar. severozahodno  ročni voziček na dveh kolesih:   naložiti vreče na vozico

vozìč   -íča m ( ȉ í )
ekspr.  manjšalnica od voz:   vozič se je ustavil ; peljati se na ropotajočem voziču / naložiti vozič sena

vozíček   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od voz:   napreči voziček ; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček ; štirikolesni voziček
2. vozu podobna priprava za prevažanje
a) stvari, tovora:   nakladati premog na vozičke ; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku ; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček  ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga ; ročni voziček ; samopostrežni voziček  ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah ; servirni voziček ; sladoledarski, smetarski voziček
b) oseb:   mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček ; mrliški voziček  za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje ; otroški voziček
3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček:   delati otrokom vozičke ; deklice so vozile vozičke s punčkami
♦ 
elektr.  akumulatorski voziček  transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev ; les.  vpenjalni voziček  priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov ; teh.  dvigalni voziček  transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne ; žel.  prtljažni voziček  akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona

vozíčkar   -ja m ( ȋ ekspr.
1. invalid, ki za gibanje potrebuje invalidski voziček:   teren so prilagodili potrebam vozičkarjev ; izgradnja klančin za vozičkarje / tekmovanje invalidov vozičkarjev
2. eden od staršev, ki pelje otroka v otroškem vozičku:   mladi starši vozičkarji
3. kdor pospravlja, prevaža nakupovalne vozičke v velikih trgovskih središčih:   vozičkar je pospravljal nakupovalne vozičke

vozíkati   -am nedov. ( ī ȋ )
ekspr. voziti :   vozikati koga po morju / vozikati se sem in tja po mestu

vozílce   -a s ( ī )
manjšalnica od vozilo:   vgraditi motor v vozilce / motorno, tovorno vozilce

vozílo   -a s ( í )
prevozno sredstvo:   vozilo ovira promet ; vozilo prehiteva, zavija v križišču ; vozili sta čelno trčili ; vozila vozijo,  ekspr.  drvijo, švigajo po cesti ; parkirati, ustaviti vozilo ; hitra, počasna vozila ; lahko, luksuzno, veliko vozilo ; kolo, luči, vrata, zavore vozila ; nosilnost, preobremenjenost vozila ; registrska tablica vozila ; nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo ; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo ; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo ; električno, motorno vozilo  na električni, motorni pogon ; intervencijsko vozilo  za prevoz priprtih ali prijetih oseb ; osebno, tovorno, vojaško vozilo ; priklopno vozilo  brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora ; rešilno vozilo  za prevoz ponesrečenca, bolnika ; terensko vozilo  z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste ; vesoljsko vozilo  namenjeno za vesoljske polete ; vlečno vozilo  ki vleče drugo vozilo
 
ljudsko vozilo  glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi
 
teh.  vozilo na zračno blazino  motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini

vozíšče   -a s ( í )
del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil:   asfaltirati vozišče ; gramozno, kockano vozišče ; označbe na vozišču

vozíti   vózim nedov. ( ī ọ́ )
1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo:   eden je vozil, drugi so gledali skozi okno ; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
// upravljajoč vozilo premikati se:   voziti v ovinek s preveliko hitrostjo ; vozil je pravilno po desni strani ; voziti v koloni ; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti ; ekspr.  po polževo voziti ; vzvratno voziti ; voziti sto kilometrov na uro
2. s prevoznim sredstvom spravljati kam:   voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg ; voziti vino v sodih ; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji ; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo  dovažajo
3. premikati se v določeno smer:   brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro ; vlak vozi od Ljubljane do Celja ; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
4. opravljati določeno pot:   koliko časa si vozil do tja ; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
5. uporabljati za vprego:   vozijo z voli, orjejo pa s konji
// vleči voz kot vprežna žival:   učiti junca, konja voziti
// nepreh.  biti usposobljen za vprego:   telici še ne vozita
6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati 2 , živeti :   sam ne boš mogel voziti ; v službi dobro vozi ; z ženo lepo vozita
7. pog., v medmetni rabi  izraža ukaz po odstranitvi:   ti pa, je pokazal z roko, vozi
● 
barko voziti  pijan se opotekati; popivati ; ekspr.  pav, puran je vozil kočijo  hodil s pahljačasto razprtim repom ; ekspr.  veter vozi oblake po nebu  povzroča, da se enakomerno drseč premikajo ; nar.  koklja vozi piščeta  vodi ; pog.  voziti slalom, smuk  tekmovati v slalomu, smuku ; ekspr.  kolesar je vozil slalom po cesti  vijugal ; publ.  s svojimi izjavami spretno vozi slalom  se izogiba kočljivih dejstev ; avtomobil vozi kot za stavo  zelo hitro
♦ 
avt.  voziti v tretji prestavi

vozlánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vozlati:   vozlanje niti / vozlanje čipk ; naprava za vozlanje / razstava vozlanj  vozlanih izdelkov

vozlánka   -e ž ( á )
knjiž.  vozlani izdelek:   razstavljati vozlanke
 
tekst.  vozličasta preja

vôzlast   -a -o prid. ( ó )
ki ima vozle:   vozlasta tkanina, vrv / ekspr.:  vozlaste roke ; debelo, vozlasto deblo
♦ 
arheol.  vozlasta fibula  zaponka, ki ima na loku kroglaste odebeline ; zool.  rdeča vozlasta mravlja  mravlja rdeče barve, ki ima želo, Myrmica rubra

vozlàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
vozlast :   vozlata vrv / vozlati prsti ; vozlate veje starega drevesa

vozláti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. delati vozel, vozle na čem:   vozlati nit, trak, vrv / vozlati konjem repe  zavezovati v vozle
2. obrt.  delati tekstilni izdelek iz niti z oblikovanjem vozlov:   vozlati čipko, prt / vozlati robove oblačil
● 
ribič je vozlal mrežo  jo z vozlanjem delal ; ekspr.  spretno je vozlal besede  jih povezoval, prepletal

vozlìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od vozel:   narediti vozlič
 
med.  (pevski) vozlič  vezivna ali vnetna kepica na glasilkah, ki povzroča hripavost

vozlíčast   -a -o prid. ( í )
ki ima vozliče:   vozličasta nit, preja ; vozličasta tkanina / ekspr.  vozličasti prsti

vozlíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od vozel:   na tkanini so se ob drgnjenju naredili vozlički ; zategniti vozliček / otipati vozličke na koži

vozlíšče   -a s ( í navadno s prilastkom
1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti:   cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan  križišču
// kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh:   vozlišče podmorskih kablov
2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta:   mesto je vozlišče različnih miselnih tokov ; politično, trgovsko vozlišče
// ekspr. središče :   tu je vozlišče evropskega slikarstva ; Pariz, veliko kulturno vozlišče
3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše:   psihološko vozlišče drame ; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr.  v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov  bistvo, jedro
● 
publ.  novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu  ključna točka ; publ.  to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja  sporna mesta, vprašanja
♦ 
geom.  prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema ; grad.  vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike ; ptt  skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju

vozlíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ključen , osnoven :   vozliščna točka problema ; vozliščno vprašanje
♦ 
grad.  vozliščna pločevina  pločevina, s katero se okrepi stik dveh konstrukcijskih delov ali zagotovi varen stik dveh ali več (gradbenih) elementov ; ptt  vozliščna (telefonska) centrala  telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central

vozlôvje   -a s ( ȏ )
knjiž.  več vozlov, vozli:   razvezati vozlovje / vozlovje mednarodnih odnosov

vôzlovka   -e ž ( ó )
fiz.  črta, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli nihajočega telesa; vozelna črta

vozníca   -e ž ( í )
ženska, ki (poklicno) vozi cestno motorno vozilo:   voznica je pred križiščem zavila na levo ; voznica osebnega avtomobila

vozník   -a m ( í )
1. kdor (poklicno) vozi cestno motorno vozilo:   postati voznik ; voznik je pravočasno ustavil ; dober, izkušen, previden voznik ; voznik avtobusa, taksija, tovornjaka / poklicni voznik / voznik avtomobila
// kdor vozi kako vozilo sploh:   voznik je pognal konja in voz se je premaknil ; voznik čolna, motornega kolesa, tramvaja ; voznik kočije, traktorja, viličarja
2. šport.  kdor tekmuje v vožnji z avtomobilom ali motorjem s prikolico:   voznik rallyja

vozníkov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na voznika:   voznikov sedež / usesti se na voznikovo stran / potniki naj ne vstopajo brez voznikovega dovoljenja

voznína   -e ž ( ī )
plačilo za vožnjo, prevoz:   voznina je za otroke znižana ; pobirati voznino / plačati voznino

voznínski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od voznina:   vozninski dodatek

vozníška   -e ž ( ȋ pog.
vozniško dovoljenje:   vozniška je nehala veljati ; odvzem vozniške ; voziti brez vozniške / opravljati vozniško  vozniški izpit

vozníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na voznike:   vozniške navade ; vozniška spretnost / vozniški sedež ; vozniška kabina / opraviti vozniški izpit ; vozniško dovoljenje

vozníštvo   -a s ( ȋ )
nekdaj  dejavnost voznikov (s konjsko vprego):   železnica je izpodrinila vozništvo

voznoréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vozni red:   vlak ima voznoredni postanek
 
žel.  voznoredni vlak  vlak, ki vozi po voznem redu najmanj petkrat na teden

vôznost   -i ž ( ó )
lastnost, značilnost voznega:   skrbeti za voznost cest

vozotáj   -a m ( ȃ )
zastar. voznik , prevoznik :   izkušen vozotaj

vozôven   -vna -o  ( ō )
pridevnik od voz:   vozovna vzmet

vozôvje   -a s ( ȏ )
več vozov, vozovi:   prodal je vso zemljo in vozovje

vozôvnica   -e ž ( ȏ )
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vožnje s prevoznim sredstvom:   kupiti vozovnico ; pokazati vozovnico sprevodniku ; rezervirati vozovnico / avtobusna, letalska, železniška vozovnica ; delavska vozovnica  mesečna vozovnica za delavce ; dijaška vozovnica  mesečna vozovnica z znižano ceno za dijake ; mesečna vozovnica  ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj ; povratna vozovnica  za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj / ob nakupu vozovnice  dve vozovnici do Celja, prosim

vóž   ž , daj., mest. ed.  vóži  ( ọ̑ )
nar. severovzhodno vrv :   napeti, odvezati vož

vóže   -a s ( ọ́ )
nar. vzhodnoštajersko  vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz:   dobro zategniti vože okrog žrdi

vóženje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od voziti:   voženje avtomobila ; voženje po desni strani ceste  vožnja / voženje gnoja

vožínec   -nca m ( ȋ )
nar. vzhodnoštajersko vrv :   odvozlati vožinec

vóžje   -a s ( ọ̄ )
nar. severovzhodno vrvje :   odvezati vožje

vôžnja   -e ž ( ó )
1. glagolnik od voziti:   vožnja je trajala več ur ; upočasniti vožnjo ; avtobusna vožnja ; drzna, hitra, počasna,  ekspr.  divja vožnja ; nočna vožnja je zelo naporna ; ekspr.  polževa vožnja po mestnih ulicah  počasna ; varna vožnja ; vzvratna vožnja ; omejena hitrost vožnje ; smer vožnje ; obvladati tehniko vožnje / ekspr.  bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani ; vožnja v ovinek ; vožnja v koloni ; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo ; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje ; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec
2. krajevno, časovno omejeno voženje:   dnevno opravi štiri vožnje ; brezplačna vožnja / pog.:  voznik je šel na vožnjo ; preživljati se z vožnjo  s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja  nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist ; izredna, poskusna vožnja ; avtomobil za službene vožnje
● 
pog.  vožnja je za otroke znižana  voznina ; pog.  opravil je več ur praktične vožnje  praktičnega pouka vožnje
♦ 
avt.  defenzivna vožnja  pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu ; film.  vožnja  gibanje kamere med snemanjem ; šport.  hitrostna, izločilna vožnja ; spretnostna vožnja  s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti ; žel.  dvovprežna vožnja  z dvema lokomotivama na čelu vlaka ; koristna vožnja  z natovorjenimi vozili

vpàd   vpáda m ( ȁ á )
1. množični prodor, vdor vojaških sil ene države v drugo:   pripravljati vpad ; braniti meje pred vpadi sovražnika / turški vpadi na slovensko ozemlje
2. fiz.  pojav, da valovanje pri svojem širjenju zadene mejo med dvema območjema:   vpad svetlobe

vpádati   -am nedov. ( ā ȃ )
1. množično prodirati, vdirati z vojaško silo v drugo državo:   tuja plemena so vpadala in plenila obmejne pokrajine ; vpadati na sosednja ozemlja
2. ekspr.  nepričakovano, nenapovedano prihajati kam, navadno nezaželen:   obiskovalci so ves dan vpadali v hišo / v glavo so mu vpadale nenavadne misli
3. fiz.  pri svojem širjenju zadevati mejo med dvema območjema:   žarki so poševno vpadali na lečo
● 
pog.  vpadati komu v besedo  prekinjati ga pri govorjenju ; pog.  vpadati v hrbet  napadati od zadaj; zahrbtno napadati

vpáden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vpad 2:   vpadni žarek ; vpadna svetloba / vpadni kot  kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico ; vpadna pravokotnica  pravokotnica na mejo med območjema v vpadni točki ; vpadna točka  točka, v kateri valovanje zadene mejo med dvema območjema
♦ 
urb.  vpadna cesta  cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi

vpadíšče   -a s ( í )
geom.  točka, v katero vpada (svetlobni) žarek:

vpadíščnica   -e ž ( ȋ )
fiz.  vpadna pravokotnica:

vpadljív   -a -o prid. ( ī í )
zelo opazen:   vpadljiv vzorec blaga ; vpadljive barve ; imela je zelo vpadljivo obleko / vpadljiva ženska

vpadljívost   -i ž ( í )
velika opaznost:   vpadljivost obleke ; vpadljivost vedenja

vpádnica   -e ž ( ȃ )
1. urb.  cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi:   pripeljati se do glavne vpadnice ; razvoj naselij ob vpadnicah / mestne, prometne vpadnice
2. alp.  umišljena navpična črta, ki poteka od vrha do vznožja stene:   vpadnica je bila težko prehodna ; vpadnica pobočja, stebra

vpádnik   -a m ( ȃ )
1. mont.  prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzdol:   zgraditi glavni vpadnik ; nesreča se je zgodila v vpadniku ; vpadniki in nadkopi
2. ekspr.  kdor nepričakovano, nenapovedano kam pride, navadno nezaželen:   na sestanku je bilo tudi nekaj vpadnikov

vpahníti   in  vpáhniti -em,  tudi  vpáhniti -em dov. ( ȋ á; á ā )
knjiž. spahniti , vstaviti :   vpahniti letve v okvir

vpásti   vpádem dov. , stil.  vpàl vpála  ( á ā )
1. množično prodreti, vdreti z vojaško silo v drugo državo:   sovražnik je vpadel čez prelaz / bataljon je vpadel v vas
2. ekspr.  nepričakovano, nenapovedano priti kam, navadno nezaželen:   v hišo so vpadli obiskovalci ; nenadoma je vpadel v sobo
● 
pog.  vpasti komu v besedo, pripoved  prekiniti ga pri govorjenju ; pog.  vpasti v hrbet  napasti od zadaj; zahrbtno napasti

vpêči   vpêčem dov. , tudi  vpekó; vpêci vpecíte; vpékel vpêkla  ( é )
s pečenjem narediti, da kaj postane sestavni del česa:   vpeči v kolač narezane orehe

vpeljánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost vpeljanega:   dobra vpeljanost komisij / vpeljanost v delo

vpeljáti   vpéljem  tudi  -ám dov. , vpêlji vpeljíte; vpêljal  ( á ẹ̄, ȃ )
1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo:   novega delavca morajo še vpeljati / vpeljati koga v delo ; oče je vpeljal sina v lov ; vpeljati se v obrt
// seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna:   vpeljati študente v sociologijo in filozofijo / ekspr.  vpeljati koga v skrivnosti narave
2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:   vpeljati sodelavca v kolektiv / vpeljala ga je v visoko družbo
3. narediti, da se kaj začne uporabljati:   vpeljati novo valuto ; vpeljati računalnike v proizvodnjo / vpeljati nove izraze ; vpeljati slovenski jezik v vojsko
4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost:   vpeljati poseben davek ; vpeljati obvezno šolanje
// narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:   vpeljati disciplino, red ; vpeljati nadzor / vpeljati skupno upravo / vpeljati nov način gospodarjenja
5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:   pesnik je vpeljal nove oblike ; vpeljati novo osebo v pripoved
6. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljati :   vpeljati elastiko, trak v pas ; vpeljati vrvico skozi zanke

vpeljáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od vpeljati:   vpeljava papirnatega denarja, poštnih številk / vpeljava novih pojmov v matematiki / vpeljava slovenščine kot učnega jezika / vpeljava traku skozi zanke

vpeljávanje   -a s ( ȃ )
vpeljevanje :   vpeljavanje novih simbolov v slikarstvu

vpeljávati   -am nedov. ( ȃ )
vpeljevati :   vpeljavati koga v delo / vpeljavati v skrivnosti življenja / vpeljavati nove metode raziskovanja

vpeljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vpeljevati:   vpeljevanje barvne, kabelske televizije
 
rel.  vpeljevanje  nekdaj  obred, pri katerem se blagoslovi ženska, ko pride prvič po porodu v cerkev

vpeljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo:   vpeljevati novega sodelavca v delo
// seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna:   vpeljevati koga v filozofijo, znanstveno raziskovanje
2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:   vpeljevati mlade v družbo
3. delati, da se kaj začne uporabljati:   vpeljevati varnostne pasove v avtomobilih ; vpeljevati računalnike v banke
4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost:   vpeljevati nove davke ; začeli so vpeljevati obvezno šolanje
// delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:   vpeljevati nove metode dela
5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:   avtor vpeljuje v pripoved vedno nove osebe
6. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljevati :   vpeljevati elastiko v pas

vpenjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vpenjanje:   vpenjalna naprava / vpenjalna dolžina
 
les.  vpenjalni voziček  priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov ; strojn.  vpenjalna glava  del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali obdelovanec ; teh.  vpenjalna stročnica  del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana

vpenjálo   -a s ( á )
strojn.  priprava za vpenjanje orodja ali obdelovanca:

vpénjanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vpenjati:   vpenjanje hlodov ; vpenjanje žaginih listov, rezil

vpénjati   -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v določenem položaju:   vpenjati liste v mapo ; plezalec je vpenjal vponke v kline
 
teh.  vpenjati obdelovance

vpériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž., navadno v zvezi vperiti v glavo   z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo sprejme kako mnenje, se za kaj odloči:   kdo ti je vperil poroko v glavo ; vperil mu je v glavo, da mora biti boljši od drugih

vpéti   vpnèm dov. , vpél;  nam.  vpét  in  vpèt  ( ẹ́ ȅ )
narediti, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v določenem položaju:   vpeti platno v okvir ; vpeti sveder v držalo ; vpeti v zid

vpétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vpeti:   vpetje novega rezila

vpétost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost vpetega:   vpetost obdelovanega predmeta v primež ; pren.  vpetost pesmi v konkretne družbene razmere

vpíčiti   -im dov. ( í ȋ )
zapičiti :   vpičiti kol v zemljo / to si je vpičil v glavo in ni se dal pregovoriti / materin pogled se je vpičil v sina

vpíhati   -am dov. , tudi  vpihájte;  tudi  vpihála  ( í )
s pihanjem spraviti v kaj:   vpihati zrak v staljeno žlindro / vpihati steklo v model

vpihávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vpihavati:   priprava za vpihavanje toplega zraka / vpihavanje zraka skozi usta ali nos v pljuča

vpihávati   -am nedov. ( ȃ )
s pihanjem spravljati v kaj:   vpihavati svež zrak v peč / vpihavati ponesrečencu zrak skozi nos

vpíhniti   -em dov. ( í ȋ )
s pihanjem spraviti v kaj:   vpihniti ponesrečencu zrak v pljuča

vpihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s pihanjem spravljati v kaj:   vpihovati vroč zrak v cev

vpíjanje   -a s ( í )
glagolnik od vpijati:   goba, krpa za vpijanje vode ; sposobnost vpijanja / vpijanje hranilnih snovi skozi stene črevesa

vpiját   -a m ( ȃ )
nar.  kdor zelo vpije:   vsi so se bali tega vpijata
// otrok, zlasti majhen:   hiša je bila polna vpijatov

vpíjati   -am nedov. ( í )
sprejemati vase:   deske so premaz dobro, hitro vpijale ; suha zemlja je sproti vpijala vodo / les vpija vlago ; perilo vpija znoj / vpijati svetlobo ; vpijati vonj ; pren.  vpijati vtise, nova spoznanja
 
ekspr.  vpijala je vse njegove besede  pazljivo ga je poslušala

vpíkniti   -em dov. ( í ȋ )
zastar. zapičiti :   vpikniti kol v zemljo ; odlomljena veja se je vpiknila v tla

vpíliti   -im dov. ( í ȋ )
s piljenjem narediti v kaj:   vpiliti zarezo v ključ

vpís   -a m ( ȋ )
glagolnik od vpisati:   vpis podatkov ; vpis v matično knjigo, seznam / vpis na visoko šolo ; izpolniti pogoje za vpis v višji letnik
 
šol.  omejeni vpis  številčna omejitev sprejema novih slušateljev

vpísanec   -nca m ( í )
kdor je vpisan:   seznam vpisancev

vpísati   in  vpisáti vpíšem dov. , vpíšite  ( í á í )
1. narediti, da je kaj napisano, zapisano v čem:   vpisati osebne podatke v matično knjigo ; vpisati rezultate v rubriko ; ime se vpiše levo, priimek desno / vpisati se v spominsko knjigo / vpisati nove naročnike
2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva:   vpisati otroka v šolo ; vpisati se v društvo / vpisati se na pravno fakulteto, gimnazijo / vpisal se je v tretji letnik
● 
publ.  vpisati posojilo  obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe ; publ.  igralec se je vpisal v listo najboljših  je bil med najboljšimi

vpísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vpis:   vpisni pogoji ; zamuditi vpisni rok / vpisna knjiga v planinskih kočah
 
navt.  vpisni list

vpísnica   -e ž ( ȋ )
1. obrazec za vpis, potrdilo o vpisu koga, česa kam:   izpolniti, oddati vpisnico ; poslati, priložiti vpisnico ; vpisnica delničarja družbe / vpisnica v partijo
2. ženska ali država, ustanova ki kaj vpiše:   banka vpisnica ; seznam vpisnic
3. šol., nekdaj  uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu, vedenju, šolanju:

vpísnik   -a m ( ȋ )
1. seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci:   najti podatek v vpisniku ; abecedni vpisnik
 
navt.  ladijski vpisnik  knjiga luške kapitanije, v kateri so vpisane ladje s prostornino nad 10 BRT
2. kdor se kam vpiše:   vpisniki v spominsko knjigo ; vpisnik za izlet
 
publ.  vpisniki denarne pomoči so plačevali svoje prispevke  tisti, ki so se s podpisom zavezali določen čas dajati denarno pomoč

vpisnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za vpis v šolo, organizacijo:   določiti vpisnino

vpisoválec   -lca  [ ʍpisovau̯ca m ( ȃ )
kdor vpisuje:   vpisovalec je izpolnil vprašalnik / vpisovalci vtisov v spominsko knjigo / publ.  vpisovalec posojila

vpisoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za vpisovanje:   vpisovalna knjiga ; izpolniti vpisovalno polo

vpisovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vpisovati:   vpisovanje podatkov v kartoteko ; beležnica za vpisovanje ocen / vpisovanje otrok v šolo / vpisovanje v višje letnike

vpisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da je kaj napisano, zapisano v čem:   vpisovati podatke v tabelo ; učitelj si je vpisoval ocene v beležnico / vpisovati predavanja / šola bo vpisovala novince
2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva:   vpisovati otroke v šolo ; začeli so se vpisovati v stranke / študentje se vpisujejo v višje letnike

vpíti 1   vpíjem dov. ( í )
sprejeti vase:   omet je hitro vpil barvo ; tla niso mogla vpiti vse vode ; vpiti pline / vpiti toploto sončnih žarkov

vpíti 2   vpíjem nedov. , vpìl  ( í ȋ )
1. zelo glasno govoriti:   otroci vpijejo na dvorišču ; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho ; vpila je za njimi, pa je niso slišali ; ekspr.  vpiti na ves glas, na vse grlo  zelo ; pog.  vpije kot jesihar  zelo / vpili so drug čez drugega ; vpiti na pomoč
// na tak način izražati jezo, nejevoljo:   v službi je tiho, doma pa vpije ; jezno, srdito vpiti ; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj
2. ekspr.  biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem:   jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki:   krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije
3. ekspr., v zvezi s po   kazati veliko potrebo, željo:   kmetija vpije po sodobnejši opremi ; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju ; srce vpije po ljubezni

vpítje   -a s ( í )
glagolnik od vpiti, kričati:   zaslišalo se je vpitje ; vpitje in jok / vpitje nad otroki

vpláčati   in  vplačáti -am dov. ( á á á )
narediti, da pride določena denarna vsota na kak račun:   vplačati prvi obrok ; vplačati za nov avtomobil / vplačati posojilo

vplačevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vplačevati:   vplačevanje prispevkov ; doba vplačevanja

vplačeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da pride določena denarna vsota na kak račun:   vplačevati prispevek za pokojnino

vplačílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vplačilo ali vplačevanje:   vplačilni seznam / vplačati srečke za loterijo na vplačilnih mestih / vplačilni dan

vplačílo   -a s ( í )
1. kar se vplača:   sprejeti, zvišati vplačilo ; potrdila o vplačilih / vplačilo v gotovini
2. glagolnik od vplačati:   vplačilo avtomobila

vplačljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vplačati:   vplačljiv v dveh obrokih

vplačník   -a m ( í )
kdor kaj vplača ali mora vplačati:   seznam vplačnikov

vplêsti   vplêtem dov. , vplêtel  in  vplétel vplêtla,  stil.  vplèl vplêla  ( é )
1. s pletenjem, prepletanjem narediti, da pride kaj v kaj:   vplesti trak v lase ; vplesti žico v ograjo
2. povzročiti, da postane kaj sestavni del česa:   vplesti v govor kako tujo besedo ; vplesti v zgodbo dogodke iz vojne
3. ekspr.  povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem:   vplesti fante v igro ; vplesti koga v zaroto ; vplesti se v pogovor

vplèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od vplesti:   vplet traku v lase / vplet pevskih vložkov v predstavo

vplétanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vpletati:   vpletanje novih viter v raztrgan koš / vpletanje tujih motivov v zgodbo / vpletanje koga v zadeve drugih

vplétati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s pletenjem, prepletanjem delati, da pride kaj v kaj:   vpletati trak v lase ; mlade korenine se vpletajo med stare
2. povzročati, da postane kaj sestavni del česa:   vpletati v govor nerazumljive besede ; vpletati v pripoved lirične motive
3. ekspr.  povzročati, da postane kdo udeležen pri čem:   vpletati koga v goljufijo ; vpletati se v pogovor

vplétek   -tka m ( ẹ̑ )
knjiž.  kar se vplete v kaj:   pismo je bilo prebrano z vsemi vpletki

vpletênost   -i ž ( é )
ekspr.  dejstvo, da je kdo udeležen pri čem:   vpletenost velikih sil v vojno

vplív   -a m ( ȋ )
1. tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju:   preprečiti vpliv delomrznežev na pridne delavce ; proučevati vpliv družine, okolja ; učiteljev vpliv na učence / priti pod vpliv koga ; spraviti koga pod svoj vpliv ; biti pod vplivom prijateljev / ravnati pod vplivom mamil ; vozil je pod vplivom alkohola  vinjen
// tako delovanje na kaj, da to poteka drugače, kakor bi sicer:   truditi se za vpliv na odločanje v podjetju ; spodbujevalni, zaviralni vpliv kake snovi na rast / gospodarski, politični vpliv
// tako delovanje na kaj, da se to spreminja:   vpliv na javno mnenje / vpliv sonca in vode na kožo / na tem območju se križajo različni podnebni vplivi
2. sposobnost koga, da deluje na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju:   njegov vpliv narašča, upada ; biti brez vpliva ; publ.  zastavil je ves svoj vpliv, da bi ga rešil / imeti, izgubiti vpliv na koga
// kar je posledica delovanja na koga, kaj tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju:   podleči vplivu radia, televizije ; dober, negativen, slab vpliv ; notranji, zunanji vplivi / v kiparstvu se kaže grški vpliv ; kulturni vplivi

vplívanec   -nca m ( í )
knjiž.  na kogar se lahko vpliva:   v odboru so bili sami vplivanci

vplívanje   -a s ( í )
glagolnik od vplivati:   učiteljevo vzgojno vplivanje na učence ; zavestno vplivanje na kaj / vplivanje literarnega dela na bralce ; medsebojno vplivanje različnih kultur / zdravilno vplivanje sonca in vode

vplívati   -am nedov. ( í )
1. delovati na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju:   ona je vplivala nanj, da je to naredil ; vplivati na koga, da začne misliti drugače ; vplivati z besedo, zgledom ; dobro, pomirjevalno vplivati ; nezavedno, zavestno vplivati / novica je slabo vplivala na ljudi ; vreme je ugodno vplivalo na turiste
2. delovati na kaj tako, da poteka drugače, kakor bi sicer:   rezultati gospodarske reforme so vplivali na družbeni razvoj ; ta snov vpliva na proces zaviralno / dogodek ni vplival na naše ravnanje ; na njegovo odločitev je vplivalo več stvari / vplivati na izbiro poklica ; s propagando vplivati na izid volitev / slabo vreme je vplivalo na zmanjšanje pridelka
// delovati na kaj tako, da se to spreminja:   vplivati na javno mnenje / morje, sonce vpliva na človekovo zdravje / italijansko slikarstvo je vplivalo na slovensko

vplíven   -vna -o prid. , vplívnejši  ( í ī )
ki ima (velik) vpliv:   posredoval je pri vplivnih ljudeh ; vplivni politiki ; njegovi starši so zelo vplivni / vpliven časopis / doseči, imeti vpliven položaj
 
publ.  vplivno območje  ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv

vplívnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  kdor ima velik vpliv:   na sprejemu so bili sami vplivneži

vplívnik   -a m ( ȋ )
knjiž. vplivnež :   posredovati pri vplivnikih

vplívnost   -i ž ( ī )
lastnost, značilnost vplivnega:   njegova vplivnost raste ; zaradi svoje vplivnosti vse doseže

vplívnosten   -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na vplivnost:   vplivnostno področje / vplivnostno razmerje

vplúti   vplôvem  in  vplújem dov. , tudi  vplovíte  ( ú ó, ú )
s plutjem priti v kaj:   ladja vplove v pristanišče, zaliv

vplútje   -a s ( ȗ )
glagolnik od vpluti:   vplutje ladje

vpoglèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino:   dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti  ga javnost lahko pogleda, vidi
2. publ., navadno v zvezi z v   pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti:   to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje
// v zvezi dobiti, imeti vpogled   globlje (s)poznati kaj:   dobiti, imeti vpogled v poslovanje ; imeti širok vpogled v zadevo
♦ 
fin.  hranilna vloga na vpogled  hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo

vpoglédati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
pregledati kaj, navadno uradni dokument, z namenom ugotoviti, poiskati kaj:   vpogledati v dokumentacijo, pogodbo, sodni spis ; vpogledati v osebne zdravstvene podatke

vpogledováti   -újem nedov. ( á ȗ )
pregledovati kaj, navadno uradni dokument, z namenom ugotoviti, poiskati kaj:   redkokdo ima pravico vpogledovati v zasebno elektronsko pošto ; sodni izvedenci lahko vpogledujejo v zdravstvene kartoteke / neposredno vpogledovati

vpòj   -ôja m ( ȍ ó )
glagolnik od vpiti, sprejeti vase:   vpoj tekočine

vpójen   -jna -o prid. , vpójnejši  ( ọ̄ )
nanašajoč se na vpoj ali vpijanje:   vpojna vlakna / vpojna sposobnost / vpojni papir

vpojljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vpijati:   vpojljiva emulzija
// sposoben vpijati:   vpojljiva tkanina

vpójnost   -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost vpojnega:   dobra, velika vpojnost ; vpojnost lesa, papirja

vpoklíc   -a m ( ȋ )
glagolnik od vpoklicati:   vpoklic nabornikov, obveznikov, rezervistov / vpoklic k vojakom, na vojaške vaje, v vojsko / brati, dobiti vpoklic  obvestilo o vpoklicu ; vojaški vpoklic / igralci so se odzvali selektorjevemu vpoklicu v reprezentanco / proizvajalec je utrpel škodo zaradi obsežnega vpoklica avtomobilov ; vpoklic avtomobilov na ponovni servis zaradi tovarniških napak / izredni, preventivni vpoklic vozil

vpoklícanec   -nca m ( ȋ )
kdor je vpoklican:   slabo izurjeni in nemotivirani vpoklicanci ; prihod vpoklicancev v vojašnico / prisilni vpoklicanci v nemško vojsko / vojaški vpoklicanec

vpoklícati   -klíčem dov. , vpoklícala  in  vpoklicála  ( í ȋ )
1. uradno poklicati koga na opravljanje vojaške dolžnosti:   vpoklicati obveznike, rezerviste ; vpoklicati dodatne policiste / vpoklicati k vojakom, v vojsko / vpoklicati prebivalstvo za delo pri obnovi cest, nasipov
2. poklicati igralca v moštvo:   vpoklicati nove branilce, napadalce v igro ; vpoklicati za prvenstvo, tekmo / vpoklicati igralce v ekipo, reprezentanco
3. pozvati kupce izdelkov, zlasti vozil, na servis z namenom odprave določenih serijskih napak:   vpoklicati serijo gorskih koles zaradi napake pri izdelavi ; vpoklicati nov model prenosnih računalnikov / vpoklicati vozila na servis

vpoklícen   -cna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vpoklic v vojsko:   vpoklicni rok, termin ; vpoklicna kampanja / vpoklicni letnik ; vpoklicna vojska

vpokliceváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. uradno klicati koga na opravljanje vojaške obveznosti:   vpoklicevati nabornike, obveznike, rezerviste / vpoklicevati na vojaške vaje
2. pozivati kupce izdelkov, zlasti vozil, na servis z namenom odprave določenih serijskih napak:   vpoklicevati nov model avtomobilov zaradi slabih pokrovov motorja ; vpoklicevati novo serijo naprav zaradi odkrite napake / vpoklicevati vozila na servis

vpónka   -e ž ( ọ̑ )
podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje:   alpinist vpenja vponke v kline ; vrv v vponki ; pas z vponko / plezalna vponka

vpotegljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vpotegniti:   vpotegljivi kremplji

vpotegníti   in  vpotégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
potegniti kak svoj del vase:   vpotegniti kremplje, lovke / letalo vpotegne podvozje v trup  uvleče

vpráskati   -am dov. , tudi  vpraskála  ( á )
s praskanjem narediti v kaj:   vpraskati ime, znak ; vpraskati v zid ; vpraskati z nohtom, žebljem

vprašáj   -a m ( ȃ )
1. jezikosl.  ločilo, ki označuje samostojne, neodvisne vprašalne stavke, zvezo stavkov z glavnim vprašalnim stavkom, vprašalni stavek premega govora:   na koncu stavka stoji vprašaj ; napisati vprašaj ; vprašaj in klicaj
2. znamenje, podobno narobe obrnjenemu S s piko spodaj, ki izraža vprašanje, dvom o čem:   ob robu besedila napisati vprašaj
3. ekspr. vprašanje :   videti v očeh sogovornika vprašaj / v tej zadevi je še veliko vprašajev / v povedni rabi  njun zakon je čedalje večji vprašaj
● 
publ.  nad gradnjo tovarne visi vprašaj  gradnja je dvomljiva, negotova ; publ.  s tem dejanjem bi postavili svojo doslednost pod vprašaj  bi povzročili dvom, pomisleke o njej

vprašálec   -lca  [ ʍprašau̯ca tudi ʍprašalca m ( ȃ )
vpraševalec :   povedati vprašalcu za pot

vprašálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vprašanje, vpraševanje:   vprašalna oblika / vprašalna pola
 
jezikosl.  vprašalni prislov, zaimek ; vprašalni stavek

vprašálnica   -e ž ( ȃ )
1. besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke:   objaviti, sestaviti vprašalnico / anketna, dialektološka vprašalnica / raztrgati vprašalnico  list, liste s takim besedilom
2. jezikosl.  beseda, izraz, s katerim se vprašuje po čem ali ki uvaja vprašanje:   ali, kdo, kdaj in druge vprašalnice / zaimenske vprašalnice ; vprašalnice za sklone

vprašálnik   -a m ( ȃ )
besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke:   razmnožiti, sestaviti vprašalnik / anketni vprašalnik ; vprašalnik za raziskavo javnega mnenja
// list, listi s takim besedilom:   poslati komu vprašalnik ; rubrike vprašalnika / izpolniti vprašalnik ; vpisati v vprašalnik

vprášanec   -nca m ( á )
kdor je vprašan:   vprašanec odgovori, da do vasi ni daleč / anketo je vrnila polovica vprašancev / izpitna komisija z odgovori vprašanca ni bila zadovoljna

vprašánjce   -a s ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od vprašanje:   še vprašanjce in pogovora bo konec

vprašánje   -a s ( ȃ )
1. ustno ali pisno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega:   izreči, napisati, slišati vprašanje ; ponoviti vprašanje ; jasno, kratko, preprosto vprašanje ; listek z vprašanji ; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje ; obrniti se z vprašanjem na koga ; ekspr.  zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje ; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pisno, ustno vprašanje
 
lit.  retorično vprašanje  na katero se odgovor ne pričakuje ; pravn.  poslansko vprašanje  javno vprašanje poslanca v parlamentu, s katerim se zahteva od vlade ali ministrstva odgovor o kaki zadevi
// kar se vpraša:   vprašanje ga je prizadelo, razburilo ; odgovoriti na vprašanje ; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje
2. dejstvo, da kdo kaj vpraša:   dovoliti komu vprašanje ; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza:  oprostite vprašanju, kdaj odpotujete ; kako se počutite? Hvala na vprašanju  za vprašanje
3. navadno s prilastkom  kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti:   pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti ; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje ; publ.  vprašanje zase so ranjenci
// kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti:   črnsko, manjšinsko vprašanje ; ozemeljska vprašanja ; rešiti stanovanjsko vprašanje koga ; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž.  to je samo akademsko vprašanje ; filozofsko, moralno vprašanje
4. nav. mn., s prilastkom  stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek:   zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja ; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
5. v povedni rabi, s prilastkom  izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek:   doslednost, umik je vprašanje časti ; to je vprašanje morale, vesti / publ.  njegova odstavitev je le še vprašanje časa  odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
6. ed., v povedni rabi  kar je dvomljivo, negotovo:   zmaga ni več vprašanje ; to je še zelo veliko vprašanje ; vprašanje je, če bo prišel / elipt.  hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj  negotovo, neznano je
// ekspr.  kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave:   to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje ; taki izdatki so zanje veliko vprašanje

vprášanka   -e ž ( á )
ženska, ki je vprašana:   odgovor vprašanke

vprášati   tudi  vprašáti -am dov. , tudi  vprášala  ( á á á )
1. z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom
a) od njega kaj izvedeti:   če česa ne veste, vprašajte ; vprašati mater, ali je res ; vprašati koga, kam gre ; vprašala ga je, kdaj se bo vrnil ; koliko to stane, je vprašal ; ekspr.  vprašati po ovinkih ; vprašati po telefonu ; tega ne vem, vprašajte pri sosedu ; vprašati z odločnim glasom ; boječe, vljudno vprašati ; naravnost vprašati ; pisno, ustno vprašati ; vprašati in odgovoriti / vprašati prodajalca za ceno ; vprašati za pot ; vprašati koga po imenu, željah ; če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem ; iti v šolo vprašat za sina  poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli / vprašati z gibom roke, s pogledom / kot vljudnostna fraza:  ali te lahko nekaj vprašam ; kaj nameravate narediti, če smem vprašati
b) od njega kaj dobiti:   vprašati koga za cigareto / vprašati za dovoljenje, nasvet / vprašati za doto  kolikšna bo dota ; vprašati za račun ; vprašati kje za službo / vzame, ne da bi vprašal / za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec
c) izraziti zanimanje:   vprašati koga po znancih, zdravju
2. ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi:   vprašati učenca / vprašati koga matematiko ; vprašati za oceno / vprašati učenca pesem  zahtevati od njega, da jo pove na pamet
3. pog., v medmetni rabi, v zvezi ne vprašaj, ne vprašajte   izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja odgovora:   ne vprašaj, kaj bo z njimi ; ne vprašajte, kam bo šel
// poudarja veliko ali majhno mero:   raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev ; ne vprašaj, kako smo bili veseli  zelo smo bili veseli / ne vprašajte, kje vse je bil  marsikje je bil
4. pog., v medmetni rabi, v zvezi še vprašaš, še vprašate   izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti odgovora:   greš zraven? Še vprašaš ; si utrujena? Še vprašate / kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil  izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja
● 
pog.  tebe ni nihče nič vprašal  tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe ; za denar, stroške ne vprašam  denar, stroški (zame) niso pomembni ; ekspr.  vprašati za roko dekleta  zasnubiti dekle ; pog.  kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš  ne vem, kdaj se bo vrnil ; kdor vpraša, ne zaide ; mala maša za suknjo vpraša  s septembrom se začenja hladno vreme ; preg.  bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti  težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati

vpraševálec   -lca  [ ʍpraševau̯ca tudi ʍpraševalca m ( ȃ )
kdor vprašuje:   povedati vpraševalcu za pot  spraševalcu / vpraševalec pri anketiranju, intervjuju  izpraševalec, spraševalec / izpitni vpraševalec  izpraševalec

vpraševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vpraševanje:   vpraševalno zaporedje / vpraševalna metoda

vpraševálka   -e  [ ʍpraševau̯ka tudi ʍpraševalka ž ( ȃ )
ženska, ki vprašuje:   vpraševalka je zadovoljna z odgovori

vpraševánec   -nca m ( á )
kdor je vpraševan:   novinar in vpraševanec

vpraševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vpraševati; spraševanje :   vse vpraševanje o lastnem početju je bilo zaman ; vpraševanje, kaj je to in kaj ono, se ni nehalo ; radovedno, tiho vpraševanje

vpraševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z namenom; spraševati :
a) od njega kaj izvedeti:   otrok vprašuje starše ; kako je bilo, so ga vpraševali ; vpraševati o čem, po čem ; vpraševati po telefonu ; prijazno vpraševati ; kako, da si to kupil? Ne vprašuj tako neumno ; vpraševati in odgovarjati / vpraševati za pot / vpraševati z očmi
b) od njega kaj dobiti:   vpraševati za dovoljenje / kupci po tem izdelku ne vprašujejo več
c) izražati zanimanje:   vpraševati koga po zdravju, znancih
● 
za denar ne vprašujem  denar ni pomemben ; pog.  bi me čakali? Še vprašuješ  izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti, jasnosti odgovora

vprašljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti:   vprašljiva odločitev, trditev ; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti
// navadno v povedni rabi negotov , nezanesljiv :   zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva ; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva  tvegana

vprašljívost   -i ž ( í )
knjiž.  lastnost, značilnost vprašljivega:   vprašljivost trditve / vprašljivost tematike / vprašljivost obstoja, zmage  negotovost, nezanesljivost

vpràv   člen. ( ȁ star.
1. prav , zelo :   zdela se mu je vprav lepa / vprav hitro napredovati / vse je vprav očarala
2. prav , ravno :   vprav izobrazba lahko prinese največ dobrega / sedel je vprav na vrhu / vprav tedaj se je ozrla / v vezniški rabi  zalotili so ga, vprav ko je odprl blagajno
3. v prislovni rabi ravno , ravnokar :   to je knjiga, ki sem jo vprav prebral ; začelo se je vprav daniti

vpréči   vpréžem dov. , vprézi vprézite  in  vprezíte; vprégel vprégla;  nam.  vpréč  in  vprèč  ( ẹ́ )
1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu:   vpreči konja ; vpreči in izpreči / vpreči v plug, vitel, voz / vpreči vole v jarem / vpreči voz
2. ekspr.  vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost:   ob žetvi vpreči vso družino ; vpreči ljudi v delo / vpreči koga v politiko / vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja
● 
publ.  industrija je vpregla tudi reke  začela izkoriščati njihovo moč ; ekspr.  delo ga je vpreglo za ves dan  zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa ; publ.  kapital je vpregel priseljence v svoj jarem  jih podredil svojim zakonitostim, koristim ; ekspr.  vpregla ga je v svoj voz  naredila, da dela za njene koristi

vpréga   -e ž ( ẹ̑ )
1. vprežena žival, skupina živali:   priganjati, voditi vprego ; orati, voziti z vprego ; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji  vprežne živali
// žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena:   ceste so bile polne vpreg
// vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali:   vola sta počasi vlekla vprego
2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže:   dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego  zaprežnico
3. glagolnik od vpreči:   biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego  primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival

vpréganje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od vpregati:   vpreganje konja, živine / vpreganje v jarem / vpreganje ljudi v delo

vprégati   -am nedov. ( ẹ̄ )
1. pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu:   vpregati konja / vpregati v plug, voz / vpregati v jarem, komat
2. ekspr.  delati, da kdo dela, sodeluje pri čem napornem, dalj časa trajajočem:   vpregati otroke v delo
● 
ekspr.  vpregati koga v jarem svoje ideologije  podrejati ga njenim zakonitostim, koristim

vprék 1   prisl. ( ẹ̑ )
1. povprek :   razpoka se vleče vprek čez vso grapo / iti vprek na greben / drevo leži vprek na stezi
2. ekspr.  izraža
a) splošnost:   s posnemanjem vsega vprek so naredili veliko škode / voda je drla kar vprek
b) hkratnost:   vsi vprek govorijo, se pozdravljajo, vpijejo
3. star. navkljub 1 izvoljen je bil vsemu nasprotovanju vprek
● 
star.  priti si vprek  spreti se ; star.  razšli so se vprek in v šir  na vse strani;  prim. vsepovprek , vseprek , vsevprek

vprék 2   predl. ( ẹ̑ )
zastar., z dajalnikom kljub :   priti vprek prepovedi

vprêsti   vprêdem  in  vprésti vprédem dov. , stil.  vprèl vprêla  in  vpréla  ( é; ẹ́ )
s predenjem narediti, da pride kaj v kaj:   vpresti v nit barvna vlakna / vpresti tanjša vlakna med debelejša
 
ekspr.  vpresti v predavanje zanimive podatke  vključiti

vprézati   -am nedov. ( ẹ̄ )
vpregati :   vprezati živino / vprezati ljudi v delo

vpréžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vprego:   vprežni konj ; vprežna živina / vprežna veriga ; vprežna vrv  zaprežnica / vprežni plug, voz ; vprežna kosilnica

vpréženec   -nca m ( ẹ̑ )
vprežena žival:   vpreženca sta hrzala, mukala

vpréženje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vpreči:   vpreženje živali v voz

vpréženost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje vpreženega:   vpreženost je žival motila / ekspr.  vpreženost v delo

vpréžnica   -e ž ( ẹ̑ )
vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu; zaprežnica :   odpeti, utrgati vprežnico ; na komat in vago pripeti vprežnici / konjske vprežnice

vpríčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
knjiž. sedanji :   vprične razmere so težke

vpríčo 1   prisl. ( í )
izraža navzočnost, prisotnost:   vpričo sem bil, ko se je to zgodilo ; vpričo ga je ozmerjala ; govori z njim in se mu vpričo zlaže
● 
star.  rana se mu je skoraj kar vpričo celila  zelo hitro

vpríčo 2   in  vpričo predl. ( í z rodilnikom
1. za izražanje navzočnosti, prisotnosti:   vpričo drugih so lepo ravnali z njo ; vpričo otrok ne bi smeli tako govoriti ; ošteti, udariti koga vpričo vseh
2. publ. zaradi :   vpričo nastalega položaja je bilo treba nekaj ukreniti

vprogramírati   -am dov. ( ȋ )
dodati v programsko kodo:   založba namerava v svoje izdelke vprogramirati kodo zoper presnemavanje ; vprogramirati nove rešitve v računalniške programe / vprogramirati si v možgane pozitivne misli / vprogramirali so jim tekmovalno miselnost  vsilili (brez njihovega zavedanja)

vpŕvič   prisl. ( ȓ )
prvič :   vprvič je občutil grozo, drugič je bilo že lažje / tedaj je vprvič odšla z doma / dvakrat sem mu moral pisati. Vprvič ni hotel verjeti

vpŕvo   in  v pŕvo prisl. , piše se narazen  ( ȓ )
prvič :   ker mu je v prvo spodletelo, se je drugič bolje pripravil / danes sem v prvo tu ; takrat ga je v prvo videla

vpúst   -a m ( ȗ )
glagolnik od vpustiti:   vpust pare v parni stroj

vpustíti   -ím dov. , vpústil  ( ī í )
strojn.  narediti, da kaj pride v kaj:   vpustiti paro v parno turbino

vrábček   -čka m ( á )
1. vrabčji mladič:   vrabček je padel iz gnezda ; negoden vrabček
// ekspr. vrabec :   na dvorišču čivkajo, ščebetajo vrabčki ; ni ga več kot vrabčka, pa je tako odločen
2. ekspr.  otrok ali majhna, drobna ženska:   za svojega vrabčka lepo skrbi

vrábčevka   -e ž ( á )
samica vrabca:   vrabec in vrabčevka
♦ 
etn.  plesati vrabčevko  skupinski ples z nadštevilnim plesalcem

vrábčji   -a -e prid. ( ā )
nanašajoč se na vrabce:   vrabčja jajčka / vrabčje ščebetanje / vrabčje strašilo
 
slabš.  imeti vrabčjo pamet  zelo majhno

vrábec   -bca m ( á;  v medmetni rabi  ā )
1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih:   vrabci čivkajo, ščebetajo ; vrabci zobljejo proso ; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce
 
ekspr.  o tem čivkajo že vrabci na strehah  to je že zdavnaj splošno znano ; ekspr.  ker je realist, se odloči za vrabca v roki  za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar ; preg.  boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi  koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
 
zool.  domači vrabec  s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus ; poljski vrabec  s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus
// samec te ptice:   vrabec in vrabčevka
2. evfem. hudič :   le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi:  ni vrabec, da se mu ne posreči ; kako, vrabca, se je že pisal

vrabíca   -e ž ( í )
nar. vrabčevka , vrabulja :   vrabec in vrabica

vrabìč   -íča  tudi  vrábič -a m ( ȉ í; á )
zastar. vrabček :   nositi hrano vrabičem v gnezdu ; vrabec in vrabiči

vrabíčji   -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrabiče:   vrabičje čivkanje / vrabičje gnezdo

vrabúlja   -e ž ( ú )
samica vrabca:   vrabulja in vrabec znašata gnezdo

vráč   -a m ( ā )
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih  kdor z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč, vpliva na koga ali po določenih znamenjih napoveduje prihodnost:   vrač z zagovorom odvrača nevarnost, zdravi bolezni ; vprašati za svet vrača ; plemenski vrač
// svečenik , vedež :   vrači božanstev / astrološki vrači
2. star. zdravnik , padar :   vrač ga je preiskal in ugotovil pljučnico / delo je najboljši vrač

vračáj   -a m ( ȃ )
glasb.  znak za razveljavljanje višaja ali nižaja; razvezaj :   napisati vračaj

vračálen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se vrača:   vračalna naprava

vračálka   -e ž ( ȃ )
1. tipka na računalniški tipkovnici, ki briše znake levo od kazalca:   pritisniti vračalko ; pobrisati besedilo z vračalko ; preslednica in vračalka
2. adm.  tipka za vračanje voza mehanskega pisalnega stroja za po eno mesto proti levi:   pritisniti na vračalko

vráčanje   -a s ( ā )
glagolnik od vračati:   vračanje posojila / vračanje moči, zdravja / vračanje ljubezni / vračanje v rojstni kraj ; vračanje z vlakom / vračanje govornika k že obravnavanemu vprašanju
 
rač.  ponovitev procesa zaradi odkrite napake računalnika

vráčar   -ja m ( ȃ )
1. vrač :   plemenski poglavar in vračar sta odločila drugače
2. star. zdravnik , padar :   bolnika zdravi vračar

vráčarica   -e ž ( ȃ )
star. zdravnica , padarica :   bila je znana vračarica

vráčarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vrače ali vračarstvo:   vračarski zagovori / dobro je opravljal svoje vračarsko delo

vráčarstvo   -a s ( ȃ )
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih  vplivanje na koga z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč ali napovedovanje prihodnosti po določenih znamenjih:   vračarstvo in šamanstvo
2. star. zdravljenje , padarstvo :   ukvarjati se z vračarstvom

vráčati   -am nedov. ( ā ȃ )
1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last:   vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji  rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel:   vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti:   zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal:   vračati dopise, pritožbe ; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje:   vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug:   vračati komu obisk, pomoč ; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. s prislovnim določilom  delati, povzročati, da pride kdo na mesto, od koder je prišel:   vračati begunce na domove ; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta  dajati, postavljati ; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. star. odgovarjati :   tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● 
ekspr.  soteska vrača odmev  povzroča odmev ; ekspr.  zemlja vrača desetkratni pridelek  daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi ; ekspr.  spomin mu vrača popotne prizore  mu jih spet obuja ; preg.  dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača  dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen

vračeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
vračati :   vračevati posojilo / vračevati neprijaznost z ljubeznivostjo / vračevati se domov

vračílen 1   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vračilo 1 :   vračilni rok / vračilne obveznosti

vračílen 2   -lna -o prid. ( ȋ )
star. zdravilen :   poznati vračilno moč zelišč

vračílo 1   -a s ( í )
1. kar se komu vrne:   dobiti, prejeti vračilo / vračilo za škodo  povračilo ; vdanost jim je bila vračilo za pomoč
2. glagolnik od vračati ali vrniti:   vračilo posojila ; rok vračila / prosimo za čimprejšnje vračilo  kot opozorilo  prosimo, vrnite čim prej / zavlačevati z vračilom rokopisa  z vrnitvijo ; zastar.  vračilo stroškov  povrnitev

vračílo 2   -a s ( í )
star. zdravilo :   bolniku vsa vračila niso pomagala

vráčiti   -im nedov. ( á ȃ )
star. zdraviti :   vračiti bolnika / vračiti kašelj

vračljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se mora vračati:   vračljivo posojilo
2. ki se da vrniti:   vračljiva embalaža

vračník   -a m ( í )
kdor kaj vrača:   vračnik izposojenih knjig / posodil sem mu, ker je dober vračnik

vračúnati   -am dov. ( ȗ )
pri računanju upoštevati v kakem znesku:   vračunati embalažo, prevoz v ceno, v ceni / blagajničarka je kupljeni sir pozabila vračunati
 
ekspr.  vračunati komu pripor v kazen  všteti
// upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska:   pri nakupu novega šivalnega stroja vračunati starega

vračunávati   -am nedov. ( ȃ )
pri računanju upoštevati v kakem znesku:   vračunavati stroške prevoza v ceno, v ceni
// upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska:   pri prodaji novih izdelkov vračunavati vrednosti starih, vrnjenih

vračunljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vračunati:   vračunljivi stroški

vrág   -a m ( ȃ )
1. evfem. hudič :   vrag se mu prikazuje ; skleniti z vragom pogodbo za dušo ; bati se koga kot živega vraga  zelo ; smrdeti kot tisoč vragov  zelo ; črn, grenek, hudoben kot vrag  zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik:  o ti vrag ti ; da bi te vrag ; vrag te odnesi, vzemi ; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag  figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2. ekspr.  zloben, hudoben človek:   bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom  izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek:   niti en vrag ne kupi pri njem ; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ  vse mogoče stvari / kot psovka:  le čakajte, vragi ; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3. zastar. sovražnik :   ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup , nemir :   ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol  veliko vznemirjenje, zanimanje
5. pog., ekspr. neprijetnosti , težave :   gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo ; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi  carina, vojska je vrag
6. pog., ekspr., v povedni rabi  izraža
a) neprijetnost, težavnost česa:   vrag je stati dve uri na mrazu ; vrag je, če ti gre vse narobe
b) nezadovoljstvo nad čim:   vrag je vse skupaj
7. pog., ekspr., v členkovni rabi  izraža
a) s predlogom  visoko stopnjo:   do vraga vse uniči ; pot se od vraga vleče ; od vraga hiter je
b) močno zanikanje:   vraga veš, kako bo čez pet let ; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
c) v zvezi z vedeti   negotovost, nedoločnost:   to je izgubil vrag ve kateri človek ; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje ; vrag ti ga vedi, kako je bilo
8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu   izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim:   če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt.  k vragu še denar
9. pog., ekspr., v medmetni rabi  izraža
a) močno čustveno prizadetost:   vrag (ga) vedi, kod hodi ; kdo, za vraga, te je poslal tja
b) močno zanikanje ali omalovaževanje:   vrag, pa tako plačilo
c) podkrepitev trditve:   ni vrag, da pridejo ; tristo vragov, da je res
č) jezo, nejevoljo nad kom:   vrag naj ga vzame ; da bi te vrag ; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● 
pog., ekspr.  podjetje jemlje, je vzel vrag  propada, je propadlo ; pog., ekspr.  skril sem ga, da ga vrag ne najde  prav nihče ; pog., ekspr.  ko sede za volan, ga obsede vrag  postane nepremišljen, izzivalen, divji ; pog., ekspr.  živega vraga se ne boji  prav nikogar ; pog., ekspr.  izpuliti vragu rep  doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo ; pog., ekspr.  doživeti, narediti vraga in pol  zelo veliko ; pog., ekspr.  slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici  imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici ; pog., ekspr.  ta človek je od vraga  doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben ; pog., ekspr.  hiša, kupčija je šla k vragu  je propadla ; pog., ekspr.  tega za vraga ne morem najti  nikakor ; pog., ekspr.  če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag  je vseeno ; pog., ekspr.  odšel je. Vrag z njim  izraža jezo in nezadovoljstvo ; pog., ekspr.  jezditi, voziti kot vrag  zelo hitro, dobro ; preg.  kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega  slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ 
rib.  morski vrag  manta ; zool.  morski vrag  morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius prim. vragsigavedi , vragvedi ipd.

vrágec   -gca m ( ȃ )
1. evfem. hudiček :   vrag in vragci ; črn, kosmat kot vragec
2. ekspr.  poreden, neugnan otrok:   naviti sosedovemu vragcu ušesa ; ta punčka je pravi vragec / kot nagovor  le čakaj, ti vragec, samo da te dobim
// mlada, živahna ženska:   njegova žena je pravi vragec

vragolíja   -e ž ( ȋ ekspr.
1. presenetljivo, predrzno, hudobno dejanje, narejeno zaradi razposajenosti, zabave:   izmisliti si vragolijo ; počenjati, zganjati vragolije ; fantovske vragolije / biti poln vragolij
2. dejanje, ki zahteva veliko spretnost, zabava in vzbuja občudovanje:   znati vse mogoče vragolije ; vragolije akrobata, hipnotizerja / glasbenik je s kitaro uganjal prave vragolije

vragóljast   -a -o prid. ( ọ́ )
zastar.  zelo razposajen, poreden:   vragoljast otrok / vragoljast smeh

vragomèt   -éta m ( ȅ ẹ́ zastar.
1. od hudiča obseden človek:   zdraviti vragometa
2. predrzen, podivjan človek:   brezvestni vragomet

vragométen   -tna -o prid. ( ẹ̑ zastar.
1. obseden od hudiča:   zdraviti vragometnega človeka
2. predrzen , vražji :   vragometni dečki in deklice

vragomólec   -lca m ( ọ̑ )
knjiž. satanist :   vera vragomolcev

vrágov   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na vraga:   vragov rep / čarovnice so vragove ljubice
2. star. vražji :   pusti vendar to vragovo žganje / zmagovalci so res vragovi fantje

vrágovka   -e ž ( ȃ )
1. evfem. hudičevka :   vrag in vragovka
2. zastar. čarovnica :   med mučenjem je priznala, da je vragovka

vrágsigavédi   in  vrág si ga védi člen. , piše se narazen  ( ȃ-ẹ́ )
1. izraža negotovost, nedoločnost:   iti vrag si ga vedi kam ; odšla je vrag si ga vedi po kaj
// z zaimkom ali zaimenskim prislovom  poudarja veliko mero:   vrag si ga vedi kaj vse je morala prestati
2. izraža podkrepitev trditve:   vrag si ga vedi, morda je njegovemu veselju vzrok dobro vino

vragúlja   -e ž ( ú )
1. evfem. hudičevka :   vragi in vragulje
2. zastar. čarovnica :   vragulje se zbirajo na Kleku
3. ekspr.  zlobna, hudobna ženska:   ta vragulja nas bo še zastrupila / ona je prava vragulja

vrágvédi   in  vrág védi  [ wrakvedi člen. , piše se narazen  ( ȃ-ẹ́ )
1. izraža negotovost, nedoločnost:   to je storil vrag vedi kdo ; nenadoma pridejo vrag vedi od kod
// z zaimkom ali zaimenskim prislovom  poudarja veliko mero:   pričakovala je vrag vedi kaj
2. izraža podkrepitev trditve:   vrag vedi, kdo jim bo verjel

vrán 1   -a m ( ȃ )
1. vranji samec:   vran in vrana
2. vrana :   krakanje vranov
3. krokar 1 vrani so kljuvali truplo / črni vran
♦ 
zool.  vrani  ptice črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom, Corvidae ; morski vrani  v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami; kormorani

vrán 2   -a -o prid. ( ȃ á )
star. črn 2 človek vranih las / vran konj  vranec

vrána   -e ž ( á )
večja ptica črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom:   vrane krakajo ; jata vran ; krokarji, srake in vrane
 
ekspr.  tak delavec je bela vrana  redkost, izjema ; lačna vrana sito pita  lačen, reven človek daje, pomaga sitemu, bogatejšemu zaradi nepoznavanja dejanskega stanja ; sita vrana lačni ne verjame ; preg.  vrana vrani oči ne izkljuje  tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
 
zool.  črna vrana ; poljska vrana  večja ptica z vijoličastim leskom in vitkejšim kljunom, Corvus frugilegus ; siva vrana  črna ptica s trupom sive barve, črnim kljunom in črnimi nogami, Corvus cornix ; zelena vrana  zlatovranka

vránč   -a m ( ȃ )
evfem. hudič :   biti črn kot vranč / ta vranč nas bo še pretepel / slišite, kakšnega vranča zganjajo / ti vranč, kdo bi si to mislil / ni vranč, da ne bi uspeli

vránček   -čka m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od vranec:   jezditi, vpreči vrančka

vránec   -nca m ( ā )
konj črne barve:   jezditi, vpreči vranca ; hrzanje vranca ; belec in vranec / konj vranec

vránglovec   -vca m ( á )
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji  pripadnik protirevolucionarnih sil generala Wrangla:   boji z vranglovci ; denikinci in vranglovci

vránica   -e ž ( á )
organ v levem zgornjem delu trebušne votline med želodcem in rebri, v katerem se razkrajajo rdeče krvne celice in nastajajo bele:   z operacijo odstraniti vranico ; otekla vranica

vráničen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na vranico:   vranična poškodba
♦ 
anat.  vranična ovojnica ; gastr.  vranični žličniki  jušna zakuha iz vranice, maščobe, jajc in začimb ; med., vet.  vranični prisad  kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico, nalezljiva tudi za človeka

vráničnik   -a m ( á )
bot.  rastlina s trirobim ali štirirobim steblom in zelenkasto rumenimi cveti v socvetju, Chrysosplenium:

vranjelás   in  vranjelàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ekspr.  ki ima črne lase s kovinskim sijajem:   vranjelaso dekle

vránji   -a -e prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na vrane:   vranji kljun / vranja jata / vranje krakanje
2. ekspr.  črn s kovinskim sijajem:   imeti vranje lase / vranja obleka
♦ 
bot.  vranja noga  rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus

vrásel   -sla -o  tudi  vrástel -tla -o  [ wrasəu̯; wrastəu̯ prid. ( ā á )
ki se vraste v kaj:   vrasel noht / dobro vrasle rastline / ekspr.  v domačo pokrajino vrasel pisatelj
♦ 
les.  vrasla grča ; petr.  vrasla rudnina  večji kristali kake rudnine, ki nastopa v svoji značilni obliki v kamnini;  prim. vrasti se

vráska   -e ž ( ā star.
1. (kožna) guba:   žalost ji je zarezala globoke vraske v obraz
2. brazgotina :   imeti rdečo vrasko na čelu

vráslost   -i ž ( á )
stanje vraslega:   vraslost rastlin / ekspr.  vraslost tuje besede v domači jezik

vrást   ž ( ȃ )
glagolnik od vrasti se:   nove koreninice zagotavljajo močnejšo vrast rastline

vrásti se   vrástem se  tudi  vrásem se dov. , vrásel se  in  vrástel se  ( á )
1. rastoč priti, prodreti v kaj:   noht se vraste v meso / korenine se vrastejo v razpoke
// rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati:   presajene rastline se še niso dobro vrasle ; borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo
2. postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati:   obroč se je vrasel v drevo
3. ekspr.  začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem:   vrasti se v kolektiv, mesto / stavba se vraste v pokrajino
// postati trajna sestavina česa:   te besede so se popolnoma vrasle v jezik / otrok se je vrasel v njeno srce  ji je postal ljub prim. vrasel

vráščanje   -a s ( á )
glagolnik od vraščati se:   vraščanje rastlin v prst / vraščanje koga v skupnost

vráščati se   -am se nedov. ( á )
1. rastoč prihajati, prodirati v kaj:   noht se vrašča v meso ; korenine se vraščajo globoko v zemljo
 
gozd.  listavci se vraščajo v sestoj iglavcev
// rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati:   na novo posajene rastline se že vraščajo / presajeno tkivo se dobro vrašča
2. postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati:   obroč se vse bolj vrašča v drevo
3. ekspr.  začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem:   priseljenci se vraščajo v mesto / vraščati se v delo, novo življenje / stavbe se lepo vraščajo v okolje
// postajati trajna sestavina česa:   umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi ; v jezik se vrašča vse več tujega / ta človek se mu vse bolj vrašča v srce  mu postaja vse ljubši

vráščenost   -i ž ( ȃ )
stanje vraščenega:   vraščenost tkiva / ekspr.  vraščenost umetnika v domačo pokrajino

vráštvo   -a s ( ȃ )
star. zdravilo :   zbirati zelišča za vraštvo ; vraštvo proti božjasti
// zdravilstvo , padarstvo :   opustiti svoje vraštvo

vrát   -ú  in  -a m , mn.  vratôvi  ( ȃ )
1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom:   vrat ga boli ; oviti vrat s šalom ; do vratu zabresti v vodo ; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu ; stisniti, zgrabiti koga za vrat ; na vratu ima bulo ; debel, dolg, vitek vrat ; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana:   kuhati, obirati vrat ; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa:   skočiti komu za vrat ; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat  tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa:   prerezati komu vrat ; do vratu zapeta bluza / star.  tiščalo ga je v vratu  v grlu
2. ožji del kake priprave, predmeta
a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino:   vrat balončka, steklenice
b) med širšima, glavnima deloma:   vrat peščene ure
● 
ekspr.  kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel  radovedno gleda, opazuje ; ekspr.  ukloniti, upogniti vrat pred kom  ukloniti se, vdati se ; ekspr.  zaviti kokoši vrat  zadušiti, ubiti jo ; ekspr.  zaviti nasprotniku vrat  ubiti, uničiti, premagati ga ; ekspr.  če prideš prepozno, ti zavijem vrat  izraža grožnjo ; ekspr.  biti do vratu zadolžen  zelo ; ekspr.  nastaviti komu nož na vrat  skušati prisiliti koga k čemu ; obesiti na vrat ekspr.  obesiti komu svoje otroke na vrat  prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje ; ekspr.  obesiti komu policijo na vrat  povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje ; slabš.  misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat  se bo poročila s prvim snubcem ; bibl.  bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja  izraža veliko ogorčenje, obsodbo ; ekspr.  stopiti komu na vrat  zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj ; ekspr.  skočiti sovražniku za vrat  napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj ; ekspr.  strah ga stiska za vrat  zelo se boji ; ekspr.  imeti bolnika, otroka na vratu  morati skrbeti zanj ; ekspr.  sedeti komu na vratu, za vratom  imeti oblast nad kom, delati mu nasilje ; nar. tolminsko  obrniti plug na vratovih  na ozarah ; ekspr.  čutiti srce v vratu, pod vratom  biti zelo vznemirjen, prestrašen ; ekspr.  odločiti se (na) vrat na nos  nepričakovano, nenadoma, na hitro
♦ 
anat.  vrat maternice  spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico ; vrat stegnenice  ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom ; vrat zoba  del zoba med krono in koreninami ; bot.  koreninski vrat  del rastline med korenino in steblom ; vrat pestiča  del pestiča med brazdo in plodnico ; glasb.  vrat  ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune ; vrat note  navpična črta kot del note ; obrt.  prišiti gumb na vrat  prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage

vráta   vrát s mn. ( á )
1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa:   vrata vodijo na ulico, v kuhinjo ; zazidati vrata ; steči skozi vrata ; soba ima dvoje vrat ; za to omaro, za voz so vrata preozka ; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata ; hišna, kletna, sobna vrata ; izstopna, vstopna vrata
// naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine:   izdelovati, prodajati vrata ; kovana, lesena, steklena vrata ; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata ; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati  med podboji take naprave ; vzidati vrata  okvir take naprave
// gibljivo pritrjena plošča take naprave:   natakniti, pritrditi vrata ; odpreti, pripreti vrata ; trkati na vrata ; tolči po vratih ; loputati z vrati ; kovinska, železna vrata peči ; vrata omare so povešena ; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata  v ključavnico ; zakleniti vrata
2. šport.  cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo:   braniti vrata ; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
// naprava, ki označuje cilj napada:   postaviti vrata / šport. žarg.  biti že desetkrat v vratih reprezentance  biti že desetkrat vratar reprezentance
3. šport.  prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah:   izpustiti, zgrešiti vrata ; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi  izhodna, vhodna vrata ; pri smuku  kontrolna vrata
// palici, ki označujeta tak prostor:   postavljati vrata za slalom
4. območje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo območje:   ta dolina, ravnina so edina vrata na sever ; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino ; publ.  vrata narodov  naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata
// z rodilnikom  območje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo:   ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti   omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi:   odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem ; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
● 
ekspr.  pokazati komu vrata  narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor ; ekspr.  vrata mu je pred nosom zaprla  očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti ; ekspr.  ponujati izdelke od vrat do vrat  od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše ; trkati na vrata ekspr.  zima trka na vrata  se začenja ; ekspr.  divja ljudstva so trkala na vrata države  so ogrožala njene meje ; publ.  trkati na vrata pravice  prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča ; ekspr.  postaviti koga pred vrata  dati koga iz službe ali iz stanovanja ; ekspr.  zima je pred vrati  bo kmalu nastopila ; knjiž.  pustiti vse upe pred vrati taborišča  ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev ; pog.  gledati kakor bik, tele v nova vrata  zelo neumno ali začudeno ; ekspr.  poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila  pravi urad, pravega človeka ; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo  v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo ; ekspr.  priti k zdravniku skozi stranska vrata  ne po redni, upravičeni, uradni poti ; star.  tuja vrata ga bijejo po petah  nima svojega doma ; publ.  predlog je povsod naletel na zaprta vrata  predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti ; ekspr.  ves dan, kar naprej stati na vratih  opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop ; publ.  seja za zaprtimi vrati  brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti ; ekspr.  vrata našega doma so zate vedno odprta  k nam vedno lahko prideš ; ekspr.  odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila  moral je iti v veliko uradov ; ekspr.  vrata bank, trgovin se zapirajo  banke, trgovine se zapirajo ; pesn.  odprta noč in dan so groba vrata  človek lahko vsak trenutek umre ; nar. koroško  vrata (kozolca)  del kozolca med dvema stebroma; okno ; preg.  zlat ključ vsaka vrata odpre  z denarjem se vse doseže
♦ 
elektr.  vrata  preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija ; grad.  smučna vrata  ki se premikajo levo ali desno po vodilu ; pravn.  politika odprtih vrat  ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja  politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah

vratár   -ja m ( á )
1. kdor poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije:   vratar ga ni spustil v stavbo ; vprašati vratarja / hotelski, samostanski vratar ; nočni vratar / nebeški vratar  v krščanskem okolju  sv. Peter, ki odpira dušam umrlih vrata v nebesa
2. šport.  igralec, ki brani vrata:   vratar je strel ubranil / biti hokejski, nogometni, rokometni vratar
♦ 
anat.  odprtina med želodcem in dvanajstnikom; krožna mišica, ki zapira to odprtino

vrataríca   -e ž ( í )
ženska, ki poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije:   delo vratarice / hotelska, samostanska vratarica

vratáriti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  biti vratar, delati kot vratar:   vratariti v hotelu

vratárjev   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vratarja:   vratarjeva hišica, soba / vratarjev skok za žogo

vratárka   -e ž ( á )
1. vratarica :   vratarka v hotelu
2. šport.  igralka, ki brani vrata:   vratarka je ubranila strel / rokometna vratarka

vratárna   -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje vrat:   strojni oddelek v vratarni

vratárnica   -e ž ( ȃ )
prostor, manjša stavba za vratarja:   sedeti v vratarnici ; vratarnica pred glavnim vhodom
♦ 
anat.  vena, ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice; portalna vena

vratárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vratarje:   vratarska dela / vratarska loža

vrátca   vrátc s mn. ( á )
manjšalnica od vrata:   iti skozi vratca ; vratca v ograji / lesena, železna vratca / dimniška vratca ; vratca pri kopalni kadi ; vratca za štedilnike / vzidati vratca / zapreti vratca ; nova, povešena vratca / kanuist, smučar vozi skozi vratca ; slalomska proga s petdesetimi vratci / postaviti vratca / pri smuku  kontrolna vratca
 
ekspr.  ta smučar je virtuoz med vratci  v slalomu, veleslalomu
 
alp.  manjši, izrazitejši prehod v skalovju ; etn.  lok iz dvignjenih rok plesnega para, pod katerim gredo drugi pari

vrátek   -tka m ( ȃ )
manjšalnica od vrat:   vratek otroka, ptice / steklenička z ozkim vratkom

vráten 1   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vrat:   vratne mišice / vratne bezgavke ; utripanje vratne žile / vratni izrez
 
anat.  vratna vretenca  vretenca med lobanjo in prsnimi vretenci ; zool.  vratni ščit

vráten 2   -tna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vrata:   vratna odprtina / vratni okvir, podboj ; vratno krilo / vratni zvonec  zvonec na vratih

vratí   ž mn. ( ȋ ī )
nar. vzhodnoštajersko  travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara :   kositi vrati ; na vrateh je orač z živino nekoliko postal

vratìč   -íča m ( ȉ í )
bot.  rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi ali belimi cveti v koških, Tanacetum:   nabirati vratič / navadni vratič

vratílo   -a s ( í )
tekst.  navijalni valj na ročnih statvah:   zamenjati vratilo / spodnje  na katero se navija stkano blago , zgornje vratilo  na katero je navita osnova
♦ 
etn.  kljuka ob ognjišču, na kateri visi kotel

vratína   -e ž ( í )
vratovina :   kupiti gnjat in vratino / suha vratina

vratíšče 1   -a s ( í )
bot.  del rastline med korenino in steblom; koreninski vrat

vratíšče 2   -a s ( í )
prostor ob vratih:   z zaveso zakrito vratišče ; vratišče in oknišče

vrátnica 1   -e ž ( ȃ )
1. vratno krilo:   natakniti, odpreti vratnico ; vratnica in oknica / vratnica omare
2. mn., knjiž. rolo , rebrača :   spustiti vratnice ; železne vratnice ; vratnice na vratih in izložbah trgovine
3. šport.  pokončni del nogometnih vrat:   žoga je zadela levo vratnico ; stati med vratnicama
// vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata:   podreti vratnico pri slalomu
♦ 
anat.  portalna vena, vratarnica

vrátnica 2   -e ž ( ȃ )
zastar. davica :   otroci so umirali za vratnico

vratníca 3   -e ž ( í )
nav. mn., nar. prekmursko  travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara :   ustaviti voz s plugom na vratnicah

vrátnik 1   -a m ( ȃ )
knjiž. podboj :   vrata se prilegajo vratniku

vrátnik 2   tudi  vratník -a m ( ȃ; í )
1. vratovina :   jesti vratnik
2. zastar. ovratnik :   vratnik suknjiča

vratník 3   -a m ( í )
nar. vzhodnoštajersko  travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara :   obrniti plug na vratniku ; pasti po vratnikih

vratolòm   -ôma m ( ȍ ó ekspr.
1. dejanje, pri katerem si osebek lahko zlomi vrat:   taka dejanja so pravi vratolomi
2. kdor si zaradi svoje drznosti, tveganja lahko zlomi vrat:   ta človek je pravi vratolom

vratolómen   -mna -o prid. ( ọ̄ ekspr.
1. zaradi možnosti zloma vratu smrtno nevaren:   vratolomen skok / vratolomne letalske vaje / vratolomne steze, stopnice  zelo strme
 
ekspr.  vratolomni skoki cen  zelo veliki ; ekspr.  vratolomna hitrost  zelo velika, smrtno nevarna
2. pretirano drzen, nepremišljen:   vratolomen mladenič

vratolómnost   -i ž ( ọ̄ ekspr.
1. lastnost, značilnost vratolomnega:   vratolomnost skoka
2. vratolomno dejanje:   plezanje po teh skalah je prava vratolomnost

vratovína   -e ž ( í )
svež ali prekajen svinjski vrat:   narezati vratovino / prekajena vratovina
♦ 
usnj.  usnje iz kože z vratu

vráziti   -im dov. ( á ȃ )
1. zastar. raziti :   vraziti rudnino s tršo rudnino
2. zastar. vrezati , vdolbsti :   vraziti napis v les
3. nar. prekmursko raniti :   pazi, da koga ne vraziš

vrázovstvo   -a s ( ȃ )
narodni, jezikovni nazor ali ravnanje, značilno za Stanka Vraza:   vrazovstvo ga je kmalu minilo ; odklanjati vrazovstvo

vráža   -e ž ( á )
verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga:   prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža ; narediti kaj iz vraže ; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže ; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže ; ljudske vraže

vrážar   -ja m ( ȃ )
kdor na podlagi vraže, vraž
a) zdravi, preprečuje bolezni:   tudi vražar bolniku ni mogel pomagati
b) vedežuje:   ob pomembnih odločitvah vpraševati za nasvet vražarja

vrážarica   -e ž ( ȃ )
ženska, ki na podlagi vraže, vraž
a) zdravi, preprečuje bolezni:   zdravilo vražarice zoper uroke
b) vedežuje:   glede pomembne odločitve vprašati za nasvet vražarico / vražarica iz kart, kave

vražaríja   -e ž ( ȋ )
iz vraže izvirajoče, z vražo utemeljeno dejanje:   opusti vendar te vražarije
● 
ekspr.  zabavati gledalce s svojimi vražarijami in čarovnijami  izredno spretnimi dejanji

vrážarka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki na podlagi vraže, vraž
a) zdravi, preprečuje bolezni:   ozdravila ga je vražarka
b) vedežuje:   vražarka jo je z napovedmi prestrašila

vrážarski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na vražarje ali vražarstvo:   vražarske knjige / vražarsko zdravilstvo / vražarska vera
2. star. vraževeren :   vražarski človek

vrážarstvo   -a s ( ȃ )
1. dejavnost vražarjev:   ukvarjati se z vražarstvom
2. vraževerje :   tako ravnanje temelji na vražarstvu

vrážast   -a -o prid. ( á )
vraževeren :   vražast človek / vražasto ravnanje / vražasta vera

vrážen 1   -žna -o prid. ( á )
nanašajoč se na vražo:   vražne navade / vražni izrek ; knjiž.  vražni obesek  amulet / vražna vera / star.  vražni človek se boji črne mačke  vraževeren

vrážen 2   -žna -o prid. ( ā zastar.
1. vražji :   vražen goljuf, zapeljivec / če ne bo vse prav, bova imela vražen ples
2. sovražen :   vražne čete / vražna usoda

vraževérec   -rca m ( ẹ̑ )
knjiž.  vraževeren človek:   sosed je bil pravi vraževerec

vraževéren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki veruje, verjame v vraže:   vraževeren človek ; biti vraževeren
2. ki temelji na vraži:   vraževeren strah

vraževérje   -a s ( ẹ̑ )
verovanje v vraže:   preganjati vraževerje ; narediti kaj iz vraževerja

vraževérnež   -a m ( ẹ̑ )
vraževeren človek:   postati vraževernež

vraževérnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost vraževernega človeka:   njegova vraževernost je znana / praznoverna vraževernost
// vraževerna misel, vraževerna razlaga česa:   mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge vraževernosti

vraževérski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vraževerce ali vraževerje:   vraževersko prepričanje / vraževerske zgodbe

vraževérstvo   -a s ( ẹ̑ )
vraževerje :   narediti kaj iz vraževerstva

vražíca   in  vrážica -e ž ( í; ȃ )
1. evfem. hudičevka :   vragi in vražice
2. ekspr.  zlobna, hudobna ženska:   ta vražica nas bo še izdala / njegova žena je prava vražica
3. ekspr.  mlada, živahna ženska:   njemu je bilo nerodno, vražica se mu je pa še smejala / njegova hči je prava vražica

vražìč   -íča  in  vrážič -a m ( ȉ í; ȃ )
1. manjšalnica od vrag:   vrag in vražiči / v vražiča oblečena maškara / tistega vražiča je prinesel kar v torbi
2. ekspr.  poreden, neugnan otrok:   ti otroci so pravi vražiči

vražíček   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od vrag:   vrag in vražički / narisati vražička / v krščanskem okolju  obiskal jih je Miklavž z angelčki in vražičkom
2. ekspr.  poreden, neugnan otrok:   mali vražiček je pred hišnimi vrati naredil drsalnico / kot nagovor  ti vražiček, česa se le ne spomniš
// mlada, živahna ženska:   ta ženska je pravi vražiček

vražíti   in  vrážiti -im,  in  vrážiti -im nedov. ( ī á ȃ; ā ȃ )
zastar. prerokovati :   vražiti komu usodo / vražiti iz kave  vedeževati

vrážji   -a -e prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na vraga:   čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot vzklik  vražja strela ; kot psovka  izgini, seme vražje
2. ekspr.  do katerega ima osebek negativen odnos:   vsega tega je kriv ta vražji voz ; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka  čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
3. ekspr.  ki prinaša veliko trpljenje, velike težave:   to so bili vražji časi ; to delo je res vražje / vražje vreme  zelo slabo, neugodno
4. ekspr.  ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo:   vražji pogum / imeti vražjo srečo
5. ekspr.  zelo iznajdljiv, spreten:   vražji fant, vse zna ; ima vražjo ženo
// živahen , nagajiv :   vražje dekle se ni pustilo ujeti ; pusti ga, preveč je vražji
● 
zastar.  vražje podobice  igralne karte ; nar.  vražja trava  rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
♦ 
bot.  vražji goban  strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas ; vražji grmič  grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela ; zool.  vražji cvet  cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum

vŕba   -e ž ( ŕ )
drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi:   ob potoku rastejo vrbe ; stara vrba ; upogljive veje vrb ; jelše in vrbe / pog.  pletarski izdelki iz vrbe  iz vrbovega šibja / vrba žalujka  okrasno drevo z visečimi vejami
 
bot.  vrba  dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix ; bela vrba  s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba ; krhka vrba  s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis

vrbáča   -e ž ( á )
nar. vzhodnoštajersko vrba :   vrbače ob potoku

vŕbica   -e ž ( ŕ )
nav. ekspr.  manjšalnica od vrba:   mlada vrbica ob vodi / privezati drevesce h kolu z vrbico  vrbovo šibico

vrbíčevje   -a s ( ī )
vrbovo grmovje, drevje:   gosto vrbičevje ob potoku ; jelševje in vrbičevje / pletenje iz vrbičevja  vrbovega šibja

vrbíčje   -a s ( ī )
vrbovo grmovje, drevje:   ob reki je rastlo vrbičje

vŕbin   -a -o  ( ȓ )
pridevnik od vrba:   vrbina korenina

vrbína   -e ž ( í )
vrbovo grmovje, drevje:   vrbina ob potoku / hoditi po vrbini  po svetu, poraslem z vrbovim grmovjem, drevjem

vrbínje   -a s ( ȋ )
vrbovo grmovje, drevje:   ob potoku raste mlado vrbinje / narezati vrbinja  vrbovega šibja

vŕbje   -a s ( )
vrbovo grmovje, drevje:   ob bregu raste mlado vrbje ; jelševje in vrbje / privezati z vrbjem  z vrbovim šibjem

vŕbji   -a -e prid. ( ȓ )
vrbov :   vrbje grmovje
 
zool.  vrbja listnica  manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita ; vrbja sinica  gozdna ptica pevka, ki je po glavi in grlu bleščeče črna, Parus palustris

vrbogójstvo   -a s ( ọ̑ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrb:   razviti vrbogojstvo

vrbopletárstvo   -a s ( ȃ )
pletarstvo, pri katerem se uporablja vrbovo šibje:   ukvarjati se z vrbopletarstvom

vŕbov   -a -o prid. ( ŕ )
nanašajoč se na vrbo:   vrbova šiba / vrbov les / vrbov nasad ; vrbovo grmovje / vrbove mačice / vrbova piščal
 
agr.  vrbov škrlup ; zool.  vrbov kapar

vŕbovec   -vca m ( ŕ )
bot.  rastlina z nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in navadno rožnatimi cveti, Epilobium:   ob potoku raste vrbovec / gorski vrbovec

vŕbovica   -e ž ( ŕ )
zastar.  vrbova šiba:   udariti koga z vrbovico

vrbovína   -e ž ( í )
vrbov les:   uporaba vrbovine ; vrbovina in topolovina / košara iz vrbovine  iz vrbovih šib

vŕbovje   -a s ( ŕ )
vrbovo grmovje, drevje:   gosto vrbovje ob reki ; topolovje in vrbovje / pleteni izdelki iz vrbovja  iz vrbovega šibja

vŕbovka   -e ž ( ŕ )
zastar.  vrbova šiba:   fant z dolgo vrbovko v roki
♦ 
bot.  vrbovke  dvodomna drevesa ali grmi z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cvetovi v pokončnih ali visečih mačicah, Salicaceae

vrbovolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  po obliki podoben vrbovim listom:   vrbovolistni okraski
♦ 
arheol.  vrbovolistna konica ; bot.  vrbovolistni oman  rastlina s štrlečimi listi, ki imajo srčasto dno, in rumenimi cveti v koških, Inula salicina

vŕč   -a m ( ȓ )
1. trebušasta posoda z ročajem, navadno ožjim grlom in dulcem, zlasti za nalivanje:   napolniti vrč z vodo ; glinast, lončen, steklen vrč / vrč za vino
 
knjiž.  vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije  človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči
// vsebina vrča:   izpiti vrč vina
2. večji kozarec z ročajem:   piti iz vrča
// vsebina takega kozarca:   naročiti vrč piva / izpiti vrč do dna

vŕčast   -a -o prid. ( ȓ )
podoben vrču:   vrčasta skodela
 
bot.  vrčasto cvetišče

vrčáti   -ím nedov. ( á í knjiž.
1. renčati :   pes je vrčal
2. brneti :   električna svetilka je vrčala
3. cvrčati :   komaj slišno vrči stenj v brlivki

vŕček   -čka m ( ȓ )
manjšalnica od vrč:   natočiti v vrček ; lončen, steklen vrček ; pisano poslikani vrčki ; prazen vrček / vrček za pivo / spiti vrček piva

vŕčica   -e ž ( ȓ )
bot.  rastlina s črtalastimi listi in zvonastimi modrimi ali vijoličastimi cveti, Edraianthus:   utrgati vrčico / travnolistna vrčica

vrdévati   -am nedov. ( ẹ́ )
nar.  oskrbovati, skrbeti za:   vrdevati živino

vrébati   -am nedov. ( ẹ̄ )
zastar. prežati :   vrebati na koga / vrebati v zasedi / vrebati izza drevja  oprezovati

vréča   -e ž ( ẹ́ )
1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega:   napolniti, zavezati vrečo ; stresti krompir iz vreče ; metati, sipati v vrečo ; papirnata, platnena, polivinilna vreča ; polna, raztrgana vreča ; vreča iz jute ; padel je na tla kot vreča  z iztegnjenim telesom / cementna vreča ; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo ; petdeset kilogramov težka vreča
// vsebina vreče:   porabiti deset vreč cementa ; kupiti vrečo krompirja, moke
2. kar je po obliki podobno taki pripravi:   v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga  v prevleko / spalna vreča  priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem / kožna vreča organa, žleze
● 
evfem.  držati vrečo  biti soudeležen pri kraji, ropu ; meče vse v eno, isto vrečo  meče vse v en, isti koš ; knjiž.  kupiti mačka v vreči  kupiti mačka v žaklju ; ekspr.  to stane vreče denarja  zelo veliko ; ekspr.  prazna vreča ne stoji pokonci  brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦ 
alp.  bivak vreča  spalna vreča za bivakiranje ; meteor.  vetrovna vreča  vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra ; zool.  trebušna vreča  vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče

vréčar   -ja m ( ẹ̑ )
1. nav. mn., zool.  sesalci, katerih samice imajo trebušno vrečo, Marsupialia:   avstralski vrečarji ; kenguru in drugi vrečarji
 
zool.  medvedek vrečar  medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus ; mravljinčar vrečar  avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom, Myrmecobius fasciatus ; volk vrečar  volku podoben avstralski sesalec, katerega samica ima trebušno vrečo, Thylacinus cynocephalus
2. ekspr.  kdor na prostem prenočuje v spalni vreči:   vrečarji so prenočevali po travnikih in zelenicah ; sprejeti vrečarje v kamp

vréčarica   -e ž ( ẹ̑ )
zool., v zvezah:  kune vrečarice  kuni podobni avstralski sesalci z navadno lisastim kožuhom, katerih samice imajo trebušno vrečo, Dasyurinae ; podgana vrečarica  podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis

vréčast   -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben vreči:   vrečast kroj obleke ; vrečasta prevleka za odeje ; skvačkati vrečasto torbico / vrečasta oblika

vrečevína   -e ž ( í )
groba tkanina iz jute, bombaža zlasti za izdelavo vreč:   izdelovati vrečevino ; kos vrečevine ; prevleka, torba iz vrečevine

vrečevínast   -a -o prid. ( í )
ki je iz vrečevine:   vrečevinast predpasnik ; vrečevinasta podloga preproge

vréči   vŕžem dov. , vŕzi vŕzite  in  vrzíte; vŕgel vŕgla  ( ẹ́ ȓ )
1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto:   pobral je kamen in ga vrgel ; vreči poleno na ogenj ; vreči kaj skozi okno ; vreči z desno roko ; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo ; vreči sidro / vreči kepo v koga ; vreči puščico v sredino tarče  zadeti z njo sredino ; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel ; vreči proč pokvarjeno hrano  zavreči ; vreči stran prazno steklenico  odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec  se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu ; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto  žrebala sta s kocko / ekspr.  vojaki so vrgli orožje iz rok  so se razorožili; niso se hoteli več bojevati ; ekspr.  vreči kovanec v avtomat  dati, spustiti
 
šport.  vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto:   konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo ; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.:  utopljenca je vrglo na breg ; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe  spustili / vreči oporišče v zrak  razstreliti ga
2. navadno s prislovnim določilom  s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru:   sunek ga je vrgel nazaj ; brezoseb.  med zaviranjem je potnike vrglo naprej ; ekspr.  sanje so ga vrgle kvišku  zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast  dobil je napad božjasti
// ekspr.  hitro, sunkovito premakniti kak del telesa:   vrgla je glavo nazaj in se zasmejala ; sedel je in vrgel noge od sebe ; vreči roke kvišku
3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj:   zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh ; pren., ekspr.  že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog.  povzročiti, da mora kdo ležati:   bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo ; brezoseb.  nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. ekspr., s prislovnim določilom  s silo spraviti koga od kod:   vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog.  vreči koga ven
5. ekspr.  dati živini (živinsko) krmo:   stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. ekspr., s prislovnim določilom poslati , premestiti :   sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug ; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. ekspr., s prislovnim določilom  hitro, nepopolno napisati, narisati:   na papir je vrgel nekaj verzov ; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati :   vrgel je oči na razglas, sliko ; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo  je vzbudila njegovo zanimanje ; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo  ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   vreči opazko, vprašanje ; vrgel mu je psovko ; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe  hitro, silovito rekel
// v zvezi z v   povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo:   ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. navadno s prislovnim določilom  povzročiti, narediti, da kaj kje je:   gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča ; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb.  čez noč je vrglo nekaj snega  padlo
// publ., v zvezi z na   povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo:   tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj ; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. pog., s prislovnim določilom  dati, prinesti denar, dobiček:   kupčija mu je precej vrgla ; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti , dati :   glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● 
ekspr.  liter vina ga vrže  od litra vina je zelo pijan ; nar.  svinja je vrgla sedem prašičkov  povrgla ; ekspr.  vreči karte na mizo  razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve ; vreči jasno luč na kaj  popolnoma razkriti kaj ; pog.  vreči partijo taroka  zaigrati ; ekspr.  vrgla mu je poljubček  poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu ; ekspr.  kmalu je vrgel puško v koruzo  ni več vztrajal, je obupal ; nar.  repo vržemo na redko  posejemo, vsejemo ; vreči komu rokavico  nekdaj  pozvati ga na dvoboj ; ekspr.  vreči komu trnek  z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen ; pog.  varovalko je ven vrglo  varovalka je pregorela ; publ.  vreči vlado  povzročiti, da mora odstopiti ; ekspr.  vreči koga iz društva, stranke, šole  izločiti, izključiti ; pog., ekspr.  že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje  so zahtevali, povzročili, da je moral vstati ; ekspr.  vrgli so ga iz službe  odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje ; ekspr.  ropot ga je vrgel iz spanja  zaradi ropota se je prebudil ; ekspr.  ta misel ga je vrgla iz tira  ga je vznemirila, razburila ; ekspr.  vreči koga s prestola  vzeti mu oblast ; star.  vreči koga s prižnice  oklicati ; pog.  vreči skrbi čez ramo  ne ukvarjati se z njimi ; ekspr.  vrgla je to novico med zbrane prijatelje  nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila ; ekspr.  vreči denar na cesto, skozi okno, stran  dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega ; ekspr.  vreči koga na cesto  odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti ; ekspr.  vreči obleko nase, s sebe  hitro se obleči, sleči ; pog.  vreči koga na šajbo  ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ; ekspr.  vrgli so ga v ječo  zaprli so ga ; ekspr.  poročilo je hotel vreči v koš  uničiti, zavreči ; ekspr.  knjige je vrgel v kot  trajno ali začasno je nehal študirati ; ekspr.  to mu je vrgel v obraz  to mu je brez obzirov rekel, očital ; ekspr.  vreči hrano vase  hitro, hlastno pojesti ; ekspr.  vreči kozarček žganja vase  izpiti na dušek ; pog.  profesor ga je vrgel pri izpitu  negativno ocenil ; pog.  čez vreči  izbruhati, izbruhniti ; pog.  komu kaj naprej vreči  očitati ; pog.  kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal  zelo je bil presenečen ; bibl.  kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo  človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak

vréčica   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od vreča:   šivati vrečice ; spraviti v vrečico ; papirnata, plastična, platnena vrečica ; vrečica z dišavami, s semeni / umivalna vrečica ; vrečica za led / dati v čaj dve vrečici sladkorja
● 
ekspr.  moški z vrečicami pod očmi  z nabreklinami
♦ 
bot.  pelodna vrečica  del prašnika, v katerem nastaja pelod ; gastr.  dresirna vrečica ; zool.  račja vrečica  pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina carcini

vréčka   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od vreča:   napolniti vrečko s sadjem ; jemati bonbone iz vrečke ; spraviti živilo v vrečko ; papirnata, plastična, platnena vrečka ; vrečka z malico / umivalne vrečke ; mleko v vrečki / pojesti vrečko bonbonov, kostanjev
● 
ekspr.  bolnik je imel temne vrečke pod očmi  nabrekline
♦ 
zool.  semenska vrečka  organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice

vrèd   prisl. ( ȅ )
v zvezi z z   izraža udeleženost s še kom ali čim pri kakem dejanju, stanju:   zasmejati se z drugimi vred ; vrniti dolg z obrestmi vred ; s podaljškom vred meri dva metra / vsi ste napačno razumeli s teboj vred
// star. hkrati :   z nočjo vred je nastopil mraz / obšle so ga otožne in prijetne misli vred
● 
zastar.  to njemu in drugim vred koristi  in drugim z njim ; zastar.  klop stoji visoko, vred oknu  v enaki višini kot okno

vréden   -dna -o prid. , vrédnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. z izrazom količine  izraža značilnost česa glede na
a) količino denarja, ki se dobi zanj:   koliko je vredna hiša ; točka je vredna osem evrov ; njegovo premoženje je vredno pet milijonov ; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo ; biti malo, veliko vreden
b) kako količino, mero sploh:   as je vreden deset točk
 
šah.  figura je vredna tri kmete
2. z izrazom količine  izraža značilnost česa
a) glede na zadovoljevanje določenih potreb:   ta peč ni dosti vredna, slabo greje ; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden  mi veliko pomeni
b) glede na mero ustrezanja določenim merilom:   s tega stališča razprava ni veliko vredna ; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr.  te pesmi niso nič vredne
c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje:   premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno
3. z rodilnikom  ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj:   pomilovanja, sočutja vreden človek ; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja ; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr.  občudovanja vreden pogum ; posnemanja vreden zgled ; film je vreden ogleda ; živi v obžalovanja vrednih razmerah ; ekspr.  stvar ni niti omembe vredna ; dejanje, vredno priznanja
// ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza:   človeka vredno življenje ; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje
4. ekspr.  ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri:   igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki ; moralno vredno dejanje / vreden človek ; vredne lastnosti / vreden nakit  dragocen ; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov  pomembnejših
● 
ekspr.  hiša ni vredna počenega groša  zelo malo, nič ; ekspr.  prizor je vreden čopiča velikega umetnika  da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik ; iron.  ta ti je svojega denarja vreden  je slab, pokvarjen človek ; slabš.  drug drugega sta vredna  oba sta enako slaba ; vsak človek je sebe vreden  vsak človek zasluži spoštovanje ; ekspr.  dal mu je zlata vreden nasvet  zelo dober, koristen ; ekspr.  ta človek je vreden (suhega) zlata  je zelo dober, pošten; je zelo sposoben ; ekspr.  ni vreden, da ga sonce obseva  slab, ničvreden je ; ekspr.  nisem vreden, da mu čevelj zavežem  on je veliko boljši, več vreden od mene ; ekspr.  vredna je greha, poželenja  je privlačna, zapeljiva ; to blago je vredno svojega denarja  njegova cena ustreza vrednosti ; bibl.  delavec je vreden svojega plačila ; preg.  kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni

vredník   -a m ( í )
bot.  rastlina z enostavnimi, črtalastimi ali pernato deljenimi listi in rumenkastimi, škrlatnimi ali belimi cveti v socvetjih, Teucrium:   nabirati vrednik / gorski, navadni vrednik

vrédnost   -i ž ( ẹ́ )
1. značilnost česa
a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj:   vrednost zemljišča pada, se veča ; določiti, oceniti vrednost hiše ; nakit ima majhno, veliko vrednost ; merilo vrednosti ; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost
b) glede na kako količino, mero sploh:   vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane
2. navadno s prilastkom  značilnost česa
a) glede na zadovoljevanje določenih potreb:   preizkusiti vrednost kake naprave ; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin ; hranilna vrednost sadja ; praktična, uporabna vrednost predmeta
b) glede na mero ustrezanja določenim merilom:   dokumentarna vrednost gradiva ; estetska vrednost izdelka ; moralna vrednost dejanja ; stilna vrednost izraza
c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje:   razmišljati o vrednosti kakega odkritja ; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola
// pozitivne lastnosti, značilnosti česa:   ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva ; poznati vrednost trpljenja ; verjeti v vrednost življenja
3. kar je vredno priznanja, hvale:   zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr.  roman nima nobene vrednosti  je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti  dragocenosti
// knjiž. vrednota :   zemlja je zanj največja vrednost ; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti ; lestvica vrednosti
4. ekon.  značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga:   definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost  družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago ; dodana vrednost  razlika med prodajno in osnovno, izvorno ceno izdelka ali storitve ; menjalna vrednost  določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom ; presežna vrednost  ki jo ustvari delavec s presežnim delom ; uporabna vrednost  ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe
5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh:   vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note
● 
teh. žarg.  oktanska vrednost bencina  oktansko število bencina
♦ 
filoz.  logična  ali  resničnostna vrednost  kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka ; fin.  nominalna vrednost  v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih ; glasb.  notna vrednost  vrednost trajanja note ; jezikosl.  glasovna vrednost črke  značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant ; mat.  absolutna vrednost  vrednost števila ne glede na predznak ; funkcijska vrednost ; mestna vrednost  vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki ; srednja vrednost  ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom ; številčna vrednost  kake številke na določenem mestu v številu ; ped.  izobraževalna vrednost pouka ; šah.  vrednost dame ; teh.  kurilna  ali  toplotna vrednost goriva  količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju

vrédnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na vrednost:   vrednostna merila / vrednostno razmerje ; vrednostno razvrščanje / vrednostni relativizem
♦ 
ekon.  vrednostna cena  cena, ki ustreza blagovni vrednosti ; fin.  vrednostni papir  listina, s katero lahko imetnik uveljavlja na njej zapisane pravice do kake lastnine ; vrednostni papir na ime  vrednostni papir z navedenim, določenim imenom upravičenca ; ptt  vrednostni paket  v domačem prometu  paket z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto v mednarodnem prometu  z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto ; vrednostno pismo  zaprta knjižena pošiljka z označeno vrednostjo, v kateri so denar, vrednostni papirji

vrednôta   -e ž ( ó )
čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost:   doživljati, ohranjati, priznavati vrednote ; družbene, osebne vrednote ; estetske, moralne vrednote ; ljubezen, resnica, svoboda in druge vrednote

vrednôten   -tna -o prid. ( ó )
knjiž.  nanašajoč se na vrednoto:   vrednotne značilnosti / uvrstiti prijateljstvo visoko na vrednotni lestvici  lestvici vrednot / vrednotna merila  vrednostna merila

vrednôtenje   -a s ( ȏ )
glagolnik od vrednotiti:   vrednotenje likovnega, literarnega dela ; kritično vrednotenje znanstvenih razprav ; merila za vrednotenje česa / estetsko, moralno vrednotenje ; stilno vrednotenje besed / vrednotenje delovnih mest / knjiž.  vrednotenje dogodkov  presoja / visoko vrednotenje človeka

vrednôtenjski   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vrednotenje:   vrednotenjsko stališče / vrednotenjska merila

vrednôtiti   -im nedov. ( ō ȏ )
določati, ugotavljati vrednost, pomen, kakovost česa:   vrednotiti literarno, znanstveno delo ; kritično, strogo vrednotiti ; vrednotiti z določenega stališča / vrednotiti delovna mesta / knjiž.  vrednotiti dokaze  presojati
// priznavati komu, čemu vrednost, pomembnost:   visoko vrednotiti izobrazbo, sliko

vrednôtnica   -e ž ( ȏ fin.
1. listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev:   tiskati vrednotnice ; kolki, znamke in druge vrednotnice
2. vrednostni papir:   razveljavitev vrednotnic
♦ 
pravn.  taksna vrednotnica  nekdaj  s katero se plača taksa ; ptt  poštna vrednotnica  določen listek, kartonček, obrazec, ki se prodaja na pošti

vrèl   in  vrél vréla -o  [ wreu̯ prid. ( ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́ )
ki vre:   kuhati, razkužiti v vreli vodi ; cvreti na vrelem olju / ekspr.  vrela strast
// ekspr.  zelo vroč:   ne morem jesti vrele juhe / hladiti si vrelo čelo
● 
hodi kakor mačka okrog vrele kaše  ne upa se lotiti jedra problema;  prim. vreti

vrélčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vrelec:   vrelčna voda / vrelčne naprave

vrélec   -lca m ( ẹ̑ )
1. tekočina, zlasti voda, ki vre, priteka iz zemlje na površje:   vrelec usahne ; zajeti vrelec ; vrelec zdravilne vode ; voda iz vrelca / naftni vrelec ; mineralni, slatinski vrelec ; topli vrelec / zastar.  vrelec reke  izvir ; pren., knjiž.  vrelec besed mu je presahnil
2. knjiž., navadno s prilastkom vir 1 , izvor :   vrelec luči, svetlobe / ljubezen in smrt, dva vrelca pesniškega navdiha

vrélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na (kemično) vrenje:   vrelni procesi / vrelna kad

vrelíšče   -a s ( í )
fiz.  temperatura, pri kateri ob navadnem tlaku tekočina vre ali se para utekočinja:   segreti vodo do vrelišča ; vrelišče [100 °C] in ledišče
● 
publ.  položaj v deželi se je zaostril do vrelišča  do stopnje, ko se začenjajo nemiri, spopadi

vrelíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrelišče:   vreliščne spremembe / vreliščna krivulja

vrélnica   -e ž ( ẹ̑ )
agr.  prostor, v katerem vre mošt:   opremiti vrelnico

vrélo   -a s ( ẹ́ knjiž.
1. izvir :   vrela kraških rek
2. vir 1 , izvor :   vrelo svetlobe / vrela kulture, umetnosti

vrême   -éna s ( é ẹ́ )
stanje ozračja glede na temperaturo, vlago, oblačnost:   vreme se je izboljšalo, ustalilo ; pog.  vreme bo še nekaj časa držalo ; vreme lepo kaže ; ekspr.  vreme se kisa ; napovedovati, opazovati vreme ; v takem vremenu ne gremo na sprehod ; deževno, jasno, mrzlo, oblačno, sončno, spremenljivo, vetrovno vreme / aprilsko vreme  spremenljivo, nestalno ; lepo vreme  sončno, jasno ; slabo vreme  deževno, mrzlo
● 
vznes.  pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila  da se bodo razmere, okoliščine izboljšale

vreménar   -ja m ( ẹ̑ )
kdor napoveduje vreme:   ta človek je znan vremenar
// ekspr. vremenoslovec :   vremenarji napovedujejo dež
● 
ekspr.  Krim je ljubljanski vremenar  po oblačnosti ali jasnosti nad Krimom se v Ljubljani sklepa, kakšno bo vreme

vreménarka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki napoveduje vreme:   priljubljena, simpatična vremenarka
// ekspr. vremenoslovka :   vremenarka je napovedala lepo vreme

vreménarski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vremenarje:   vremenarska zanesljivost / ekspr.  vremenarska postaja  meteorološka postaja

vremeník   -a m ( í )
knjiž. barometer :   vremenik kaže na dež

vremeníti   -ím nedov. ( ī í )
nar. vedriti :   vremeniti pod kozolcem
● 
preg.  kakor sveti Jernej vremeni, jesen vsa se drži  kakršno je vreme 24. avgusta, takšno bo vso jesen

vremenják   -a m ( á )
po ljudskem verovanju  dan, po vremenu katerega se da sklepati na vreme v prihodnosti:   pust je znan vremenjak / sveti Matija, sveti Medard in drugi vremenjaki
● 
ekspr.  za vremenjak jim je služil Snežnik  po oblačnosti ali jasnosti nad Snežnikom so sklepali, kakšno bo vreme

vremenokàz   -áza m ( ȁ á )
knjiž.  kar kaže, napoveduje vreme:   bodeča neža je dober vremenokaz

vremenoslôvec   -vca m ( ȏ )
strokovnjak za vremenoslovje:   vremenoslovci napovedujejo deževno vreme

vremenoslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vremenoslovje:   vremenoslovne raziskave / vremenoslovna služba  meteorološka služba
 
meteor.  vremenoslovni radar  vremenski radar

vremenoslôvje   -a s ( ȏ )
veda o vremenu:   ukvarjati se z vremenoslovjem

vremenoslôvka   -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za vremenoslovje:   vremenoslovka je napovedala nevihte

vremenoslôvski   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vremenoslovce ali vremenoslovje:   vremenoslovski instrumenti / vremenoslovska postaja  meteorološka postaja

vremenotvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
meteor.  nanašajoč se na nastajanje vremenskih pojavov:   vremenotvorno območje / vremenotvorni procesi

vremenoznánstvo   -a s ( ȃ )
zastar. vremenoslovje :   ukvarjal se je z vremenoznanstvom

vreménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vreme:   vremenski vplivi ; vremenske spremembe / vremenski pojavi ; vremenske razmere / vremenska napoved / vremenska postaja  meteorološka postaja ; vremenska služba  meteorološka služba / vremenski pregovori ; vremenska karta ; vremensko poročilo / vremenski podatki  podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju ; vremenska hišica  manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena
 
meteor.  vremenski radar  radar, s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici ; vremenska slika  opis vremenskih razmer in vremenskih procesov na določenem območju v določenem času

vrémščina   -e ž ( ẹ̑ )
vino iz okolice Vrem na Primorskem:   spiti kozarec vremščine

vrênje   -a s ( é )
1. glagolnik od vreti:   zakuhati juho med vrenjem ; počasno vrenje / vrenje vode iz tal / vrenje čustev v mladem človeku / vrenje mošta
2. ekspr., navadno s prilastkom  živahno, vznemirljivo dogajanje:   politično, revolucionarno, versko vrenje ; vrenje v poeziji tistega časa
3. biol., kem.  spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov:   pospešiti vrenje ; produkti vrenja
 
biol.  mlečnokislinsko vrenje  ki ga povzročajo mlečnokislinske bakterije ; kem.  alkoholno vrenje  pretvorba sladkorja s kvasovkami v etanol in ogljikovo kislino

vrés   -a m ( ẹ̑ )
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa 2 trgati vres

vrésa   -e ž ( ẹ́ )
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa 2 vresa cvete
♦ 
bot.  jesenska vresa  grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v socvetjih, Calluna vulgaris

vresíšče   -a s ( í )
z vreso ali reso porasel svet:   hoditi po vresišču

vrésje   -a s ( ẹ̑ )
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resje :   cvetoče vresje / hoditi po vresju
♦ 
bot.  jesensko vresje  jesenska vresa ; spomladansko vresje  spomladanska resa

vrèsk   vrêska  in  vréska m ( ȅ é, ẹ́ )
kratek, rezek glas pri premiku, sprožitvi:   zaslišal je vresk pasti

vréskniti   -em  in  vrêskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati kratek, rezek glas pri premiku, sprožitvi:   zapirač je vresknil

vrésnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
porasel z vreso ali reso:   vresnato pobočje

vrésnica   -e ž ( ẹ̑ )
vrtn.  prst s sveta, poraslega z vreso ali reso; vresovka :   igličevka, listovka in vresnica
♦ 
bot.  vresnice  vresovke

vrésniti   -em  in  vrêsniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
knjiž. vreskniti :   kavelj na vratih je vresnil

vrésovka   -e ž ( ẹ̄ )
vrtn.  prst s sveta, poraslega z vreso ali reso:   dodati lončnicam vresovko
♦ 
bot.  vresovke  grmi ali polgrmi s spiralasto, nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in rdečimi, rožnatimi, belimi ali rumenimi cveti v socvetju, Ericaceae

vreščáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor (rad) vrešči:   kdo bo poslušal tega vreščača

vreščáj   -a m ( ȃ )
1. glas, ki nastane pri vreščanju:   divji vreščaji opic
2. ekspr.  otrok, zlasti majhen, ki (rad) vrešči:   kako je z malim vreščajem

vreščálo   -a s ( á )
slabš.  kdor (rad) vrešči:   turisti so bili prava vreščala / kot psovka  kdo te bo poslušal, vreščalo sračje

vreščánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vreščati:   prihod leva je povzročil vreščanje opic / cirkus se je tresel od vreščanja gledalcev

vreščáti   -ím nedov. , vréšči  in  vrêšči; vréščal  in  vrêščal  ( á í )
1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi:   gosi, šoje vreščijo ; v kletki so vreščale opice ; vreščati kot sraka / ekspr.  meso je prijetno vreščalo nad plamenom  cvrčalo
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino:   čoln se je gugal in ljudje so vreščali ; ni oblikovala več besed, samo vreščala je ; vreščati od strahu
2. slabš.  zelo kričati:   ženske so vreščale in se pogajale za ceno ; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim  glasno govoriš / preh.:  ni je razumel, kaj vrešči  govori, pripoveduje ; na sodišče boš šel, je vreščal ; kar naprej vrešči nad njimi  jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo
// zelo glasno jokati:   otrok je kljub zibanju vreščal

vreščàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki (rad) vrešči:   vreščave opice / slabš.  vreščava ženska
2. ekspr. rezek , oster :   vreščavi glasovi ; vreščav smeh

vretênar   -ja m ( ȇ )
izdelovalec vreten:   izučiti se za vretenarja

vretênast   -a -o prid. ( é )
podoben vretenu:   vretenasto telo kita, lastovke / vretenasta oblika
♦ 
anat.  vretenasta mišica  mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena ; bot.  vretenasta razvrstitev listov  vretenčasta razvrstitev listov

vretênce   -a s ( é )
1. manjšalnica od vreteno:   naviti nit na vretence / vretence svile
2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico:   poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca
 
ekspr.  na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca  zelo sem suh
 
anat.  križna, ledvena, prsna, vratna vretenca
3. bot.  cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini:   vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih

vretênčar   in  vreténčar -ja m ( ȇ; ẹ̑ )
nav. mn., zool.  žival, ki ima (vretenčasto) hrbtenico:   sesalci, plazilci in drugi vretenčarji / hladnokrvni vretenčarji ; kopenski, vodni vretenčarji ; nižji vretenčarji  obloustke, ribe in dvoživke

vretênčarski   in  vreténčarski -a -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na vretenčarje:   vretenčarske značilnosti / vretenčarske skupine

vretênčast   -a -o prid. ( é )
1. podoben vretencu:   vretenčasti okraski / vretenčasta oblika
2. sestavljen iz vretenc:   vretenčasta hrbtenica
♦ 
bot.  vretenčasta razvrstitev listov  razvrstitev listov, pri kateri stojijo listi na steblu v isti višini

vretênčen   in  vreténčen -čna -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na vretence:   vretenčni deli
 
anat.  vretenčni odrastek

vretênec   -nca m ( é )
zool., v zvezah:  mali vretenec  majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; upiravec ; veliki vretenec  manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; čep

vreteníca   -e ž ( í zastar.
1. vretence , tuljava :   vretenica za sukanec
2. skuša :   loviti vretenice

vreteník   -a m ( í )
strojn.  okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki:   vretenik stružnice

vreteníti se   -ím se nedov. ( ī í )
nav. 3. os., star.  delati klase:   pšenica se že vreteni / vreteniti se v klasje

vretenják   -a m ( á )
strojn.  okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki:   vretenjak stružnice

vretêno   -a s ( é )
1. priprava ali del stroja v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja:   vrteti vreteno ; navijati prejo na vreteno ; preslica in vreteno ; sukati se kot vreteno  hitro, urno / vreteno kolovrata / vreteno preje
// priprava, na katero se navija nit, vrv, žica:   naviti vrv na vreteno / vodnjak na vreteno
2. strojn.  palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela:   vreteno stiskalnice, stružnice ; vreteno pri avtomobilskem dvigalu / lopatasto, vijačno vreteno
// palici podoben vrtljiv del naprave, stroja brez navojev za prenašanje vrtilnega gibanja na orodje:   brusilno, rezkalno, vrtalno vreteno
♦ 
agr.  stiskalnica z vretenom ; bot.  vreteno  glavna os socvetja ; listno vreteno  podaljšani listni pecelj pri pernato sestavljenih listih ; etn.  lončarsko vreteno  priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto posodo ; fot.  navijalno vreteno  priprava v obliki vrtljivega valja z zobci za navijanje filmskega traku ; žel.  dvigalka na vreteno

vretênski   in  vreténski -a -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na vreteno:   vretensko uho kolovrata
 
agr.  vretenska stiskalnica  stiskalnica z vretenom ; strojn.  vretensko olje  olje za mazanje vreten

vréti   vrèm nedov. ( ẹ́ ȅ )
1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine:   juha, voda vre ; močno, počasi vreti ; brezoseb.  v kotlu vre / krompir, meso vre  voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh.  sok vremo deset minut
// ekspr.  gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe:   morje vre okoli rta
2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje:   lava vre iz vulkanskega žrela ; voda vre iz tal
// ekspr.  hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod:   kri mu vre iz rane ; solze so mu vrele iz oči
3. ekspr.  hitro, v veliki količini prihajati, širiti se:   iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba
4. ekspr.  prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu:   ljudje so vreli iz hiš ; vse je vrelo na trg ; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim ; pren.  take misli so mu vrele po glavi
5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku  v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju:   na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom  pojavljati se v visoki stopnji:   v njem vre moč, strast
// brezoseb.  izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja:   v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice ; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti  so se začeli nemiri, spopadi
● 
ekspr.  besede mu kar vrejo iz ust, z jezika  veliko in z lahkoto govori ; ekspr.  molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah  je bil zelo vznemirjen ; ekspr.  iz src jim je vrela vesela pesem  veselo so peli ; ekspr.  iz prsi so ji vreli vzdihi  vzdihovala je ; ekspr.  v mestu vre življenje  v mestu je zelo živahno, razgibano ; ekspr.  vse je zaman, je vrelo iz nje  je vznemirjeno govorila
♦ 
agr.  mošt vre  sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino ; biol., kem.  vreti  biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov;  prim. vrel , vroč

vrética   -e ž ( ẹ́ )
zool.  podlasici podobna žival z belo ali rumeno dlako, Mustela putorius furo:   vretica in dihur

vrétina   -e ž ( ẹ̑ )
nar. prekmursko vrelec , izvir :   po dežju so se pojavile številne vretine

vrétje   -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od vreti:   vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta
2. ekspr.  živahno, vznemirljivo dogajanje:   družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi
 
star.  opazovati vretje na ulici  vrvež
3. biol., kem.  spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov:   kvasovke povzročajo vretje
 
kem.  alkoholno vretje
4. nar.  močen kraški izvir:   ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij  izvirov, studencev

vrèz   vréza m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od vrezati:   odločen, spreten vrez ; vrez v ploščo ; vrez z iglo, nožem / kirurški vrez ; pren., ekspr.  pisateljev vrez v junakovo duševnost
2. kar nastane s takim dejanjem:   globok, plitev vrez / število vrezov na palici  zarez
// okrasek, podoba, vrezana v kaj:   občudovati vreze na skrinjah, vrčih / prebrati vrez na kamniti plošči

vrézati   vréžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:   vrezati napis, podobo, znamenje ; vrezati v drevo, kovino, steklo ; vrezati z nožem ; dati si vrezati začetnici imen v prstan  vgravirati / lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce ; pren., ekspr.  nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
 
teh.  vrezati navoj
2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov:   vrezati v organ ; vrezati s skalpelom

vrezávati   -am nedov. ( ȃ )
vrezovati :   vrezavati črke v drevesno skorjo / ekspr.  čas vrezava gube v obraz

vrézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vrez:   vrezni postopek / vrezna priprava

vrezína   -e ž ( í )
knjiž. vrez , zareza :   vrezina v plošči / kirurška vrezina

vrezljáti   -ám dov. ( á ȃ )
z rezljanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:   vrezljati okraske v leseno skrinjo

vrezoválec   -lca  [ wrezovau̯ca tudi wrezovalca m ( ȃ )
kdor vrezuje:   vrezovalci imen v debla / po poklicu je vrezovalec  graver ; vrezovalec žigov

vrezoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vrezovanje:   vrezovalna priprava
♦ 
elektr.  vrezovalna doza  priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo

vrezovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vrezovati:   vrezovanje črk, okraskov ; vrezovanje v kamen, kovino / vrezovanje navojev

vrezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj:   vrezovati napis, okraske ; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo ; ekspr.  trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
 
teh.  vrezovati navoje
2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov:   vrezovati v organ ; vrezovati s skalpelom

vréža   -e ž ( ẹ́ )
agr.  plazeče se steblo:   vreže buč, kumar

vŕh 1   -a  stil.  m , mn.  vrhôvi  stil.  vŕhi,  tož. mn. stil.  vrhé,  mest. mn. stil.  vrhéh,  or. mn. stil.  vrhmí  ( ȓ )
1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi:   veter buči okoli vrhov ; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi  gorami / Mali vrh
// vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor:   jablana ima dva vrhova ; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove ; utrgati vrh rožmarina  vršiček, vejico ; potaknjenec je pognal več vrhov  poganjkov
2. zgornji, navadno zoženi del
a) gore, vzpetine:   ob potresu se je gori odtrgal vrh ; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov ; letalo se je zaletelo v vrh gore ; kopast, stožčast vrh ; skalnat vrh
b) drevesa:   drevesu se je odlomil, se suši vrh ; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
// zgornji del česa sploh:   vrh jambora ; okrašen vrh stebra ; iznad hiš se dviga vrh zvonika
3. najvišja točka, najvišji del
a) gore, vzpetine:   zaznamovati vrh gore ; razgledovati se z vrha ; povzpeti se na vrh grebena ; ustaviti se na vrhu klanca ; razdalja od vznožja do vrha
b) česa sploh:   mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh ; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic ; dimnik na vrhu strehe  na slemenu / z oslabljenim pomenom  sedi na vrhu peči  na peči
// od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa:   vrh jezika ; vrh mlinske lopate
4. v prislovni rabi, s predlogom  izraža površino, gladino:   na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha  z dela ob površini ; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
// izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje:   zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu  zgoraj ; vzemite list in na vrh napišite naslov  na del ob robu, kjer se začne pisati
5. v prislovni rabi, v zvezi z do   izraža skrajni zgornji del ob odprtini:   naliti kozarec do vrha ; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda  do roba
// v zvezi do vrha popolnoma , zelo :   do vrha natovorjena ladja / ekspr.  do vrha se najesti
6. najboljši dosežek, predstavnik česa:   ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr.  naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
// publ.  najvišji, vodilni organ:   kritizirati državni vrh ; stiki z vojaškimi vrhovi ; spori v vrhovih organizacije
7. publ.  najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji:   čakati na smernice z vrha ; spremembe na vrhu
8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti:   gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih ; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja  najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
// stopnja največje intenzivnosti:   kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh  bilo največje
9. publ.  najboljše mesto, najvišja uvrstitev:   z zadnjo zmago je moštvo na vrhu ; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
10. publ.  sestanek voditeljev držav:   sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
11. nar. vzhodno  vinograd (v gričevnatem svetu):   skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
● 
nar.  še ni vrha dorasel  še ni odrastel, postal mož ; od vrha do tal ekspr.  biti nov od vrha do tal  biti oblečen v sama nova oblačila ; ekspr.  ogledal si jo je od vrha do tal  od glave do nog ; ekspr.  hiša je pogorela od vrha do tal  popolnoma ; ekspr.  bil je gospod od vrha do tal  popoln ; fotografirati z vrha  od zgoraj ; star.  spustiti se v jašek z vrha  zvrha ; pog.  nasprotna stranka je prišla na vrh  na oblast ; pog.  jemati mamila iz želje po vrhu  največji omami ; nar.  otroke imata pod vrhom  njuni otroci so že skoraj odrasli ; star.  ima vsega z vrhom  veliko, dosti ; star.  natresti pšenice v mernik z vrhom  zvrhano ; ekspr.  otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna  ko ga ni več mogoče prenašati ; star.  z vrhom polna mera česa  zvrhoma ; pog.  do vrha glave te imam  zelo mi presedaš ; publ.  ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig  je najbolj brana ; stanovanja na vrhu so najbolj hladna  v najvišji etaži, na podstrešju ; ekspr.  strele udarjajo v visoke vrhove  pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ 
alp.  vrh  del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota ; anat.  pljučni vrh  koničasti, zgornji del pljučnega krila ; etn.  vrh  del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino ; fiz.  valovni vrh  točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji ; geom.  vrh piramide  skupna točka stranskih ploskev piramide ; vrh stožca  točka, v katero se zoži plašč stožca ; lit.  vrh  del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti;  prim. povrhu 1

vrh 2   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa:   grad vrh hriba ; peljati se na vozu vrh sena ; odgrnila je tančico do vrh glave ; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč ; ležati vrh postelje  na postelji, ki ni odgrnjena ; klobuki, zloženi drug vrh drugega ; zvezde vrh neba ; pene vrh vode  na površini ; star.  najljubši kraj vrh zemlje  na zemlji
 
ekspr.  do vrh glave sem jih sit  zelo
// za izražanje premikanja na vrh, z vrha:   ptica sede na vrh šotora ; spustiti se z vrh stolpa
2. za izražanje položaja nad čim:   blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči
3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja:   ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje ; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi  bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata

vrháč   -a m ( á )
gozd.  odžagani del debla pri vrhu:   obsekavati, razžagati vrhače ; tanek smrekov vrhač

vrhàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima velik, izrazit vrh:   vrhato drevo

vŕhati   -am nedov. ( r̄ ȓ )
knjiž.  polniti bolj kot do vrha, roba:   vrhati jerbase
// ekspr.  do vrha, roba polniti:   vrhati kozarce

vŕhek   -hka m ( ȓ )
zastar. vršiček :   vrhki rastlinic

vrhhléven   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
etn.  postavljen, zgrajen vrh hleva:   vrhhlevni skedenj ; vrhhlevna hiša

vrhkléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
etn.  postavljen, zgrajen vrh kleti:   vrhkletna hiša

vrhnják   -a m ( á )
1. obrt.  zgornji mlinski kamen:   vrhnjak se vrti in podrsava po spodnjaku ; sklepati vrhnjak
2. grad.  najvišji vzdolžni element v leseni konstrukciji:   vrhnjak in sohe
● 
nar.  pokriti kotel za žganjekuho z vrhnjakom  s kapo

vŕhnje   -a s ( ȓ )
nar. vzhodno smetana :   pobrati vrhnje z mleka / debelo vrhnje

vŕhnji   -a -e prid. ( ȓ )
1. ki leži, je najvišje:   vrhnji gumb na plašču ; vrhnja prečka ; stati na vrhnji stopnici ; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica  zgornja ustnica
2. ki je na površini, pri površini:   vrhnja plast ; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve
// ki se nosi nad drugim, na vrhu:   vrhnje hlače ; odložiti vrhnja oblačila
// v zvezi vrhnja stran   stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran:   vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov
3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba   nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih:   zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba
● 
vrhnja plast prebivalstva  družbeno najuglednejša
♦ 
navt.  vrhnje jadro  vršno jadro ; soc.  vrhnja stavba družbe  organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti

vŕhnjica   -e ž ( ȓ )
anat.  plast celic na površini kože ali sluznice:   vrhnjica se lušči, roženi ; vrhnjica in usnjica / kožna vrhnjica

vŕhnjičen   -čna -o  ( ȓ )
pridevnik od vrhnjica:   vrhnjične celice

vrholéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
zastar., navadno v zvezi z v   dosegati vrh, višek:   pojasnilo vrholi v očitkih izdajalstva

vrholíčiti   -im nedov. ( í ȋ )
zastar., navadno v zvezi z v   dosegati vrh, višek:   njegova izpoved vrholiči v tej pesmi

vŕhoma   prisl. ( ȓ )
star. zvrhano :   v skrinji je bilo vrhoma srebrnikov ; vrhoma natlačena torba

vrhovàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima velik, izrazit vrh; vrhat :   vrhovato drevo
2. star. zvrhan :   vrhovat jerbas jabolk / nameriti vrhovato mero

vrhováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž., navadno v zvezi z v   dosegati vrh, višek:   družabno življenje vrhuje v zimskih mesecih
● 
knjiž.  ko je sonce najbolj vrhovalo, ga je zakril oblak  ko je bilo sonce najvišje

vrhovátiti   -im nedov. ( á ȃ )
star. nalagati 1 , kopičiti :   vrhovatiti zaboje ; oblaki se vrhovatijo okoli gorskih vrhov / vrhovatiti besede

vrhôvec   -vca m ( ō )
kdor živi na vrhu ali je doma z vrha:   kmetije vrhovcev ; vrhovci in dolinci

vrhôven   -vna -o prid. ( ō )
1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu:   vrhovni organ državne oblasti ; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant ; vrhovni poglavar Katoliške cerkve  papež ; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991  Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik
// glede na hierarhično stopnjo najvišji:   imeti vrhovno oblast ; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja
2. zastar. vrhnji :   vrhovna oblačila / vrhovne veje  vršne
♦ 
pravn.  vrhovno sodišče  sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč ; voj.  vrhovni štab  najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije

vrhovína   -e ž ( í )
gozd.  les v obliki drevesnih vrhov:   obsekati vrhovino ; kup vrhovine

vrhôvje   -a s ( ȏ )
ekspr.  več vrhov, vrhovi (dreves):   zvezde se svetlikajo med vrhovjem dreves / vrhovje gozda

vrhôvnost   -i ž ( ō knjiž.
1. politična neodvisnost, samostojnost; suverenost :   spoštovati vrhovnost sosednjih držav ; vrhovnost naroda
2. premoč , nadvlada :   vrhovnost države nad Cerkvijo ; vrhovnost plemstva / človek se je v tisočletjih razvil do svoje vrhovnosti

vrhôvnosten   -tna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na vrhovnost:   vrhovnostna oblast nad določenim ozemljem / imeti vrhovnostno funkcijo

vrhôvski   -a -o prid. ( ō )
nanašajoč se na vrhovce ali vrh:   vrhovski otroci / vrhovske vasi

vŕhu 1   prisl. ( ȓ )
zastar. povrhu 1 obleči kaj vrhu / vrhu sem izvedel pomembno novico

vŕhu 2   predl. ( ȓ z rodilnikom
1. star.  za izražanje mesta, položaja na vrhu česa; vrh 2 vrhu hriba stoji cerkvica ; cvet vrhu stebla / tam so knjige, vrhu njih pa šop kart  na njih ; premog so kopali kar vrhu zemlje  na površini
2. knjiž.  za izražanje dodajanja, stopnjevanja:   hrane in pijače imate dovolj in vrhu tega še prijetno družbo / v vezniški rabi  bilo jih je pet, vrhu tega sta prišla še dva
● 
zastar.  priti vrhu gore  na vrh ; zastar.  vrhu vse pozornosti so se vrinile napake  kljub vsej pozornosti

vrhún   -a m ( ȗ )
ekspr. hrib , vrh 1 od vrhunov je prihajala nevihta

vrhúnec   -nca m ( ȗ )
1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti:   delavsko gibanje je doseglo vrhunec / pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu
// stopnja največje intenzivnosti:   boji so dosegli vrhunec ; knjiž.  stvar je dozorela do vrhunca ; ekspr.  veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca / biti na vrhuncu moči
2. najboljši dosežek, predstavnik česa:   ta stavba je vrhunec moderne arhitekture / to predstavo štejejo za vrhunec sezone
3. star. vrh 1 najvišji vrhunec gorovja / vrhunci smrek

vrhúnski   -a -o prid. ( ȗ )
1. za katerega je potrebna največja izurjenost, znanje na določenem področju:   vrhunski šport ; vrhunska medicina / vrhunska tehnologija
// ki ustreza najvišjim zahtevam na določenem področju:   vrhunski plesalec, športnik, umetnik ; vrhunska manekenka / vrhunska izurjenost ; vrhunska smučarska oprema
2. ki izraža, kaže zelo veliko izurjenost, znanje, sposobnost koga:   vrhunski dosežki, uspehi ; igralec je pokazal vrhunsko igro / vrhunski izdelki iz zlata ; vrhunska dela v literaturi ; vrhunsko vino (z geografskim poreklom)  vino iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi
// ekspr.  zelo dober, zelo kvaliteten:   gledali smo vrhunski nogomet ; prireditev je bila vrhunska
// nav. ekspr.  zelo visok, zelo velik:   vrhunska kakovost / vrhunska obremenitev, storilnost
3. publ. najvišji , vodilni :   vrhunski funkcionarji organizacije / vrhunski sestanek  sestanek voditeljev držav

vriezêja   -e ž ( ȇ )
vrtn.  lončna rastlina z zelenimi ali pisanimi listi v rozeti in barvitimi listi po cvetnem steblu, Vriesea:   vzgajati vriezeje iz poganjkov

vríj   -a m ( ȋ )
aer.  strmo spuščanje letala po krivulji vijačnice z navpično osjo, pri čemer je vzdolžna os letala skoraj navpična:   letalo je padlo v vrij / izvajati vrij ; luping in vrij

vrínek   -nka m ( ȋ )
1. v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine:   mnoga mesta v rokopisu so vrinki ; objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov
 
film.  montažni vrinki
// del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu:   v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari ; domišljijski, razumski vrinki v povesti / govorniški vrinki ; pevski vrinki v gledališki predstavi  vložki
2. kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega:   njegovi vrinki so ga motili

vríniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor:   vriniti pismo v poln nabiralnik ; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim:   vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
3. reči v premoru med govorjenjem drugega:   vrinil je skeptično pripombo ; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride:   pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto ; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
// zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost:   v organizacijo so vrinili svoje agente ; vrinil se je v njihovo družbo
5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo:   v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:   vrinil je kupcu blago ; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje  vsiliti
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom:   vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika ; vrinil se jim je za prijatelja

vrínjati   -am nedov. ( í )
vrivati :   vrinjati pismo skozi špranjo pod vrati / v organizacijo so vrinjali svoje zaupnike / vrinjala se mu je misel na dekle

vrínjenec   -nca m ( ȋ )
kdor je kam vrinjen:   odstraniti vrinjenca iz vrste / hišni, vaški vrinjenec / odkriti v organizaciji vrinjence / vrinjenec je razdrl njun zakon

vrínjenka   -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki je kam vrinjena:   v vrsti sta še dve vrinjenki / vaščani so gledali nanjo kot na vrinjenko / razkrinkati vrinjenke
2. ekspr.  nezaželena tuja beseda:   govori brez nemških vrinjenk

vrís   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od vrisati:   vris lika v kamen / vris krajev na karto
2. kar je vrisano:   globoke brazde in vrisi / rdeči cvetovi s svetlimi vrisi

vrísati   vríšem dov. ( ȋ )
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj:   vrisati dno za sod v les ; vrisati grb v kamen
2. z risanjem narediti čemu v notranjost kaj:   vrisati krogu križec, piko / vrisati v kvadratke ustrezna znamenja
// z risanjem narediti kaj na kaj:   na prazna mesta vrisati puščice, znake
3. z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega:   vrisati podatke v grafikon, tabelo ; vrisati smer pohoda / vrisati mesto, reko na karto, zemljevid

vrisávati   -am nedov. ( ȃ )
vrisovati :   vrisavati nova nahajališča rud na karto

vrísk 1   -a m ( ȋ )
1. visok, močen, zlasti u-ju podoben glas, izražajoč veselje:   vriski odmevajo, se razlegajo ; slišati vrisk ; izraziti veselje z vriskom ; prešeren vrisk
// ekspr., s prilastkom  visok, močen glas, izražajoč duševno stanje, kot ga izraža prilastek:   svarilni vrisk srne ; vrisk bolečine, obupa
// ekspr.  visok, močen glas sploh:   vriski lokomotive, krožne žage
2. ed. vriskanje :   celo noč sta se razlegala vrisk in pesem / poslušati vrisk harmonike in klarineta

vrísk 2   -a m ( ȋ )
zastar. kis :   umivati z vodo, okisano z vriskom
 
vino, kislo kot vrisk  zelo

vriskáč   -a m ( á )
1. ekspr.  kdor vriska:   vriskači in piskači ; vriskači v planinah
2. zool.  južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi glasovi, Alouatta:   poslušati vriskače ; trop vriskačev

vrískanje   tudi  vriskánje -a s ( í; ȃ )
glagolnik od vriskati:   izražati veselje z vriskanjem ; vriskanje svatov / vriskanje nad doseženimi cilji

vrískati   -am nedov. , tudi  vriskájte;  tudi  vriskála  ( í )
1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje:   fantje so vriskali in peli ; vesel je vriskal po polju ; na plesu so vriskali / juhuhu, so vriskali
// ekspr.  oglašati se z glasovi, izražajočimi veselje:   harmonika je vriskala ; preh.  škrjanec vriska pomladno pesem / pesem je vriskala po vagonih  se veselo razlegala
// oglašati se z visokimi, močnimi glasovi sploh:   vriskati od bolečin, strahu ; dekletce je vriskalo od veselja / tepen bo, da bo vriskal  zelo / ekspr.  obliči so vriskali
2. ekspr.  biti, pojavljati se kje, izražajoč zelo visoko stopnjo veselja, razigranosti:   ljubezen je vriskala v njem / opojnost jim vriska na obrazih
// biti tak, da vzbuja veselje, razigranost:   topi se sneg in nebo vriska ; pomlad je in vse vriska od sreče
● 
ekspr.  njegovo srce vriska in poje  zelo je vesel, razigran ; ekspr.  kar vriskalo je v njem od sreče  bil je zelo srečen

vrískniti   -em dov. ( í ȋ )
vrisniti :   od bolečine je vrisknil / ne, je vrisknila

vrísniti   -em dov. ( í ȋ )
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom:   ob pogledu na razbitine je vrisnila / vrisniti od strahu
// z visokim, močnim glasom razburjeno reči:   vrisnila je, naj ne laže ; stran, je vrisnila
● 
ekspr.  po hribih je vrisnila pesem  vriskajoče se oglasila

vrisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati kaj v kaj:   vrisovati znamenja v glinene ploščice
2. z risanjem delati čemu v notranjosti kaj:   vrisovati krogom znamenja
// z risanjem delati kaj na kaj:   na prazna mesta v besedilu vrisovati puščice
3. z risanjem določenih črt, znamenj delati, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega:   vrisovati podatke v grafikon / vrisovati na zemljevid položaje ladje, smeri pohoda

vríšč   -a m ( ȋ )
glasovi, ki nastanejo pri vreščanju:   mir je motil vrišč hijen, opic / vrišč otrok, žensk / z vriščem so tekli za njim
● 
ekspr.  zaradi zamude bo vrišč  bo jezno kričanje, razburjanje ; ekspr.  zagnali so vrišč proti knjigi  zelo so jo napadli

vriščáti   -ím nedov. ( á í )
star. vreščati :   hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivca

vriščàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
star. vreščav :   vriščave živali / vriščavi glasovi  rezki, ostri

vrìtmepíši   tudi  vrìtmepíš medm. ( ȉ-í )
vulg.  izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost:   vritmepiši, delajte kar hočete ; sam.:  vsaj vritmepiši bi lahko rekel, ko je šel mimo  moral bi reči kaj, pozdraviti ; ves dan hodi okoli za vritmepiši  zastonj

vrívanje   -a s ( í )
glagolnik od vrivati:   vrivanje letev med deske / preprečiti vrivanje tujih agentov v organizacijo / vrivanje tujk v jezik

vrívati   -am nedov. ( í )
1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor:   vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske
 
teh.  s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor
2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim:   vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice
// delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega:   vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja
3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega:   vrivati medklice, vprašanja
4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride:   vrival je dijake na stojišča v gledališču ; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki ; vrivati se v visoko družbo
// zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost:   vrivati med delavce svoje zaupnike ; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo
5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo:   nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:   vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje  vsiljevati
// s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom:   svoje hčere ni hotel vrivati nikomur ; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja

vrívek   -vka m ( ȋ )
del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu:   avtorjevo mnenje kažejo številni vrivki / če se ne motim in podobni vrivki / komični vrivki v predstavi  vložki
♦ 
elektr.  jeklen trak, s katerim se potegnejo vodniki skozi inštalacijsko cev ; jezikosl.  stavek, polstavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan

vŕl   -a -o  [ vəru̯ prid. , vŕlejši  ( r̄ ŕ )
1. knjiž.  ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten 2 , vreden spoštovanja :   vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru  vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti
// ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven , vreden hvale :   red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju  dober, pogumen
2. zastar. dober , lep 2 obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo  veliko, razkošno
3. nar. vzhodno priden 1 če boš vrl, dobiš nagrado

vrlína 1   -e ž ( í )
moralno, značajsko pozitivna lastnost:   ceniti, naštevati vrline koga ; poštenost, zanesljivost in druge vrline ; vrline in slabosti
// pozitivna lastnost, značilnost koga sploh:   poudarjati vrline pisatelja ; vrline dobre gospodinje

vrlína 2   -e ž ( ī )
1. nar. belokranjsko  odprtina za prehod v živi meji, ograji:   zapeljati voz skozi vrlino
2. knjiž. odprtina :   stopiti skozi vrlino vrat / vrlina vreče

vŕlo   prisl. ( ȓ zastar.
1. zelo :   vrlo se trudi, da bi končal delo / bil je vrlo učen ; vrlo premeteno si je to zamislil
2. dobro , uspešno :   delo mu je šlo vrlo od rok ; otrok se vrlo uči, zato naj študira

vŕlost   -i ž ( ŕ )
knjiž.  dobre, pozitivne lastnosti:   obvezna vrlost sodnika / to ljudstvo je številčno majhnost nadomestilo z vrlostjo / prepričati se o vrlosti konja  odličnosti / zastar.  poštenost, pogum in druge vrlosti  vrline

vrníca   -e ž ( í )
nar.  (posušena) trava prve košnje; seno :   v sadovnjakih so bili pokosili vrnico, ki so jo zvečer devali v kupe  (F. Bevk)

vrníla   -e ž ( í )
nar.  lesa, ki se sama zapira:   polomljena, preperela vrnila

vrnílo   -a s ( í )
1. knjiž. vračilo 1 vrnilo dolga
2. nar.  lesa, ki se sama zapira:   odpreti vrnilo

vrnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vrniti:   zahtevati vrnitev ozemlja / vrnitev obiska / vrnitev delavcev v domovino / pozdraviti koga ob vrnitvi / vrnitev pesnika k osebnim temam
 
vznes.  pospremiti koga na pot brez vrnitve  iti za njegovim pogrebom

vrníti   in  vŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last:   vrniti denar, knjigo ; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega ; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž  dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel:   vrniti ugrabljenega otroka staršem ; vrniti ujetnike ; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti:   zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje ; vrniti mandat
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal:   vrniti dopis ; vrniti pismo pošiljatelju ; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje:   zdravila so mu vrnila vid ; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug:   vrniti komu dobroto, obisk ; vrniti komu pogled ; vrniti pozdrav  odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim
7. s prislovnim določilom  narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, od koder je prišel:   vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo  spustiti jo / ekspr.  vrniti sanjača v stvarnost
8. star. odgovoriti :   na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● 
knjiž.  to doživetje ga je vrnilo dramatiki  je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko ; ekspr.  gora mu vrne klic  povzroči odmev klica ; ekspr.  vrniti komu kaj z obrestmi vred  zelo se mu maščevati ; vrniti komu milo za drago  za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ; ekspr.  vrniti komu zob za zob  maščevati se mu z enako hudim dejanjem ; ekspr.  polje je letos desetkratno vrnilo  je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo

vrnítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrnitev:   vrnitveni postopek / zastar.  vrnitveni napad  povračilni napad

vŕnjenec   -nca m ( ŕ )
1. kdor je vrnjen:   vrnjence so postavili pred sodišče
2. knjiž. povratnik :   vrnjenci iz tujine

vrnúh   -a m ( ū )
nar.  trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski; volk :   z vrnuhom porasel gorski travnik

vròč   tudi  vróč -óča -e prid. ( ȍ ọ́; ọ̄ ọ́ )
1. ki ima razmeroma visoko temperaturo:   vroč likalnik ; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi ; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji  z visoko povprečno temperaturo
// ki vzbuja, povzroča občutek vročine:   pihal je vroč veter ; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu  pekočo, žgočo
2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile:   vroč konj ne sme piti mrzle vode ; ves vroč je prišel na vrh ; bil je vroč od teka
// ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno:   potipal mu je čelo, bilo je vroče ; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha
3. ekspr. strasten , čuten 1 vroč ljubimec ; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub
// ki se hitro razburi, čustveno razvname:   nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru  vzkipljiva narava ; ima vročo kri, je vroče krvi  je vzkipljiv
// navdušen , vnet :   postal je vroč privrženec novega gibanja ; bil je vroč za pravično stvar
4. ekspr. oster , nepopustljiv :   imeti vroč pogovor s kom ; vroča polemika, razprava o čem ; vroče prerekanje / vroč pretep ; vroča seja / vroča agitacija
// ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo:   vroča ljubezen ; vroča želja ; vroče upanje / vroča molitev, prošnja
5. ekspr.  zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten:   med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče območje / bližajo se vroči časi ; jutri bodo imeli v šoli vroč dan
6. publ.  ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga:   vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla  politično nezaželena, nevarna ; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda  pereče
7. teh.  pri katerem je kovina v razbeljenem stanju:   vroče kovanje, valjanje, vlečenje
● 
publ.  vroči telefon  neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije ; ekspr.  vroče barve  živo rdeče, oranžne ; ekspr.  nosi vroče hlačke  zelo kratke ; ekspr.  vročo kašo so mu skuhali  povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju ; ekspr.  konj vroče krvi  isker, živahen ; ekspr.  še vroča novica  novica o stvari, ki se je pravkar zgodila ; ekspr.  preiskava ga je pripeljala na vročo sled  sled, ki vodi k razkritju česa ; pog.  pošiljka je vsebovala vroče blago  tihotapsko, prepovedano ; ekspr.  tla mu tukaj postajajo vroča  tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen ; šalj.  mrzle roke, vroče srce  mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost ; preg.  nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha  vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje ; preg.  kuj železo, dokler je vroče  vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ 
agr.  vroči gnoj  živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje ; ekon.  vroči denar  kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost ; gastr.  vroče polnjenje  polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre ; metal.  vroče cinkanje  cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink ; pravn.  vroči žig  žig, narejen z vročim predmetom ; rad.  vroča vaja  vaja v studiu s priključenimi aparaturami ; teh.  vroči laki  laki, ki se nanašajo v vročem stanju prim. vreti

vróčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od vročati:   vročanje odločb, spisov ; vročanje telegramov

vróčati   -am nedov. ( ọ́ )
adm., ptt  v predpisani obliki izročati pisemsko pošiljko, listino naslovniku:   vročati odločbe, pisma / vročati po posebnem slu

vroče...   prvi del zloženk
nanašajoč se na vroč:   vročekrven, vročevoden

vročeglàv   tudi  vročegláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr. prenapet , zanesenjaški :   vročeglavi voditelji ; vročeglav v nazorih / vročeglavo navdušenje

vročeglávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  prenapet, zanesenjaški človek:   vročeglavci so ga izgnali iz vasi ; gorečnež in vročeglavec

vročeglávost   -i ž ( ā )
ekspr. prenapetost , zanesenjaštvo :   vročeglavost pri sprejemanju idej

vročekŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ ekspr.
1. ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname:   vročekrvni fantje ; na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni
2. bojevit , vnet :   vročekrven ideološki nasprotnik / vročekrvna sodba, trditev
3. poln čustev, strasten:   vročekrvno dekle
● 
ekspr.  vročekrven konj  isker, živahen

vročekŕvnež   -a m ( ȓ )
vročekrven človek:   vročekrvneži so se stepli ; pomiriti vročekrvneže

vročekŕvnost   -i ž ( ŕ )
lastnost vročekrvnega človeka:   fantovska vročekrvnost

vročeválec   -lca  [ wročevau̯ca tudi wročevalca m ( ȃ )
adm., ptt  kdor v predpisani obliki izroča pisemsko pošiljko, listino naslovniku:   vročiti dokument po vročevalcu / delovno mesto kurirja vročevalca

vročeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
adm., ptt vročati :   vročevati prejemnikom priporočena pisma

vročevòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje vroče vode:   napeljevati vročevod ; cevi za vročevod

vročevóden 1   -dna -o  ( ọ̄ )
pridevnik od vročevod:   vročevodno omrežje

vročevôden 2   -dna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na vročo vodo:   vročevodno in parno ogrevanje

vročíca   -e ž ( í )
1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje:   vročica je minila ; blesti v vročici ; dolgotrajna vročica ; govori kot v vročici  zmedeno / trese ga vročica  mraz
 
vročica ga kuha  vročina
// bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen :   lotila se ga je vročica ; ekspr.  napadla, zgrabila ga je vročica ; boriti se z vročico ; dolgotrajna vročica / zastar.  španska vročica  španska bolezen
 
med.  poporodna vročica  poporodna mrzlica
2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina :   zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr.  vročica ji je udarila v glavo
3. ekspr., s prilastkom  povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje:   v deželi je čutiti predvolilno vročico ; vse prevzema športna vročica ; čas največje gradbene vročice
// velik nemir, vznemirjenost:   nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti ; gorel je od ustvarjalne vročice

vročíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na vročico:   vročičen bolnik ; bila je vročična in v nezavesti / vročične oči bolnika ; vročične roke / vročični prividi ; vročične blodnje ; vročične lise na licih / biti v vročičnem stanju
2. ekspr.  poln nemira, vznemirjenosti:   po glavi so se mu podile vročične misli ; vročična razdvojenost, veselost / vročične priprave na tekmovanje / vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu  nemirno, pustolovsko
● 
ekspr.  opaziti je vročično diplomatsko dejavnost  zelo povečano

vročíčnost   -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost vročičnega:   vročičnost bolnika ; znaki vročičnosti
2. ekspr. nemir , vznemirjenost :   vročičnost v razredu je dosegla vrhunec ; polastila se jih je nekakšna vročičnost ; glas se mu je tresel od vročičnosti

vročílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vročitev:   vročilni organ / vročilna knjiga  knjiga, v katero se vpisujejo opravljene vročitve

vročílnica   -e ž ( ȋ )
adm., ptt  obrazec, potrdilo o vročitvi, na katerem naslovnik potrdi sprejem:   podpisati se na vročilnico

vročína   -e ž ( ī )
1. visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak drug vir toplote:   vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča ; ekspr.  vročina pritiska, žge ; težko prenašati vročino ; huda, neznosna,  ekspr.  neusmiljena, pasja, peklenska vročina ; opoldanska, poletna vročina ; suha, vlažna vročina / ekspr.  v avtobusu bo vročina  vroče / ekspr.  trepetajoča vročina  od vročine trepetajoč zrak / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:  bal se je hoditi po vročini ; iti v vročini na morje
// nav. ekspr.  velika toplota:   od nje se je širila vročina ; peč kar puhti od vročine ; poletno sonce razliva vročino / zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo  vroč zrak
2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile:   vročina jo je obšla,  ekspr.  oblila, ko jih je zagledala ; od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina ; ekspr.  vročina ji je šinila, udarila v glavo / imeti navale vročine
3. (telesna) temperatura nad 37 °C:   bolniku vročina pada, raste,  ekspr.  poskoči ; otrok je dobil vročino ; ima vročino in slabo se počuti ; ekspr.  zbijati vročino z zdravili ; biti brez vročine ; visoka vročina ; bolnik z vročino / izmeriti komu vročino  temperaturo
 
ekspr.  bolnika je vso noč kuhala vročina  imel je visoko vročino

vročínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vročino:   vročinska soparica / vročinski izpuščaj na ustnicah ; vročinski prividi ; vročinska nezavest / vročinska bolezen  bolezen, za katero je značilna visoka vročina ; vročinska krivulja  krivulja, ki ponazarja velikost vročine v določenem obdobju
♦ 
med.  vročinska kap  hudo bolezensko stanje zaradi izpostavljenosti zelo visoki temperaturi ; meteor.  vročinski val  vroč zrak, ki prodre z območja z manjšo geografsko širino ; vročinska nevihta  nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju ; teh.  vročinski ščit  obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotni ščit

vročítelj   -a m ( ȋ )
zastar. izročitelj :   vročitelj blaga

vročítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vročiti:   vročitev odločbe ; vročitev pošiljke, telegrama ; datum vročitve
 
pravn.  pooblaščenec za vročitve  kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje

vročíti   -ím dov. , vróčil  ( ī í )
1. adm., ptt  v predpisani obliki izročiti pisemsko pošiljko, listino naslovniku:   vročiti brzojavko ; vročiti odločbo, spis
2. zastar. izročiti , dati :   vročiti komu denar

vročítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vročitev:   vročitveni postopek / vročitveno potrdilo  vročilnica

vročníca   -e ž ( í )
zastar. vročica :   ležal je v vročnici / umrl je za vročnico  vročinsko boleznijo
 
zastar.  ima vročnico  vročino

vróčost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  značilnost vročega:   vročost peči

vrôjen   tudi  vrojèn -êna -o prid. ( ó é; ȅ é )
prirojen :   vrojeno znamenje
 
biol.  vrojena lastnost  prirojena lastnost ; filoz.  vrojene ideje  zlasti v racionalistični filozofiji  od izkustva neodvisne zasnove pojmov, ki jih ima človek v svoji duševnosti že ob rojstvu

vŕsk   medm. ( ȓ )
1. posnema glas pri hitro potekajočem pretrgu:   potegnil je za krajce slamnika, in vrsk
2. posnema glas strune ob hitrem trzljaju, zdrsu:   udaril je po strunah citer: vrsk, vrsk

vŕst   ž ( ȓ )
zastar. vrsta :   vrst hiš / ta bitja tvorijo posebno vrst
 
zastar.  knjigo je prebral trikrat za vrst  zapovrstjo

vŕsta   -e ž , rod. ed. stil.  vrsté  ( ŕ )
1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri:   vrsta se je pretrgala, strnila ; otroci so naredili vrsto ; poravnati vrsto ; stopiti iz vrste ; vključiti se v vrsto ; dolga, ravna vrsta ; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev ; travnik je bil obdan z vrsto topolov ; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja  skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge ; izkopal je dve vrsti krompirja ; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto ; postaviti se v vrsto ; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah ; hiše stojijo v vrsti
// kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo:   pred blagajno je vrsta ; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil  mesto v seznamu
2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri:   natipkati štiriindvajset vrst na stran ; pri branju je izpustil, preskočil vrsto ; nečitljive, slabo odtisnjene vrste ; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno  prostor za tako enoto ; napisal je prvo vrsto pesmi  verz, vrstico
// tisk.  kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto:   razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta ; stroji za ulivanje vrst
// nav. mn., ekspr. besedilo , sestavek :   te vrste so napisane samo vam ; ko boste brali te vrste, bom že daleč
3. z rodilnikom  večja množina sledečih si pojavov, stvari:   to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov ; sledila je vrsta odločitev ; vrsta potresnih sunkov
// večje število česa sploh:   o tem je napisana že vrsta knjig ; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
4. mn., s prilastkom  celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske:   stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste ; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst  iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom:  polemika v odvetniških vrstah  med odvetniki ; nemiri v študentskih vrstah  med študenti
// vojaki, vojska, razporejena za boj:   med vrstami se je raznesla vest, da se nasprotnik umika ; prebili so se skozi sovražnikove vrste
5. navadno s prilastkom  kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo:   navesti vrsto in kakovost blaga ; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje ; vrste energije, postopkov ; govedina in druge vrste mesa ; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste ; nova vrsta mednarodnega financiranja  nov način / z oslabljenim pomenom:  ta dekleta so lahke vrste  lahka ; njegova služba je posebne vrste  posebna ; dobiti razne vrste pomoč  razno, različno pomoč ; ekspr.  je tat redke vrste  poseben, nenavaden
// z oslabljenim pomenom, z zaimkom  poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom:   on je druge vrste človek  drugačen ; to je neke vrste kozmopolitizem  nekak ; te, take vrste ljudje mu niso všeč  ti, taki ljudje ; izdeluje opremo vsake vrste  vsakršno, zelo različno
6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo:   onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste ; spreminjanje rastlinskih vrst ; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja  sorte
// biol.  sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu:   dvobesedno poimenovanje vrst ; rod in vrsta / endemna vrsta  omejena na določen kraj, določeno območje
7. v zvezi z biti, priti in z na   izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje:   priti na vrsto ; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš ; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr.  zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta  vendar bo tudi on zbolel, umrl ; nesreče so na vrsti vsak dan  se vrstijo
8. s prilastkom  stopnja kakovosti:   blago druge, prve vrste ; prenočevati v hotelu druge vrste  slabšem ; človek je bitje najvišje vrste  najvišje ; bila je šivilja prve vrste  zelo dobra
// v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti   izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim:   v prvi vrsti so morali graditi šole / ne kupujem ženskih revij, v prvi vrsti, ker me dolgočasi moda / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim  posebno, zlasti
9. nar.  pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red 2 raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
10. nekdaj  ruska dolžinska mera, približno 1.050 m:   prehoditi trideset vrst
● 
star.  njegovi deželi ni vrste  enake ; pog.  držati komu vrsto  stati v vrsti namesto koga ; star.  Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov  jih narodno zatreti ; učiteljica kliče otroke po vrsti  povrsti ; to je napisano, povedano med vrstami  tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo ; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami  je tem enakovredna ; ekspr.  biti, stati v boju za mir v prvih vrstah  biti med najbolj prizadevnimi ; ekspr.  ta stvar je nadloga prve vrste  zelo velika
♦ 
fot.  zaslonska vrsta  zaporedje zaslonskih števil ; geogr.  gorska vrsta  gorska veriga ; glasb.  vrsta  v dodekafoniji in serialni glasbi  vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija ; jezikosl.  besedna vrsta  vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom ; glagolska vrsta  skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono ; kor.  vrsta  plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer ; odpirati vrste  razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo ; lit.  književna vrsta  najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del ; mat.  vrsta  matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote ; divergentna, konvergentna vrsta ; obrt.  vrsta  kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge ; strojn.  tolerančna vrsta  tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah ; šah.  vrsta  vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici ; osnovna vrsta  na kateri stojijo figure na začetku partije ; šport.  krilska vrsta  igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu ; napadalna vrsta  igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu ; telovadna vrsta  telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo;  prim. povrsti

vŕsten 1   -tna -o prid. ( ȓ )
1. nanašajoč se na vrsto:
a) vrstna konca / vrstni grobovi ; vrstna hiša  vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge
b) vrstni razmik
c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline
č) vrstni koli na ruskih cestah
2. v zvezi vrstni red   kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru:   ugotoviti vrstni red dogodkov ; spremeniti vrstni red posevkov ; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu ; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red
// medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa:   vrstni red držav izvoznic nafte ; vrstni red učencev glede na uspeh
♦ 
filoz.  vrstni pojem  pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi ; fiz.  vrstno število  število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu ; geogr.  vrstna vas  vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri ; jezikosl.  vrstno ime  občno ime ; vrstni pridevnik ; strojn.  vrstni motor  motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti

vŕsten 2   in  vrstán vŕstna -o  in  prid. ( ŕ ȃ ŕ )
zastar., navadno v povedni rabi enak , enakovreden :   biti komu vrsten po rodu

vrstênje   -a s ( é )
1. glagolnik od vrstiti:   vrstenje snopov / vrstenje pesmi / vrstenje dela in počitka
2. agr. kolobarjenje :   večati pridelek z umetnimi gnojili in vrstenjem

vrstíca 1   -e ž ( í )
1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri:   na strani je štiriindvajset vrstic ; označiti slabo odtisnjene vrstice ; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic / rač.  orodna vrstica  del slike na računalniškem zaslonu, kjer so druga poleg druge v eni smeri razvrščene ikone
// tisk.  kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto:   razmakniti vrstico ; stroj za postavljanje vrstic
// nav. mn., ekspr. besedilo , sestavek :   ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč ; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel
2. lit.  ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila:   kitice imajo štiri vrstice ; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica ; dvodelna vrstica  dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih ; pripovedna dolga vrstica  dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov
● 
prebrati kaj med vrsticami  ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo
♦ 
lit.  vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja Biblije, Korana ; rač.  statusna vrstica  sporočilna vrstica na ekranu računalnika, ki služi izpisovanju obvestil, ki nam jih posreduje program ; rad.  del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega ; rel.  pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet

vrstíca 2   in  vŕstica -e ž ( í; ŕ )
manjšalnica od vrsta:   sejati peteršilj v vrstice / ekspr.  že tako skromna vrstica sodelavcev se je še zmanjšala

vrstíčar   -ja m ( ȋ )
knjiž.  pisec, zlasti novinar, ki gleda predvsem na ustrezno, zahtevano število vrstic, ne na vsebino:   pisanje vrstičarja

vrstíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrstico:   vrstična dolžina / rimani vrstični konci
♦ 
elektr.  vrstična frekvenca  število vrstic, ki jih na zaslonu slikovne ali snemalne elektronke preleti elektronski žarek ; zal.  vrstični honorar  honorar, odvisen od števila (pesniških) vrstic

vrstíčka   -e ž ( í )
ekspr.  manjšalnica od vrsta:   stal je na koncu vrstičke / ni napisal niti vrstičke

vrstíčnik   -a m ( ȋ tisk.
1. prostor na stavnem stroju, kjer se zbirajo ulite vrstice v stolpec:   vrstičnik se polni
2. priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic:   regleta in vrstičnik

vrstílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrstenje:   vrstilni element
 
agr.  vrstilni kolobar  kolobar, pri katerem se vrstijo, menjujejo določene kmetijske rastline v določenem zaporedju ; jezikosl.  vrstilni števnik  števnik, ki označuje zaporedno mesto v številski vrsti

vrstílnik   -a m ( ȋ )
adm.  zobčasto kolesce pri mehanskem pisalnem stroju za naravnavanje razdalje med vrstami:   vrstilnik in valj

vrstítev   -tve ž ( ȋ )
vrstenje :   hitra vrstitev prizorov

vrstíti   -ím nedov. ( ī í )
1. knjiž.  postavljati v vrsto:   vrstiti snope ; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob  saditi jih v vrsto
2. zastar.  delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati :   vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko
3. knjiž., v zvezi z med uvrščati :   teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše ; vrstiti se med največje umetnike
● 
zastar.  h glavni osebi je vrstil še druge  ob glavni osebi je prikazoval ; zastar.  majoliko so vrstili iz rok v roke  podajali so jo drug drugemu

vrstnàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
vrtn.  ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju; polnocveten :   vrstnati cveti potonike, vrtnice / vrstnati glog  glog z belimi, rožnatimi ali rdečimi polnocvetnimi cveti

vrstníca   -e ž ( í )
1. ženska v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti:   njene vrstnice so se že poročile ; dopisovati si z vrstnicami / vsa šolska leta sta si bili vrstnici  tovarišici, sošolki
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost:   njegova pesniška vrstnica / kobila je na dirki prehitela svojo vrstnico
3. oseba, žival v razmerju do druge istovrstne osebe, živali:   napako bi ženska raje oprostila moškemu kot svoji vrstnici / riba je hlastnila po svoji vrstnici
● 
ekspr.  ta pesem nima vrstnice  je najboljša

vrstník   -a m ( í )
1. moški v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti:   večji je od njega, čeprav sta si vrstnika ; bil je najmočnejši med vrstniki ; hvali se pred vrstniki / ekspr.  vrstniki njegove mladosti  mladostni tovariši / vrstniki po letih, starosti
2. moški v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost:   družiti se z vrstniki ; njegovi portreti presegajo dela domačih vrstnikov
● 
ekspr.  tak revež je, da nima vrstnika  zelo velik ; ekspr.  slap ima po svoji lepoti malo vrstnikov  malo je enako lepih ; ekspr.  macesen je ozelenel dosti pred svojimi vrstniki  drugimi macesni

vrstníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrstnike ali vrstništvo:   vrstniška pomoč ; vrstniške skupine ; vrstniško nasilje / vrstniško svetovanje  svetovanje, pri katerem sta svetovalec in svetovanec približno iste starosti oziroma pripadata isti socialni skupini

vrstníštvo   -a s ( ȋ )
obstoj, dejavnost vrstnikov:   pisatelj obravnava tematiko odraščanja, vrstništva in prijateljstva / otroško, starostno vrstništvo

vŕstoma   prisl. ( ȓ )
knjiž. povrsti :   ponoči so vrstoma hodili stražit
// v vrsti, v vrstah:   vrstoma korakati

vrstomér   -a m ( ẹ̑ )
tisk.  priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic; vrstičnik :   naravnati vrstomer na ustrezen format

vŕša   -e ž ( ŕ )
iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov:   nastavljati, plesti vrše ; loviti rake v vrše, z vršami
♦ 
čeb.  vreči podobna priprava za prestrezanje čebel pri rojenju ob žrelu panja

vršác   -a m ( ȃ )
knjiž.  (visok) vrh, gora:   dolino obkrožajo mogočni vršaci ; povzpeti se na vršac / vršaci gora  vrhovi

vršáj   -a m ( ȃ )
1. etn.  kup namlačenega žita:   zgrebsti zrnje na vršaj ; žito je že v vršajih
2. etn.  snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo; nasad :   obrniti vršaj ; goniti vola po vršaju
3. geogr.  nizkemu širokemu kupu podoben nanos, ki ga naredi reka, potok ob izstopu iz ozkih stranskih dolin v širšo glavno dolino:   z borovci porasel vršaj

vršánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vršati:   slišati vršanje ptičjih peruti / vihar se bliža s silovitim vršanjem / vršanje granat nad glavami

vršáti   -ím nedov. ( á í )
1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove:   smreke so vršale v vetru ; brezoseb.  v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju ; zunaj je vršal vihar / ekspr.  po ulicah je vršal hrušč in trušč
// s prislovnim določilom  vršeč se premikati:   granate so vršale nad njimi ; jata ptic je vršala mimo / ekspr.  za njim so vršale jezne ženske  jezno, hrupno šle, tekle
2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove:   množica je vršala ; čarovnice so vršale v oblakih
● 
ekspr.  prihajajo, je vršalo med ljudmi  se je vznemirjeno govorilo

vrščáti   -ím nedov. ( á í )
zastar. vršati :   ptice so vrščale s perutmi / množica je začela vrščati

vŕšek 1   -ška m ( ȓ )
nar. vrh 1 vršek gore / vršek prsta

vŕšek 2   -ška m ( ȓ )
nekdaj  ruska dolžinska mera, približno 4 cm:   meri dvanajst vrškov ; vršek in aršin

vršélo   -a s ( ẹ́ )
zastar. jata :   vršelo ptic

vŕšen   -šna -o prid. ( ȓ )
1. nanašajoč se na vrh:   vršne skale / vršna planjava / vršne veje
2. vrhnji :   vršna plast vode
♦ 
alp.  vršni greben  zgornji del grebena, ki se konča na vrhu ; vršna piramida  piramidasto oblikovan vrh gore, hriba ; gozd.  vršni požar  požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves ; navt.  vršno jadro  križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom

vršênje 1   -a s ( é )
glagolnik od vršeti:   poslušati vršenje borov, smrek / enakomerno vršenje dežja

vršênje 2   -a s ( é )
publ. izpolnjevanje , opravljanje 1 vršenje prevoznih uslug

vršênje 3   -a s ( é )
glagolnik od vršiti, ločevati zrna:   vršenje prosa

vršéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove:   bori, topoli so se zibali in vršeli ; brezoseb.  po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča
// s prislovnim določilom  vršeč se premikati:   rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma  jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca  glasno šumeč letale ; pren.  nevesele misli so mu vršele po glavi

vršìč   -íča m ( ȉ í )
1. manjšalnica od vrh:   iz gorske gmote so štrleli številni vršiči ; ekspr.  sonce se poslavlja od vršičev in gričev
2. vršiček :   drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna

vršíček   -čka m ( ȋ )
1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino:   iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo ; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa ; najlepši sadeži so v vršičku ; letalo je letelo nizko nad vršički
// vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča:   vsaditi nageljnove vršičke ; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički  mladi, mesnati poganjki belušev ; delati sirup iz smrekovih vršičkov
2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno:   vršički radičevih listov rumenijo ; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje ; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake  konice
♦ 
bot.  rastni vršiček  embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla ; vršiček korenine  vegetacijska točka korenine

vršíčiti   -im nedov. ( í ȋ )
knjiž., v zvezi z v   dosegati vrh, višek:   njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku

vršíčje   -a s ( ȋ )
več vršičkov, vršički:   nepredirno vršičje drevja

vršíčkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vršičkati:   vršičkanje dreves v drevesnici / vršičkanje krompirja

vršíčkati   -am nedov. ( ȋ )
odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin:   vršičkati koruzo ; vršičkati jeseni preveč bujno žito
// agr., vrtn.  odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo:   vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto  odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke
 
agr.  vršičkati krompir  rezati kose krompirja s kalčki za sajenje

vršílec   -lca  [ vəršiu̯ca in vəršilca m ( ȋ )
knjiž.  kdor kaj dela, opravlja:   vršilec dejanja / vršilec dolžnosti [v. d.]  kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge
// kdor kaj izpolnjuje, izvaja:   vršilec oporoke

vršílka   -e  [ vəršiu̯ka in vəršilka ž ( ȋ )
knjiž.  ženska, ki kaj dela, opravlja:   vršilka dejanja
♦ 
pravn.  vršilka dolžnosti [v. d.]  ženska, ki začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge

vršína   -e ž ( í star.
1. vrh 1 sonce je zašlo za vršine / ravna, s travo porasla vršina / vršina vala
2. gladina , površina :   plavati po vršini ; mirna vodna vršina ; vršina reke
3. raven 2 dvigniti vršino splošne omike

vršítelj   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor kaj izpolnjuje, izvaja:   vršitelj ukazov / vršitelj idej  uresničevalec

vršíti 1   -ím nedov. ( ī í )
1. publ.  delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati :   pogumno je vršil svojo nalogo ; vršiti ukaze ; vršiti voljo koga / vršiti oblast  uveljavljati ; vrši roditeljske pravice
// delati , opravljati 1 vsak vrši svoje delo ; vršiti poklic, prakso
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   vršiti kontrolo ; vršiti nadzorstvo nad čim  nadzorovati kaj ; vršiti poizvedbe o čem  poizvedovati ; vršiti pritisk na koga  pritiskati ; pouk se vrši v domačem jeziku  poučuje se
2. zastar. dokončevati :   čebele vršijo celice

vršíti 2   -ím nedov. ( ī í )
ločevati zrna od latov, klasov s stopanjem po njih:   vršiti žito

vŕt   -a m , mn.  vrtôvi  ( ȓ ŕ )
1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline:   okrog hiše je vrt ; urediti vrt ; iti na vrt ; delati na vrtu ; lep, velik vrt ; vaški vrtovi ; uta na vrtu ; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt  na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela ; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt ; sadni vrt  sadovnjak
// ekspr.  drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču:   vrt je že ozelenel ; cvetoč vrt
2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih:   gostje se sprehajajo po vrtu ; grajski, samostanski vrt / bivalni vrt  urejen za sprostitev, druženje ; vatikanski vrtovi / vznes.  božji vrt  pokopališče ; knjiž.  edenski vrt  raj, paradiž ; star.  javni vrt  park ; vznes.  vrt miru  pokopališče
// ekspr.  območje posebnih naravnih lepot:   Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti
3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala:   restavracija ima vrt ; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
4. s prilastkom  zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene:   botanični, pomološki vrt ; šolski vrt ; živalski vrt
● 
viseči vrtovi  nekdaj  terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ 
vrtn.  okenski vrt  okno, prirejeno za gojitev rastlin ; zimski vrt  prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje

vrtáč   -a m ( á )
zastar. vrtalec :   vrtači, rezkarji in strugarji

vrtáča   -e ž ( á )
podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu:   na dnu vrtač se nabira rdeča prst ; globoka vrtača / kraška vrtača ; udorna vrtača

vrtáčast   -a -o prid. ( á )
1. podoben vrtači:   vrtačasta globel
2. poln vrtač:   vrtačast svet

vrtálec   -lca  [ vərtau̯ca tudi vərtalca m ( ȃ )
delavec, ki vrta:   dela kot vrtalec ; vrtalec in rezkalec

vrtálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vrtanje:   vrtalna ekipa / vrtalni stolp ; vrtalna ploščad / vrtalni stroj ; vrtalno orodje
 
mont.  vrtalno dleto ; vrtalno kladivo  stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje ; strojn.  vrtalna glava  del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje ; teh.  vrtalno drogovje  drogovi kot sestavni del vrtalne naprave

vrtálka   -e  [ vərtau̯ka tudi vərtalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki vrta:   bila je zaposlena kot vrtalka
2. teh. žarg. vrtalnik :   napraviti luknjo z vrtalko
♦ 
zool.  (spužva) vrtalka  majhna spužva, ki živi v luknjicah kamnov, ki jih izvrta z raztapljanjem apnenca, Cliona

vrtálnik   -a m ( ȃ )
teh.  stroj ali orodje za vrtanje:   vrtati z vrtalnikom / ročni vrtalnik

vrtálo   -a s ( á )
teh.  orodje za vrtanje:   narediti z vrtalom luknjo / vpeti sveder v vrtalo / kolenasto vrtalo

vŕtanec   -nca m ( )
teh.  predmet, ki se obdeluje z vrtanjem:   vpeti vrtanec

vŕtanek   -nka m ( )
etn.  okrogla pšenična pogača, spletena iz treh kit testa, z luknjo v sredini; vrtanik :   mesiti, peči vrtanke za kosce

vŕtanik   -a m ( )
etn.  okrogla pšenična pogača, spletena iz treh kit testa, z luknjo v sredini:   peči vrtanike

vrtanína   -e ž ( í )
1. izvrtina :   narediti vrtanino / odstraniti vrtanino
2. gozd.  moknati ostanki lubja ali lesa, ki ga razjedajo zalubniki, lesarji:   na deblu je opazil rjavo vrtanino

vŕtanje   -a s ( )
glagolnik od vrtati:   vrtanje s svedrom ; ročno vrtanje ; orodje za vrtanje / vrtanje po nosu / hamletovsko vrtanje po sebi
 
geol.  sondažno vrtanje ; mont.  globinsko vrtanje

vŕtati   -am nedov. ( )
1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti:   vrtati v asfalt, skalo ; vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem ; globoko vrtati ; vrtati in piliti / vrtati zob / črv vrta les
 
fiz.  vrtati z laserjem
// na tak način delati, oblikovati:   vrtati luknje / vrtati predor, vodnjak
2. delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa:   ne vrtaj po ušesu ; od zadrege si je vrtal po nosu
3. ekspr.  pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo:   telo, po katerem vrta bolečina / v meni vrta bojazen ; v duši vrta misel, zakaj mi je to storil
4. ekspr.  z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti:   vrtal je, kako se je to zgodilo / z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej / je to vse, vrta sodnik
// v zvezi z v   vztrajno izpraševati:   ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal ; nehaj vrtati vanje / kaj pa ti, je vrtal vame / vrtati v koga z vprašanji
5. ekspr.  z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti:   strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev / pesnik vrta predvsem vase / vrtati za resnico
// vztrajno razmišljati:   vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega / v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje / počiva, njegovi možgani pa vrtajo
6. pog.  vztrajno prizadevati si za kaj:   toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje
● 
pog.  vrtati koga za denar  z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti koga, da bi dal denar ; ekspr.  vrtati po spominu  skušati se spomniti

vrtávčen   -čna -o prid. ( ȃ )
teh.  nanašajoč se na vrtavko:   vrtavčna vozila / vrtavčno gibanje
 
navt.  vrtavčni kompas  girokompas

vrtávka   -e ž ( ā )
1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi:   pognati, zavrteti vrtavko ; igrati se z vrtavko ; sukati se, vrteti se kot vrtavka
2. ekspr.  človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska:   ta plesalka je dobra, spretna vrtavka
3. ekspr.  nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok:   vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru
4. ekspr.  živahna ženska, ki se preveč zanima za moške:   pusti to vrtavko
● 
knjiž.  ne verjemi tej vrtavki  človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram ; zastar.  kroglica se je zakotalila po vrtavki  ruleti ; zastar.  otroci se vozijo z vrtavko  vrtiljakom ; knjiž.  rečna vrtavka  vrtinec
♦ 
agr.  del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo ; strojn.  vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru

vrtávkast   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vrtavko:   vrtavkasto vrtenje / vrtavkast otrok
 
agr.  vrtavkasti obračalnik  obračalnik z vrtavkami

vŕtčevski   -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na otroški vrtec:   vrtčevski oddelek ; vrtčevski otroci ; vrtčevski programi ; vrtčevska komisija za sprejem otrok / vrtčevsko varstvo

vŕtec 1   -tca m ( ȓ )
1. navadno v zvezi otroški vrtec   ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok:   ustanoviti otroški vrtec ; otrok hodi v otroški vrtec ; vzgojiteljica v vrtcu / dati otroka v otroški vrtec  v varstvo v to ustanovo / ekspr.  otroški vrtec gre na sprehod  otroci in vzgojiteljice te ustanove
// poslopje te ustanove:   popraviti, zgraditi otroški vrtec
2. ekspr.  manjšalnica od vrt:   ograditi vrtec / cvetlični vrtec
♦ 
alp.  plezalni vrtec  zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo plezalci

vŕtec 2   -tca m ( ȓ )
etn., navadno v zvezi romarski vrtec   romarski ljudski ples, pri katerem se sprevod parov pomika v kačastih in polžastih zavojih:   igrati, voditi romarski vrtec

vŕtek   -tka m ( ȓ )
ekspr.  manjšalnica od vrt:   pred hišo je vrtek / gostilna ima senčen vrtek

vŕteks   -a m ( ȓ )
koprena za prekrivanje rastlin na vrtu znamke Vrteks:   zaščititi, zavarovati posevke z vrteksom ; plast vrteksa ; slama, veje in vrteks / pokrivanje rastlin z vrteksom

vrtélj   -a m ( ẹ̑ )
1. agr.  lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor:   planšar zavrti vrtelj
2. nar. prekmursko  premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen :   prvi, zadnji vrtelj
3. teh.  vrtljiv člen verige:   zaradi vrtelja se veriga ne zaplete
● 
knjiž.  vrtelj preprečuje kupcem izhod  vhodni vrtiljak ; knjiž.  zračni vrtelj  zračni vrtinec
♦ 
navt.  sidrni vrtelj  vrtljiv člen sidrne verige

vrtéljec   -jca m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool.  bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi; tripanosoma

vŕten   -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na vrt:   vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj ; vrtne jagode  gojene jagode, z debelejšimi sadovi ; vrtna uta ; vrtna miza ; vrtne škarje / vrtna veselica
♦ 
bot.  vrtni mak  mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum ; vrtni ognjič ; vrtna brogovita  okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile ; vrtna kreša  enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum ; vrtna loboda  kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis ; vrtna sadrenka  pajčolanka ; vrtn.  rumeni vrtni rman  vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina ; vrtna črnika  vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena ; zool.  veliki vrtni polž  polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia

vrteníca   -e ž ( í )
etn.  obrat za 360° pri plesu parov ali posameznikov:

vrtenína   -e ž ( í )
geom.  telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi:   reševati naloge z vrteninami

vrtênje   -a s ( é )
glagolnik od vrteti:   enakomerno vrtenje ; hitrost vrtenja / vrtenje volana / vrtenje zemlje okoli svoje osi / vrtenje v glavi je ponehalo / to ni napredek, ampak vrtenje v krogu

vrtéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi:   voda vrti mlinsko kolo ; vrteti na ražnju ; vrteti z roko ; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak
2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih:   vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico ; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti ; vrteti klobuk v roki / ekspr.  vrteli so glave, oči, da bi kaj videli
// delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi:   veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr.  vrteti plesalko po plesišču
3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi:   vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo ; vrteti posodo z ogljem
4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje:   vrteti lajno, slamoreznico / ekspr.  cele popoldneve vrti pedale  se vozi s kolesom
5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje:   vrteti gramofon ; spretno vrteti kolovrat
// pog. predvajati :   vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo
6. ekspr.  ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim:   ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti  odlično kuha ; dobro vrteti volan  voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik  spretno govoriti
7. pog.  z različnih strani natančno, podrobno izpraševati:   učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno ; vrteti koga zaradi zamujanja ; vrteti na zagovoru, pri izpitu
● 
pog., ekspr.  kar naprej vrti jezik  govori ; slabš.  neprestano vrti svoj mlin  govori ; pog.  nekaj mesecev ga že vrti  je precej neuravnovešen ; ekspr.  cel popoldan vrteti telefon  z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo ; ekspr.  vrtel je oči po zapuščeni domačiji  gledal je

vŕtež   -a m ( ȓ )
knjiž. vrtenje :   opazovati vrtež plesalcev / vrtež v začaranem krogu / veter je v divjem vrtežu odnašal listje
● 
knjiž.  vrezati nekaj vrtežev  navojev, zavojev ; zastar.  ulični vrtež se umirja  vrvež

vrtéžen   tudi  vŕtežen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄; ȓ knjiž.
1. vrtljiv :   vrtežna priprava
2. vrtinčast :   vrtežen veter / vrtežen čas  zelo nemiren

vrtìč   -íča m ( ȉ í )
star. vrt :   drevo stoji sredi vrtiča / grajski vrtič

vrtíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od vrt:   ob hiši je vrtiček ; lep vrtiček / zelenjavni vrtiček

vrtíčkar   -ja m ( ȋ )
kdor se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin:   dati zemljo v najem vrtičkarjem

vrtíčkarica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin:   navdušena vrtičkarica

vrtíčkarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vrtičkarje ali vrtičkarstvo:   vrtičkarske skrbi / vrtičkarsko gibanje
● 
ekspr.  vrtičkarsko pojmovanje kulture  zelo ozko, omejeno

vrtíčkarstvo   -a s ( ȋ )
1. ljubiteljsko gojenje vrtnine, okrasnih rastlin:   ukvarjati se z vrtičkarstvom
2. ekspr.  opravljanje dela brez sodelovanja z drugimi in brez širšega pogleda na problematiko:   vrtičkarstvo nima posluha za skupno nastopanje navzven ; primer klasičnega vrtičkarstva / tipično slovensko vrtičkarstvo

vrtílec   -lca  [ vərtiu̯ca in vərtilca m ( ȋ )
1. kdor kaj vrti:   vrtilci vrtiljaka
2. knjiž.  golob, ki se v letu prevrača; prevrtač :   let vrtilca / golob vrtilec

vrtílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na vrtenje:   vrtilna os ; vrtilna smer / vrtilni mehanizem ; vrtilna naprava / vrtilna tabela
2. knjiž. vrtljiv :   vrtilni stroj ; vrtilno stojalo za razglednice
♦ 
elektr.  vrtilno magnetno polje  magnetno polje, ki se vrti okrog osi v svojem središču ; vrtilno stikalo  stikalo, pri katerem se stik vzpostavi ali prekine z zasukom gumba ali ročice ; fiz.  vrtilni moment  (torzijski) navor ; vrtilna količina  količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in kotne hitrosti vrtečega se telesa ; gled.  vrtilni oder  oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo ; les.  vrtilno okovje ; ptt  vrtilni izbiralnik  izbiralnik, pri katerem vrti ročice za vzpostavljanje zvez elektromagnet, ki ga poganjajo tokovni sunki ; teh.  vrtilna hitrost  hitrost, določena s številom vrtljajev v časovni enoti

vrtilják   -a m ( á )
1. naprava z visečimi sedeži, ki se vrtijo za zabavo ljudi na njih:   voziti se na vrtiljaku, z vrtiljakom / sejemski vrtiljak / vrtiljak se ustavlja, se vrti
// naprava s sedeži na vrtljivi plošči, na katerem se za zabavo vrtijo zlasti otroci:   stopiti na vrtiljak ; tobogan in vrtiljak
// vrtljiva naprava sploh:   vrtiljak za časopise, razglednice / zastar.  sesti na vrtiljak pri pisalni mizi  vrtljivi stol ; vhodni vrtiljak  kovinska priprava iz navpičnega droga in v eno smer vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki omogoča vstop in preprečuje izstop
2. ekspr., navadno z rodilnikom  skupek česa vrtečega se:   vrtiljak zvezd / vrtiljak človeških rok in nog
// kar se vrti, hitro spreminja:   zgodovina je vrtiljak / vrtiljak dogodkov, zabav ; vrtiljak zabavnih melodij

vrtiljákar   -ja m ( ȃ )
lastnik ali upravljavec vrtiljaka (s sedeži):   kupiti karte pri vrtiljakarju

vrtílka   -e  [ tudi vərtiu̯ka ž ( ȋ )
anat.  mišica, ki obrača del telesa; obračalka :   vrtilka glave

vrtílnica   -e ž ( ȋ )
knjiž. vrtiljak :   voziti se z vrtilnico / stopiti na vrtilnico

vrtílo   -a s ( í )
priprava, s katero se kaj vrti:   zavrteti z vrtilom ; lokasto, okroglo vrtilo / stol na vrtilu  vrtljivi stol
// priprava, ki se vrti:   poganjati vrtilo
♦ 
adm.  vrtilo  naprava na mehanskem pisalnem stroju za vrtenje valja ; etn.  lončarsko vrtilo  lončarsko kolo

vrtína   -e ž ( í )
luknja, ki nastane z vrtanjem:   narediti, vrtati vrtino ; globoka vrtina ; vrtina v skalo ; globina, premer vrtine ; dotok nafte, vode v vrtino / nabojna vrtina  v katero se vloži eksplozivni naboj ; naftna, poskusna, raziskovalna vrtina
 
metal.  polniti vrtine ; teh.  šoba z eno vrtino

vrtínčar   -ja m ( ȋ )
nav. mn., zool.  majhni nevretenčarji s podolgovatim, sploščenim telesom, pokritim z migetalkami, Turbellaria:   sladkovodni vrtinčarji ; zajedavski vrtinčarji / jamski vrtinčar

vrtínčast   -a -o prid. ( ȋ )
1. ki ima vrtince:   vrtinčasta reka / vrtinčasta dlaka
2. ki se pojavlja v obliki vrtincev:   vrtinčast veter ; vrtinčasta meglica / vrtinčasto gibanje zraka / ekspr.  vrtinčasti časi
3. fiz., v zvezi s tok, gibanje   v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten :   vrtinčasti tok ; vrtinčasto gibanje
● 
ekspr.  vrtinčaste stopnice  polžaste stopnice

vrtínček   -čka m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od vrtinec:   ob čereh se delajo vrtinčki / vrtinček las

vrtínčen   -čna -o prid. ( ȋ )
1. vrtinčast :   vrtinčna reka / vrtinčno gibanje zraka
 
avt.  vrtinčni prekat  prekat v dizlu, v katerem se v obliki vrtincev mešata zrak in gorivo
2. fiz., v zvezi s tok, gibanje   v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten :   vrtinčni tok ; vrtinčno gibanje

vrtínčenje   -a s ( ī )
glagolnik od vrtinčiti:   vrtinčenje snežink, zraka / vrtinčenje reke / vrtinčenje misli
♦ 
fiz.  pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenca

vrtínčiti   -im nedov. ( í ȋ )
1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih:   burja vrtinči dim ; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču ; brezoseb.  sneg je vrtinčilo ; pren., ekspr.  ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
// s prislovnim določilom  premikajoč kaj na tak način nositi:   vihar vrtinči snežinke v sobo ; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje
2. povzročati vrtince v čem:   izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje ; pren., ekspr.  dogodki vrtinčijo vaško okolje
3. vrteti , sukati :   moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo

vrtínec   -nca m ( ȋ )
1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih:   sredi reke so vrtinci ; vrtinec ga je potegnil v globino ; zaradi vrtincev je reka nevarna ; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi ; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži
// s prilastkom  večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih:   prašni, snežni vrtinec ; zaiti v vrtinec pršiča
// ekspr., s prilastkom  večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih:   vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog
2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka:   zaradi vrtincev se težko počeše ; vrtinec na temenu / lasni vrtinec
// v obliki spirale poleglo žito, trava:   vihar je napravil v žitu vrtince ; zaradi vrtincev so težko kosili
// ekspr., s prilastkom  v obliki spirale rastoče rastline:   bel vrtinec planik ; na pobočju žarijo vrtinci resja
3. ekspr., s prilastkom  kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji:   bojni, predvolilni vrtinec ; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa ; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu
// velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari:   v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti ; deželo je zajel vrtinec stavk

vrtíšče   -a s ( í )
teh.  točka, okoli katere se telo vrti:   vrtišče vzvoda

vrtíti   -ím nedov. ( ī í )
star. vrteti :   vrtiti kolo / vrtiti v roki bankovec / vrtiti oči / roj muh se je vrtil nad mizo / od sreče se mu vrti v glavi

vrtljáj   -a m ( ȃ )
zasuk telesa okoli svoje osi:   po nekaj vrtljajih se ustaviti ; kolo se zavrti za pol vrtljaja ; merilnik vrtljajev ; število vrtljajev

vrtljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vrteti:   v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol ; vrtljivo stojalo za knjige ; vrtljiva vrata
 
astron.  vrtljiva zvezdna karta  zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu ; gled.  vrtljivi oder  oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo

vrtnár   -ja m ( á )
1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom:   vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar
2. kdor ureja vrt, navadno večji:   imeti, najeti vrtnarja ; grajski, samostanski vrtnar
● 
ekspr.  postaviti kozla za vrtnarja  dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno

vrtnaríca   -e ž ( í )
1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom:   kupiti zelenjavo pri vrtnarici na trgu
2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji:   grajska vrtnarica
3. star., navadno v zvezi otroška vrtnarica   vzgojiteljica v otroškem vrtcu:   dela kot otroška vrtnarica

vrtnaríja   -e ž ( ȋ )
obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin:   kupiti sadike v vrtnariji ; delavci mestne vrtnarije
// zemljišče tega obrata:   vrtnarija meri petdeset arov
// poslopje tega obrata:   vrtnarija je pogorela

vrtnáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z vrtnarstvom:   ko se je upokojil, je začel vrtnariti

vrtnárjenje   -a s ( á )
glagolnik od vrtnariti:   ukvarjati se z vrtnarjenjem ; sodobno vrtnarjenje / gverilsko vrtnarjenje  vrtnarjenje zlasti na opuščenih, zanemarjenih javnih mestnih površinah z namenom ustvarjanja lepšega, prijetnejšega bivalnega okolja

vrtnárjev   -a -o  ( á )
pridevnik od vrtnar:   vrtnarjeva opravila

vrtnárka   -e ž ( á )
1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom:   ljubiteljska vrtnarka ; cvetličarka in vrtnarka
2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji:   delala je kot čistilka in vrtnarka

vrtnárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vrtnarje ali vrtnarstvo:   vrtnarsko delo / vrtnarska šola / vrtnarske škarje ; vrtnarska žaga / vrtnarski tehnik / vrtnarska razstava

vrtnárstvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin:   preživljati se z vrtnarstvom ; sadjarstvo in vrtnarstvo / ljubiteljsko vrtnarstvo  vrtičkarstvo / parkovno vrtnarstvo  gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem okrasnih rastlin in urejanjem parkov

vŕtnica   -e ž ( ȓ )
trnat okrasni grm z raznobarvnimi dišečimi cveti:   vrtnica se je bujno razrasla ; gojiti, nasaditi vrtnice ; diši po vrtnicah ; bele, rdeče vrtnice / pripeti vrtnico na suknjič ; šopek vrtnic / papirnata vrtnica / vrtnice popenjavke
♦ 
rad.  vrtnica  mednarodno priznanje za televizijske zabavnoglasbene oddaje, ki se vsako leto podeljuje v Montreuxu ; bronasta, srebrna, zlata vrtnica ; vrtn.  polnocvetne vrtnice

vŕtničen   -čna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na vrtnico:   vrtnično olje / vrtnični nasad

vŕtnik 1   -a m ( ȓ )
zool.  manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom, Hippolais icterina:   gnezdo vrtnika / rumeni vrtnik

vrtník 2   -a m ( í )
1. vrtn. vrtičkar :   izdati priročnik za navdušene vrtnike
2. zastar. vrtnar :   grajski vrtnik

vrtnína   -e ž ( ī )
zelenjava, ki se goji na vrtu:   pridelovati vrtnino / gojenje vrtnin ; špinača, solata in druge vrtnine / vložena vrtnina

vrtoglàv   in  vrtogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega:   vrtoglav človek ; bolnik je vrtoglav ; biti vrtoglav od plesa ; hodila je po sobi kakor vrtoglava
// ekspr.  ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek:   vrtoglav prepad ; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino
2. ekspr.  ki se pri hoji, premikanju opoteka:   ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav  piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer
3. ekspr. nespameten , nepremišljen :   vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje ; vrtoglava pustolovščina
4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  zelo velik, visok:   vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj  zelo hiter
● 
zastar.  ne verjemi tem vrtoglavim ljudem  goljufivim, sleparskim ; zastar.  umiriti vrtoglave otroke  razposajene, živahne

vrtoglávec   -vca m ( ȃ )
vrtoglav človek:   vrtoglavec ne prenese pogleda v globino
● 
ekspr.  ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo  nespameten, nepremišljen človek ; zastar.  vsak vrtoglavec jih prepriča  goljuf, slepar
♦ 
zool.  v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps

vrtoglávica   -e ž ( ȃ )
občutek koga po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega:   vrtoglavica je minila ; čutiti, imeti vrtoglavico ; pogled v globino povzroča vrtoglavico ; huda vrtoglavica
// ekspr.  stanje, v katerem kdo ravna nespametno, nepremišljeno:   vse ljudi je zajela nekakšna vrtoglavica ; vrtoglavica zaradi uspehov / razvojna vrtoglavica

vrtogláviti   -im nedov. ( á ȃ knjiž.
1. povzročati, da je kdo vrtoglav:   visok pritisk ga vrtoglavi ; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali
2. s prislovnim določilom  opotekaje se premikati, hoditi:   bolnica vrtoglavi k oknu
// neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku:   pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba ; listi vrtoglavijo proti zemlji  neurejeno vrteč se padajo
// brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja:   otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami
3. ravnati nespametno, nepremišljeno:   sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad  počni neumnosti
4. povzročati, da je kdo zmeden:   njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle

vrtoglávka   -e ž ( ȃ )
1. nar.  ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo; vijeglavka :   vrtoglavka je zletela z veje
2. ekspr.  nemirna, živahna ženska, zlasti mlada:   le kje se potika ta vrtoglavka
 
zastar.  pretkana vrtoglavka  goljufivka, sleparka

vrtoglávost   -i ž ( ā )
značilnost, stanje vrtoglavega človeka:   vrtoglavost bolnika ; vrtoglavost od bolezni / lotevala se ga je rahla vrtoglavost  vrtoglavica
● 
knjiž.  uganjati vrtoglavosti  neumnosti

vrtorépec   -pca m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr.  dobrikav človek, prilizovalec:   vrtorepec ga je le pregovoril

vrtorépiti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ knjiž.
1. vrteč rep hoditi, letati:   v kletki je vrtorepila sraka
// iti sploh:   saj sam ne veš, kam vrtorepiš
2. vrteč rep zaradi izražanja naklonjenosti hoditi, tekati:   pes vrtorepi okrog gospodarja
// ekspr.  dobrikati se, prilizovati se:   vrtorepil je, da sem bil v zadregi ; toliko časa se je vrtorepil okoli njega, da mu je odpustil
// ekspr.  izmikati se, izvijati se:   kaj vrtorepiš, povej naravnost

vrtorépka   -e ž ( ẹ̑ )
nar.  ptica pevka z dolgim črnim in ob straneh belim repom, s katerim potresava; bela pastirica :   gnezdo vrtorepke

vrtúlja   -e ž ( ú )
zastar. vrtinec :   rečna vrtulja
● 
knjiž.  pognati letalsko vrtuljo  vijak

vrúlja   -e ž ( ú )
geogr.  kraški izvir na morskem ali jezerskem dnu:   voda iz vrulje

vŕv   ž ( ȓ )
izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje:   vrv se je pretrgala ; prerezati, razplesti vrv ; voditi žival na vrvi ; zvezati z vrvjo ; dolga, močna vrv ; jeklena, konopljena, žična vrv ; vrv iz najlona ; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv ; vprežna vrv  zaprežnica ; vžigalna vrv  vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen:   hoditi po vrvi ; pobrati perilo z vrvi / knjiž.  plesalec na vrvi  vrvohodec
// ekspr.  temu izdelku podoben rastlinski del; steblo , vitica :   buča je pognala vrvi ; hmeljeve vrvi
● 
ekspr.  najraje bi si dal vrv za vrat  se obesil ; ekspr.  s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu  se je sam spravil v brezizhoden položaj ; preg.  kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi ; preg.  zdravje po niti gor, po vrvi dol  zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ 
alp.  pritrjena vrv  za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju ; navt.  jadrovodna vrv  za obračanje jadra v smeri krme ; pritezna vrv  za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto ; privezna vrv  za privezovanje ladje, čolna k obali ; metalo za vrv  obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje ; ptt  kabelska (nosilna) vrv  na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel ; šport.  lavinska vrv  vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem območju ; teh.  nosilna vrv  vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ; vlečna vrv  vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi

vrvár   -ja m ( á )
izdelovalec vrvi:   naročiti vrv pri vrvarju

vrvárna   -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje vrvi:   delati v vrvarni / zgraditi vrvarno

vrvárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vrvarje ali vrvarstvo:   vrvarski izdelki / vrvarski obrat / vrvarska konoplja

vrvárstvo   -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje vrvi:   ukvarjati se z vrvarstvom

vŕvast   -a -o prid. ( )
1. podoben vrvi:   vrvasta korenina, pajčevina
2. vrven 1 , vrven 2 vrvasta lestev

vrvca   gl. vrvica

vŕven 1   -vna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na vrv:   vrvna dolžina / vrvna lestev / pregledati vrv in vrvne sponke / vrvni kolut

vrvén 2   -a -o prid. ( ẹ̄ )
ki je iz vrvi:   vrven pas ; vrvena gugalnica

vrveníca   -e ž ( í )
strojn.  kolo na gredi, po katerem teče vrv:

vrvênje   -a s ( é )
1. glagolnik od vrveti:   vrvenje se je umirilo ; nemirno, živahno vrvenje ; prometno, sejemsko vrvenje ; vrvenje ljudi, mravelj ; vrvenje v dvorani / vrvenje čustev
2. petje vrvivk:   ocenjevati vrvenje / vodno vrvenje  petje, pri katerem se sliši, kot da bi bila v grlu voda ; žvenkljajoče vrvenje

vrvéti   -ím nedov. ( ẹ́ í nav. 3. os.
1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri:   obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor ; delavci vrvijo okoli skladišča ; nemirno, živahno vrveti ; brezoseb.  v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani ; pren., ekspr.  po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli
// ekspr., s prislovnim določilom  živahno se premikajoč v velikem številu iti kam:   iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion
2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku  biti, obstajati v velikem številu:   na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok

vŕvež   -a m ( ȓ )
živahno premikanje v velikem številu in v različne smeri:   vrvež se je umiril ; jutranji ulični vrvež ; vrvež mravelj v mravljišču ; vrvež turistov, vozil / izginiti v vrvežu
// ekspr.  živahno, vznemirljivo dogajanje:   družabni, politični vrvež

vrvežàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž.  ki dela, ustvarja vrvež:   vrvežave mravlje ; vrvežava skupina / vrvežav človek / ekspr.  vrvežava hoja  živahna, nemirna

vrvežávost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost, značilnost koga, ki dela, ustvarja vrvež:   vrvežavost otrok

vŕvica   in  vŕvca  stil.  vrvíca -e ž ( ȓ; ȓ; í )
manjšalnica od vrv:   vrvica se je pretrgala ; povezati z vrvico ; voditi psa na vrvici ; konopljena, plastična vrvica ; močna, tanka vrvica ; vrvica iz najlona ; klobčič vrvice / okrasna vrvica ; priključna vrvica  kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem ; vžigalna vrvica  za vžig razstreliva / spotakniti se ob šotorsko vrvico
● 
publ.  po slavnostnem govoru je župan prerezal vrvico  s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt ; ekspr.  držati, imeti koga na vrvici  imeti ga popolnoma v oblasti
♦ 
rib.  (ribiška) vrvica

vŕvičast   tudi  vrvíčast -a -o prid. ( ȓ; í )
1. podoben vrvici:   vrvičasta volna / vrvičast vzorec
2. ki je iz vrvice:   vrvičasta lestev, preproga
♦ 
arheol.  vrvičasta keramika  keramika, okrašena z odtisi vrvice

vŕvičen   tudi  vrvíčen -čna -o prid. ( ȓ; ȋ )
nanašajoč se na vrvico:   vrvična dolžina / vrvična lestev  vrvičasta lestev

vrvíšče   -a s ( í )
knjiž. vrvje :   mornarji plezajo po vrvišču
 
gled.  prostor nad odrom z mrežno konstrukcijo, na katero so pritrjene naprave za obešanje scenskih elementov

vrvívec   -vca m ( ȋ )
kanarček, ki zna peti vrvivke:   ocenjevati petje vrvivcev / harški vrvivec

vrvívka   -e ž ( ȋ )
vsak od navadno sedmih nizkih spevov, ki jih pojejo za tako petje gojeni kanarčki:   poslušati vrvivke / vodna vrvivka  spev, ki se sliši, kot da bi bila v grlu voda ; žvenkljajoča vrvivka

vŕvje   -a  tudi  vrvjè -à s ( ȓ; ȅ ȁ )
več vrvi, vrvi:   napeti, zviti vrvje ; novo vrvje

vŕvnat   -a -o prid. ( ȓ )
vrven 1 , vrven 2 vrvnata mreža, preproga

vŕvnica   -e ž ( ȓ )
vrtn.  sobna rastlina z mesnatimi, črtalastimi, pokončnimi listi; sansevierija :   gojiti vrvnice

vrvnják   -a m ( á )
navt.  prostor za shranjevanje vrvi, navadno na premcu:

vrvohódec   -dca m ( ọ̑ )
akrobat, ki hodi po vrvi, napeti visoko nad tlemi:   nastopil je vrvohodec ; cirkuški vrvohodec

vrvohódka   -e ž ( ọ̑ )
akrobatka, ki hodi po vrvi, napeti visoko nad tlemi:   postati vrvohodka ; vrvohodka v cirkusu

vrvohódski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vrvohodce:   vrvohodski pripomočki / vrvohodska spretnost

vrvohódstvo   -a s ( ọ̑ )
dejavnost vrvohodcev:   ukvarjati se z vrvohodstvom

vrvránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vrvrati:   vrvranje izvira

vrvráti   -ám nedov. ( á ȃ )
knjiž.  dajati glasove kot voda pri vretju:   izvir vrvra ; brezoseb.  pod pokrovko vrvra / ogenj vrvra ; v drevju vrvra veter
// s prislovnim določilom  dajajoč take glasove premikati se, teči:   rečica vrvra med jelševjem / po cestah vrvra množica ; pren.  iz njega je vrvrala jeza

vrzél   -i  [ vərzeu̯ tudi vərzel ž ( ẹ̑ )
1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov:   narediti, zapolniti vrzel ; zobne vrzeli ; vrzeli med knjigami na policah ; vrzeli v plotu / vojaki so se rešili skozi vrzel v nasprotnikovem obroču
// prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote sploh:   zasaditi vrzeli z novimi sadikami ; vrzel v gozdu / v grajskem obzidju so vrzeli  večje, nenamerne odprtine / po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli  manjkajočih podatkov / privatizacijska vrzel  v postopku lastninjenja nastali presežek vrednosti lastniških certifikatov glede na vrednost lastninjenega premoženja / ekspr.  z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel
2. ekspr., navadno s prislovnim določilom  kar čemu manjka, da bi bilo popolno:   iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih ; delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi ; v njegovem znanju je veliko vrzeli / imeti vrzeli v spominu

vrzéla   -e ž ( ẹ̑ )
nar. primorsko  odprtina za prehod v živi meji, ograji:   peljati voz skozi vrzelo

vrzélast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima vrzeli:   vrzelasta ograja / vrzelast gozd / ekspr.  njegova podoba preteklosti je vrzelasta

vrzelják   -a m ( á )
zool.  vsak od sprednjih kočnikov pri zvereh:

vŕžek   -žka m ( ȓ )
glagolnik od vreči:   pazljiv vržek semen / vržek se je ponesrečil  met, lučaj

vŕženost   -i ž ( ȓ )
filoz., po eksistencialistični filozofiji  dejstvo, da človek biva brez vnaprejšnje določenosti:   razmišljati o človekovi vrženosti v svet

vsàd   vsáda m ( ȁ á )
usnj.  jama, v kateri se kože, obtežene s kamni, strojijo s strojilom in strojilno juho:

vsádek   -dka m ( ȃ )
umetna snov ali tkivo istega organizma, ki se vnese v telo:   vsadek je v veliki meri postal del bolnikovega telesa ; odstraniti vsadek ; polžev vsadek  elektronska naprava, ki zvok iz okolice pretvarja v električne impulze in tako gluhim in naglušnim pomaga slišati ; silikonski vsadek ; zobni vsadek  vsadek, ki nadomesti manjkajoči zob

vsadítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vsaditi:   vsaditev rastline / vsaditev umetnega zoba

vsadíti   -ím dov. , vsádil  ( ī í )
1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla:   vsaditi češnjo ; vsaditi krompir ; vsejati in vsaditi
2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj:   vsaditi ključavnico v vrata ; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo
3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja:   vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč
4. ekspr.  narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim:   znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok ; vsaditi novo vizijo v človeka
♦ 
čeb.  vsaditi roj  dati roj v panj ; med.  vsaditi  vnesti tujo, navadno umetno snov v telo

vsáj   člen. ( ȃ )
1. izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero:   tukaj sta možni vsaj dve poti ; vsaj eden se me je spomnil ; vsaj enkrat na leto bi se lahko oglasil / bolj veselo bi bilo, če bi bilo vsaj malo sonca ; vsaj za hip prenehajte
2. izraža omejevanje na določen stavčni člen:   kmalu bo prišel. Vsaj obljubil je ; na praznovanje bi jih lahko vsaj povabili ; če bo odgovoril, boš vsaj vedel, kaj misli / vsaj pred drugimi se zadrži ; moral bi biti zadovoljen, da vsaj nekdo skrbi zanj / vsaj začasno ga sprejmite
3. zastar. saj 1 vsaj ste me včeraj videli / vsaj vendar nihče ni proti napredku

vsájanje   -a s ( á )
glagolnik od vsajati:   vsajanje kruha v peč / vsajanje roja

vsájati   -am nedov. ( á )
1. dajati sadiko v zemljo, kjer bo rastla:   vsajati nova drevesa
2. dajati, nameščati trdno, za trajno v kaj:   vsajati mejnike ; vsajati zapah na vrata
3. dajati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja:   vsajati kruh, pecivo / vsajati v peč
4. ekspr.  delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim:   vsajati življenjska spoznanja v otrokovo domišljijo, srce

vsák   -a -o zaim. ( ȃ )
I. v pridevniški rabi
1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja:   spoštovati vsakega človeka ; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine ; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec
// izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi:   vsako jutro telovadi ; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt.  ogled vsak dan od 7. do 14. ure
2. v zvezi vsake toliko časa   izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:   vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt.  vsake toliko je morala leči
3. izraža poljubnost česa brez izjeme:   ob vsakem času je bil pripravljen pomagati ; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde ; skušali so se znebiti vsake odgovornosti ; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev  kakršnokoli
II.
v samostalniški rabi  izraža vsakega posameznika iz skupine oseb:   vsak je sedel na svoj prostor ; to se lahko primeri vsakemu ; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav ; držali so se vsak zase ; razbežali so se vsak na svojo stran
● 
vsak čas bodo prišli  kmalu, hitro ; ekspr.  to je izven vsakega dvoma  prav gotovo, res je tako ; vsak hip se lahko vrne  kmalu, hitro; kadarkoli ; ekspr.  to ugotavlja na vsakem koraku  povsod, vedno ; ekspr.  gleda na vsak dinar  je varčen; je skop ; na vsak način ekspr.  na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo  izraža prepričanost o čem ; ekspr.  na vsak način hočejo, da grem z njimi  poudarja zahtevo, željo ; ekspr.  o tem govorijo že na vsakem oglu  povsod ; to je v vsakem pogledu,  publ.  oziru upravičeno  popolnoma, čisto ; publ.  za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat  zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti ; publ.  v vsakem primeru se oglasi  vsekakor ; ekspr.  ženinov ima na vsak prst (po) pet  zelo veliko ; ekspr.  ta stvar ni za vsak žep  ni dostopna vsakomur; ni poceni ; ekspr.  loviti se za vsako bilko  prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev ; ekspr.  za vsako ceno hoče obogateti  z vsemi sredstvi, po vsej sili ; ekspr.  vsaka koščica ga boli  vse telo ; ekspr.  (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše  zelo poredko ; pog.  kaj hočemo, ljudje so vsake sorte  različni ; pog., ekspr.  vsake oči imajo svojega malarja  vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus ; ekspr.  vsaka šola nekaj stane  za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati ; ekspr.  vsako tele ima svoje veselje  izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ; ni vsak dan nedelja  človek (pri delu) nima vedno uspeha ; preg.  vsak berač svojo malho hvali  vsakdo hvali svoje ; preg.  bog ne plačuje vsako soboto  za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen ; preg.  vsak je svoje sreče kovač

vsakatéri   -a -o zaim. ( ẹ̄ )
star. vsak :   vsakateri voznik se je pritoževal nad slabo cesto / ob pogledu nanj je vsakateremu šlo na smeh  vsakomur

vsakdán   -a m ( ȃ )
ekspr.  dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od kateregakoli drugega dneva koga:   opisati komu svoj vsakdan ; človekov, pisateljev vsakdan ; dolgočasen, pust vsakdan / naš politični vsakdan

vsakdánjež   -a m ( ȃ )
ekspr.  vsakdanji, navaden človek:   iz junaka se je spremenil v vsakdanježa

vsakdánji   -a -e prid. ( ā )
1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste:   gneča na cesti je vsakdanji pojav ; poslovila sva se z nekaj vsakdanjimi besedami ; pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh / ekspr.  skrb za vsakdanji kruh ; predmeti za vsakdanjo uporabo / vsakdanja obleka / bil je vsakdanji človek  ki se po svojih lastnostih, značilnostih bistveno ne razlikuje od drugih ljudi svoje vrste
2. ki se navadno ponavlja, poteka vsak dan:   vsakdanji boji z naravo ; ne, dovolj imamo vsakdanjih skrbi ; hoditi na vsakdanji sprehod / bil je vsakdanji gost v njihovi hiši ; ekspr.  popiti svojo vsakdanjo skodelico kave ; skrbeti za vsakdanji zaslužek
● 
vznes.  trpljenje je moj vsakdanji kruh  trpljenja, hudega sem navajen ; ekspr.  knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana  vsak dan moraš brati, študirati ; ekspr.  on ni človek vsakdanje mere  ni vsakdanji, povprečen človek

vsakdánjik   -a m ( ā ekspr.
1. dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od kateregakoli drugega dneva koga:   pisateljev, študentski vsakdanjik
2. ekspr.  vsakdanji, navaden človek:   bili so sami vsakdanjiki

vsakdánjost   -i ž ( ā )
1. lastnost, značilnost vsakdanjega:   vsakdanjost opravkov, življenja
2. celota česa vsakdanjega:   opisovati vsakdanjost ; spomini mu poživljajo dolgočasno vsakdanjost
// kar je vsakdanje:   trdo delo je naša vsakdanjost / spregovoriti nekaj nepomembnih vsakdanjosti

vsakdánjščina   -e ž ( ā )
ekspr. vsakdanjost :   pisatelj je vzel snov za novelo iz vsakdanjščine

vsákdo   vsákogar zaim. , vsákomur, vsákogar, vsákomer, vsákomer  ( ȃ )
izraža vsakega posameznika iz skupine oseb:   vsakdo ima pravico do počitka ; zna svetovati vsakomur ; ne strinja se z vsakomer / ekspr.  delo terja ustvarjalnost vseh in vsakogar / držati se načela: vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovem delu
● 
ni vsakomur dano  vsak človek nima možnosti, sposobnosti

vsákič   prisl. ( ȃ )
izraža, da se dejanje ponovi v vsakem (nadaljnjem) primeru, ob vsaki priložnosti:   njihovo navdušenje je bilo vsakič manjše ; vsakič ugotavljamo, da stvar ne bo lahka ; vsakič je kaj narobe / vsakič, ko gre mimo, se oglasi

vsákikrat   prisl. ( ȃ )
vsakokrat :   vsakikrat je težko čakal na srečanje ; trikrat so se mu priklonili. Vsakikrat prav do tal / prestraši se vsakikrat, kadar jih zagleda

vsako...   ali  vsáko...  in  vsako...  prvi del zloženk  ( ȃ )
nanašajoč se na vsak:   vsakodoben, vsakouren, vsakokratnost

vsakočásen   -sna -o prid. ( á ā )
knjiž.  ki se pojavi, poteka ob vsakem času:   vsakočasen odpoklic članov odbora / odnosi v vsakočasni družbi

vsakodnéven   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
ki se ponavlja, poteka vsak dan:   vsakodnevni dogodki, opravki ; z vsakodnevnim ponavljanjem so se učenci veliko naučili / vsakodnevni zaslužek

vsakodnévnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost vsakodnevnega:   vsakodnevnost prizora / ti dogodki so del naše vsakodnevnosti  vsakdanjosti

vsákogaršen   -šna -o zaim. ( ȃ )
ki je last vsakogar:   ta gozd je vsakogaršen in nikogaršen

vsákogaršnji   -a -e zaim. ( ȃ )
ki je last vsakogar:   vsakogaršnja zemlja / vživeti se v vsakogaršnji položaj  položaj vsakogar

vsakoják   -a -o prid. ( ȃ )
nar. belokranjsko  ves mogoči, najrazličnejši:   pripovedujejo vsakojake stvari

vsákokrat   prisl. ( ȃ )
izraža, da se dejanje ponovi v vsakem (nadaljnjem) primeru, ob vsaki priložnosti:   po tekmi so se vsakokrat sprli ; večkrat jih je obiskal in vsakokrat so ga bili veseli / razživel se je vsakokrat, ko je bil s prijatelji

vsakokráten   -tna -o prid. ( ā )
ki vsakokrat je, obstaja v določenem času, trenutku:   ugotavljati vsakokraten položaj ; delo so načrtovali v skladu s potrebami in vsakokratnimi okoliščinami / vsakokratni ravnatelj je bil tudi vodja komisije

vsakoléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki se pojavi, poteka vsako leto:   vsakoletna srečanja, zborovanja / vsakoletni pridelek ; vsakoletne obresti

vsakomésečen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki se pojavi, poteka vsak mesec:   vsakomesečni obiski ; vsakomesečno popisovanje predmetov / vsakomesečni znesek

vsakonôčen   -čna -o prid. ( ó )
knjiž.  ki se pojavi, poteka vsako noč:   vsakonočne zabave

vsakotédenski   -a -o  [ ʍsakotedənski prid. ( ẹ̑ )
ki se pojavi, poteka vsak teden:   vrniti se z vsakotedenskega obiska pri prijateljih ; vsakotedenska oddaja na televiziji

vsakovečéren   -rna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž.  ki se pojavi, poteka vsak večer:   vsakovečerni koncert, obisk ; vsakovečerno merjenje temperature

vsakovŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
številen in raznovrsten:   prihajali so vsakovrstni ljudje ; vsakovrstne nevarnosti / vsakovrstna hrana

vsákrat   prisl. ( ȃ )
star. vsakokrat , vsakič :   vsakrat, kadar gre v park, jo sreča

vsákršen   -šna -o zaim. ( ȃ )
izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari:   vsakršen uspeh bi mu bil velika spodbuda ; sposoben je za vsakršno opravilo / biti brez vsakršnih izkušenj ; tvegati brez vsakršnega upanja / nakupila je vsakršno blago  najrazličnejše

vsaksében   -bna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki drži, vodi vsak na svojo stran:   vsaksebni stezi / vsaksebna skupina raziskovalcev
// ki je, stoji vsak na svoji strani:   vsaksebni vrhovi gora / ti dve politični ureditvi sta precej vsaksebni  oddaljeni, narazen

vsaksêbi   prisl. ( é )
star.  izraža medsebojno ločenost ali ločevanje; narazen :   drevesa so posadili na deset metrov vsaksebi ; skočiti vsaksebi ; njihove hiše stojijo nedaleč vsaksebi / po večerji so odšli vsaksebi  vsak na svojo stran ; po nekaj letih sta šla vsaksebi  sta se razšla, se razvezala ; že dolgo živita vsaksebi  ločeno

vsaktéri   -a -o zaim. ( ẹ̄ )
star. vsak :   vsaktera doba je zapustila svoj slog ; hvalijo ga ob vsakteri priliki / brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz ; sam.:  vsakteri je dobil juho in kos mesa

vsè   prisl. ( ȅ )
1. s primernikom  izraža postopno naraščanje ali upadanje:   postajajo vse bolj nestrpni ; spuščali so se vse globlje ; pitne vode je vse manj ; zavzemati se za vse tesnejše sodelovanje
2. navadno s primernikom ali elativom  izraža visoko stopnjo:   vse predober je za vas ; vse premalo vemo o tem ; vse preveč ga skrbi ; vse hujše stvari so že doživeli  dosti / tam je vse drugačen red  popolnoma ; v sobi je bilo vse prazno
3. z oslabljenim pomenom  poudarja visoko mejo trajanja, seganja, doseganja:   čakali so ga vse do jutra ; ravnina sega vse do obzorja ; ples je trajal, vse dokler plesalci niso omagali / napil se je vse do nezavesti ; napredoval je vse do predsednika
// ekspr.  poudarja pomen besede sploh:   na trgu je vse črno ljudi ; ima vse polno znancev
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z zaimkom ali prislovom  za izražanje množine:   kaj vse je že opravil danes ; pripoveduje, kam vse bi rad šel ; s kom vse se je že pogovarjal ; kje vse jih ne sreča  marsikje jih sreča
● 
ekspr.  v gozd je šel po vse kaj drugega kot po drva  po nekaj popolnoma drugega ; ljudje so stali vse tam okrog  povsod

vse...   ali  vsè...  prvi del zloženk  ( ȅ )
nanašajoč se na ves ali vse:   vsečloveški, vsedržaven, vseevropski ; vseobvezen, vseveden, vsezmožen ; vsedober, vsevečen ; vseodrešujoč, vserazumevajoč ; vsenaokoli, vsepovsod

vsèáfriški   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na vse Afričane ali vso Afriko:   vseafriški boj proti rasizmu ; vseafriški program razvoja ; organizirati vseafriško konferenco

vsèamêriški   -a -o prid. ( ȅ-ȇ )
nanašajoč se na vse Američane ali vso Ameriko:   vseameriška avtomobilska cesta ; vseameriške športne igre ; vseameriška konferenca

vsèarábski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na vse Arabce:   vsearabsko gibanje

vsebína   -e ž ( í )
1. kar napolnjuje notranjost česa:   označiti vsebino na embalaži ; stresti vsebino vreče na tla ; vsebina paketa ; vsebina posode / izprazniti vsebino torbice  torbico
// kar tvori, sestavlja kako snov:   vsebina rude, zdravila
// kar zlasti v digitalnem okolju kje je, kaj sestavlja:   medijske, multimedijske, pornografske vsebine ; programske vsebine ; brskanje, iskanje po vsebinah / digitalne, spletne vsebine
2. kar kako besedno, likovno delo izraža, pripoveduje:   povedati vsebino berila s svojimi besedami ; povzeti vsebino pisma, zapisnika ; razlagati vsebino pesmi ; seznaniti se z vsebino pesniške zbirke ; vsebina slike ; knjige z znanstveno vsebino / napisati kratko vsebino
// seznam poglavij, sestavkov v knjigi, reviji z navedbo strani:   vsebina revije je navedena na začetku
3. kar je določeno s posredovanim znanjem, védenjem:   določiti, predpisati vsebino pouka ; vsebina tečajev ; vsebina učne ure
4. skupek lastnosti, sestavin česa:   vsebina čustev ; vsebina pojavov / obseg in vsebina pojma
5. pomen , smisel :   dati življenju vsebino ; dogodek je šele pozneje dobil pravo vsebino / ni razumel vsebine stavka ; vsebina besede
♦ 
biol.  celična vsebina ; psih.  psihična vsebina  človekove misli, čustva, hotenja, nagonski impulzi

vsebínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vsebino:   vsebinski poudarek pesniške zbirke ; vsebinski pregled spisov ; vsebinska razčlemba / publ.  vsebinska razlika med razvitim in nerazvitim svetom
 
biblio.  vsebinsko kazalo

vsebínskost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  usmerjenost k vsebini:   zagovarjati vsebinskost sodobnega ustvarjanja / elementi vsebinskosti  vsebine

vsébiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. sprejeti , prevzeti :   ta teorija je vsebila biološka odkritja

vsébljati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. vsebovati :   stavek vseblja zelo zanimivo misel

vsébnik   -a m ( ẹ̑ )
velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje:   varen prevoz urana v vsebnikih
// velikemu zaboju podobna posoda za shranjevanje odpadkov:   vreči smeti v vsebnik ; vsebnik za steklo

vsébnost   -i ž ( ẹ̑ )
obstajanje kake sestavine v snovi:   ugotavljati vsebnost morebitnih primesi ; pomen krompirja v prehrani zaradi vsebnosti rudninskih snovi
// količina, množina kake sestavine v snovi:   kontrolirati vsebnost kovine v rudi ; nizka vsebnost vlage v lesu

vsebóštvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž. panteizem :   pristaš vseboštva

vsebovánje   -a s ( ȃ )
mat.  odnos med množicama, pri katerem je ena množica podmnožica druge; inkluzija :   zapisati znak za vsebovanje

vsebováti   -újem nedov. ( á ȗ )
izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del:   tla vsebujejo veliko rastlinskih ostankov ; ruda vsebuje dosti železa / njegova knjižnica vsebuje veliko knjig  obsega, šteje
 
mat.  množica celih števil vsebuje množico naravnih števil
// imeti za svojo vsebino:   pogodba vsebuje vse potrebne podatke ; pismo je vsebovalo nekaj vrstic / poročilo vsebuje natančen opis raziskave ; vsak stavek vsebuje kako misel

vsečéz   prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. čez in čez , povsod :   gosta megla je ležala vsečez / vsečez čez polje so se gnetli vojaki / nezaupanje se je razširilo vsečez  povsod

vsèčlôvek   -éka m ed. in dv. ( ȅ-ó ȅ-ẹ́ )
knjiž.  kdor združuje v sebi vse pozitivne lastnosti človeka:   pisatelj ni nikoli izgubil vere v človeka, povzdignil ga je celo v vsečloveka ; ljubeči vsečlovek

vsèčlovéški   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo:   vsečloveške prvine v kulturi / to raziskovanje ima vsečloveški pomen ; umetnost je mednarodna in vsečloveška / vsečloveška misel

vsednéven   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
celodneven :   vsednevna hoja ; biti utrujen od vsednevnega dela

vsédnji   -a -e prid. ( ẹ̑ )
star. vsakdanji :   opravljati vsednjo pot domov / vsednja obleka

vsedóber   -dôbra -o prid. ( ọ́ ó )
zastar.  zelo dober, predober:   imeti vsedobro mater

vsèdržáven   -vna -o prid. ( ȅ-á )
nanašajoč se na vso državo:   zagovarjati vsedržavne interese ; vsedržavni problemi / organizirati vsedržavno konferenco ; prirediti vsedržavno razstavo

vsèêno   prisl. ( ȅ-é )
1. v povedni rabi  izraža, da kaj koga ne vznemirja, ne prizadeva:   naj spletkari, nam je vseeno ; vseeno jim je, če se narod razdeli na dva tabora ; meni je vseeno, kako živi ; čisto, popolnoma vseeno ji je, kaj bodo rekli drugi / naj ga povabim? Meni je vseeno
// izraža, da se ne daje prednost kateri od možnosti:   vseeno mi je, kaj boste posadili: sadno drevje ali ribez ; vseeno je, če plačajo v stotakih ali petdesetakih / elipt., pog.  dajte mi kaj jesti, vseeno, kruh ali kaj drugega
// izraža, da je kaj nepomembno:   za njegov razvoj ni vseeno, kaj bere ; prej bi morali to vedeti, zdaj je vseeno / ekspr.  zmečkali si boste obleko. Saj je vseeno
2. izraža nasprotje s prej povedanim:   bil je dober delavec, a je moral vseeno oditi ; iz vljudnosti se je branil, nazadnje pa je vseeno sprejel ponudbo ; čeprav niso bili utrujeni, so vseeno prenehali delati / tega ne boste več rabili, če pa vseeno, me pokličite ; ni treba priti, zdaj je vse v redu. Vseeno hvala  kljub temu, vendarle / v vezniški rabi  uspel je, vseeno ni zadovoljen
3. z oslabljenim pomenom  izraža pridržek:   da ne boste rekli, da sem skop, vam bom vseeno dal tisočak ; menil je, da bi bilo vseeno dobro pogledati, kaj delajo živali
4. v členkovni rabi  izraža neupoštevanje, zavrnitev prej povedanega:   zelo si je prizadeval. Vseeno, ni naredil, pa konec ; dosti dela sem imel in nisem utegnil k vam. Vseeno, morali bi si vzeti čas

vsèênost   -i ž ( ȅ-é )
knjiž. ravnodušnost , brezbrižnost :   loteva se je vseenost ; pomagati komu, da se reši nevednosti, vseenosti, životarjenja

vsèevrópski   -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
nanašajoč se na vse Evropejce ali vso Evropo:   vseevropska konferenca ; vseevropsko sodelovanje / pisatelj je imel vseevropski ugled

vsegamogóčen   -čna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. vsemogočen :   vsegamogočen vladar / vsegamogočno védenje

vsegamogóčnost   -i ž ( ọ́ )
knjiž. vsemogočnost :   vladarska vsegamogočnost

vsegavéden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. vseveden :   nobeden ni vsegaveden

vsegavédnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž. vsevednost :   nedosegljiva vsegavednost

vsègŕški   -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
nanašajoč se na vse (stare) Grke ali vso Grčijo:   vsegrške olimpijske igre / vsegrški kongres

vsejáti   vsêjem dov. , vsêj  in  vsèj; vsejál  ( á ȇ )
1. dati seme v zemljo, da bi vzklilo:   vsejati pšenico, rože / vsejati seme ; pren., ekspr.  vsejati lepe besede v srca otrok
// ekspr.  povzročiti, da se kaj kje pojavi, razširi:   vsejati ljubezen, upanje
2. pog. izgubiti :   spet je vsejal dežnik

vsejéd   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki se hrani z rastlinami in mesom:   medved je vsejed ; vsejede živali

vsejédec   -dca m ( ẹ̑ )
vsejeda žival:   rastlinojedci, mesojedci in vsejedci

vsèjugoslovánski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na vse Jugoslovane ali vso Jugoslavijo:   vsejugoslovanska proslava ; vsejugoslovansko športno srečanje

vsèk   vséka m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od vsekati:   vsek cepina v led

vsèkako   tudi  vsekàko  in  vsekáko člen. ( ȅ; ȁ; ȃ )
zastar. vsekakor :   sklenila je, da vsekako poizve, od kod so ti ljudje / to je vsekako zanimiva knjiga

vsèkakor   in  vsekàkor člen. ( ȅ; ȁ )
1. izraža popolno prepričanost o čem:   nesreča se je vsekakor zgodila zaradi malomarnosti ; to je vsekakor treba povedati vsem ; najpomembnejša hiša tam je vsekakor magistrat / nekaj je vsekakor narobe, ker so vsi tako zadržani ; zemlja je tega denarja vsekakor vredna
2. poudarja
a) zahtevo:   knjigo vsekakor prinesi še danes ; vsekakor ga vprašaj, kako je to odkril / vsekakor ne pretiravajte s hvalo
b) trditev:   vsekakor hočejo, da greš z njimi ; to stvar bi vsekakor rad kupil / tega vsekakor ne morem razumeti  nikakor
3. izraža strinjanje, soglasje brez pridržka:   še druge vprašaj. Vsekakor, to bom storil ; saj ne gre samo zame. Vsekakor da ne
// izraža pritrditev:   so to tvoji prijatelji? Vsekakor

vsékati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
s sekanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:   vsekati znamenje v les / vsekati stopnice v skalo / vsekati cesto v hrib / ekspr.  prašičji čekani so mu vsekali nekaj hudih ran  naredili, zadali ; pren., ekspr.  globoko v srce se mu je vsekala ta misel
 
alp.  s cepinom vsekati stopinje v led

vsekávati   -am nedov. ( ȃ )
s sekanjem delati, oblikovati kaj v kaj:   vsekavati znamenja v les
 
alp.  vsekavati stopinje v led

vsèkdar   tudi  vsekdàr prisl. ( ȅ; ȁ )
knjiž. zmeraj , vedno :   vsekdar je bil tih in zadržan ; vsekdar se je igral z njimi ; vedel se je vsekdar zelo pametno
 
knjiž.  za vsekdar zapreti oči  umreti

vsèkrížem   in  vsè krížem prisl. ( ȅ-ī )
1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh:   polena so bila nametana vsekrižem ; trava je vsekrižem pohojena ; vsekrižem razpeljane žice / vsekrižem zloženi snopi na vozu / tavati vsekrižem po gozdu  v različnih smereh
// izraža neurejenost razporeditve česa:   v strugi vsekrižem ležijo skale ; vsekrižem stoječe hiše
2. izraža neurejenost potekanja česa:   gostje so vsekrižem govorili in si napijali ; vsekrižem streljati
// ekspr. nejasno , zmedeno :   vsekrižem mu je pripovedoval, kaj se je zgodilo
3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi:   vsekrižem se prepirati

vsèlej   prisl. ( ȅ )
1. izraža pojavitev, ponovitev ob vsakem primeru, vsaki priložnosti:   kadar je prišel, so mu vselej dali jesti in piti ; vselej se je napil, če ga je kaj hudo ujezilo ; včasih je pod nogami počila vejica. Takrat sva vselej obstala ; večkrat je pogledal proti njej in vselej so se njune oči srečale ; ko smo bili v težavah, so še vselej prišli na pomoč
// izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih:   pod Triglavom vselej dežuje z viharjem ; vselej so za vse dolžili njega ; na dopust gredo vselej v isti kraj
2. izraža popolno neomejenost na kak čas:   to knjigo so vselej s spoštovanjem jemali v roke ; narodno vprašanje je bilo vselej v središču pozornosti politike ; zlato je bilo vselej drago
// v zvezi z za   izraža dokončnost, nepreklicnost:   mnoge živali so za vselej izginile s sveta / priti domov za vselej / ekspr.:  nehati, prepovedati enkrat za vselej  dokončno, nepreklicno ; zapomniti si enkrat za vselej  zelo temeljito
3. v vseh primerkih, primerih:   nosni votlini nista vselej enaki ; ženski klobuk je vselej nekaj posebnega ; novo vselej raste iz starega
● 
evfem.  izdihniti za vselej  umreti ; nizko  za vselej zamašiti komu usta  ubiti ga ; knjiž., ekspr.  gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej  dokončno določene, nespremenljive

vsèlejšnji   -a -e prid. ( ȅ )
knjiž. nenehen , vsakokraten :   vselejšnja kritičnost do pojavov

vsèléten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
celoleten :   vseletni dohodki / organizirati vseletno šolo

vselítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vseliti:   vselitev v novo hišo, stanovanje ; blok je pripravljen za vselitev

vselíti   vsélim dov. ( ī ẹ́ )
narediti, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo:   vseliti družino v prazno stanovanje

vselítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vselitev:   vselitveni rok / vselitvene možnosti

vséljenec   -nca m ( ẹ́ )
kdor je vseljen:   seznam vseljencev

vseljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vseljevati:   pomagati pri vseljevanju

vseljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo:   vseljevati ljudi v nove bloke

vseljív   -a -o prid. ( ī í )
v katerega se je mogoče vseliti:   vseljiva hiša ; stanovanje bo vseljivo jeseni

vseljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vseljivega:   vseljivost stanovanjskih prostorov

vsèljúdski   -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
nanašajoč se na vse ljudstvo:   organizirati vseljudski odpor ; vseljudska vstaja ; vseljudsko gibanje / ekspr.  vseljudsko zborovanje  ljudsko

vsemír   -a m ( ȋ )
knjiž. vesolje :   zvezda je švignila skozi vsemir / znanost si hoče podrediti vsemir

vsemírje   -a s ( ȋ )
knjiž. vesolje :   neskončno vsemirje ; tišina, veličastnost vsemirja / iznajdba je odprla pot v vsemirje
● 
knjiž.  duh bi rad prodrl v vsemirje  v kozmos ; knjiž.  zvezdnato vsemirje  nebo

vsemírski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. vesoljski :   del vsemirskega prostora ; vsemirske gmote ; vsemirske sile / vsemirske raziskave / vsemirski polet / vsemirska sinjina  nebesna

vsemóč   -i  in  ž ( ọ̑ )
značilnost vsemočnega:   božja vsemoč / ekspr.  vsemoč ljubezni, poezije  velika moč
// ekspr.  zelo velika oblast, moč:   težko je prenašal njegovo vsemoč ; vsemoč birokracije

vsèmôčen   -čna -o prid. ( ȅ-ó )
ki vse zmore:   vsemočna narava / vsemočna volja
// ekspr.  ki ima zelo veliko oblast, moč:   vsemočna birokracija
 
ekspr.  vsemočna radovednost  zelo velika

vsemóder   -dra -o prid. ( ọ́ )
knjiž.  zelo moder:   vsemodri učenci / iron.  vsemodra birokracija

vsèmodróst   -i ž ( ȅ-ọ̑ )
knjiž.  velika modrost:   presenetil jih je s svojo vsemodrostjo / iron.  vsemodrost mladine

vsèmogòč   tudi  vsèmogóč -óča -e prid. ( ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́ )
1. ves mogoči:   na razvoj vplivajo vsemogoči dejavniki ; pri nas so vsemogoči ljudje ; soba je bila natrpana z vsemogočo šaro
2. star. vsemogočen :   vsemogoči oblastniki

vsemogóčen   -čna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
ki vse more, zmore:   nobeden ni vsemogočen / vsemogočna ljubezen / v krščanstvu  vsemogočni Bog
// ekspr.  ki ima zelo veliko oblast, moč:   vsemogočni gospodar, vladar / vsemogočni zakoni / njegov nauk je postal vsemogočen  zelo vpliven, upoštevan

vsemogóčnež   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  kdor ima zelo veliko oblast, moč:   bil je tiran in vsemogočnež

vsemogóčnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost vsemogočnega:   pripisovati človeku vsemogočnost / ekspr.  vsemogočnost ideje, volje  zelo velika moč
 
rel.  božja vsemogočnost
// ekspr.  zelo velika oblast, moč:   vsemogočnost države, oblastnikov

vsèmóžen   -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
1. ves mogoči:   vsemožni ljudje
2. zastar. vsemogočen :   vsemožen vladar

vsènaokóli   tudi  vsè naokóli prisl. ( ȅ-ọ̑ )
povsod okoli:   vsenaokoli leži ravnina ; vsenaokoli so odmevale eksplozije ; vsenaokoli so zasadili cvetje ; vsenaokoli je zavladal molk / njihov sloves se je razširil vsenaokoli  na vse strani;  prim. naokoli

vsènaokróg   tudi  vsè naokróg prisl. ( ȅ-ọ̑ )
povsod okrog:   vsenaokrog so smučišča ; vsenaokrog se razprostirajo gozdovi ; vsenaokrog je vladala tišina;  prim. naokrog

vsènaprêj   tudi  vsè naprêj prisl. ( ȅ-ē )
knjiž.  brez konca, kar naprej:   govoriti, igrati vsenaprej

vsènároden   -dna -o prid. ( ȅ-á )
nanašajoč se na ves narod:   vsenarodni boj za obnovo dežele ; reševati vsenarodne probleme / skrb za vsenarodni razvoj  narodni

vsènavzkríž   tudi  vsè navzkríž prisl. ( ȅ-í )
1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh; vsekrižem :   nametati polena vsenavzkriž / vsenavzkriž hoditi po gozdu  v različnih smereh
// izraža neurejenost razporeditve česa:   hiše so stale v vrstah in vsenavzkriž
2. izraža neurejenost potekanja česa:   otroci so govorili vsenavzkriž ; vsenavzkriž so streljali
3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi:   vsenavzkriž se prepirajo, tepejo
● 
ekspr.  vse je vsenavzkriž  narobe

vsènavzkrížem   tudi  vsè navzkrížem prisl. ( ȅ-ī )
zastar. vsekrižem , vsenavzkriž :   pobočje je bilo vsenavzkrižem prepleteno s stezami

vsènavzkrížen   -žna -o prid. ( ȅ-ī )
1. ki poteka neurejeno v večkrat križajočih se smereh:   vsenavzkrižno tekanje ; vsenavzkrižno vrvenje ljudi
2. ki poteka medsebojno med več ljudmi:   vsenavzkrižni odnosi ; vsenavzkrižno prepiranje
3. ekspr. nejasen , zmeden :   vsenavzkrižne misli

vsènavzóčnost   -i ž ( ȅ-ọ́ )
knjiž.  dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod:   vsenavzočnost otrok / vsenavzočnost potrošniške miselnosti
 
knjiž.  vsenavzočnost režiserja  opaznost njegovega vpliva, prizadevanja v vseh stvareh pri uprizoritvi česa
 
rel.  božja vsenavzočnost

vsènémec   -mca m ( ȅ-ẹ́ )
pristaš vsenemštva:   ideje vsenemcev

vsènémški   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
1. nanašajoč se na vse Nemce ali vso Nemčijo:   vsenemška organizacija
2. nanašajoč se na vsenemce ali vsenemštvo:   vsenemške ideje / vsenemško gibanje

vsènémštvo   -a s ( ȅ-ẹ̑ )
v 19. stoletju  gibanje za politično združitev vseh Nemcev:   ideje vsenemštva

vsènôčen   -čna -o prid. ( ȅ-ó )
celonočen :   biti na vsenočni straži ; vsenočno bedenje

vsèóbčen   -čna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
star. splošen , vsesplošen :   doživeti vseobčno pohvalo / vseobčna morala

vsèóbči   -a -e prid. ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. splošen , vsesplošen :   skrbeti za vseobčo blaginjo ; doseči vseobče priznanje / vseobči nered / vseobče premoženje  skupno

vsèóbčnost   -i ž ( ȅ-ọ̄ knjiž.
1. splošnost , vsesplošnost :   vseobčnost blaginje
2. skupnost , občestvo :   biti član kake vseobčnosti

vsèobjemajóč   tudi  vsèobjemajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ knjiž.
1. ki zajema, zaobjema vse:   vseobjemajoči razvoj gospodarstva ; vseobjemajoča reforma / ne znajo ceniti njegove vseobjemajoče dobrote ; vseobjemajoča materina ljubezen
2. ki ima vse rad:   bil je človeški, vseobjemajoč in vserazumevajoč ; vseobjemajoča mati

vsèobsegajóč   tudi  vsèobsegajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki obsega, zajema vse:   zadnji vseobsegajoč pogled na dom / vseobsegajoč pregled pisateljevega dela / vseobsegajoče navdušenje za zabavo  splošno
// zelo velik, popoln:   vseobsegajoč mir ; vseobsegajoča samota

vsèobséžen   -žna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž.  ki obsega, zajema vse:   vseobsežen pogled na mesto ; vseobsežen program dela  popoln ; zgradili so novo, vseobsežno mesto  z vsemi potrebnimi zgradbami, napravami / vseobsežna izobraženost  vsestranska ; vseobsežna knjiga o polarni odpravi  izčrpna ; razviti vseobsežno kulturo  univerzalno

vsèobséžnost   -i ž ( ȅ-ẹ́ )
knjiž.  lastnost, značilnost vseobsežnega:   vseobsežnost vprašanja o življenjskem smislu / vseobsežnost duha / pripisovati ugotovitvam vseobsežnost  splošno veljavnost

vsèobvézen   -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž.  obvezen za vse:   vseobvezen red

vsèobvladujóč   tudi  vsèobvladujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse obvladuje:   vseobvladujoč človek ; vseobvladujoča oblast / vseobvladujoča ljubezen, pamet / vseobvladujoča porabniška miselnost  povsod prevladujoča

vsèodpuščajóč   tudi  vsèodpuščajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse odpušča:   biti vseodpuščajoč / vseodpuščajoča ljubezen / vseodpuščajoč nasmeh

vsèodpuščánje   -a s ( ȅ-ȃ )
knjiž.  odpuščanje vsega:   govoriti o ljubezni in vseodpuščanju / izraz vseodpuščanja na obrazu

vsèodrešujóč   tudi  vsèodrešujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ knjiž.
1. ki dela, povzroča, da postane kdo deležen popolnega notranjega miru, sprostitve:   vseodrešujoča ljubezen ; vseodrešujoča vrnitev k zemlji
2. ki vse reši, razreši:   vseodrešujoč nauk ; vseodrešujoča formula

vsèokóli   prisl. ( ȅ-ọ̑ )
povsod okoli:   vseokoli so v travi ležale razbitine / ekspr.  vseokoli je vladala tišina

vsèokróg   prisl. ( ȅ-ọ̑ )
povsod okrog:   vseokrog je rastlo drevje / ekspr.  vseokrog je bila sama črna tema / njive so bile vseokrog obdane z ograjami  z vseh strani ; ekspr.  vseokrog seje zmedo  povsod

vsèoživljajóč   tudi  vsèoživljajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse oživlja:   vseoživljajoča pomlad / vseoživljajoča svetloba

vsèpočéz   prisl. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. vsekrižem :   podrto drevje je ležalo vsepočez
● 
ekspr.  govoriti vsepočez  nejasno, zmedeno ; ekspr.  streljati divjad vsepočez  brez izbire, omejitve

vsèpovprék   prisl. ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr.  brez izbire, omejitve:   kritizirati vsepovprek ; piti vsepovprek

vsèpovsód   prisl. ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. povsod :   vsepovsod še leži sneg ; take ljudi najdemo vsepovsod / vsepovsod ga lahko srečate  na mnogih, različnih krajih ; njegove slike visijo vsepovsod ; prišli so od vsepovsod / nasprotja nastajajo vsepovsod  na mnogih, različnih področjih ; uspel je vsepovsod

vsèpovsódi   prisl. ( ȅ-ọ̑ )
star. povsod :   vsepovsodi so gomazele mravlje ; vsepovsodi po svetu / nevarnost grozi od vsepovsodi

vsèpovsódnji   -a -e prid. ( ȅ-ọ̑ )
knjiž.  ki je, se nahaja povsod, vsepovsod:   ta plin je vsepovsodnji ; organizirati vsepovsodnje gibanje

vsèpoživljajóč   tudi  vsèpoživljajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse poživlja:   vsepoživljajoča sila

vsèpredíren   -rna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž.  ki vse predre:   vsepredirna ost / vseprediren vonj  zelo močen, oster

vsèprék   prisl. ( ȅ-ẹ̑ )
vsevprek :   vseprek so ležali po tleh / vseprek govoriti

vsèprešinjajóč   tudi  vsèprešinjajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse prešinja, prevzema:   vseprešinjajoča moč žive besede ; razburljivo, vseprešinjajoče duhovno doživetje
// močen , oster :   vseprešinjajoč veter ; vseprešinjajoča svetloba

vsèpričujóč   tudi  vsèpričujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki je, se nahaja povsod:   vsepričujoča oblast ; srečal ga je povsod, kot da je vsepričujoč ; vsepričujoča voda / vsepričujoč vpliv radia in televizije  povsod opazen

vsèpričujóčnost   -i ž ( ȅ-ọ́ )
knjiž.  dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod:   vsepričujočnost turistov / vsepričujočnost nezaupljivosti
 
rel.  božja vsepričujočnost

vsèprisôten   -tna -o prid. ( ȅ-ó )
knjiž.  ki je, se nahaja povsod:   vseprisotni vojaki / vseprisoten mir ; vseprisotno življenje
 
knjiž.  vseprisotna policija  ki vse nadzira

vsèprisôtnost   -i ž ( ȅ-ó )
knjiž.  dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod:   vseprisotnost vojakov / vseprisotnost smrti

vsèprodíren   -rna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž.  zelo prodoren:   vseprodiren žarek / vseprodiren znanstvenik

vsèrazumevajóč   tudi  vsèrazumevajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
ki izraža, kaže naklonjen, pozitiven odnos do vsakršnega mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga:   bil je mil in vserazumevajoč / vserazumevajoča ljubezen

vseród   prisl. ( ọ̑ )
nar. zahodno povsod :   vserod razširjen plevel / od vserod je bilo slišati streljanje

vsèrúski   -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
nanašajoč se na vse Ruse ali vso Rusijo:   vseruski kongres ; vserusko središče

vsesálen   -lna -o  [ ʍsəsalən in ʍsesalən prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vsesanje:   vsesalni postopek / vsesalna moč sesalnika  sesalna
 
strojn.  vsesalni ventil  sesalni ventil

vsesánje   -a  [ ʍsəsanje in ʍsesanje s ( ȃ )
glagolnik od vsesati:   vsesanje prahu

vsesáti   -ám  [ ʍsəsati in ʍsesati dov. ( á ȃ )
1. s sesanjem spraviti vase:   otrok vsesa z mlekom tudi zrak
// z zračnim tokom spraviti v kaj:   črpalka vsesa gorivo v valj ; vsesati tekočino ; vsesati določeno količino plina ; vsesati prah
2. ekspr. vpiti 1 , vsrkati :   suha zemlja hitro vsesa vodo / novo okolje nas je vsesalo vase  popolnoma sprejelo

vsesávanje   -a  [ ʍsəsavanje in ʍsesavanje s ( ȃ )
glagolnik od vsesavati:   vsesavanje premogovega prahu ; cev za vsesavanje

vsesávati   -am  [ ʍsəsavati in ʍsesavati nedov. ( ȃ )
1. s sesanjem spravljati vase:   vsesavati z mlekom tudi zrak
// z zračnim tokom spravljati v kaj:   sesalnik vsesava smeti ; stroj vsesava sneg ; vsesavati plin
2. ekspr. vpijati , vsrkavati :   suha prst je vsesavala vodo / obleka vsesava pot
● 
ekspr.  vsesaval je vsako njegovo besedo  pozorno poslušal

vseskózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. popoln , neomejen :   vseskozna odvisnost družbenih pojavov od ekonomskih dejavnikov

vsèskózi   tudi  vsèskóz prisl. ( ȅ-ọ̑ )
1. nenehno, ves čas:   vseskozi se je bala nesreče ; vseskozi moramo hiteti ; domači so ga vseskozi prosili, naj se vrne ; vseskozi je upal, da jim bo uspelo
2. ekspr.  popolnoma, v celoti:   bil je vseskozi predan borec za mir ; to so bili spretni, vendar ne vseskozi prepričljivi poskusi
// izraža visoko stopnjo, mero:   on je vseskozi natančen, pošten ; položaj je vseskozi napet, nevaren

vsèslován   -a m ( ȅ-ȃ )
pristaš vseslovanstva:   češki vseslovani

vsèslovánski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
1. nanašajoč se na vse Slovane:   vseslovanski kongres / vseslovansko sodelovanje
2. nanašajoč se na vseslovanstvo:   vseslovanske ideje / zamisel o vseslovanskem jeziku

vsèslovánstvo   -a s ( ȅ-ȃ )
ideja o kulturni vzajemnosti in politični združitvi vseh Slovanov:   romantično vseslovanstvo

vsèslovánščina   -e ž ( ȅ-ȃ )
po zamisli panslavistov  skupni jezik vseh Slovanov:   razpravljanje o ilirščini in vseslovanščini

vsèslovénski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nanašajoč se na vse Slovence ali vso Slovenijo:   vseslovenski politični program ; vseslovensko književno društvo ; vseslovensko gibanje ; vseslovensko središče

vsèsméren   -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
nanašajoč se na vse smeri:   vsesmerna osvetlitev prostora / vsesmeren otrokov razvoj  vsestranski
 
teh.  vsesmerni mikrofon  mikrofon, katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka

vsèsokôlski   -a -o prid. ( ȅ-ó )
nanašajoč se na vse sokolske organizacije:   vsesokolski zlet v Pragi

vsesplôšen   -šna -o prid. ( ó )
ekspr. splošen :   zaupati v vsesplošen napredek ; vsesplošen družbeni razvoj ; vsesplošna gospodarska kriza ; slabe letine so povzročile vsesplošno lakoto / nastal je vsesplošen pretep ; izzvati vsesplošno ogorčenje ; užival je vsesplošno spoštovanje
● 
knjiž.  vsesplošen talent  vsestranski

vsesplôšnost   -i ž ( ó )
ekspr. splošnost :   vsesplošnost odločanja ; vsesplošnost nekaterih pojavov

vsestránost   -i ž ( á )
knjiž. vsestranskost :   vsestranost gospodarskih prizadevanj / igralčeva, pisateljeva vsestranost

vsestránski   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na vse strani:   vsestranska omejitev prostora ; vsestranska zaokroženost ploskve / vsestranski prikloni
2. ki zajema vsa področja, vse strani česa:   vsestranski gospodarski razvoj ; nuditi vsestransko pomoč ; vsestranska razgledanost ; vsestransko sodelovanje med državami / vsestranska raziskava ; razprava je bila vsestranska ; vsestransko obvladanje učnih predmetov  popolno, temeljito
// ki obvlada mnoga področja:   vsestranski športnik, umetnik / vsestranska osebnost  osebnost, ki ima zelo razvite telesne, razumske, čustvene, družbene lastnosti
3. primeren, uporaben za različne namene:   vsestranska priprava ; vsestransko vozilo / vsestranska uporabnost česa

vsestránskost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost vsestranskega:   vsestranskost proučevanja česa / človekova vsestranskost ; vsestranskost športnika / vsestranskost priprave

vsesvéten   in  vsesvêten -tna -o prid. ( ẹ̑; é )
nanašajoč se na vse svete:   vsesvetne rože na grobovih / vsesvetno razpoloženje

vsesvétnica   in  vsesvêtnica -e ž ( ẹ̑; é )
nar. krizantema :   bele in rumene vsesvetnice

vsesvétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vse svete:   vsesvetsko cvetje / zunaj je bilo mrzlo vsesvetsko vreme

vsešír   -a m ( ȋ )
knjiž. prostranstvo , širjava :   stal je na hribu in opazoval vsešir pod seboj

vseučilíšče   -a s ( í )
knjiž. univerza :   ustanoviti vseučilišče ; iti na vseučilišče ; profesor na vseučilišču

vseučilíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
knjiž. univerziteten :   vseučiliščno poslopje / prijatelja sta še iz vseučiliščnih let / vseučiliščni profesor

vseučilíščnik   -a m ( ȋ )
knjiž. študent , visokošolec :   družabno življenje vseučiliščnikov ; dom za vseučiliščnike

vseučilíški   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. univerziteten :   obujati spomine na vseučiliška leta / mesto je znano vseučiliško središče / končati vseučiliški študij / vseučiliški profesor

vseúm   -a m ( ȗ )
knjiž.  vseobsegajoč um:   narava je izraz vseuma

vsèuničujóč   tudi  vsèuničujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
ki vse uničuje:   vseuničujoč mraz, ogenj ; obsoditi vseuničujočo vojno

vsèusmíljen   -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž.  ki se vseh usmili:   vseusmiljen dobrotnik

vsevdílj   prisl. ( ȋ )
knjiž.  nenehno, ves čas:   vsevdilj je čutila bolečino / vsevdilj naraščata vloga in pomen elektronike  čedalje bolj ; hiše in luči ob progi so bile vsevdilj gostejše  čedalje

vsevéčen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. večen :   vsevečna modrost / vsevečno iskanje skrivnosti

vsevéd   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  vseveden človek:   bil je nekakšen vseved ; modrost starih vsevedov

vsevédec   -dca m ( ẹ̑ )
knjiž.  vseveden človek:   gledališki vsevedec / vaški posebnež in vsevedec

vsevéden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
nav. ekspr.  ki vse ve:   vsevedni ljudje ; biti vseveden ; delati se vsevednega / vsevedni nauk
 
rel.  vsevedni Bog

vsevédež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  vseveden človek:   imeti sloves vsevedeža

vsevédka   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  vsevedna ženska:   spraviti vsevedko z vprašanji v zadrego

vsevédnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  vseveden človek:   samozavesten vsevednež

vsevédnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost vsevednega človeka:   otroci verjamejo v vsevednost staršev ; avtorjeva vsevednost ; namišljena vsevednost
 
rel.  božja vsevednost

vsèvedóč   tudi  vsèvedòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse ve:   vsevedoči ljudje / vsevedoče oči

vsevíd   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor vse vidi, opazi:   vsevidi in vsevedi

vsevídec   -dca m ( ȋ )
knjiž.  kdor vse vidi, opazi:   skriti se vsevidcem

vsevíden   -dna -o prid. ( í ī )
knjiž.  ki vse vidi, opazi:   vseviden vzgojitelj / vsevidno oko / vsevidno sonce

vsevídnost   -i ž ( í )
knjiž.  lastnost vsevidnega človeka:   vsevidnost izkušenih ljudi

vsevíšnji   -a -e prid. ( ȋ knjiž.
1. božji :   vsevišnja moč ga je obvarovala vsega hudega
2. vzvišen , plemenit :   biti v varstvu vsevišnjih zavetnikov / v krščanstvu  vsevišnji Bog

vsèvprék   prisl. ( ȅ-ẹ̑ )
1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh:   vsevprek nametati stvari v torbo ; vsevprek ležeča debla / otroci so tekali vsevprek  v različnih smereh / hoditi, potovati vsevprek po deželi / razbežali so se vsevprek  v različne smeri
// izraža neurejenost razporeditve česa:   na mizi so vsevprek ležale knjige ; klobuk je bil vsevprek okrašen z značkami
2. izraža neurejenost potekanja česa:   govorili so vsevprek ; vsevprek so streljali
3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi:   ob slovesu so se vsevprek objemali in poljubljali ; vsevprek se prerivati
4. ekspr.  brez izbire, omejitve:   jesti vsevprek ; ljubiti dekleta vsevprek
5. star. počez , povprek :   iti vsevprek ne glede na steze in meje ; stekla je čez travnik vsevprek proti gozdu
● 
ekspr.  poznajo ga vsevprek po svetu  povsod;  prim. vprek 1 , vsepovprek , vseprek

vsevŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
knjiž.  vseh vrst:   pomanjkanje vsevrstne znanstvene literature / njegove oči so iz slik sestavljale vsevrstne pošasti  mnogovrstne, raznovrstne

vsèzavérodómcesárjevstvo   -a s ( ȅ-ẹ́-ọ̑-á )
ekspr.  miselnost konservativne smeri v slovenski politiki v 19. stoletju, ki se je izražala v geslu vse za vero, dom, cesarja:   vsezaverodomcesarjevstvo Kmetijskih in rokodelskih novic

vsèzavezujóč   tudi  vsèzavezujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki v vsem zavezuje, obvezuje:   poezija kot vsezavezujoča stvaritev

vsezbìl   -íla  [ ʍsezbiu̯ m ( ȉ ī )
knjiž. nasilnež :   fant je bil pravi vsezbil

vsèzdružujóč   tudi  vsèzdružujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž.  ki vse združuje, povezuje:   vsezdružujoča ideja ; vsezdružujoča moč ljubezni

vsèzmóžen   -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑ )
knjiž.  zelo sposoben:   naprave so izdelali po zamisli vsezmožnega inženirja / vsezmožna domišljija

vseznàl 1   -ála  [ ʍseznau̯ m ( ȁ á )
knjiž.  kdor vse zna:   bil je tak vseznal, da je popravil vse

vseznàl 2   -ála -o  [ ʍseznau̯ prid. ( ȁ ā )
knjiž.  ki vse zna:   vseznali mojster / vseznali čarovnik

vseználec   -lca m ( ȃ )
knjiž.  kdor vse zna:   biti vseznalec v matematiki ; dramaturški vseznalec ; vsestranski vseznalec / domišljav vseznalec

vseználost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost človeka, ki vse zna:   vseznalost mojstrov / čudi se vseznalosti ciganke  vsevednosti

vseználstvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  znanje vsega:   diletantsko, namišljeno vseznalstvo

vseznánje   -a s ( ȃ )
knjiž.  znanje vsega:   površno, rutinsko vseznanje ; imeti občutek vseznanja

vsèzveličáven   -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž.  ki velja, se šteje za edino pravilnega:   vsezveličavna ideologija

vsèzvézen   -zna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
zvezen , vsejugoslovanski :   vsezvezna konferenca ; pripraviti vsezvezno razstavo

vsèživljênjski   -a -o prid. ( ȅ-ē )
ki traja vse življenje:   vseživljenjski proces ; vseživljenjska rehabilitacija ; sklepati vseživljenjska prijateljstva ; spodbujanje vseživljenjskega učenja

vsíkdar   tudi  vsikdàr prisl. ( ȋ; ȁ )
star. zmeraj , vedno :   vsikdar je bil ponosen na sorodstvo, ki ju je vezalo ; prizadeval si je biti vsikdar in povsod razumljiv

vsíliti   -im dov. ( í ȋ )
doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:   vsilil mu je več blaga, kot ga je naročil ; denar mu je vsilil / vsiliti komu ceno ; vsiliti način igre / vsilili so jim svoj jezik ; vsiliti komu svoje mnenje, voljo / ekspr.  kriza je vsilila spremembe  zaradi krize so morale nastati
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom:   vsilil mu je svojo hčer ; vsilil se mu je za duhovnega vodnika / ekspr.  kjer more, se vsili

vsíljenec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  kdor je komu vsiljen:   vsiljenec je moral prepustiti svoje mesto zakonitemu voditelju ; odpoditi vsiljenca

vsíljenka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki je komu vsiljena:   družina jo je imela za vsiljenko

vsíljenost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost vsiljenega:   vsiljenost družbenega reda

vsiljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vsiljevati:   vsiljevanje daril / vsiljevanje mnenja, stališč, volje koga / opravičil se ji je za svoje vsiljevanje

vsiljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
prizadevati si doseči, dosegati pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:   vsiljevati kupcem blago ; vsiljevati gostom pijačo / vsiljevati komu svoje mnenje, nazore, voljo ; vsiljevati komu svoje prijateljstvo / vsiljevati tujo oblast, upravo
// s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom:   vsiljevala mu je svojo hčer ; vsiljeval se jim je za svetovalca, vodnika / ekspr.  rada se vsiljuje moškim ; kaj se vsiljuješ, saj vidiš, da te ne marajo

vsiljív   -a -o prid. , vsiljívejši  ( ī í )
1. ki si prizadeva doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:   vsiljiv akviziter, trgovec
// ki si prizadeva doseči pri kom kaj sploh:   vsiljiv prosilec ; po naravi ni vsiljiv ; ženske ga ne marajo, ker je preveč vsiljiv
// ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam:   vsiljivi obiskovalci ; vsiljivi otroci / živali so odganjale vsiljive muhe in obade
2. ki izraža, kaže prizadevanje koga doseči kaj kljub nezaželenosti, nasprotovanju:   vsiljiva prošnja ; vsiljivo prigovarjanje / ni marala vsiljive domačnosti ; vsiljiva ustrežljivost
// ekspr.  ki obstaja, se pojavlja kljub nezaželenosti, odklanjanju:   vsiljiva voda je zalivala vse od kraja / pregnati vsiljive misli / njegova navzočnost je bila vsiljiva
3. ekspr.  neprijetno močno zaznaven, opazen:   vsiljiv glas telefona ; vsiljiv kos pohištva ; vsiljiv vonj ; vsiljive barve

vsiljívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  kdor si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam:   vsiljivcem so prepovedali vstop / krokar vsiljivec se je spuščal z veje na vejo
// kdor se vsiljuje komu:   dekle se je branilo pred vsiljivci

vsiljívka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ženska, ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam:   mati je snaho gledala kot vsiljivko / čebele so zavrgle matico vsiljivko
// ženska, ki se vsiljuje komu:   na plesu ji je neka vsiljivka prevzela fanta

vsiljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vsiljivega:   vsiljivost prodajalcev na trgu / ekspr.  vsiljivost barv

vsíp   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od vsuti:   vsip zrnja v grot
2. metal.  mešanica rude, koksa in dodatkov, ki se vsuje v plavž:   pripraviti vsip za plavž ; taljenje vsipa

vsipáč   -a m ( á )
kdor vsipa:   vsipač premoga

vsipalíšče   -a s ( í )
odprtina za vsipanje:   pokriti vsipališče s pokrovom

vsípanje   -a s ( ī )
glagolnik od vsipati:   vsipanje zrnja v vrečo

vsípati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ī ȋ )
spravljati kaj sipkega, drobnega v kaj:   vsipati žito v grot / vsipati moko v krop

vsipávati   -am nedov. ( ȃ )
vsipati :   mlinar vsipava zrnje v grot

vsípek   -pka m ( ȋ )
metal.  mešanica rude, koksa in dodatkov, ki se vsuje v plavž; vsip :   pripraviti vsipek za plavž

vsípen   -pna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na vsipanje:   vsipni jašek ; zavarovati vsipno odprtino / teža vsipnega materiala

vskočíti   vskóčim dov. ( ī ọ̑ )
1. skočiti v kaj:   vskočiti v jašek, rov / avtobus je že zapiral vrata, vskočil je zadnji hip / izpahnjena pogačica je spet vskočila  se vrnila v prvotni položaj
2. na hitro nadomestiti koga pri opravljanju kakega dela, naloge:   vskočiti namesto bolnega kolega ; če kdo manjka, vskoči drugi / transportno podjetje se je ponudilo, da vskoči s svojimi avtobusi
 
gled.  igralec vskoči  nadomesti navadno nenadno obolelega igralca v vlogi, ki jo je na hitro naštudiral
3. reči kaj, začeti govoriti med govorjenjem drugih ali v premoru med njimi:   vskočiti v razlaganje koga z vprašanjem ; tukaj je zasilni izhod, je vskočil s pojasnilom
// začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih:   po prvi kitici je vskočil zbor
● 
ekspr.  vskočiti komu v besedo  prekiniti ga pri govorjenju ; ekspr.  vskočiti v boj  pridružiti se mu

vskòk   vskóka  in  vskôka m ( ȍ ọ́, ó )
glagolnik od vskočiti:   hiter vskok v zaklonišče ga je rešil
♦ 
gled.  nadomestitev navadno nenadno obolelega igralca z drugim v vlogi, ki jo je na hitro naštudiral

vsled   predl. , z rodilnikom, star.
zaradi :   vsled bolezni ni prišla ; vsled inventure je trgovina zaprta / postaral se je vsled dela in skrbi  od / v vezniški rabi  ugotovil je, da ga zasledujejo. Vsled tega je postal previden  zato

vsôta   -e ž ( ó )
1. vrednost določene količine denarja, navadno namenjene za kaj:   dati, dobiti, plačati, vrniti zahtevano vsoto ; preseči dogovorjeno vsoto za določen znesek ; majhna, velika, visoka vsota ; ogoljufal ga je za precejšnjo vsoto / denarna vsota
 
pravn.  zavarovalna vsota  ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo
2. skupna količina vseh zneskov:   vsota prihrankov, stroškov
// ekspr.  skupna količina, množina več posameznih stvari sploh:   vsota značilnih lastnosti česa ; vsota življenjskih izkušenj, porazov ; družba ni samo vsota poljubnih posameznikov
3. mat.  število, ki se dobi pri seštevanju:   izračunati vsoto ; vsota treh števil ; vsota in razlika / številčna vsota  vsota vseh številk kakega števila

vsôten   -tna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na vsoto:   vsotna vrednost
 
pravn.  vsotno zavarovanje  zavarovanje, pri katerem se ob zavarovalnem primeru izplača vnaprej dogovorjena vsota

vsôtica   -e ž ( ó )
ekspr.  manjšalnica od vsota:   plačati, zaslužiti precejšnjo vsotico ; zapravil je čedno vsotico

vsrébati   -am  tudi  -ljem dov. ( ẹ̄ )
1. s srebanjem spraviti vase:   vsrebati žlico juhe
2. ekspr.  sprejeti vase:   energija, ki jo vsreba organizem / na popotovanju je umetnik vsrebal veliko novih motivov

vsŕkati   -am dov. ( ŕ ȓ )
1. s srkanjem spraviti vase:   vsrkati žlico juhe / ekspr.  vsrkati dim  vdihniti
// z zračnim tokom spraviti v kaj:   vsrkati kapljico v cevko ; vsrkati plin v aparat
2. sprejeti vase:   gaza je vsrkala kri ; nekatera vlakna vsrkajo veliko vlage / ekspr.  stene vsrkajo zvok  udušijo / ekspr.  vsrkati vso lepoto narave
● 
ekspr.  vsrkati izkušnje drugih  jih sprejeti, upoštevati ; ekspr.  ladjo je vsrkalo obzorje  zakrilo ; ekspr.  pisal je v jeziku, ki ga je vsrkal z materinim mlekom  ki ga je zaznal v zgodnjih otroških letih ; ekspr.  predstava ga je vsrkala vase  popolnoma pritegnila

vsrkávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vsrkavati:   naprava za vsrkavanje mivke ; izpihovanje in vsrkavanje / vsrkavanje hranljivih snovi ; sposobnost tal za vsrkavanje vlage

vsrkávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s srkanjem spravljati vase:   vsrkavati zdravilni čaj / ekspr.  vsrkavati gorski zrak  vdihavati
// z zračnim tokom spravljati v kaj:   vsrkavati tekočino v cevko ; priprava vsrkava prah
2. sprejemati vase:   moka vsrkava vlago ; suha zemlja je hitro vsrkavala vodo ; vsrkavati pline / vsrkavati svetlobo, sončne žarke
● 
ekspr.  otrok je vsrkaval njene besede  pazljivo jo je poslušal ; ekspr.  mesto je vsrkavalo vedno nove prebivalce  vanj so se vključevali

vsrkljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se da vsrkati:   vsrkljiva snov

vsŕkniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
s srkom spraviti vase:   vsrkniti požirek soka ; hlastno je vsrknil žganje / ekspr.  vsrkniti zrak  vdihniti

vsrkoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vsrkovanje:   vsrkovalne vaje pri odpravljanju govornih motenj

vsrkovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vsrkovati:   vsrkovanje pijače skozi cevko

vsrkováti   -újem nedov. ( á ȗ )
vsrkavati :   vsrkovati zdravilno tekočino

vstája   -e ž ( ȃ )
upor velikega števila ljudi proti obstoječi oblasti:   vstaja izbruhne, se širi, zajame ves narod ; organizirati, pripravljati, voditi vstajo ; ekspr.  zadušiti vstajo ; kmečka, narodna vstaja ; splošna ljudska vstaja ; vstaja proti okupatorju / dan vstaje  22. julij
 
zgod.  boksarska vstaja  vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja ; ilindenska vstaja  vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903

vstajáč   -a m ( á )
1. kdor vstaja:   vstajači so motili predstavo / na svojih obhodih je srečeval prve vstajače / biti pozen vstajač
2. knjiž., v zvezi možicelj vstajač   igrača v obliki možička brez nog, ki zaradi s svincem obteženega spodnjega dela okroglega trupa vedno obstane v pokončnem položaju:   igrati se z možicljem vstajačem

vstajálec   -lca  [ ʍstajau̯ca tudi ʍstajalca m ( ȃ )
kdor vstaja:   vstajalci so ropotali s stoli / spadati med zgodnje vstajalce

vstájanje   -a s ( ā )
glagolnik od vstajati:   vstajanje in sedanje ga je utrujalo / zgodnje vstajanje ; zvočni znak za vstajanje / vstajanje megle v dolini

vstájati   -am nedov. ( ā )
1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega:   plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto ; vstajati izza mize ; vstajati iz postelje s pomočjo drugih ; počasi, previdno,  ekspr.  trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja
// spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku:   po budnici so začeli vstajati ; zjutraj težko vstaja ; zgodaj, z dnevom vstajati
// (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo:   bolnik že vstaja ; ne bi še smela vstajati
2. ekspr., v zvezi z od   prenehavati delati kaj v sedečem položaju:   nerad vstaja od branja ; večkrat vstaja od dela, učenja
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom  začenjati se kazati višje od okolice:   pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec  vzhaja
// pojavljati se premikajoč se s tal navzgor:   izpod nog so vstajali oblaki prahu ; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad  se je širil
// nastajati, pojavljati se sploh:   zunaj je vstajal dan ; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum  začenjala je dvomiti, sumiti ; v njem je vstajala jeza  postajal je jezen
4. ekspr.  pojavljati se v zavesti koga:   iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe ; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
5. ekspr.  prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju:   vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala  se obnavljala
6. ekspr.  upirati se, nasprotovati komu:   ljudstvo po deželi vstaja ; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
● 
ekspr.  lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal  čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se ; ekspr.  vstajati s petelini  v kmečkem okolju  zelo zgodaj ; vstajati lačen od mize  ne dobiti dovolj jesti ; preg.  kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja  kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

vstájen   -jna -o  ( ȃ )
pridevnik od vstaja:   vstajne faze

vstajênje   -a s ( é )
1. ekspr.  izhod iz negativnega, neugodnega stanja:   vstajenje iz sužnosti / klicati k vstajenju ; verovati v vstajenje naroda / vstajenje zatiranih
2. v krščanstvu  ponovna združitev duše s spremenjenim telesom ob koncu sveta:   verovati v vstajenje mrtvih ; smrt in vstajenje / Kristusovo vstajenje  vstajenje Kristusa tretji dan po smrti
// rel.  obred na praznik Kristusovega vstajenja:   imeti vstajenje na veliko noč zjutraj ; iti, zvoniti k vstajenju

vstajênjski   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na vstajenje:   vstajenjsko upanje / vstajenjska procesija

vstájnik   -a m ( ȃ )
knjiž.  udeleženec vstaje:   vstajniki so prevzeli oblast

vstájniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vstajnike ali vstajo:   vstajniška oblast ; vstajniške pesmi / vstajniško gibanje

vstánčkati   -am dov. ( ȃ )
otr. vstati :   le vstančkaj, da ne boš ves umazan / naša punčka še ni vstančkala

vstánek   -nka m ( ȃ )
zastar. upor , vstaja :   pripravljati splošen vstanek

vstáš   -a m ( á )
zastar. upornik , vstajnik :   pridružiti se vstašem

vstáti   vstánem dov. ( á ȃ )
1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega:   govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali ; hitro, sunkovito vstati ; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu  odstopiti mu sedež
// spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku:   mati je že vstala, otroci pa še spijo ; vstati ob šestih ; pozno, zgodaj vstati
// (po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo:   bolnik je že vstal ; en teden ne sme vstati ; danes je prvič vstala ; kmalu ne bo mogel več vstati / pog.  bali so se, da ne bo več vstala iz postelje  ozdravela ; star.  vstati od bolezni
2. ekspr., v zvezi z od   prenehati delati kaj v sedečem položaju:   vstati od dela, učenja / težko vstane od knjige  preneha brati, se učiti
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom  pokazati se višje od okolice:   iz morja je vstal otok ; pred njim je vstala tovarna / sonce je že vstalo  vzšlo
// pojaviti se premikajoč se s tal navzgor:   z jezera je vstala megla ; za njimi je vstal oblak prahu / pred njim so vstale čudne pošasti  so se pojavile
// nastati, pojaviti se sploh:   na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu ; pri njih je vstalo novo življenje / sredi noči je vstala burja  začela pihati ; pojavili so se oblaki in vstal je vihar / vstal mu je dvom, sum  začel je dvomiti, sumiti ; v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost  postane jezen, zaskrbljen, žalosten ; v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev  začeli so sovražiti tujce / v njem so vstale maščevalne misli
4. ekspr.  pojaviti se v zavesti koga:   iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti ; pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje / v spominu so mu vstali neznani obrazi  spomnil se je neznanih obrazov
5. ekspr.  prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju:   vstati iz revščine, sužnosti / pesn.  vstati od smrtnega spanja / verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala  se obnovila, okrepila ; že ugasla ljubezen je spet vstala
6. ekspr., navadno v zvezi s proti   upreti se, začeti nasprotovati komu:   ljudstvo je vstalo proti taki odredbi ; vstati proti krivici ; vstali so kot en mož proti sovražniku
7. v krščanstvu  priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta:   verovati, da bodo mrtvi vstali / vstati od mrtvih / Kristus je vstal od mrtvih  vstal tretji dan po smrti
● 
vznes.  vstal je velik pesnik, prerok  nastopil ; ekspr.  vstal je vik in krik  začeli so se zelo razburjati ; ekspr.  vstati z levo nogo  biti slabo razpoložen ; knjiž.  vstal je na pot  odšel je ; od mize je vstal še lačen  ni se najedel do sitega

vstáva   -e ž ( ȃ )
med.  položaj plodu pred porodom in med njim:   zatilna vstava plodu v maternici

vstávek   -vka m ( ȃ )
kar je vstavljeno v kaj:   palica s kovinskimi vstavki
// obrt.  ustrezno oblikovan kos tkanine, ki se všije v oblačilo na določenem mestu zaradi kroja ali za popestritev:   okrasni vstavek pri bluzi ; bogata, z zvončastimi vstavki razširjena krila
// v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki:   vriniti vstavek v pogodbo ; avtorjevi popravki in vstavki

vstavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vstaviti:   vstavitev rokavov ; vstavitev ogrevalnega vložka v peč / vstavitev dodatnega lista

vstáviti   -im dov. ( á ȃ )
dati, namestiti kaj v za to namenjeno odprtino:   vstaviti sodu dno ; vstaviti kamenček v prstan ; vstaviti očalne leče v okvire ; vstaviti nova okna / vstaviti šivanko v stroj / vstaviti meč v nožnico  vtakniti
// dati, namestiti kaj med kaj:   vstaviti plast izolatorja ; vstaviti kartonček med listke / vstaviti manjkajoče podatke
♦ 
mat.  vstaviti eno enačbo v drugo ; rač.  vstaviti podatke v računalnik  vnesti

vstavítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vstavitev:   vstavitveni postopek / narediti vstavitveni znak za izpuščeno besedo

vstavljálnica   -e ž ( ȃ )
uganka, pri kateri je treba v besedo, besede vstaviti manjkajoče črke, da se dobi rešitev:   dopolnjevanke, izpolnjevanke in vstavljalnice

vstávljanje   -a s ( á )
glagolnik od vstavljati:   vstavljanje rokavov ; vstavljanje leč v okvire / vstavljanje podatkov
 
rač.  vstavljanje podatkov v računalnik  vnašanje

vstávljati   -am nedov. ( á )
dajati, nameščati kaj v za to namenjeno odprtino:   vstavljati bisere v nakit ; vstavljati slike, stekla v okvire ; vstavljati zadrgo
// dajati, nameščati kaj med kaj:   vstavljati letve med deske / pravilno vstavljati manjkajoče podatke

vstavljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vstaviti:   v odprtino vstavljiva cev / plašč z vstavljivo toplo podlogo

vstòp   vstópa m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od vstopiti:   zagotoviti potnikom varen vstop in izstop ; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo ; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo  nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo ; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop ; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ.  hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo
// dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam:   imeti vstop v vse lokale ; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo ; otroci imajo prost vstop  otrokom ni treba plačati vstopnine
2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti:   najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih
♦ 
alp.  vstop v steno  mesto, kjer se začne plezalni vzpon ; navt.  ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče

vstópanje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od vstopati:   vstopanje in izstopanje potnikov / vstopanje vode in rudnin v rastline / vstopanje v društvo / vstopanje držav v mednarodno življenje

vstópati   -am nedov. ( ọ̄ )
1. stopati v prevozno sredstvo:   potniki so vstopali in izstopali ; vstopati v avtobus, dvigalo ; vstopati pri sprednjih vratih
// stopati v kaj sploh:   gledalci vstopajo v dvorano ; vstopati skozi vrata ; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih
2. prihajati v kaj, v notranjost česa:   del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj  priteka ; skozi odprtino vstopa svetloba
3. postajati član kake organizacije, društva:   vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub
4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih:   instrumenti so vstopali drug za drugim ; pevci vstopajo na dirigentov znak
5. ekspr.  začenjati delovati na kakem področju:   v književnost vstopa mlada generacija ; vstopati v svet gledališča
6. z oslabljenim pomenom  začenjati biti v kakem obdobju:   vstopati v novo leto ; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik:   vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
● 
ekspr.  pesnik vstopa v nove svetove  v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja ; ekspr.  zvoki so vstopali vanj  zaznaval jih je

vstópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vstop:   vstopna postaja / vstopna vrata / vstopna izjava ; dobiti vstopno listino
♦ 
alp.  vstopni kamin, previs ; rel.  vstopni spev  besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje ob začetku maše

vstopíšče   -a s ( í )
knjiž.  kraj, prostor, kjer kaj prihaja v kaj, v notranjost česa:   vstopišče bolezenskih klic

vstopíti   in  vstópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
1. stopiti v prevozno sredstvo:   potniki vstopijo v avtobus, dvigalo ; vstopil je na glavni postaji ; vstopiti pri sprednjih vratih
// stopiti v kaj sploh:   vstopil je prvi ; vstopiti skozi vrata ; vstopiti v sobo ; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti ; drug za drugim so vstopili v jamo / publ.  v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo
2. priti v kaj, v notranjost česa:   mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih
3. postati član kake organizacije, društva:   vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan  postati redovnik, redovnica / vstopiti v gimnazijo  začeti se šolati na gimnaziji ; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo  zaposliti se
4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih:   pevec je vstopil na dirigentov znak ; na sredi skladbe vstopijo trobente
5. ekspr.  začeti delovati na kakem področju:   v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov ; vstopiti v svet politike
6. z oslabljenim pomenom  začeti biti v kakem obdobju:   vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik:   s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj  začeti se bojevati
● 
ekspr.  tedaj je v njegovo življenje vstopila ona  jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
♦ 
alp.  vstopiti v steno  začeti plezalni vzpon

vstópnica   -e ž ( ọ̑ )
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vstopa zlasti v gledališče, kino:   vstopnice so že razprodane, v prodaji ; rezervirati vstopnice ; vstopnica za gledališče, športno prireditev ; predprodaja vstopnic ; pren.  to je bila pisateljeva vstopnica v slovensko književnost

vstópnik   -a m ( ọ̑ )
teh.  cevasta priprava za dovajanje zraka zlasti letalskemu motorju:   nepremični, premični vstopnik ; okrogel vstopnik ; vstopniki na trupu letala ; odprtine vstopnika / vstopnik zraka, za zrak

vstopnína   -e ž ( ī )
denarni znesek, ki se plača za udeležbo na prireditvi, vstop v lokal:   plačati, pobirati vstopnino ; visoka vstopnina ; denar za vstopnino / za to prireditev ni vstopnine

vstrán   tudi  v strán prisl. ( ȃ )
1. izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek:   nagniti se, skočiti vstran ; stopiti z levo nogo vstran
2. izraža odmikanje, oddaljevanje
a) od prejšnje, določene smeri:   zanaša ga vstran ; zaviti vstran / pogledala ga je in se obrnila vstran  v drugo smer
b) od določenega mesta; stran 2 pobegniti, steči vstran ; hiteli so, da bi prišli čim dlje vstran od proge / kot vzklik  vstran z roko
// navadno s prislovnim določilom  izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa; stran 2 sedela sta malo vstran od ceste ; cerkev stoji nekoliko vstran od vasi ; kakih petdeset metrov vstran so zakurili kres
● 
metati nerabne stvari vstran  stran ; ekspr.  grenko sedanjost so potiskali vstran  niso hoteli misliti nanjo ; ekspr.  hočejo ga potisniti, spraviti vstran  odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ; ekspr.  vedeli so za njegove skoke vstran  za njegovo nezvestobo v zakonu ; knjiž.  v predavanju si je dovolil več skokov vstran  oddaljitev od glavne teme ; stopiva malo vstran, da se v miru pomeniva  proč od drugih
♦ 
gled.  govorjenje vstran  govorjenje igralca, obrnjenega vstran od soigralcev, s katerim gledalcem komentira dogajanje na odru ; šport.  premet vstran  bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah

vstrélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
med., v zvezi vstrelna rana   rana, ki jo naredi krogla ob vstopu v telo:   vstrelna in izstrelna rana

vstrelína   -e ž ( í )
med.  rana, ki jo naredi krogla ob vstopu v telo:   prestreline, izstreline in vstreline

vsúti   vsújem dov. , vsúl  in  vsùl  ( ú ȗ )
spraviti kaj sipkega, drobnega v kaj:   vsuti pšenico v grot ; vsuti zdrob v mleko

  [ vš́ medm. , klic manjši živali
beži , pojdi :   vš, ti neumna kokoš ; vš, vš, vš, je podil vrabce

všc   [ vš́c medm.
1. klic manjši živali, navadno mački beži , pojdi :   presneta mačka, všc
2. posnema glas pri udarcu, zamahu:   všc, je zamahnil s sabljo
3. izraža hiter odhod, premik:   prihrumel je mimo na motorju in všc, že ga ni bilo več

všéč 1   -i ž ( ẹ̑ )
star., v prislovni rabi, v zvezi po všeči   izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga:   rad dela po svoji všeči ; našel je dekle po svoji všeči ; vse je uredila po svoji všeči  po svojem okusu / storite tako, da bo po vaši všeči  da bo vam prav

všéč 2   povdk. ( ẹ̑ )
z dajalnikom  izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga:   darilo jim je všeč ; všeč ji je njegov glas ; moderne slike mu niso všeč / dekle je fantu všeč ; drug drugemu sta všeč ; že dolgo sta si všeč / brezoseb.  kako vam je všeč pri nas
// izraža odobravanje česa, strinjanje s čim:   njegova odkritost mi je všeč ; ni mi všeč, kar je rekel ; všeč mu je, da so otroci samostojni ; ni mu všeč, da mladina pohajkuje
// ekspr., z nikalnico  izraža, da kaj vzbuja skrb zaradi mogočega slabega izida:   zdravniku ranjenčeva rana ni všeč ; nenadna tišina mu ni bila všeč

všéčen   -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki je všeč, ugaja (komu):   bralcu všečna knjiga / skrbeti za všečen videz  lep, prijeten ; bila je prav všečna ženska  privlačna, lepa ; všečna lastnost, misel  zelo sprejemljiva

všéčkati   -am dov. in nedov. ( ẹ̑ )
na spletu, zlasti v družabnih omrežjih, označiti kaj kot ugajajoče, všečno:   všečkati članek, fotografijo, komentar

všéčnost   -i ž ( ẹ́ )
1. privlačnost , lepota :   zavedala se je svoje všečnosti ; čustvena navezanost ne raste le iz telesne všečnosti
// prijetna stvar:   ljudje si pripovedujejo všečnosti ; všečnosti in nevšečnosti na potovanju
2. zadovoljstvo, občutek prijetnosti:   vzbujala je všečnost / gledati, poslušati kaj z všečnostjo
● 
knjiž.  barva hiš je odvisna od všečnosti prebivalcev  okusa

všítek   -tka m ( ȋ )
klinasto zašita guba, ki omogoča prileganje oblačila telesu:   narediti, označiti všitek ; dolg, poševen všitek ; globina všitka / prsni, ramenski všitek ; všitek v pasu

všíti   všíjem dov. , všìl  ( í ȋ )
1. s šivanjem narediti, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino:   všiti rokav ; ročno všiti zadrgo / všiti rože v blazine
 
obrt.  všiti kozico
2. s šivanjem narediti, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije:   všiti denar v rob obleke
3. s šivanjem zožiti:   obleka je preširoka, treba jo bo všiti

všítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od všiti:   všitje rokavov ; ročno, strojno všitje

všív   -a m ( ȋ )
všitek :   narediti nekaj dodatnih všivov

všívati   -am nedov. , tudi  všivájte; všívala  in  všivála  ( í )
1. s šivanjem delati, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino:   všivati rokave, zadrge
2. s šivanjem delati, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije:   parajo podloge in všivajo bankovce

všívek   -vka m ( ȋ )
všitek :   izrezati, zašiti všivke

všólanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od všolati:   všolanje otrok v osnovno šolo

všólanost   -i ž ( ọ̑ )
šol.  stanje všolanega človeka:   všolanost šoloobveznih otrok

všólati   -am dov. ( ọ̑ šol.
1. vpisati v šolo:   všolati otroke v drugem kraju
2. vključiti v območje določene šole:   te vasi so všolali v osrednjo šolo v občini

vštéti   vštêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
upoštevati pri ugotavljanju števila česa:   v število potnikov všteti tudi vodiča / čas dela na kmetiji so mu všteli v delovno dobo / všteti stroške v ceno izdelka  vračunati ; všteti honorarni zaslužek v davčno osnovo  vključiti / všteti koga med svoje prijatelje  uvrstiti

vštétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od všteti:   vštetje vseh dolgov v končni znesek

vštévati   -am nedov. ( ẹ́ )
upoštevati pri ugotavljanju števila česa:   vštevati leta internacije v delovno dobo ; vštevati stroške v ceno
 
zastar.  še vedno morajo vštevati njegovo besedo  upoštevati

vštéven   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki se všteje:   čas študija ni všteven v delovno dobo

vštŕcati   -am dov. ( r̄ ȓ )
zastar. vbrizgati :   trot vštrca seme v matico

vštŕcniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
zastar. vbrizgniti :   vštrcniti cepivo v mišico

vštríc 1   prisl. ( ȋ )
izraža položaj na desni ali levi v neposredni bližini:   iti, korakati, stopati vštric s kom ; po dva in trije so jezdili vštric
// ekspr. skupaj , skupno :   vštric sta si krčila pot v svet ; šli so vštric za visokimi cilji
● 
ekspr.  iti, stopati vštric s časom  prilagajati se razmeram; biti napreden ; ekspr.  s teboj še zmeraj stopam vštric  ne zaostajam za teboj

vštric 2   predl. , z rodilnikom
za izražanje položaja na desni ali levi v neposredni bližini:   hodila je vštric očeta ; hiša stoji vštric cerkve
● 
ekspr.  on stoji vštric najvplivnejših mož  ne zaostaja za njimi

vštrícen   -cna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki je, poteka vštric:   vštricna hoja
// vzporeden :   vštricni ulici / vštricna razporeditev tematsko enakih slik

vštríčnik   -a m ( ȋ )
zastar.  človek, žival, ki stoji, hodi vštric koga:   vštričnik je začel zaostajati

vštúliti   -im dov. ( ú ȗ )
ekspr.  dodati v kaj, pristaviti k čemu:   v članek je vštulil svoje poglede na stvar

vtakníti   in  vtákniti -em dov. ( ī á )
1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega:   vtakniti bankovec v žep ; s težavo vtakniti ključ v ključavnico ; vtakniti meč v nožnico ; vtakniti roko v rokav ; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa ; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.:  vtakniti nit v šivanko  vdeti ; vtakniti opico v frak  obleči ; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati  vložila, vstavila ; pero je vtaknil za trak na klobuku  zataknil
 
agr.  vtakniti jarmnik v jarem
// dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov:   otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
// ekspr.  dati kaj kam sploh:   vtakniti toplomer pod pazduho ; v kovček je vtaknil še topel pulover ; ne vem, kam sem vtaknil očala
2. ekspr.  nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje:   vtakniti bolnika v prisilni jopič ; vtakniti ujetnika v lisice, verige
3. ekspr.  spraviti, dati koga kam, da tam prebiva:   vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor  zapreti ga
// vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji:   vtakniti koga med mornarje ; vtaknili so ga v upravni odbor
4. ekspr.  porabiti za kaj, vložiti v kaj:   v posestvo je vtaknil veliko denarja ; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo  porabil pri zidanju garaže
● 
pog.  vse premoženje so njemu vtaknili  dali, zapustili ; ekspr.  vtakniti glavo v levje žrelo  izpostaviti se veliki nevarnosti ; ekspr.  v vsak kot je vtaknil svoj nos  povsod je pogledal, vse je pregledal ; ekspr.  v vsako reč vtakne svoj nos  se vmeša ; ekspr.  povsod vtakne svoje prste vmes  vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo ; ekspr.  vtakniti rep med noge  umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati ; ekspr.  vtakniti koga pod nadzorstvo  narediti, da je nadzorovan ; ekspr.  pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov  zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino ; pog.  ne vem, kam naj vtaknem to žensko  ne morem se spomniti, kdo je

vtalíti   -ím dov. , vtálil  ( ī í )
teh.  vstaviti navadno kovinski del v zmehčano, staljeno steklo, da se z njim sprime:   vtaliti žico v stekleno paličko

vtékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
tekoč prihajati v kaj:   voda vteka v jamo

vtekniti   ipd. gl. vtakniti ipd.

vtém   in  vtèm prisl. ( ẹ̑; ȅ )
1. medtem :   mi smo delali, vtem je on lenaril ; usedi se, jaz bom vtem skuhala kavo
2. tedaj :   obrnil se je proti oknu, vtem je nekdo naglo odprl vrata ; stali so na dvorišču. Vtem je prišla soseda

vtépanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od vtepati:   vtepanje podatkov v glavo otrokom

vtépati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z udarjanjem spravljati v kaj:   vtepati rumenjake v testo
2. ekspr.  s strogim ravnanjem dosegati, da dobi kdo kako lastnost:   vtepati ljudem pamet ; vtepati pokorščino ; poslušnost so mu vtepali s palico
// navadno v zvezi vtepati v glavo   z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem dosegati, da se kdo česa nauči, si zapomni:   vtepati komu angleščino, slovnico v glavo ; vtepati si znanje v glavo

vtepávati   -am nedov. ( ȃ )
vtepati :   vtepavati sladkor v beljak / vtepavati poslušnost s palico / vtepavati otrokom matematiko, znanje v glavo

vtêpsti   vtêpem dov. , vtépel vtêpla  ( é )
1. z udarjanjem spraviti v kaj:   vtepsti v sneg žlico sladkorja ; s kuhalnico vtepsti v testo rozine
2. ekspr.  s strogim ravnanjem doseči, da dobi kdo kako lastnost:   vtepsti ljudem pamet ; včasih so pridnost vtepli s palico
// navadno v zvezi vtepsti v glavo   z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem doseči, da se kdo česa nauči, si zapomni:   vtepsti otrokom poštevanko v glavo
 
pog.  kar si vtepe v glavo, hoče tudi doseči  za kar se trdno odloči

vteptáti   -ám  [ tudi ʍtəptati dov. ( á ȃ )
s teptanjem spraviti v kaj:   vteptati beton v jarek

vtetovírati   -am dov. ( ȋ )
z vnašanjem barvila v kožo z vbodi, vrezi narediti kaj v kaj:   vtetovirati podobo na prsi ; vtetovirati živali številko v uhelj ; vtetovirati z iglo

vtìč   vtíča m ( ȉ í )
priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo porabnika z električnim omrežjem:   vtakniti vtič v vtičnico ; priključna vrvica z vtičem
 
elektr.  dvopolni, enopolni, varnostni vtič
// priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo česa s kako električno napravo:   vtič antene, slušalk

vtíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vtik:   vtično mesto
 
elektr.  (vtična) razvodnica

vtíčnica   -e ž ( ȋ )
priprava, v katero se vtakne vtič za povezavo porabnika z električnim omrežjem:   zamenjati vtičnico ; vtakniti vtič v vtičnico
 
elektr.  podaljševalna, varnostna vtičnica
// priprava na električni napravi, v katero se vtakne vtič za povezavo česa z njo:   antenska vtičnica na televizorju ; radio z vtičnico za slušalke

vtihotápiti   -im dov. ( á ȃ )
skrivaj, na nedovoljen način prinesti, spraviti
a) čez državno mejo v državo:   vtihotapiti mamila ; vtihotapiti prepovedane knjige v državo / vtihotapiti čez mejo
b) v kaj sploh:   vtihotapiti orožje v zapor / vtihotapiti študente brez vstopnic v gledališče / vtihotapiti nasprotnike v organizacijo ; pren.  vtihotapiti tujo ideologijo

vtihotápljanje   -a s ( á )
glagolnik od vtihotapljati:   vtihotapljanje mamil / vtihotapljanje vohunov v organizacijo / vtihotapljanje novih nazorov

vtihotápljati   -am nedov. ( á )
skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati
a) čez državno mejo v državo:   vtihotapljati prepovedane knjige ; vtihotapljati mamila v državo / vtihotapljati čez mejo
b) v kaj sploh:   vtihotapljati alkoholne pijače v tovarno / kukavica vtihotaplja jajca v gnezda drugih ptic / vtihotapljati slepe potnike pod ladijski krov / obveščevalne službe povsod vtihotapljajo svoje ljudi ; pren.  vtihotapljati svoje nazore

vtík   -a m ( ȋ )
glagolnik od vtakniti:   onemogočiti vtik roke v stroj

vtikáč   -a m ( á )
vtič :   vtakniti vtikač v vtičnico / vtikač antene

vtikálo   -a s ( á )
vtič :   potegniti vtikalo iz vtičnice

vtíkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vtikati:   vtikanje rok v stroj je nevarno / vtikanje v zadeve koga

vtíkati   -am nedov. ( ȋ )
1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega:   otroci radi vtikajo v nos drobne predmete ; ne vtikaj rok v slamoreznico ; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr.  vtikati nit v šivanko  vdevati
// dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov:   otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
// ekspr.  dajati kaj kam sploh:   vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik  spravljamo
2. ekspr.  nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje:   vtikati ujetnike v lisice, verige
3. ekspr.  spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva:   vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore  zapirati jih
// vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji:   mlade fante so vtikali v vojsko
4. ekspr.  porabljati za kaj, vlagati v kaj:   vtikati plačo v domačijo ; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
● 
ekspr.  povsod vtika svoj nos  vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo

vtikljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se vtika v kaj:   vtikljiva priprava
2. ekspr.  ki se (rad) vmešava, vtika v kaj:   vtikljiv človek

vtikljívost   -i ž ( í )
ekspr.  lastnost človeka, ki se (rad) vmešava, vtika v kaj:   zdaj vidiš, kaj se zgodi zaradi človeške vtikljivosti

vtikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
vtikati :   raca vtikuje kljun v vodo / ne vtikuj se v pogovor  vmešavaj

vtípkati   -am dov. ( ȋ )
s tipkanjem vnesti:   vtipkati manjkajočo vrstico

vtíranje   -a s ( ī )
glagolnik od vtirati:   vtiranje glicerina v usnje ; mazilo za vtiranje

vtírati   -am nedov. ( ī ȋ )
z drgnjenjem spravljati v kaj:   vtirati mazilo v kožo / zastar.  vtirati telo z dišečimi olji  natirati

vtís   -a m ( ȋ )
1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj:   vtisi stopal so še vidni ; globoki, sveži vtisi ; školjkast vtis
2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta:   vtis izgine, ostane, zbledi ; dobiti napačen vtis ; urediti svoje vtise ; zanesti se na prvi vtis ; nov,  knjiž.  bežen vtis ; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega  vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis ; duševni vtis
// s prilastkom  podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju:   tkanina daje vtis pletenine ; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti ; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa:   naš vtis je, da bo organizacija razpadla ; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni ; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4. vtisnjenje :   vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
● 
narediti vtis na koga  vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje ; ekspr.  s potovanja je odnesel nepozabne vtise  potovanje ga je zelo prevzelo ; pog.  predstava je pustila slab vtis  gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala ; ekspr.  to je naredil samo zaradi vtisa  da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
♦ 
biol.  spominski vtis  sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah ; šport.  ocena za umetniški vtis  pri umetnostnem drsanju, kotalkanju  ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov

vtísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vtis:   vtisno ocenjevanje / vtisno orodje  vtiskovalno
● 
knjiž.  njegove besede so bile zelo vtisne  prepričljive ; knjiž.  vtisne slike  impresionistične

vtísk   -a m ( ȋ )
star. vtis :   vtisk velikih šap / vtisk zbledi ; njegova zunanjost napravi mogočen vtisk ; slušni vtisk / imel je vtisk, da se dobro razumejo

vtískanje   -a s ( í )
glagolnik od vtiskati:   vtiskanje betona v razpoko / modeli za vtiskanje okraskov

vtískati   -am nedov. ( í )
1. s pritiskanjem spravljati v kaj:   vtiskati koščke sadja v testo / naprava vtiska zrak v pljuča
2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem:   vtiskati nogo v pesek ; vtiskati model v vosek
// s pritiskanjem delati kaj v kaj:   vtiskati znake na kovance
3. ekspr.  z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga:   vtiskati komu v zavest, da je potreben
4. povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost:   stare hiše vtiskajo mestu posebno podobo / publ.  napredek vtiska deželi svoj pečat

vtiskávanje   -a s ( ȃ )
vtiskovanje :   z vtiskavanjem zraka iztisniti vodo / vtiskavanje vzorca v tkanino

vtiskávati   -am nedov. ( ȃ )
vtiskovati :   vtiskavati rozine v testo / vtiskavati zrak / vtiskavati črke v ilovico / vtiskavati kaj v zavest

vtiskoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se vtiskuje:   vtiskovalni stroj ; vtiskovalno orodje / vtiskovalni postopek

vtiskovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vtiskovati:   vtiskovanje vzorcev / vtiskovanje vdolbin različnih oblik / vtiskovanje podob v zavest

vtiskováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s pritiskanjem spravljati v kaj:   vtiskovati semena v zemljo ; vtiskovati kaj globoko v pesek
2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem:   vtiskovati model v pesek ; vtiskovati roko v sneg
// s pritiskanjem delati kaj v kaj:   vtiskovati črke v glino ; vtiskovati okraske v vosek / vtiskovati vzorec v papir, usnje
3. ekspr.  z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga:   vtiskovati komu v zavest, naj se bojuje do zmage / vtiskovati komu v spomin vrstni red opravil
4. delati, povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost:   dramatik vtiskuje živalim in pravljičnim bitjem človeške lastnosti / publ.  njegovi pripovedi vtiskuje pečat velika angažiranost

vtisnína   -e ž ( í )
knjiž.  vboklina, nastala zaradi pritiska, pritiskanja česa:   vtisnina na kavču
 
med.  vtisnina na glavi

vtísniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s pritisnjenjem spraviti v kaj:   vtisniti koščke sadja v testo ; vtisniti kovinsko mrežico v zmehčano steklo / zrak vtisne živo srebro v cev  potisne
2. s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem:   vtisniti predmet v vosek ; vtisniti stopalo v sneg
// s pritisnjenjem narediti kaj v kaj:   vtisniti jamico v glino ; vtisniti okrasek v maslo / vtisniti vzorec v papir, tkanino / ekspr.  žalost ji je vtisnila gube
 
papir., tekst.  vtisniti moare
3. s pritisnjenjem, pritiskanjem vbočiti:   pri trčenju vtisniti leva vrata avtomobila
4. ekspr.  z močnim delovanjem povzročiti, da kaj pride v notranjost, duševnost koga:   vtisniti otrokom v zavest, da je izobrazba potrebna / vtisniti komu kaj v glavo
5. narediti, povzročiti, da ima kaj kako lastnost, značilnost:   vtisniti svojemu vedenju odločnost / publ.  vtisniti deželi sodoben pečat ; vtisniti izvedbi drugačen značaj  dati

vtísnjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vtisniti:   vtisnjenje modela v vosek / vtisnjenje dogodka, podobe v zavest

vtkáti   vtkèm dov. ( á ȅ )
s tkanjem narediti v kaj:   vtkati vzorec v blago / ekspr.  v delo so vtkali vse svoje znanje  vnesli

vtláčiti   -im,  in  vtlačíti  in  vtláčiti -im dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
s tlačenjem spraviti v kaj:   vtlačiti papir v špranjo

vtóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vtok:   vtočna hitrost / vtočni jašek

vtočíti   vtóčim dov. ( ī ọ́ )
spraviti kaj (tekočega) v kaj:   vtočiti vino v steklenice

vtòk   vtóka m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od vtočiti, vtekati:   odprtina za vtok vode
2. kraj, prostor, kjer kaj vteka:   merjenje količine vode pri vtokih in iztokih
 
strojn.  turbinski vtok

vtôlči   vtôlčem  [ ʍtou̯či dov. , vtôlci vtôlcite  in  vtolcíte; vtôlkel vtôlkla  ( ó )
1. s tolčenjem narediti v kaj:   vtolči napis v skalo ; s kladivom vtolči znamenje v kamen
2. s tolčenjem spraviti v kaj:   vtolči kremo s prsti v kožo

vtovárjanje   -a s ( á )
glagolnik od vtovarjati:   vtovarjanje sadja in zelenjave

vtovárjati   -am nedov. ( á )
spravljati tovor, blago v prevozno sredstvo:   vtovarjati zaboje v vagon / vtovarjati sol na ladjo  natovarjati

vtovóriti   -im  tudi  vtovoríti -ím dov. , vtovóril  ( ọ̄ ọ̑; ī í )
spraviti tovor, blago v prevozno sredstvo:   vtovoriti blago v čoln / vtovoriti cement na ladjo  natovoriti

vtoževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
pravn. žarg.  s tožbo zahtevati:   vtoževati razvezo zakona

vtréti   vtrèm  tudi  vtárem dov. , vtrì vtríte; vtŕl  ( ẹ́ ȅ, á )
z drgnjenjem spraviti v kaj:   vtreti olje v usnje ; vtreti si kremo v veke

vtrétjič   prisl. ( ẹ́ )
star. tretjič :   vprašanje je ponovil vtretjič

vtróšnik   -a m ( ọ̑ )
petr.  večje zrno rudnin magmatskih kamnin v drobnozrnati ali steklasti osnovi:

vúdu   in  vudú  tudi  voodoo -ja  [ tretja oblika vúdu in vudú m ( ȗ; ȗ )
1. karibska vera, izvirajoča iz zahodne Afrike, za katero je značilno priznavanje enega božanstva in čaščenje duhov v povezavi z magijskimi praksami:   preganjati vudu ; verjeti v vudu ; obredi vuduja ; privrženci vuduja ; vraže, zgodbe o vuduju / ukvarjati se z vudujem ; pripomočki za vudu ; zanimanje za vudu ; čaranje, telepatija in vudu
// zabavna glasba, podobna glasbi, značilni za tako vero:   elektronski vudu ; rock, funk, vudu in elektronika
2. ekspr.  neznanstvena obravnava znanstvene tematike:   včasih vse skupaj spominja bolj na vudu kot na sodobno znanost ; v prid. rabi:  vudu obredi ; vudu lutka ; vudu magija

vúdujski   in  vudújski -a -o prid. ( ȗ; ȗ )
nanašajoč se na vudu:   vudujski obredi ; vudujski ritmi ; vudujski svečenik ; udeležiti se vudujskega romanja

vúga   -e ž ( ú )
zool.  ptica pevka rumene barve, s črnimi perutmi; kobilar 1 žvižganje vuge

vúgava   -e ž ( ū )
agr.  trta s srednje velikimi rumenkastimi grozdi:   gojiti vugavo
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte:   piti vugavo

vulfénija   -e ž ( ẹ́ )
bot.  rastlina z modro vijoličastimi cveti v grozdih, Wulfenia carinthiaca:

vulfenít   tudi  wulfenit -a  [ vulfenít m ( ȋ )
min.  rudnina svinčeva sol molibdenove kisline:

vulgáren   -rna -o prid. , vulgárnejši  ( ȃ )
1. ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori; prostaški , grob 2 vulgaren človek ; ta ženska je precej vulgarna
// ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren:   vulgaren izraz ; vulgaren jezik / vulgarno posmehovanje  zelo neprimerno, žaljivo
2. ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto:   vulgarna kritika ; vulgarna umetnost / ekspr.  vulgarni marksist
// preveč poenostavljen, preprost:   vulgarna predstava o življenju ; vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom
3. knjiž. domač , ljudski :   rastlina ima vulgarno ime velikonočnica
// navaden , vsakdanji :   vulgarne človekove potrebe ; ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi
♦ 
filoz.  vulgarni materializem  filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni ; jezikosl.  vulgarna latinščina  neknjižna, pogovorna zvrst latinščine

vulgarizácija   -e ž ( á )
glagolnik od vulgarizirati:   upirati se vulgarizaciji izražanja / vulgarizacija filozofskega nauka ; potvarjanje in vulgarizacija

vulgarizátor   -ja m ( ȃ )
knjiž.  kdor obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto:   vulgarizator psihologije ; popularizator in vulgarizator

vulgarizátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vulgarizatorje ali vulgariziranje:   vulgarizatorski nazori / vulgarizatorska dela

vulgarízem   -zma m ( ī )
1. knjiž.  preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje:   izogibati se vulgarizmu
2. jezikosl.  beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna:   uporabljati vulgarizme

vulgarizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vulgarizirati:   vulgariziranje izražanja / opisovati kaj brez vulgariziranja ; taka razlaga bi bila vulgariziranje teorije

vulgarizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati kaj vulgarno:   surovi izrazi pogovor vulgarizirajo
2. prikazovati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto:   take razlage teorijo vulgarizirajo / vulgarizirati Cankarjevo sporočilo v parolo  poenostavljati

vulgárnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  vulgaren človek:   razglasiti pisatelja za vulgarneža

vulgárnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost vulgarnega:   zabavala jih je njegova vulgarnost / vulgarnost izražanja / očitati delu vulgarnost / niso še pozabili njegovih vulgarnosti  grobih, prostaških dejanj
 
knjiž.  predavatelj je zašel v vulgarnost  začel preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavati, prikazovati kaj

vulgáta   -e ž ( ȃ )
rel.  latinski prevod Svetega pisma iz četrtega stoletja:   septuaginta in vulgata

vúlgo   prisl. ( ȗ )
knjiž., navadno pri hišnih imenih  po domače:   piše se Ivan Miklavčič, vulgo Gradnik

vulkán   -a m ( ȃ )
1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik:   vulkan bruha ; vulkan že več desetletij miruje ; delovanje, izbruh vulkana ; pobočje, vrh vulkana ; njuna ljubezen je kot vulkan  močna, silovita
 
geogr.  aktivni  ki še bruha , ugasli vulkan  ki ne bruha več ; podmorski vulkan  na morskem dnu
2. ekspr., s prilastkom  kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo:   vulkan navdušenja, strasti

vulkáničen   -čna -o prid. ( á )
knjiž. vulkanski :   vulkanično delovanje
 
knjiž.  vulkanični izbruhi strasti  zelo močni, siloviti

vulkanít   -a m ( ȋ )
petr.  kamnina, nastala iz lave na zemeljski površini; predornina 1 :

vulkanizácija   -e ž ( á )
glagolnik od vulkanizirati:   delavnica za vulkanizacijo / vulkanizacija kavčuka

vulkanízem   -zma m ( ī )
pojavi, ki so v zvezi s prodiranjem magme iz zemeljske notranjosti:   raziskovati vulkanizem / še živ vulkanizem v južni Italiji  vulkansko delovanje

vulkanizêr   -ja m ( ȇ )
kdor vulkanizira:   odpeljati pnevmatiko k vulkanizerju / gumarji in vulkanizerji

vulkanizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vulkanizirati:   vulkaniziranje avtomobilskih gum / vulkaniziranje kavčuka

vulkanizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem:   vulkanizirati pnevmatiko, zračnico
2. navadno v zvezi s kavčuk   obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi:   vulkanizirati kavčuk

vulkanológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za vulkanologijo:   nova odkritja vulkanologov ; seizmologi in vulkanologi

vulkanologíja   -e ž ( ȋ )
veda o vulkanih:   stališče vulkanologije

vulkanolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vulkanologe ali vulkanologijo:   vulkanološki inštitut / vulkanološka opazovanja

vulkánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vulkan:   vulkansko delovanje / vulkansko žrelo  odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava
 
ekspr.  vulkanski izbruh bolečin  zelo močen, silovit
 
geol.  vulkanski izbruh  prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje ; vulkanski otok  otok, ki so ga zgradile predornine ; vulkanski potres ; petr.  vulkanska breča ; vulkansko steklo  steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave

vúlva   -e ž ( ȗ )
anat.  zunanje žensko spolovilo:   otekla vulva ; spremembe vulve ; ustnice vulve ; izcedek iz vulve / obrita vulva

vuvuzéla   -e ž ( ẹ̑ )
podolgovato plastično trobilo, ki ga uporabljajo predvsem športni navijači:   nadležne vuvuzele ; uporabljati vuvuzele na tekmah svetovnega prvenstva ; zvok vuvuzele

vúzem   -zma m ( ú )
nar. vzhodno  velika noč:   praznovati vuzem ; na vuzem so streljali z možnarji ; ob vuzmu ji je umrl oče

vúzemnica   -e  [ vuzəmnica ž ( ú )
nar. vzhodno  kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj:   kuriti vuzemnico

vúzemski   -a -o  [ vuzəmski prid. ( ú )
nar. vzhodno velikonočen :   vuzemske pisanice / vuzemski čas

vúzmenka   -e ž ( ū )
nar. vzhodno  kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj:   zakuriti vuzmenko

vz...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) usmerjenosti dejanja navzgor:   vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati
b) začetka dejanja, nastopa stanja:   vzfrfotati, vzplahutati / vzbuhniti, vzkipeti / vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti
c) dosege zaželenega namena, cilja:   vzgojiti, vzrediti / vzpostaviti
č) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   vzkaliti, vzrohneti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja

vzád   prisl. ( ȃ )
star. zadaj :   vzad so ves čas odprta vrata ; vzad stati / tu vzad se zbirajo

vzádaj   prisl. ( á )
star. zadaj :   vzadaj so opazili, da je padla ; oče in mati sta hodila daleč vzadaj / tam vzadaj je še nekdo

vzádi   prisl. ( ā )
star. zadaj :   vzadi so štrleli vrhovi gora ; najbolj vzadi so šli bolni in ranjenci / delala je vzadi za hišo / ostati vzadi za drugimi  zaostati

vzádnjič   prisl. ( ȃ )
zastar. zadnjič :   vzadnjič so se še pozdravili in odšli / to sta sklenila že vzadnjič

vzajémec   -mca m ( ẹ̑ pog.
vzajemni sklad :   ustanavljati vzajemce ; najdonosnejši vzajemci na trgu ; donos, izguba vzajemca ; priliv v vzajemce / delniški, obvezniški vzajemci

vzajémen   -mna -o prid. , vzajémnejši  ( ẹ̑ )
1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom:   vzajemna usluga ; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum
// medsebojno povezan, odvisen:   vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse
 
fiz.  zakon o vzajemnem učinku
2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega:   vzajemna pomoč ; vzajemno spodbujanje ; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno
// ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti:   prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo  medsebojno
3. knjiž. skupen :   imeti čut za vzajemno delo ; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez

vzajémnost   -i ž ( ẹ̑ )
1. povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom:   dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del / sporazum temelji na vzajemnosti
 
pravn.  načelo vzajemnosti  načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
// medsebojna povezanost, odvisnost:   vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja
2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti:   računati, zanesti se na vzajemnost ; delavska, vaška vzajemnost ; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost

vzbesnéti   -ím dov. , vzbêsni  in  vzbésni  ( ẹ́ í )
postati besen:   vzbesnel je in začel razbijati posodo ; vzbesnela je zaradi njegove trdosrčnosti ; spet, takoj vzbesneti / ekspr.  reka ob nalivih vzbesni

vzblestéti   -ím dov. , vzblésti  in  vzblêsti  ( ẹ́ í )
knjiž.  zableščati se, zalesketati se:   dragulj vzblesti ; morska gladina vzblesti kot srebro / v očeh mu vzblestijo solze  se blesteč pojavijo / nad vrhovi je vzblestel mesec  je vzšel

vzblestévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  večkrat zableščati se, zalesketati se:   vodna gladina vzblesteva ; oči so ji vzblestevale od sreče / nad izložbami vzblestevajo reklame  se sveteč pojavljajo / požari vzblestevajo in ugašajo  zagorevajo

vzbóček   -čka m ( ọ̑ )
zastar. vzboklina , izboklina :   koničast vzboček

vzbóčenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost vzbočenega:   vzbočenost stopala

vzbočína   -e ž ( í )
knjiž. vzboklina , izboklina :   vzbočina na zidu

vzbóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:   vzbočiti prsi, trebuh ; močno, nekoliko vzbočiti / vzbočiti pločevino ; pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita / krilo se je v vetru vzbočilo v balon

vzbòk   vzbóka m ( ȍ ọ̑ )
zastar. vzboklina , izboklina :   vzbok na tilniku

vzbókel   -kla -o  [ wzbokəu̯ prid. ( ọ́ )
ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko:   vzbokel hrbet kamele ; vzbokla ploskev ; zrcalo je vzboklo
 
zool.  vzboklo-jamasto vretence  vretence, ki je spredaj izbočeno in zadaj vbočeno

vzboklína   -e ž ( í )
kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno:   na cesti so jame in vzbokline ; zravnati vzbokline ; kamnite vzbokline ; telesne vzbokline ; vzbokline na stropu ; ploskve brez vzboklin / vzboklina stopala  vzbočenost, vzboklost
 
tisk.  tisk z vzbokline  tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk

vzbóklost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost vzboklega:   vzboklost trebuha

vzbókniti   -em dov. ( ọ́ ọ̑ )
zastar. vzbočiti :   vzbokniti hrbet

vzbrnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
oddati enakomerno se tresoč glas:   strune vzbrnijo ; zaloputnil je z vrati, da so vzbrnele šipe

vzbŕst   ž ( ȓ )
1. glagolnik od vzbrsteti:   mraz zadržuje vzbrst drevja
2. med.  posamezna bolezenska sprememba na koži ali sluznici pri izpuščaju; eflorescenca :   koža, polna vzbrsti / kožna vzbrst

vzbrstéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
narediti brste:   okrasno grmovje je čez noč vzbrstelo / popje je vzbrstelo že marca  se je odprlo / ekspr.  pod nosom so mu vzbrstele brčice  zrasle ; pren., ekspr.  med njima vzbrsti ljubezen, prijateljstvo ; javno življenje je takrat bujno vzbrstelo

vzbrúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
knjiž. izbruhniti :   za vsako malenkost vzbruhne

vzbudítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vzbuditi:   vzbuditev čustev / vzbuditev veselja do dela

vzbudíti   -ím dov. , vzbúdil  ( ī í )
1. povzročiti, da kaj nastane:   vzbuditi jezo, slabo voljo ; vzbuditi v kom sočutje ; vzbuditi otroku veselje do risanja ; vzbuditi zanimanje za študij ; vzbuditi pri bolniku zaupanje v zdravila / rešitev je vzbudila različne pomisleke ; s svojim vedenjem je vzbudila pozornost / ekspr.:  hudo trpljenje mu je vzbudilo misel na smrt  zaradi hudega trpljenja je začel misliti na smrt ; v srcu se ji vzbudi kesanje  začne se kesati
// povzročiti, da kaj začne delovati:   vzbuditi čute, domišljijo ; vzbuditi spomin na nekdanje dni
2. zastar. zbuditi :   treba bo vzbuditi ljudi / vzbuditi iz spanja / vzbuditi iz razmišljanja
♦ 
elektr.  vzbuditi električni generator  povzročiti v njem magnetni pretok z električnim tokom ; vzbuditi električno napetost ; fiz.  vzbuditi atom  z dovajanjem energije spraviti ga v vzbujeno stanje ; vzbuditi fluorescenco

vzbúh   -a m ( ȗ )
1. močen, nenaden sunek zraka:   vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe
// zamolkel glas ob takem sunku:   najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje
2. glagolnik od vzbuhniti:   vzbuh ognja ; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva
● 
knjiž.  sredi ščita je jeklen vzbuh  vzboklina, izboklina

vzbuhávati   -am nedov. ( ȃ )
ekspr.  drug za drugim z zamolklim glasom eksplodirati:   granate padajo v ogenj in vzbuhavajo

vzbúhel   -hla -o  [ wzbuhəu̯ prid. ( ú )
knjiž. izbočen , izbuhnjen :   vzbuhli deli zemljišča

vzbúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. buhniti navzgor:   skozi razpoke vzbuhne plamen ; pren., pesn.  iz gozdov je vzbuhnil upor
2. preh., ekspr.  s silo vreči navzgor:   eksplozija je vzbuhnila v zrak zemljo in kamenje
3. ekspr.  nenadoma, silovito se pojaviti:   na hrbtu so ji vzbuhnile rdeče otekline / v njem je vzbuhnila jeza
4. ekspr.  z zamolklim glasom eksplodirati:   na ulici je vzbuhnila petarda / za vsako malenkost vzbuhne  nezadržano, silovito izrazi svojo jezo
● 
ekspr.  omizje vzbuhne v krohot  se nenadoma glasno zasmeje

vzbujálen   -lna -o prid. ( ȃ )
elektr.  nanašajoč se na povzročanje magnetnega pretoka z električnim tokom:   vzbujalni postopki / vzbujalni tok ; vzbujalna napetost  napetost, ki povzroči v vzbujalni tuljavi vzbujalni tok ; vzbujalna tuljava

vzbújanje   -a s ( ú )
glagolnik od vzbujati:   vzbujanje zadovoljstva ; vzbujanje skrbi / vzbujanje dvomov ; vzbujanje pozornosti

vzbújati   -am nedov. ( ú )
1. povzročati, da kaj nastane:   vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo ; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen ; vzbujati otroku veselje do dela ; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke ; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti ; sadje mu vzbuja tek
// povzročati, da kaj začne delovati:   slika vzbuja domišljijo ; vzbuja se mu vest
2. povzročati, da nastane kak pojav:   vzbujati hrup ; vzbujati nihanje, valovanje
3. zastar. zbujati :   vzbujati otroka ; ponoči se pogosto vzbuja
● 
zastar.  pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja  spodbuja ; zastar.  vzbujali so spomine in se tolažili  obujali
♦ 
elektr.  vzbujati električni generator  povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom ; fiz.  vzbujati  z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu)

vzbujeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
elektr. vzbujalen :   vzbujevalni tok ; vzbujevalna napetost

vzbujeválnik   -a m ( ȃ )
med.  priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; spodbujevalnik :   imeti vzbujevalnik / srčni vzbujevalnik

vzbúkniti   -em dov. ( ú ȗ )
bukniti navzgor:   plamen vzbukne proti nebu
 
ekspr.  v deželi je vzbuknila vstaja  silovito nastopila

vzbúna   -e ž ( ȗ )
zastar. alarm :   taborovodja je zapiskal vzbuno / vzbuna se je začela ob dveh / vpiti, zvoniti na vzbuno  z vpitjem, zvonjenjem opozarjati na pripravljenost na bližajočo se nevarnost

vzbúniti   -im dov. ( ú ȗ zastar.
1. napraviti, da se kdo upre; dvigniti :   vzbuniti ljudstvo ; vzbuniti proti vladarju
2. alarmirati , opozoriti :   vzbuniti stražo / dogodek jih je vzbunil  vznemiril, razburil

vzbúriti   -im dov. ( ū ȗ )
1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja:   dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti
 
anat.  vzburiti živčne končiče
2. knjiž.  narediti razgibano, valovito:   veter vzburi vodno gladino
// vznemiriti :   vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil ; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet
// razvneti :   žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila  razburila, razjezila

vzbúrjanje   -a s ( ú )
glagolnik od vzburjati:   vzburjanje živcev ; vzburjanje z dotiki / vzburjanje domišljije

vzbúrjati   -am nedov. ( ú )
1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja:   nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati
2. knjiž.  delati razgibano, valovito:   vihar vzburja morsko gladino
// vznemirjati :   vzburjati komu čustva, srce ; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce
// razvnemati :   roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja  razburja, jezi

vzbúrjenje   -a s ( ȗ )
glagolnik od vzburiti:   vzburjenje živcev ; proces vzburjenja / spolno vzburjenje / živci prevajajo vzburjenje do možganov / novica je povzročila vzburjenje

vzbúrjenost   -i ž ( ȗ )
stanje vzburjenega:   po vsem telesu je čutil prijetno vzburjenost ; čustvena, telesna vzburjenost / spolna vzburjenost / knjiž.  od vzburjenosti rdeč obraz  vznemirjenosti, razburjenosti

vzbúrkanost   -i ž ( ȗ )
stanje vzburkanega:   vzburkanost morja / ekspr.  čustvena, notranja vzburkanost  vznemirjenost, razvnetost

vzbúrkati   -am dov. ( ȗ )
narediti razgibano, valovito:   močen veter je vzburkal jezersko gladino
// ekspr. vznemiriti , razvneti :   novica je vzburkala javnost ; stavka je vzburkala delavstvo / dekle je vzburkalo njegova čustva

vzburkávati   -am nedov. ( ȃ )
večkrat vzburkati:   veter vzburkava morsko gladino
// ekspr. vznemirjati , razvnemati :   strasti ga vzburkavajo

vzburljív   -a -o prid. , vzburljívejši  ( ī í )
1. ki s svojim delovanjem povzroča reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja:   vzburljiv vonj
// ki se da vzburiti:   vzburljivi deli telesa / spolno vzburljiv / ekspr.  ta človek je vzburljive krvi
2. knjiž. vznemirljiv :   vzburljiva novica / vzburljiva slika
// razburljiv :   bolnik je postal vzburljiv / vzburljiva tekma

vzburljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vzburljivega:   vzburljivost dotikov ; stopnja vzburljivosti / spolna vzburljivost / knjiž.  za bolnika je značilna velika vzburljivost  razburljivost

vzcvèsti   tudi  vzcvestì vzcvetèm,  in  vzcvêsti vzcvêtem  [ ʍscvəsti in ʍscvesti dov. , vzcvèl vzcvelà  in  vzcvêla  in  vzcvetèl vzcvetlà  in  vzcvêtel vzcvêtla  ( ə̀ ȉ ȅ; é navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete:   tulipan vzcvete ; vzcvesti pozno spomladi / ekspr.  vrt vzcvete
2. ekspr.  dobiti (zelo) zdrav, lep videz:   dekle je čez noč vzcvelo
3. ekspr.  postati gospodarsko uspešen:   mesto vzcvete v šestnajstem stoletju
// pojaviti se v veliki meri:   v deželi vzcvete umetnost
// pojaviti se sploh:   med njima kmalu vzcvete ljubezen

vzcvétati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
začenjati cveteti:   sadno drevje že vzcveta ; pren., ekspr.  na obrazu ji vzcveta lepota

vzcvetéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. narediti cvet, cvete:   vrtnice so vzcvetele ; zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela / ekspr.  travnik je že vzcvetel / ekspr.  ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro ; pren., ekspr.  iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda
2. ekspr.  dobiti (zelo) zdrav, lep videz:   po porodu je kmalu spet vzcvetela / ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka
3. ekspr.  postati gospodarsko uspešen:   njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo
// pojaviti se v veliki meri:   ob meji je vzcvetelo tihotapstvo / v njeni duši so vzcveteli spomini
// pojaviti se sploh:   v srcu ji je vzcvetelo upanje

vzcvetévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. vzcvetati :   rože na vrtu že vzcvetevajo
2. ekspr.  začenjati dobivati (zelo) zdrav, lep videz:   dekle vzcveteva
3. ekspr.  postajati gospodarsko uspešen:   mesto vzcveteva / gospodarstvo ponovno vzcveteva
// začenjati se pojavljati v veliki meri:   v deželi vzcveteva umetnost
// začenjati se pojavljati sploh:   v srcu ji vzcveteva upanje / na obrazu mu vzcveteva ljubezniv nasmeh  ljubeznivo se nasmiha

vzdahníti   in  vzdáhniti -em dov. ( ī á )
star. vzdihniti :   zamahne z roko in vzdahne / potem je vzdahnila: Ah, kje je že tisto

vzdájati   -am nedov. ( ȃ zastar.
1. želeti , voščiti 1 vzdajati komu srečo
2. izdajati :   njegov obraz vzdaja bolečino / vzdajati vtis prazničnosti  dajati

vzdárje   -a s ( ȃ )
zastar. povračilo :   dati komu vzdarje za darove / za vzdarje poslati šopek rož

vzdáti   vzdám dov. , 2. mn.  vzdáste  in  vzdáte; vzdál  ( á )
zastar. zaželeti , voščiti 1 vzdati komu srečo

vzdéti   vzdénem dov. , vzdêni vzdeníte  ( ẹ́ )
knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dati , določiti :   profesorju slovenščine so vzdeli ime Vejica

vzdévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dajati , določati :   jeziku, v katerem mu teče beseda, vzdeva ime materinščina ; vzdevati si vzdevke

vzdévek   -vka m ( ẹ̑ )
izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti:   vzdevek je zanj zelo primeren ; dati, dobiti, imeti vzdevek ; poznati koga po vzdevku ; klicali so ga z vzdevkom ; ljubkovalen, posmehljiv, smešen, žaljiv vzdevek ; vzdevek Podlasica / revija se brani vzdevka, da je avantgardna  oznake ; pisatelj je uporabljal različne vzdevke  psevdonime ; poznati ilegalni, partizanski vzdevek koga  ilegalno, partizansko ime

vzdíg   -a m ( ȋ )
glagolnik od vzdigniti:   pozdravil je z vzdigom roke / vzdig proti napadalcu

vzdígati   -am nedov. ( í ȋ )
star. vzdigovati :   vzdigati vreče / iz dimnika se vzdiga dim / nad potokom se vzdiga hrib / v njem se je vzdigala jeza  postajal je jezen

vzdigávati   -am nedov. ( ȃ )
star. vzdigovati :   ne smeš vzdigavati težkih stvari / sunkovito vzdigavati rame

vzdígniti   -em dov. ( í ȋ )
1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega:   vzdigniti breme ; vzdignil jo je do stropa ; vzdigniti otroka na rame, v naročje ; vzdigniti z žerjavom ; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov  sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo ; voznik je vzdignil roko v pozdrav ; učenec je večkrat vzdignil roko  s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod  povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen ; vzdigniti telefonsko slušalko  odgovoriti na telefonski klic ; vzdigniti vrata s tečajev  sneti / vzdigniti kvišku,  pog.  gor
2. napraviti kaj višje:   vzdigniti nasip ; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog.  vzdigniti hišo za eno nadstropje  nadzidati
3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti :   vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo ; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog ; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog.  proti jutru so ga vzdignili (iz postelje)  zbudili, poklicali ; vulg.  vzdigni že rit  vstani
4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti :   vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret  povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil  začel glasneje govoriti
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti:   vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost:   vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države
5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti :   pravočasno vzdigniti pismo na pošti ; vzdigniti plašč v garderobi
6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti :   vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu
7. ekspr. povzročiti , narediti :   vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor
● 
pog.  pripomba ga je vzdignila  razburila, vznejevoljila ; ekspr.  spet so vzdignili glave  postali uporni, predrzni ; šalj.  še o pravem času je vzdignil jadra  odšel ; ekspr.  nič ni rekla, samo nos je vzdignila  z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena ; ekspr.  vzdigniti oči, pogled h komu  pogledati ga ; star.  vzdigniti pesem  začeti peti ; ekspr.  zadeva je vzdignila veliko prahu  povzročila razburjenje, govorice ; ekspr.  ob vsaki priložnosti vzdigne prst  žuga, svari ; ekspr.  vzdigniti roko nad koga, proti komu  udariti, (pre)tepsti ga ; star.  vzdigniti tožbo proti komu  tožiti ga ; star.  vzdigniti vojsko drug proti drugemu  začeti se vojskovati

vzdigoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki povzroča, omogoča dviganje; dvižen :   vzdigovalna naprava

vzdigovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzdigovati:   izogibati se napornega vzdigovanja / vzdigovanje cen

vzdigováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega:   ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil ; vzdigovati z dvigalom ; počasi, težko vzdigovati ; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena  bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke ; pri hoji visoko vzdigovati noge ; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku,  pog.  gor
2. delati kaj višje:   vzdigovati dvorišče z nasipanjem
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati :   ranjenca so vzdigovali trije moški ; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati :   vzdigovati cene / ekspr.  od veselja vzdigovati glas  začenjati glasneje govoriti
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti:   vzdigovati življenjsko raven
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati :   vzdigovati denar ; vzdigovati z bančnega računa
6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati :   vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
7. ekspr. povzročati , delati :   knjiga vzdiguje ogorčenje
● 
ekspr.  spet vzdigujejo glave  postajajo uporni, predrzni ; ekspr.  zmeraj hitreje je vzdigoval noge  hodil ; ekspr.  ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi  ne bodi domišljav, prevzeten ; ekspr.  knjiga vzdiguje prah v javnosti  povzroča razburjanje, govorice ; ekspr.  vzdigovati svet s tečajev  spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja ; ekspr.  takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu  so ga močno poveličevali, hvalili

vzdíh   -a m ( ȋ )
1. posamezen glas pri vzdihovanju:   iz sobe so se zaslišali vzdihi ; ekspr.  iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih ; globok, hrepeneč, žalosten vzdih ; pobožni vzdihi ; vzdih olajšanja / ekspr.  vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se
2. knjiž.  vzdihu podoben glas:   vzdihi vetrov
● 
ekspr.  pomniti kaj do zadnjega vzdiha  do konca življenja, do smrti

vzdíhanje   -a s ( ȋ )
star. vzdihovanje :   vzdihanje je utihnilo

vzdíhati   -am  stil.  vzdíšem nedov. ( ȋ )
star. vzdihovati :   bolnik toži in vzdiha ; vzdihati od sreče ; tiho, žalostno vzdihati / vzdihati za kom / veter otožno vzdiha okrog hiš

vzdihávati   -am nedov. ( ȃ )
1. star. vzdihovati :   odkar ji je umrl mož, samo joka in vzdihava ; žalostno vzdihavati
2. zastar. vdihavati :   globoko vzdihavati gozdni zrak

vzdihljáj   stil.  vzdíhljaj -a m ( ȃ; ȋ )
1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel:   tu in tam se je slišal kak vzdihljaj ; ekspr.  iz prsi se ji je izvil vzdihljaj ; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr.  vzdihljaji srca / ekspr.  vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj  vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč
2. knjiž.  vzdihljaju podoben glas:   vzdihljaji morja
● 
ekspr.  obleka je v poslednjih vzdihljajih  je že zelo slaba, se trga ; evfem.  biti, ležati v poslednjih vzdihljajih  umirati ; ekspr.  ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja  do konca življenja, do smrti

vzdíhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje:   premolknil je in vzdihnil ; še v spanju je kdaj vzdihnila ; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti ; ekspr.  iz dna duše vzdihniti ; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti ; glasno vzdihniti ; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila  izgovorila / starec vzdihne: To so bili lepi časi
2. knjiž.  dati vzdihu podoben glas:   zunaj je vzdihnil veter ; brezoseb.  med ločjem je proseče vzdihnilo

vzdíhoma   prisl. ( ȋ )
knjiž.  z vzdihom, vzdihujoč:   vzdihoma je dvignila vedro s tal ; vzdihoma je zaprl trudne oči

vzdihovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzdihovati:   vzdihovanje je pojemalo / zaman je bilo vzdihovanje po starih časih / vzdihovanje zaradi revščine

vzdihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje:   držal se je za glavo in vzdihoval ; vzdihovati od ugodja ; v spanju vzdihovati ; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.:  vzdihovati po kom, za kom  želeti si koga; hrepeneti po kom ; vzdihovati za nekdanjimi časi ; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu
// ekspr. tožiti , tarnati :   vzdihovati zaradi otrok ; vzdihuje, da nima časa
2. knjiž.  dajati vzdihom podobne glasove:   stroji vzdihujejo
● 
ekspr.  v zaporu je vzdihoval deset let  je bil

vzdivjáti   -ám dov. ( á ȃ )
star. zdivjati :   svinja je vzdivjala v gozd / ljudje so vzdivjali in planili nanj / nad mestom je vzdivjala nevihta

vzdížen   -žna -o prid. ( ȋ )
dvižen :   vzdižni most / vzdižna sila

vzdížnica   -e ž ( ȋ )
navt.  vrv za vzdigovanje in pritrjevanje jadra na jambor:   napeti vzdižnice

vzdólnjik   tudi  vzdólnik -a m ( ọ̑ )
meteor.  navpični zračni tok, usmerjen navzdol:   vzdolnjik in vzgornjik

vzdôlž 1   [ wzdou̯ž prisl. ( ȏ )
vzporedno z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj:   odkosil je celo red vzdolž ob meji ; ob steni sta bili dve mizi: ena počez, druga vzdolž ; v sobi so ležali po vseh kotih, vzdolž in počez / korenino prerežemo vzdolž v dve polovici  po dolgem
 
ekspr.  vprek in vzdolž je hodil po čakalnici  v vseh smereh

vzdôlž 2   [ wzdou̯ž predl. ( ȏ )
z rodilnikom  za izražanje vzporednosti z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj:   vzdolž velike dvorane stojijo stebri ; vzdolž reke rastejo topoli ; klop vzdolž zidu / vzdolž meje se sliši streljanje

vzdôlžen   -žna -o  [ wzdou̯žən prid. ( ȏ )
vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta:   vzdolžni rob mize ; vzdolžne oznake na cestišču / vzdolžni prerez, presek ; vzdolžna os / vzdolžni padec terase ; obleka ima vzdolžno zapenjanje
// vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta:   vzdolžni rovi ; prečni in vzdolžni tramovi
● 
knjiž.  vzdolžna metoda proučevanja pojava  metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi
♦ 
alp.  vzdolžni klin  klin s konico v isti smeri z ušesom ; biol.  vzdolžna delitev ; fiz.  vzdolžno valovanje  valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja energije; longitudinalno valovanje ; med.  vzdolžna lega plodu v maternici

vzdôlžnik   -a  [ wzdou̯žnik m ( ȏ )
teh.  vzdolžni nosilni element:   mostni vzdolžnik ; vzdolžnik v letalskem trupu

vzdramíti   in  vzdrámiti -im dov. ( ī á )
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi :   vzdramilo ga je tuljenje sirene ; vzdramiti otroka ; vzdramiti se od bolečin ; vzdramiti se ob petih ; težko se vzdramiti / sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec ; pren., ekspr.  vzdramiti vest v kom ; mesto se je vzdramilo v sončnem jutru
// v zvezi z iz   povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik:   vzdramiti iz prijetnih sanj ; vzdramiti se iz spanja
// knjiž.  povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:   vzdramiti ljudstvo / vzdramiti k narodni zavesti
2. knjiž. vzbuditi :   vzdramiti v kom ljubezen ; vino je vzdramilo splošno veselost / alkohol je vzdramil njegovo domišljijo ; to ime vzdrami stare spomine

vzdrámljati   -am nedov. ( á )
knjiž. zbujati :   vzdramljati speče / pesn.  v naravi se vzdramlja novo življenje  se poraja, nastaja

vzdráženje   -a s ( ā )
glagolnik od vzdražiti:   vzdraženje živca ; hitrost, stopnja vzdraženja / spolno vzdraženje / prevajati vzdraženje ; širjenje vzdraženja / vzdraženje otrokove domišljije

vzdráženost   -i ž ( ā )
stanje vzdraženega:   povzročiti vzdraženost ; živčna vzdraženost ; vzdraženost čutil / spolna vzdraženost

vzdražíti   in  vzdrážiti -im,  in  vzdrážiti -im dov. ( ī á; á ā )
1. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo:   dražljaj vzdraži živec ; vzdražiti z električnim tokom ; močno, zelo vzdražiti ; celica se vzdraži / nosnice vzdraži vonj po pečenki / spolno vzdražiti
// razvneti :   pripovedovanje je vzdražilo njegovo domišljijo
2. knjiž. razdražiti , razburiti :   novica ga je vzdražila / trušč je vzdražil golobe, da so odleteli  vznemiril

vzdražljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vzdražiti:   vzdražljiv živec ; ta del telesa je zelo vzdražljiv ; vzdražljiva mišica
// knjiž. razdražljiv , razburljiv :   vzdražljiv človek ; po bolezni je precej vzdražljiv / vzdražljivo doživetje  vznemirljivo

vzdražljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vzdražljivega:   povečati vzdražljivost organa ; čustvena, živčna vzdražljivost / knjiž.  lotila se ga je čudna vzdražljivost  razdražljivost, razburjenost

vzdrgetáti   -ám  tudi  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza:   prebledel je in vzdrgetal ; telo mu je vzdrgetalo ; vzdrgetati od jeze ; krčevito, nenadoma vzdrgetati / glas ji je vzdrgetal
2. ekspr.  močno se vznemiriti:   vzdrgetala je v strahu, da bi ga odkrili ; brezoseb.  v njej je vzdrgetalo

vzdrgetávati   -am nedov. ( ȃ )
večkrat vzdrgetati:   ranjenci so vzdrgetavali ; ustnice ji vzdrgetavajo ; vzdrgetavati od mraza ; vzdrgetavati v kratkih sunkih / ekspr.  trava vzdrgetava v vetru  se večkrat rahlo zatrese

vzdrhtéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza:   deklica je zdrhtela in zardela ; vzdrhteti od mraza, razburjenja ; za trenutek je vzdrhtela ; rahlo vzdrhteti ; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti
2. knjiž.  za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti:   srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja ; vzdrhtela je v velikem upanju
3. knjiž., s prislovnim določilom  postati zaznaven, opazen:   na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje

vzdrhtévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. večkrat vzdrhteti:   ženska vzdrhteva ; vzdrhtevati od vznemirjenja ; telo mu na rahlo vzdrhteva ; pren., ekspr.  zrak vzdrhteva od zvonjenja
2. knjiž.  večkrat biti zelo čustveno vznemirjen:   duša ji vzdrhteva od sreče ; vzdrhtevati v bolečini, žalosti
3. knjiž., s prislovnim določilom  biti zaznaven, opazen:   na ustnicah ji vzdrhteva smehljaj

vzdržánost   -i ž ( á )
knjiž. zadržanost :   kazati vzdržanost ; vzdržanost in boječnost

vzdržáti   -ím dov. ( á í )
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan:   led je vzdržal, čeprav ni bil debel ; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton ; taka vrv veliko vzdrži
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic:   človek vzdrži več, kot misli ; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje ; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz ; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo ; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati
2. v zvezi z brez   biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje:   ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden ; boš že vzdržal kak dan brez kosila
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje:   kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti:   podjetje je vzdržalo konkurenco ; polk je vzdržal napad sovražne vojske ; finančno vzdržati podražitve
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam:   plavalec je dolgo vzdržal pod vodo ; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju ; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju ; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica ; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku  ni ga vzdržalo doma, pri učenju
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem:   zbrala je vse moči, da bi vzdržala ; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem:   brez cigaret je vzdržal samo en dan ; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl
7. biti, ostati uporaben, dober:   ta kruh dolgo vzdrži ; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let
8. preh.  narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju:   vzdržati ogenj na ognjišču
● 
stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala  se je še dolgo uporabljala ; publ.  tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje  kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno ; zastar.  sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi  obdržalo ; publ.  te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi  so enako dobre ; ekspr.  njenega pogleda ni mogel vzdržati  povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči ; ekspr.  v zakonu ni dolgo vzdržala  kmalu se je ločila

vzdržávati   -am nedov. ( ȃ )
star. vzdrževati :   vzdržavati hišo / vzdržavati red in mir / vzdržavati družino

vzdŕžema   prisl. ( ȓ )
izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev:   vzdržema brati, hoditi ; sneg vzdržema naletava / doma je ostala tri dni vzdržema / število obiskovalcev vzdržema raste  nenehno

vzdŕžen   -žna -o prid. , vzdŕžnejši  ( )
1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb:   vzdržen moški ; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh:   ni hotel kaditi, ostal je vzdržen ; pri pitju je vzdržen
2. ki se da vzdržati, prenesti:   komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
3. ekspr.  s katerim se (še) da soglašati, strinjati:   vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
4. ki traja nepretrgano:   šum se je ponavljal, ni bil vzdržen ; vzdržno brnenje, prevažanje
5. zastar. vzdržljiv :   vzdržen plavalec / vzdržno blago
6. knjiž. zadržan :   občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje

vzdrževálec   -lca  [ wzdərževau̯ca tudi wzdərževalca m ( ȃ )
kdor kaj vzdržuje:   vzdrževalci so med prazniki opravili nujna popravila ; vzdrževalec strojev, vozil / vzdrževalci tradicije / vzdrževalec družine

vzdrževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vzdrževanje:   redna vzdrževalna dela / obnovitveni in vzdrževalni stroški / vzdrževalna služba
 
agr.  vzdrževalna krma  krma za ohranjanje normalnih življenjskih funkcij pri odraslih živalih

vzdrževálka   -e  [ wzdərževau̯ka tudi wzdərževalka ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj vzdržuje:   vzdrževalka družine / vzdrževalka trga

vzdrževalnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za vzdrževanje:   pobirati vzdrževalnino ; vzdrževalnina za avtomobil, lokal / živeti od vzdrževalnine ; letna, mesečna vzdrževalnina v domu
// preživnina :   dobivati, plačevati vzdrževalnino ; vzdrževalnina za otroka, razvezanega zakonca ; sodno priznana vzdrževalnina

vzdrževánec   -nca m ( á )
kdor je vzdrževan:   vse življenje je bil vzdrževanec / evfem.  vzdrževanec bogate ženske  priležnik, ljubček

vzdrževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzdrževati:   vzdrževanje parka, stanovanja je drago ; skrbeti za vzdrževanje ; nestrokovno, pravilno, redno vzdrževanje ; stroški vzdrževanja ; navodila o vzdrževanju stroja ; uporaba in vzdrževanje / vzdrževanje enakomerne temperature v prostoru / vzdrževanje prometnih zvez / vzdrževanje družine

vzdrževánka   -e ž ( á )
ženska, ki je vzdrževana:   družbeni položaj vzdrževank / evfem.  oženil se je z bivšo vzdrževanko bogatega trgovca  priležnico, ljubico

vzdrževátelj   -a m ( ȃ )
knjiž. vzdrževalec :   vzdrževatelj reda in discipline / vzdrževatelj družine

vzdrževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju:   vzdrževati cesto ; sam vzdržuje hišo ; vzdrževati na predpisan način ; vzdrževati po navodilih ; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju
// delati, da se kaj ohranja v enakem stanju:   vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj
// delati, da se kaj ohranja sploh:   vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose ; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi območji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje ; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ.  vzdrževati zanimanje za različna področja  zanimati se
// delati, da je kaj komu na razpolago:   v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico
2. dajati komu, kar potrebuje za življenje:   vzdrževati družino, otroka ; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja ; vzdrževal se je z inštruiranjem
// dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa:   muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki ; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
● 
knjiž.  vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne  ji je dajalo moči za nadaljnje življenje ; publ.  vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe  prilagajati se jim ; knjiž.  naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju  drži, ohranja ; knjiž.  vzdrževati se ostrih besed  ne izrekati, ne uporabljati jih ; knjiž.  pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala  se ni opredeljevala

vzdržljív   -a -o prid. , vzdržljívejši  ( ī í )
1. ki veliko vzdrži, prenese:   bil je vzdržljiv človek ; tudi najbolj vzdržljive živali so se že opotekale / obuj bolj vzdržljive čevlje ; vzdržljivo cvetje ; vzdržljiva vozila / duševno, telesno vzdržljiv tekmovalec
2. ki se da vzdržati, prenesti:   težko vzdržljiv pogled ; to stanje ne bo trajno vzdržljivo / knjiž.  živeti v vzdržljivih razmerah  še zadovoljivih, primernih
● 
knjiž.  njegovi nazori niso vzdržljivi  sprejemljivi

vzdržljívost   -i ž ( í )
1. lastnost, značilnost vzdržljivega:   tekmovalci so pokazali veliko vzdržljivost ; trpljenje je doseglo meje človeške vzdržljivosti / duševna, telesna vzdržljivost / preizkusiti vzdržljivost kovine / vzdržljivost ropota
2. star. vzdržnost :   prostovoljna vzdržljivost / spolna vzdržljivost

vzdržljívosten   -tna -o prid. ( í )
nanašajoč se na vzdržljivost:   vzdržljivostni šport, tek, trening ; vzdržljivostne športne vaje

vzdŕžnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  vzdržen človek:   pretiran vzdržnež ; življenjske navade vzdržneža

vzdŕžnost   -i ž ( )
stanje vzdržnega človeka:   odločiti se za vzdržnost ; vzroki za vzdržnost / spolna vzdržnost / vzdržnost pri jedi, pijači / jensko steklo ima veliko vzdržnost  vzdržljivost

vzdúh   -a m ( ȗ zastar.
1. zrak :   vzduh je težek in soparen ; vdihavati svež vzduh ; vlažen vzduh / škrjanček je zletel v vzduh
// ozračje , vzdušje :   ustvariti demokratičen vzduh
2. duh 2 , vonj :   opojen vzduh ; vzduh po ribah

vzdúšen   -šna -o prid. ( ȗ zastar.
1. zračen 1 vzdušne plasti
2. zadušen 1 , dušljiv :   vzdušen prostor ; proti večeru je postalo vzdušno / vzdušen zrak  soparen, težek
♦ 
zool.  vzdušni mehur  organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi

vzdúšje   -a s ( ȗ navadno s prilastkom
1. kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega:   vzdušje je postalo napeto ; prijateljsko, zaupno vzdušje ; v takem vzdušju se ne da delati / delovno, ustvarjalno vzdušje / za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca  razpoloženje / vzdušje pesmi  občutje
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju:   ugodno politično vzdušje ; vzdušje predvolilne kampanje / film prikazuje vzdušje časa
// kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin:   na ulicah je vladalo praznično vzdušje ; pokvariti počitniško vzdušje ; pričarati božično, novoletno vzdušje
2. zastar. zrak :   vzdušje je precej zatohlo ; vlažno vzdušje

vzdúšnica   -e ž ( ȗ )
nav. mn., zool.  cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov; zračnica :   razvejane vzdušnice ; sistem vzdušnic

vzdvómiti   -im,  in  vzdvomíti  in  vzdvómiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑; ī ọ́ )
knjiž. zdvomiti :   zakaj si vzdvomil ; vzdvomil je, da se bo še kdaj vrnila / vzdvomiti o uspešnosti pogajanj / vzdvomiti o njeni zvestobi / vzdvomiti nad vsem

vzémek   -mka m ( ẹ̑ )
1. določena količina česa, navadno zdravila, ki se vzame naenkrat:   določiti, povečati vzemek ; vzemek zdravila
2. igr.  skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto:

vzétek   -tka m ( ẹ̑ )
igr.  skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto:   dobiti vzetek ; vrednost vzetka

vzéti   vzámem dov. , vzêmi vzemíte; vzél;  nam.  vzét  in  vzèt  ( ẹ́ á )
1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko:   vzel je košaro in odšel po sadje ; vzemi (si) žlico in jej ; vzeti komu prtljago iz rok ; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko ; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko ; vzeti otroka v naročje / kot povabilo  vzemite, prosim, še kakšen piškot
// narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku:   vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja ; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi  naredil, da živijo pri njem
// prevzeti , dvigniti :   plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu ; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti
2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
a) kar se mu da, ponudi:   vzeti darilo, podkupnino ; nerad je vzel denar od staršev ; vzemi, če ti je kaj všeč ; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
b) kar je na razpolago:   vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.:  vzeti kruh pri peku  kupiti ; za tako ceno bo avtomobil vzel ; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr.  kje naj vzamem toliko denarja  dobim
c) kar se ne da:   vlomilec je vzel samo denar ; s silo vzeti / kot grožnja otrokom  če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem.  v gneči je vzel denarnico  ukradel / star.  vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem  zavzeti, osvojiti
č) zaradi pravil igre:   vzeti z višjo karto
// najeti:   če bo že pozno, vzemi taksi ; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika ; morala bo vzeti koga za pomoč
3. navadno z dajalnikom  narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji:   vse so mu vzeli, kar je imel ; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja ; vzeti komu voljo do dela ; ekspr.  vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.:  priprave so jim vzele dosti časa  za priprave so porabili ; prehlad mu je vzel glas  zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti ; vzeti komu življenje  ubiti ga
4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več:   vzel je še eno pest in mera je bila točna ; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč  odstraniti / narasla voda je vzela most  odnesla ; otr.  ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek  uničila ; sonce je vzelo sneg  stalilo ; ekspr.  griža je vzela dosti otrok  zaradi griže je umrlo / kot vzklik:  vrag te vzemi ; hudič naj vzame vse skupaj
// ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek:   bolezen ga je vzela ; brezoseb.  od lani jo je precej vzelo
5. s prislovnim določilom  narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom:   vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo  jo v njej objavil
6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti :
a) navadno s prislovnim določilom:   v podjetju so vzeli več novih delavcev ; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom ; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje ; vzeti začetnika v službo / elipt.  glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli  sprejeli v službo
b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom:   vzeti bolnika v oskrbo ; vzeti obleko v popravilo ; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo  začeti obravnavati ; vzeti okoliščine v poštev  upoštevati jih, računati z njimi
// v zvezi z za   narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos:   vzeti za botro ; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega  posvojiti ga ; vzeti za moža  omožiti se, poročiti se s kom
// poročiti se s kom:   vzel je lepo vdovo ; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje ; pred pustom se bosta vzela / knjiž.  vzeti v zakon
7. s prislovnim določilom  narediti, da pride kaj z določenega mesta:   vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven ; pog.  vzeti potico ven iz pečice
// narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom:   vzeti repo iz zasipnice ; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila ; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa  prenehati ga predvajati ; vzeti revijo iz prodaje  prenehati jo prodajati
// narediti, da kdo ni več kje vključen:   zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole ; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca
8. s prislovnim določilom  oskrbeti se s čim iz kakega vira:   obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog.  v knjižnici bom vzel nove knjige  si jih izposodil / pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora ; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr.  le od kod vzame toliko moči za življenje  dobi
9. pog.  narediti kaj za predmet dela:   pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
// v zvezi z za uporabiti :   za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
// predelati (pri pouku):   pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov ; v šoli tega še nismo vzeli / šol. žarg.  vzeti naprej  seznaniti učence z novo snovjo
10. narediti, da pride kaj v telo:   vzeti sirup proti kašlju ; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči  nakapati si jih v oči
11. s prislovnim določilom načina  pokazati, občutiti določen odnos do česa:   vse vzame s smešne strani ; ne vzemi navodila preveč dobesedno ; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro  izraža pridržek, omejitev trditve ; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji ; ga dobro poznate? Kakor se vzame
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka:   vzeti kaj za resnico ; vzeti trditev za sporno ; vzeti stvari take, kot so ; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost
12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost:   če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav  izraža omejitev prepričanosti o čem
// v velelniku, v členkovni rabi  izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem:   vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem
13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   vzel je zalet in skočil ; star.  vzeti slovo (od koga, česa)  posloviti se
14. v zvezi z nase   narediti kaj za svoje z vsemi posledicami:   vzeti nase krivdo, sramoto
// narediti, da je osebek deležen česa:   vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del
15. ekspr., v zvezi vzeti v roke   izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo:   pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke ; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke  jih začel popravljati ; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke  začel brati, se učiti / preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti  ga je začel učiti
// izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem:   predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
● 
nizko  če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel  bo umrl ; pog., ekspr.  podjetje je vzel hudič  podjetje je propadlo ; ekspr.  ribiča je vzelo morje  utonil je v morju ; pog., ekspr.  noč ga je vzela  ponoči je skrivaj odšel ; evfem.  kdor se je upiral, ga je vzela noč  so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili ; ekspr.  vzeti koga iz naftalina  narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti ; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa  so nehali prodajati ; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice  brezhibno, lepo oblečen, urejen ; besedo mi je vzel iz ust, z jezika  rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz ; vznes.  Bog ga je vzel k sebi  v krščanskem okolju  umrl je ; star.  vzeti otroka k prsim  podojiti ga ; ekspr.  strah mu je vzel besedo  od strahu ni mogel govoriti ; ekspr.  nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo  zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti ; vzeti komu glavo  obglaviti ga ; pog., ekspr.  vzeti konec  umreti, poginiti, ubiti se ; pog.  vzeti mero  ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa ; pog.  močna svetloba mu je vzela oči, vid  ga je oslepila ; evfem.  vzel jo je  imel je z njo spolni odnos (brez njene privolitve) ; ekspr.  vzeti koga na muho, piko  imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja ; lov. žarg.  to žival moramo čim prej vzeti na muho  odstreliti ; pog.  vzeti petsto evrov na račun  vzeti del plačila vnaprej ; pog.  v trgovini vzeti na račun  tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje ; ekspr.  vzeti na znanje  izraža informiranost o stvari, ki se obravnava ; ekspr.  vzeti problem pod drobnogled  natančno in vsestransko ga proučiti ; ekspr.  vzeti pot pod noge  začeti iti, hoditi ; vzeti koga pod roko in se sprehajati  dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca ; vzeti koga pod streho  dati mu prenočišče, hrano ; publ.  pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine  upoštevati ; ekspr.  vzeti koga v precep  spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče ; pog.  vzeti staro pohištvo v račun  upoštevati ga kot del plačila ; vzeti v roke ekspr.  oče ga je vzel v roke  ostro opomnil, oštel ; ekspr.  ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke  nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev ; ekspr.  vzeti pamet v roke  začeti premišljeno ravnati ; ekspr.  (vzemi) pamet v roke  izraža opozorilo, opomin, ohrabritev ; star.  od takrat sina ni vzela več v spomin  ga ni več omenjala, ni govorila o njem ; star.  vzeti koga v strah  zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega ; vzeti koga v svojo šolo  učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade ; pog.  on vse za dobro vzame  ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna ; ekspr.  včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato  ne verjame jim popolnoma ; pog.  tega mi ne smete vzeti za zlo  zameriti ; knjiž.  te podatke je treba vzeti z rezervo  ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma ; pog.  vzeti besedo nazaj  preklicati obljubo, sklep, izjavo ; vzeti naposodo  izposoditi si ; pog.  vzeti obleko noter  zožiti ; Bog je dal, Bog je tudi vzel  v krščanskem okolju  izraža sprijaznjenje z izgubo ; preg.  kjer nič ni, tudi vojska ne vzame  kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ 
ekon.  vzeti bankovec iz obtoka ; igr.  vzeti z mondom ; mat.  vzeti popravo  zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno ; med.  vzeti bris ; pravn.  vzeti prstni odtis ; šah.  vzeti figuro  izločiti jo iz igre

vzétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vzeti:   vzetje zemlje jih je prizadelo / vzetje šahovske figure

vzfrfotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
hitro, slišno zamahniti s perutmi:   kokoši so preplašeno vzfrfotale
// frfotaje zleteti:   golob je vzfrfotal s tal ; jata vrabcev je vzfrfotala v zrak

vzfrfotávati   -am nedov. ( ȃ )
večkrat vzfrfotati:   z vej so vzfrfotavale ptice in vreščale ; pren., ekspr.  čudne misli mi vzfrfotavajo v glavi

vzgajalíšče   -a s ( í star.
1. vzgojna ustanova:   hodil je v zasebno vzgajališče, ne v javno šolo / deško vzgajališče
// zavod za mladoletne prestopnike:   dali so ga v (mladinsko) vzgajališče
2. gojišče :   vzgajališče kaktej, školjk

vzgájanec   -nca m ( ā )
kdor je vzgajan:   odnos med vzgojiteljem in vzgajancem

vzgájanje   -a s ( ā )
glagolnik od vzgajati:   dobro, uspešno vzgajanje ; vzgajanje otrok ; vzgajanje in izobraževanje / estetsko, moralno, spolno vzgajanje / vzgajanje rastlin v rastlinjaku ; vzgajanje novih rastlinskih vrst
 
ped.  intencionalno vzgajanje  z določenim ciljem

vzgájati   -am nedov. ( ā )
1. duhovno in značajsko oblikovati, zlasti otroka:   znati vzgajati ; otroke sta vzgajala oba, oče in mati ; šola naj vzgaja za življenje ; skrbno, strogo vzgajati ; vzgajati z zgledom ; vzgajati in izobraževati / vzgajati mladino v slovenskem duhu
2. načrtno razvijati določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti:   vzgajati strokovnjake / glasbeno, likovno vzgajati / vzgajati ljudi za skupno delo, prizadevanje
3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi dosegati, da zrastejo, dobijo določene lastnosti:   vzgajati nove sorte ; vzgajati drevesa z nizkimi debli / vzgajati čistokrvne pse / vzgajati kaktuse, sadike  gojiti
♦ 
lov.  vzgajati psa  privajati ga na okolico in poslušnost

vzgánjati se   -am se nedov. ( ȃ )
knjiž.  vzpenjati se, dvigati se:   valovi se vzganjajo čez skale / glasovi kopalcev so se vzganjali nad mirno vodo
♦ 
agr.  mlečna maščoba vzganja na površino mleka  se dviga zaradi vzgona

vzgíb   -a m ( ȋ )
1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor:   naredila je vzgib z roko ; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
// tak gib, s katerim se kaj izraža:   ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu ; vzgib pričakovanja
2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku:   lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje ; čustveni, duhovni, idejni vzgibi ; notranji, zunanji vzgibi
3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku:   začutila je rahel vzgib bolečine ; opazovati vzgibe svojih čustev ; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr.  premagati vsak vzgib sovraštva

vzgíbati   -am  in  -ljem dov. in nedov. ( ī )
povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja:   veter je vzgibal veje, zastave
// povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi:   pomladni veter vzgiba pšenico / vihar je vzgibal velike valove ; pren., ekspr.  s shodi vzgibati ljudi
● 
knjiž.  srce mu je vzgibala želja, da bi vso to lepoto naslikal  zaželel si je

vzgibávati   -am nedov. ( ȃ )
1. povzročati, delati, da se kaj premika sem in tja:   veter je vzgibaval zavese / vzgibavati premražene prste
// povzročati, delati, da kaj valovi:   burja je vzgibavala morje ; veter vzgibava travo
2. spravljati v (živahnejšo) dejavnost:   s predstavami iz večjih mest so vzgibavali domače gledališko življenje ; pren.  glasba mu je vzgibavala misli in dušo

vzgibljáj   -a m ( ȃ )
knjiž.  gib, zlasti malo zaznaven, rahel:   v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka / vzgibljaji veselja na obrazu

vzglásen   -sna -o  ( ȃ )
pridevnik od vzglasje:   vzglasni samoglasnik

vzglásje   -a s ( ȃ )
jezikosl.  začetni glas besede:   izgovor samoglasnika o v vzglasju

vzgláven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vzglavje:   vzglavna končnica / vzglavna blazina  blazina za pod glavo

vzglávje   -a s ( ȃ )
1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava:   bolnica počiva na visokem vzglavju ; ob vzglavju postelje je stala nočna omarica / bedeti pri otrokovem vzglavju
2. kar se da pod glavo, navadno blazina:   zrahljati vzglavje ; pod vzglavjem je imela ključe ; mehko, nizko vzglavje / narediti si vzglavje iz slame ; za vzglavje si podložiti sklenjene roke
● 
knjiž.  vzglavje njive  zgornji del ; mirna vest je najboljše vzglavje  kdor ima mirno vest, mirno spi, živi

vzglávnica   -e ž ( ȃ )
blazina (za pod glavo):   opiral se je na visoko naložene vzglavnice

vzglávnik   -a m ( ȃ )
1. blazina (za pod glavo):   zrahljati vzglavnik ; pernat, visok vzglavnik ; prevleka za vzglavnik
2. nar.  večje poleno, panj:   vzglavnik je gorel dva dni ; skladovnica vzglavnikov
3. avt.  naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika:   varnostni pasovi in vzglavniki

vzglèd   vzgléda m ( ȅ ẹ́ )
1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema:   njegov vzgled je bil stric ; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za, v vzgled ; vse življenje si je postavljala mater za vzgled
2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom  oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek:   bil je vzgled skromnega človeka ; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva
3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled :   vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled ; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom
4. knjiž. primer , zgled :   navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost

vzgléden   -dna -o prid. , vzglédnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
zgleden :   bil je vzgleden dijak

vzglédnik   -a m ( ẹ̑ )
star. vzornik :   posnemati vzglednika

vzglédnost   -i ž ( ẹ́ )
zglednost :   vsebinska zanimivost in vzglednost jezika v romanu

vzgledováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem:   zakaj odlašaš, po meni se vzgleduj ; vzgledovati se pri kom
● 
nar.  nihče se ni vzgledoval nad tem  zgražal, spotikal

vzgója   -e ž ( ọ̑ )
1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka:   ukvarjati se z vzgojo mladine ; dosledna, napačna, stroga vzgoja ; pomen domače vzgoje ; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja ; državljanska vzgoja  ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov ; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja ; spolna, zdravstvena vzgoja ; iron.  ta ima pa (dobro) vzgojo  slabo je vzgojen, grdo se vede
2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti:   vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja ; prometna vzgoja
3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti:   vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje
♦ 
agr.  stebričasta vzgoja dreves  pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge ; šol.  športna vzgoja  učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti

vzgójen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzgojo:   vzgojni cilji ; vzgojne metode ; vzgojno sredstvo ; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film ; vzgojni ukrep / vzgojni zavod ; vzgojna posvetovalnica ; vzgojno-varstvena organizacija [VVO]  organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ 
lit.  vzgojni roman  roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti ; ped.  vzgojna kazen  kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša ; pravn.  vzgojni zavod  ustanova za obravnavo mladoletnikov, ki so storili lažja kazniva dejanja ali imajo vedenjske motnje ; psih.  vzgojno polje  skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov

vzgojênost   -i ž ( é )
lastnost vzgojenega človeka:   truditi se za vzgojenost in osebni razvoj / socialna zrelost in vzgojenost

vzgojeslôvec   -vca m ( ȏ )
knjiž.  kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem; pedagog :   delo vzgojeslovcev

vzgojeslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
knjiž. pedagoški :   vzgojeslovno delo / vzgojeslovni članki

vzgojeslôvje   -a s ( ȏ )
knjiž.  veda o vzgoji in izobraževanju; pedagogika :   predavanja iz vzgojeslovja

vzgojeválec   -lca  [ wzgojevau̯ca tudi wzgojevalca m ( ȃ )
zastar. vzgojitelj :   vzgojevalci mladine

vzgojeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
zastar. vzgojen :   vzgojevalni pripomočki / vzgojevalni in izobraževalni cilji

vzgojevalíšče   -a s ( í )
zastar.  vzgojna ustanova:   šole in vzgojevališča / deško, vojaško vzgojevališče
// zavod za mladoletne prestopnike:   sprejeli so ga v vzgojevališče

vzgojeválnica   -e ž ( ȃ )
zastar.  vzgojna ustanova:   šole, gluhonemnice in druge vzgojevalnice

vzgojeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. vzgajati :   poučevati in vzgojevati / vzgojevati sadno drevje

vzgojílo   -a s ( í )
knjiž.  vzgojni pripomoček, vzgojno sredstvo:   razstava učil, vzgojil in otroških risb

vzgojítelj   -a m ( ȋ )
kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo:   postati vzgojitelj ; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj  v dijaškem domu, vzgojnem zavodu ; naravni vzgojitelji  starši ; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic

vzgojíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzgojo:   nekaj let je bila vzgojiteljica v dijaškem domu ; delo vzgojiteljic v otroških vrtcih ; učiteljica in vzgojiteljica / mati je otrokom prva vzgojiteljica

vzgojíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vzgojitelje:   vzgojiteljski poklic ; vzgojiteljska praksa / vzgojiteljska šola  šola, ki usposablja zlasti dekleta za vzgojno delo v vzgojno-varstvenih organizacijah / ima velik vzgojiteljski dar

vzgojíteljstvo   -a s ( ȋ )
dejstvo, da je kdo vzgojitelj:   tudi v zgodovinskih razpravah je čutiti avtorjevo vzgojiteljstvo / posvetil se je vzgojiteljstvu  vzgojiteljskemu poklicu

vzgojítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vzgojiti:   vzgojitev boljših vrst rastlin

vzgojíti   -ím dov. , vzgójil  ( ī í )
1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka:   šola jih ni vzgojila za življenje ; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi
2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti:   vzgojiti kmetijske strokovnjake ; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev
3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti:   vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče

vzgojljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vzgojiti:   vzgojljiv otrok ; biti težko vzgojljiv

vzgojljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vzgojljivega človeka:   različna vzgojljivost otrok ; spoznavati učenčevo vzgojljivost in učljivost

vzgójnik   -a m ( ọ̑ )
zastar. vzgojitelj :   vzgojnik veliko generacij učencev

vzgojnína   -e ž ( ī )
zastar.  vzdrževalnina za otroka:   otroci so po očetovi nesreči dobivali vzgojnino

vzgójniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
star. vzgojiteljski :   opravljati vzgojniško delo

vzgójnost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost vzgojnega:   poučnost in vzgojnost mohorske povesti / poudariti vzgojnost pri pouku

vzgójstven   -a -o prid. ( ọ̑ )
star. vzgojen :   vzgojstvene naloge

vzgójstvo   -a s ( ọ̑ )
star. vzgoja :   napredek slovenskega šolstva in vzgojstva

vzgòn   vzgôna m ( ȍ ó )
1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor:   zaradi vzgona je telo v vodi lažje ; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila
2. knjiž.  teženje dvigniti se na višjo stopnjo:   izgorevati v ustvarjalnem vzgonu ; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca

vzgónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzgon:   vzgonska sila / vzgonsko ogrevanje, prezračevanje  ogrevanje, prezračevanje na osnovi dviganja toplejšega zraka
 
aer., fiz.  vzgonski količnik letalskega krila ; navt.  vzgonski tanki doka  tanki, s katerimi se uravnava višina doka

vzgoréti   -ím dov. , vzgôrel  ( ẹ́ í )
knjiž. zagoreti :   na hribu je vzgorela grmada / ob srečanju z njo mu oči vzgorijo / jeza mu vzgori v očeh

vzgórnjik   tudi  vzgórnik -a m ( ọ̑ )
meteor.  navpični zračni tok, usmerjen navzgor:   jakost vzgornjika

vzhajálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vzhajanje (testa):   vzhajalna moč kvasa / vzhajalna posoda

vzhajalíšče   -a s ( í )
astron. vzhodišče :   lega vzhajališča

vzhájanec   -nca m ( ā )
nav. mn., gastr.  kuhana, na rezine zrezana jed iz kvašenega testa, navadno kot priloga:   jesti, kuhati vzhajance / ajdovi vzhajanci

vzhájanje 1   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzhajati 1 :   vzhajanje sonca

vzhájanje 2   -a s ( ā )
glagolnik od vzhajati 2 :   vzhajanje testa

vzhájati 1   -am nedov. ( ȃ )
1. dvigati se izza obzorja, nad obzorje:   luna, sonce vzhaja / zarja vzhaja / ekspr.  izza obzorja vzhajajo oblaki
 
astron.  zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigati se nad obzorje
2. knjiž.  dvigati se:   iz zemlje vzhaja sopara / iz srca vzhajajo molitve, prošnje
// prihajati , izvirati :   iz hlepenja po oblasti vzhaja sovraštvo
● 
ekspr.  biti doma tam, kjer sonce vzhaja  na vzhodu ; publ.  na filmskem nebu vzhaja nova zvezda  se začenja uveljavljati nova igralka

vzhájati 2   -am nedov. ( ā )
dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk:   testo vzhaja / kruh, kvas vzhaja
// nedov. in dov. , preh.  povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk:   vzhajati testo
● 
ekspr.  pitati gos, da kar vzhaja  se hitro debeli

vzhíčen   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. prevzet , navdušen :   biti vzhičen od lepote narave, nad uspehom koga / vzhičen glas, vzklik

vzhíčenje   -a s ( ȋ )
knjiž. prevzetost , navdušenje :   vzhičenje ob uspehu / videti vzhičenje na obrazu koga / govoriti z vzhičenjem

vzhíčenost   -i ž ( ȋ )
knjiž. prevzetost , navdušenost :   vzhičenost mine, prevzame koga ; vzhičenost nad lepoto pokrajine / ljubezenska vzhičenost / govoriti z vzhičenostjo

vzhít   -a m ( ȋ )
zastar. prevzetost , navdušenje :   zadrhteti od vzhita / videti vzhit v očeh koga

vzhitéti   -ím dov. , vzhítel  ( ẹ́ í )
knjiž. pohiteti :   vzhiteti k materi

vzhòd   vzhóda m ( ȍ ọ̄ )
1. glagolnik od vziti:   opazovati vzhod lune ; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod  čas, ko sonce vzide
// stanje ozračja ob tem dogodku:   naslikati sončni vzhod
2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju:   pokazati vzhod ; veter piha od vzhoda ; usmeriti ladjo proti vzhodu ; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod–zahod / ekspr.  nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
// vzhodna stran neba ali zemlje:   nebo na vzhodu se jasni ; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje
3. publ.  vzhodni del kake geografske ali politične celote:   na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda  z območja vzhodno od Sredozemskega morja ; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr.  vzhod se upira  prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom  do 1990  med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
● 
ekspr.  prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga  od vseh strani ; Bližnji vzhod  območje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje ; Daljni vzhod  območje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje ; Srednji vzhod  območje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom ; države starega Vzhoda  države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve

vzhóden   -dna -o prid. , vzhódnejši  ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzhod:
a) vzhodni del države, gorovja ; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani  z vzhoda ; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi  na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter
b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem  vzhodnjaški / vzhodni begunci ; vzhodni blok  blok vzhodnih držav ; vzhodne države  do 1990  evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze ; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin  do 1990  del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki ; Vzhodna Nemčija  do 1990  Nemška demokratična republika
● 
publ.  vzhodna fronta  fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni ; Vzhodna Indija  nekdaj  območje Indonezije, Indokine in Indije ; publ.  vzhodna politika  politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav ; publ.  države na vzhodni polobli  države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
♦ 
astron.  vzhodna točka  točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju ; fiz.  vzhodna deklinacija ; geogr.  vzhodna zemljepisna dolžina  zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika ; rel.  vzhodni obred  obred vzhodne cerkve ; vzhodni razkol  razcepitev prvotne krščanske cerkve na Katoliško in Pravoslavno leta 1054 ; vzhodna cerkev  cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev ; zgod.  vzhodno rimsko cesarstvo  cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu

vzhodíšče   -a s ( í )
astron.  točka na obzornici, kjer Sonce vzide ob enakonočju:   vzhodišče in zahodišče

vzhódnik   -a m ( ọ̑ )
1. vzhodni veter:   piha vzhodnik ; hladen vzhodnik
2. zastar. vzhodnjak :   oblačila vzhodnikov

vzhodnják   -a m ( á )
1. prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:   oblačila vzhodnjakov ; zahodnjaki in vzhodnjaki
2. publ.  kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje vzhodnim deželam:   vzhodnjaki sprejemajo bolečino in smrt drugače

vzhodnjákinja   -e ž ( á )
1. prebivalka dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:   oblačila vzhodnjakinj
2. publ.  ženska, naklonjena idejam, miselnosti, ki se pripisuje vzhodnim deželam:   odnos vzhodnjakinje do bolečine

vzhodnjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na vzhodnjake:   vzhodnjaški obraz ; vzhodnjaška mirnost / vzhodnjaški običaji

vzhodnjáštvo   -a s ( ȃ )
način življenja in mišljenja, značilen za vzhodnjake:   duhovno vzhodnjaštvo ; vzhodnjaštvo in zahodnjaštvo

vzhódno...   prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzhoden:   vzhodnoalpski, vzhodnoazijski, vzhodnoevropski, vzhodnokrščanski

vzhódnoázijski   -a -o prid. ( ọ̑-á )
nanašajoč se na vzhodni del Azije:   vzhodnoazijski predeli / vzhodnoazijska utežna enota

vzhódnoevrópski   -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na vzhodni del Evrope:   vzhodnoevropske države / Vzhodnoevropsko nižavje
 
geogr.  vzhodnoevropski čas  krajevni čas 30. poldnevnika vzhodne zemljepisne dolžine

vzhódnonémški   -a -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
nekdaj  nanašajoč se na vzhodno Nemčijo:   vzhodnonemška narečja / publ.  vzhodnonemška vlada  do 1990  vlada Nemške demokratične republike

vzhódnorímski   -a -o prid. ( ọ̑-í )
nanašajoč se na vzhodni del leta 395 razdeljenega rimskega cesarstva s prestolnico v Carigradu:   vzhodnorimsko prebivalstvo / vzhodnorimsko cesarstvo

vzhódnosírski   -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
rel., v zvezi vzhodnosirski obred   obred vzhodne Katoliške cerkve v nekdanji vzhodni Siriji:

vzhódnoslovánski   -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
nanašajoč se na vzhodne Slovane:   vzhodnoslovanska plemena / vzhodnoslovanski jeziki

vzhódnoslovénski   -a -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na vzhodni del Slovenije:   vzhodnoslovenski kraji / vzhodnoslovenski tip hiše

vzhódnoštájerski   -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
nanašajoč se na vzhodni del Štajerske:   vzhodnoštajerska naselja / vzhodnoštajersko narečje

vzídati   tudi  vzidáti -am dov. ( í á í )
z zidanjem trdno vstaviti kaj v zid:   vzidati spominsko ploščo / vzidati okno, vrata
// z zidanjem vstaviti kaj kam kot sestavni del:   vzidati pripeljani gradbeni material
// z zidanjem narediti, da je kaj v notranjosti česa:   vzidati kamin v zid / vzidati kopalno kad, kuhinjski štedilnik

vzidáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od vzidati ali vzidavati:   vzidava oken, vrat

vzidávati   -am nedov. ( ȃ )
z zidanjem trdno vstavljati kaj v zid:   vzidavati spominske plošče / vzidavati okna
// z zidanjem vstavljati kaj kam kot sestavni del:   vzidavati kamenje nekdanjega gradu

vzídek   -dka m ( ȋ )
knjiž.  vdolbina v steni; niša :   vzidek s tekočo vodo

vzidljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da vzidati:   vzidljiv kotel, štedilnik

vzigráti   -ám dov. ( á ȃ knjiž.
1. nehoteno se skrčiti:   nobena mišica mu ne vzigra
2. pojaviti se:   na obrazu mu vzigra nasmeh
3. razvneti :   ponos vzigra dušo / ples mu vzigra kri

vzigrávati   -am nedov. ( ȃ knjiž.
1. nehoteno se krčiti:   mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava  bije
2. pojavljati se:   na obrazu mu vzigrava posmeh
3. razvnemati :   take slike mu vzigravajo domišljijo

vzíti 1   vzídem dov. , vzšèl vzšlà vzšlò  tudi  vzšló  ( í )
1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje:   luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr.  izza hriba vzide oblak / ekspr.  vzšel je nov dan  začel se je
 
astron.  zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje
2. knjiž.  priti, pojaviti se:   od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo
// nastati, pojaviti se:   v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje  spozna
● 
ekspr.  naj mi več ne vzide dan  naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda ; vznes.  tudi njim bo vzšel dan svobode  tudi oni bodo svobodni, osvobojeni ; knjiž.  končno je vzšlo sonce tudi za nas  smo tudi mi srečni

vzíti 2   vzídem dov. , vzšèl vzšlà vzšlò  tudi  vzšló  ( í )
dvigniti se, razširiti se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk:   testo vzide / kvas vzide

vzkalíti   -ím dov. , vzkálil  ( ī í )
1. pognati kal(i):   fižol je že vzkalil / to seme hitro vzkali
2. s kaljenjem, rastoč priti, se pojaviti:   iz zemlje so vzkalile cvetlice ; pren., knjiž.  ta umetnost je vzkalila iz domačih tal
3. knjiž.  nastati, pojaviti se:   v njem je vzkalil dvom / v mladi ženi je vzkalilo življenje  mlada žena je zanosila

vzkíp   -a m ( ȋ )
ekspr.  pojavitev česa v veliki meri:   vzkip strasti, togote

vzkipênje   -a s ( é )
glagolnik od vzkipeti:   vzkipenje mleka / vzkipenje glasu

vzkipéti   -ím dov. , tudi  vzkípel  ( ẹ́ í )
1. zaradi močnega vretja razliti se čez rob posode:   juha, mleko vzkipi / ekspr.  morje vzkipi
2. ekspr.  pokazati se, pojaviti se v veliki meri:   čustva so mu vzkipela / v njem vzkipi jeza, ljubezen / iz ust mu vzkipijo obtožujoče besede / brezoseb.  tedaj je iz nje vzkipelo
3. ekspr.  razjeziti se, razburiti se:   hitro, za vsako malenkost vzkipi / ali se tako dela, vzkipi sosed
● 
ekspr.  cesta je ob koncu zime vzkipela  zaradi vlažnosti in pritiskov se je neenakomerno vzbočila, poškodovala ; ekspr.  spet mu je vzkipela kri  spet se je zelo vznemiril, razvnel, razjezil ; ekspr.  pogovor je vzkipel v prepir  prešel ; ekspr.  vzkipeti od jeze  hitro se zelo razjeziti ; majhen piskrc hitro vzkipi  človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi

vzkipévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode:   voda v loncih vzkipeva / ekspr.  morje vzkipeva
2. ekspr.  kazati se, pojavljati se v veliki meri:   čustva mu vzkipevajo / iz ust so vzkipevale prošnje
3. ekspr., z glagolskim samostalnikom  obstajati v veliki meri:   v njem vzkipeva jeza, ponos ; v srcu vzkipevajo strasti
4. ekspr.  začenjati jeziti se, razburjati se:   vzkipeva, vendar se le obvlada / za vsako malenkost vzkipeva / kaj vendar delate, vzkipeva

vzkipljív   -a -o prid. ( ī í )
ekspr.  ki se hitro razjezi, razburi:   biti vzkipljiv / človek vzkipljive narave

vzkipljívost   -i ž ( í )
ekspr.  lastnost, značilnost človeka, ki se hitro razjezi, razburi:   njegova vzkipljivost je znana

vzklíc   -a m ( ȋ )
zastar. klic , vzklik :   slišati vzklice / živini namenjen vzklic

vzklícati   vzklíčem dov. , vzklícala  in  vzklicála  ( í ȋ )
knjiž. priklicati :   ta moč nas je vzklicala iz neobstajanja / vzklicati iz spomina

vzklícen   -cna -o prid. ( ȋ )
jezikosl. vzkličen :   vzklicni stavek

vzkliceváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. klicati :   vzklicevati očetovo ime

vzklíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
jezikosl.  nanašajoč se na vzklik:   vzklična intonacija / vzklični stavek

vzklík   -a m ( ȋ )
glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost:   slišati vzklike ; nerazumljivi, pridušeni vzkliki ; vzkliki množice ; vzkliki navdušenja, začudenja ; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi

vzklíkanje   -a s ( ī )
glagolnik od vzklikati:   spodbujati vzklikanje ; dolgotrajno, navdušeno vzklikanje ; vzklikanje gesel

vzklíkati   -am nedov. ( ī ȋ )
glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost:   vzklikati gesla ; vzklikati hura, naprej ; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki ; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda

vzklíkniti   -em dov. ( í ȋ )
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost:   vzklikniti geslo ; vzklikniti hej, živio ; vzklikniti komu, naj bo previden ; vzklikniti od veselja, začudenja ; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne

vzklíti   vzklíjem dov. ( í )
1. pognati kal(i); vzkaliti :   koruza je že vzklila / to seme hitro vzklije
2. s klitjem, rastoč priti, se pojaviti:   iz zemlje so vzklile cvetlice, trava
3. knjiž.  nastati, pojaviti se:   na licih ji vzklije rdečica / v njem vzklije ljubezen / novo življenje vzklije ; iz tega vzklije zlo / iz teme vzklije svetloba  se pokaže, zasveti

vzklítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od vzkliti:   vzklitje semena / vzklitje ideje

vzklòn   vzklôna m ( ȍ ó )
šport.  vzravnava telesa v pasu:   predklon in vzklon / narediti vzklon

vzkloníti   vzklónim dov. ( ī ọ́ )
zastar. vzravnati :   vzkloniti upognjen hrbet

vzkoprnéti   -ím dov. , tudi  vzkoprnì  ( ẹ́ í )
1. ekspr.  začutiti, dobiti zelo močno željo po čem:   vzkoprneti po sreči
// zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev:   deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja
2. star.  zelo se zbati, odreveneti (od strahu):   ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel

vzkrátiti   -im dov. , tudi  vzkratíte;  tudi  vzkratíla  ( á ā )
z dajalnikom  povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj:   vzkratiti komu pravico / vzkratiti komu veselje
// star. preprečiti :   vzkratiti komu delo / vodo so jim vzkratili  preprečili dostop do nje

vzkrêsniti   -em,  tudi  vzkresníti  in  vzkrésniti -em dov. ( é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑ )
zastar.  (znova) se pojaviti, vstati:   kdaj nam vzkresne pravica / sredi napete tišine vzkresne zmagoslavno veselje

vzkrík   -a m ( ȋ )
knjiž. krik :   slišati vzkrike ; prestrašen, presunljiv vzkrik

vzkríkati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž. krikati :   vzkrikati od bolečin / po dvoriščih vzkrikajo petelini  predirljivo kikirikajo

vzkríkniti   -em dov. ( í ȋ )
knjiž. krikniti :   vzkrikniti od bolečine / predajte se, je vzkriknil

vzkrikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. krikati :   vzkrikovati od bolečin

vzkríliti   -im dov. ( í ī )
s končinami narediti gib navzgor:   štorklja je še nekajkrat vzkrilila in odletela ; vzkriliti z rokami

vzkríž   prisl. ( í )
star. navzkriž :   vzkriž zložiti
 
star.  ne mara priti vzkriž s sosedi  v spor

vzkrížen   -žna -o prid. ( ī )
knjiž. navzkrižen :   vzkrižna ventilacija / vzkrižno zasliševanje / izvidnica se je znašla v vzkrižnem ognju

vzkrvavéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. zakrvaveti :   od plezanja po skalah so jim vzkrvavela kolena / nad poljano vzkrvavi zarja

vzlékniti se   -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  zlekniti se:   vzlekniti se na travo, v naslanjač

vzlepetáti   -ám  tudi  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
zastar. zafrfotati :   vzlepetati s perutnicami / izpred psa vzlepeta jerebica

vzlèt   vzléta m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od vzleteti:   vzlet jate ; prvi vzlet mladičev / navpični vzlet helikopterja ; vzlet in pristanek / dovoliti letalu vzlet ; med vzletom so potniki pripeti
2. knjiž., ekspr.  hiter dvig, odmik v višje področje življenja, mišljenja:   pesniški, znanstveni vzlet ; vzleti duha

vzlétanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vzletati:   vzletanje čebel / vzletanje helikopterjev ; voditi vzletanje letal z radarjem ; vzletanje in pristajanje

vzlétati   -am nedov. ( ẹ̑ )
ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti:   mladiči vzletajo iz gnezda / helikopterji drug za drugim vzletajo in pristajajo ; z letalonosilke pravkar vzleta letalo

vzletávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzletavati:   vzletavanje vran / opazovati vzletavanje helikopterjev, letal / med vzletavanjem so potniki pripeti na sedeže ; steza za vzletavanje in pristajanje

vzletávati   -am nedov. ( ȃ )
ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti:   iz panjev vzletavajo čebele ; vrane vzletavajo z vej in spet sedajo nanje / helikopterji, letala vzletavajo in pristajajo ; vzletavati pod določenim kotom / iz goreče grmade vzletavajo iskre

vzléten   -tna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na vzlet:   vzletno mesto / vzletna ploščad letalonosilke ; vzletna steza  urejen pas zemljišča za vzletanje letal / vzletna hitrost, moč

vzletéti   -ím dov. , vzlêtel  ( ẹ́ í )
ločiti se od tal, podlage in začeti leteti:   iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju ; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo ; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih  ima odhod; odleti

vzletíšče   -a s ( í )
prostor za vzletanje:   urediti vzletišče ; letalo je pristalo zunaj vzletišča ; vzletišče na letalonosilki / vzletišče letališča  vzletna steza / raketno, vesoljsko vzletišče

vzlíc   predl. ( ȋ )
star., z dajalnikom kljub :   vzlic bližini se redko vidita ; vzlic bradi sem ga spoznal / ni se ji posrečilo, a vzlic temu še upa

vzljubíti   in  vzljúbiti -im dov. ( ī ū )
začeti ljubiti:   vzljubiti dekle ; prvič vzljubiti / vzljubiti učence ; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo

vzljúbljati   -am nedov. ( ú )
začenjati ljubiti:   vse bolj vzljubljati koga / vsi po vrsti so ga vzljubljali

vzmàh   vzmáha m ( ȁ á star.
1. mah, zamah navzgor:   vzmah z roko, veslom / ptica se je dvignila z enakomernimi vzmahi
2. razmah , polet :   um, željen vzmaha / čustven vzmah pripovedi

vzmáhniti   -em,  in  vzmahníti  in  vzmáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
star.  mahniti, zamahniti navzgor:   vzmahniti z rokami / vzmahniti s perutmi, z repom

vzmèt 1   vzméta m ( ȅ ẹ́ )
zastar. vzmet 2 vzmet je ublažil sunek / navit, zlomljen vzmet

vzmét 2   ž ( ẹ̑ )
1. prožen predmet, navadno kovinski, ki se uporablja za
a) blaženje, prestrezanje sunkov:   vzmet se pod težo poda ; mehka, trda vzmet ; vzmeti žimnice / voz na vzmeteh  zapravljivček
b) premikanje česa:   vzmet se sproži ; naviti, raztegniti vzmet ; vzmeti v uri ; skočiti kakor na vzmeti  hitro, sunkovito / avtomobilček na vzmet ; nož na vzmet
2. ekspr. gibalo , gonilo :   glavna vzmet je gospodarstvo ; čustvene vzmeti koga ; vzmeti razvoja
♦ 
fiz.  spiralna, vijačna vzmet ; teh.  listna vzmet  v obliki ploščate palice ; povratna vzmet  ki vrača strojni del v prvotno lego ; tehtnica na vzmet  vzmetna tehtnica

vzméten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na vzmet 2 :   vzmetni mehanizem ; vzmetna priprava / vzmetni pogon ; vzmetna tehtnica ; vzmetna žimnica  vzmetnica
 
fot.  vzmetno sprožilo ; obrt.  vzmetni vložek  izdelek iz med seboj prepletenih vzmeti, obdan z mehkim materialom, ki se vloži v ogrodje ležišča ; vzmetno jedro  sistem med seboj prepletenih vzmeti za vzmetnice ; teh.  vzmetno jeklo  jeklo za vzmeti ; vzmetno kladivo  strojno kladivo z vzmetnim pogonom

vzmetênje   in  vzmétenje -a s ( é; ẹ̑ )
glagolnik od vzmetiti:   končati vzmetenje ; vzmetenje avtomobilov, koles
// celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je vozilo vzmeteno:   poškodovati vzmetenje ; mehko, trdo vzmetenje ; vzmetenje koles, na kolesih ; vozilo brez vzmetenja
♦ 
teh.  hidravlično, pnevmatično vzmetenje ; vzmetenje z listnimi vzmetmi

vzmetíti   -ím  in  vzmétiti -im nedov. in dov. ( ī í; ẹ́ ẹ̑ )
opremljati z vzmetjo, vzmetmi:   vzmetiti vozilo

vzmétnica   -e ž ( ẹ̑ )
blazina z vdelanimi vzmetmi:   položiti žimnice na vzmetnico ; ležati na vzmetnici / pog.  vzmetnica jogi  brez trdnega okvira / posteljna vzmetnica
♦ 
adm.  vzmet, ki veže voz mehanskega pisalnega stroja z ogrodjem

vzmík   -a m ( ȋ )
šport.  premik telesa iz visečega položaja navzgor v položaj, v katerem je telo oprto na roke z nogami naprej:   telovadec dobro obvladuje vzmik ; vzmik na drogu, krogih / vzmik v stojo

vzmíkati   -am  stil.  vzmíčem dov. ( ȋ )
knjiž.  zamikati, vzbuditi zanimanje:   knjiga ga je vzmikala / brezoseb.  vzmikalo ga je, da bi to naredil

vzmnožíti   -ím dov. , vzmnóžil  ( ī í )
zastar. okrepiti , povečati :   uspeh mu je vzmnožil samozavest

vzmôči   vzmórem dov. , vzmógel vzmôgla  ( ó ọ́ )
zastar. zmoči :   vsega dela ne vzmore / samo to jih vzmore pripraviti do popuščanja / elipt.  ne nalagajte si več, kot vzmorete

vznák   prisl. ( ȃ )
izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem:   leči, pasti, zvrniti se vznak ; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg
// na hrbtu:   ležati na strani ali vznak

vznášati   -am nedov. ( ȃ )
1. star.  nositi navzgor, dvigati:   veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli
2. knjiž.  spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje:   hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe

vznejevóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
spraviti v nejevoljo:   očitek ga vznejevolji

vznemíriti   -im dov. ( ī ȋ )
1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega:   otrokova bledica je starše vznemirila ; hrup je vznemiril tudi živali ; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti:   film gledalca vznemiri ; njegovi pogledi so jo vznemirili ; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest,  ekspr.  srce
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj:   neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike
b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj:   lepotica je vznemirila marsikaterega moškega ; spolno vznemiriti / ekspr.  vznemiriti komu kri
2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti:   razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril
3. ekspr.  narediti, povzročiti, da kaj ne miruje:   veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino  prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo  moteče razgibala

vznemírjanje   -a s ( í )
glagolnik od vznemirjati:   vznemirjanje prebivalstva ; ni vzroka za vznemirjanje / živeti brez vznemirjanj

vznemírjati   -am nedov. ( í )
1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega:   hrup je vznemirjal ljudi in živali ; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami
// delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti:   taki filmi ga vznemirjajo ; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo ; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago
// delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj:   to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike
b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj:   fanta so začele vznemirjati ženske ; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti
2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti:   razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr.  upor vznemirja deželo
3. ekspr.  delati, povzročati, da kaj ne miruje:   veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino  prekinjajo

vznemírjenje   -a s ( ȋ )
stanje vznemirjenega:   preprečiti vznemirjenje ljudi ; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje ; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi

vznemírjenost   -i ž ( ȋ )
stanje vznemirjenega človeka:   obide, prevzame ga vznemirjenost ; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ.  diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost

vznemirjeválec   -lca  [ wznemirjevau̯ca tudi wznemirjevalca m ( ȃ )
kdor vznemirja:   vznemirjevalec družbe / vznemirjevalec duha

vznemirjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vznemirjanje:   vznemirjevalna akcija / vznemirjevalna vloga pesmi

vznemirjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
vznemirjati :   marsikaj ga vznemirjuje

vznemirljív   -a -o prid. , vznemirljívejši  ( ī í )
ki vznemirja:   položaj v gospodarstvu je vznemirljiv ; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo ; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek ; spolno vznemirljiv

vznemirljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost vznemirljivega:   vznemirljivost novice / vznemirljivost uprizoritve / duhovna vznemirljivost / ekspr.  do vznemirljivosti lep  zelo lep

vznesèn   -êna -o prid. ( ȅ é )
ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju:   vznesen človek ; govornik je postajal vse bolj vznesen
// ki izraža, kaže tako stanje:   vznesen govor ; vznesene misli ; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled;  prim. vznesti

vznesênost   -i ž ( é )
stanje vznesenega človeka:   vznesenost jih je minila, prevzela ; govoriti v vznesenosti / vznesenost besed, čustev

vznêsti   vznêsem dov. , vznésel vznêsla  ( é )
1. star.  odnesti navzgor, dvigniti:   veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu  hitro odpeljali
2. knjiž.  spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje:   drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta ; taki trenutki ju vznesejo k višavam;  prim. vznesen

vznetljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv; vnetljiv :   to je vznetljiv človek, pravi zanesenec / vznetljiva domišljija

vznevóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
vznejevoljiti :   posmeh ga vznevolji / vznevoljiti se zaradi opazke ; vznevoljiti se na koga

vzník   -a m ( ȋ )
glagolnik od vznikniti:   vznik novega studenca / kalitev in vznik pšenice / vznik društev / zgodovinski vznik človeka

vzníkati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. prihajati na površje, pojavljati se na površju:   pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino
2. knjiž.  postajati viden, opazen:   iz megle vznikajo drevesa, hiše
3. knjiž.  nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti:   vznikale so nove tovarne ; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo
// nastajati, pojavljati se iz česa:   iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja ; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer
// nastajati, pojavljati se sploh:   učencem med delom vznikajo nova vprašanja ; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe  prihajajo v zavest

vzníkniti   -em dov. ( í ȋ )
1. priti na površje, pojaviti se na površju:   potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje  vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji
// knjiž. vzkaliti :   pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo
2. knjiž.  postati viden, opazen:   pred njim vznikne visoka postava ; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč
3. knjiž.  nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti:   po deželi so vzniknile nove šole ; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja
// nastati, pojaviti se iz česa:   to delo je vzniknilo iz izročila
// nastati, pojaviti se sploh:   ob tem vzniknejo različna vprašanja ; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi

vznòs   vznôsa m ( ȍ ó zastar.
1. prenos navzgor, dvig:   vznos težkih bremen z dvigalom
 
šport.  vznos nog  dvig iztegnjenih nog
2. vznesenost , zanos :   čustvo daje volji vznos / reči z vznosom / pesniški vznos

vznosít   -a -o prid. ( ȋ zastar.
1. ponosen :   vznosit stopati na krov / vznosita dežela
2. vznesen , zanosen :   vznosito pripovedovanje / vznosit glas

vznóžek   -žka m ( ọ̑ )
elektr.  spodnji del žarnice, elektronke, ki se uvije v okov:   kovinski vznožek ; navoji vznožka / vznožek žarnice

vznóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na vznožje:   vznožna posteljna končnica / vznožno območje gore

vznóžje   -a s ( ọ̑ )
1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge:   sesti k vznožju, na vznožje ; vznožje postelje ; vznožje in vzglavje
2. spodnje, najnižje mesto, območje
a) vzpetine:   hrib je od vznožja do vrha pogozden ; kraj ob vznožju gore ; vznožje, pobočje in vrh
b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča:   vznožje nasipa, vinograda
// spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh:   vznožje gorske stene ; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa

vznóžnik   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  podstavek iz desk, ki se da na dno čolna ali ladijskega skladišča:   vse, kar je bilo potrebno za pot, so spravili pod vznožnik

vzóči 1   prisl. ( ọ̑ )
zastar.  pred oči:   zdaj mu je vnovič prišel vzoči
● 
zastar.  vzoči povedati komu resnico  odkrito, naravnost

vzóči 2   predl. ( ọ̑ )
zastar., z rodilnikom  pred očmi, vpričo:   vzoči množice ljudi je skočil v ogenj
● 
zastar.  postaviti se vzoči vladarju  proti

vzòr   vzôra m ( ȍ ó )
oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati:   biti vzor mladih, mladim ; slediti vzoru ; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor  ideal / ekspr.  iskati človeka po vzorih svojega srca
// ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom  oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek:   to delo je vzor kritičnosti ; biti vzor moža, plemenitosti
● 
zastar.  pokazati nekaj vzorov blaga  vzorcev ; delati po vzoru drugih  po zgledu

vzórčar   -ja m ( ọ̄ )
risar vzorcev:   vzorčarji za nakit, posodo / knjiž.  zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar  desenater

vzórčast   -a -o prid. ( ọ̄ )
ki ima vzorec:   vzorčasto blago / vzorčasta obleka

vzórček   -čka m ( ọ̄ )
manjšalnica od vzorec:   zavesa z belim vzorčkom ; plesti lep vzorček / vzeti vzorček snovi

vzórčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzorec:   vzorčni izdelek / vzorčno blago / vzorčna metoda ; vzorčna skupina
 
ekon.  vzorčni velesejem  velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga ; tekst.  vzorčni risar ; vzorčna proizvodnja  proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje ; tisk.  vzorčna pola  natisnjena pola za ogled

vzórčenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od vzorčiti:   vzorčenje zraka ; metoda, sistem vzorčenja / vzorčenje tkanine

vzorčeválnik   -a m ( ȃ )
1. naprava za zbiranje in analiziranje podatkov, snovi:   avtomatski vzorčevalnik v laboratoriju ; vzorčevalnik za vodo / vzorčevalnik za analizo (kakovosti) padavin
2. glasb.  elektronska naprava za snemanje vzorcev zvoka, glasbe:   zmogljiv vzorčevalnik ; zvok v vzorčevalniku ; vzorčevalnik in klaviature / snemanje z vzorčevalnikom

vzorčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  izbirati, jemati vzorce česa:   vzorčevati rudo

vzórčiti   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. knjiž.  izbirati, jemati vzorce česa:   vzorčiti blago, surovino ; napačno vzorčiti
2. tekst.  delati vzorce na čem, v čem:   vzorčiti pletenino, tkanino ; vzorčiti z drobnimi vzorci

vzórec   -rca m ( ọ̄ )
1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo:   določiti, izbrati vzorec ; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem:   napisati, sestaviti vzorec ; vzorec pisma, prošnje ; vzorec za prisego
3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo:   prerisati vzorec ; geometrijski, karirast, rožast vzorec ; vzorec na blagu, steni ; pletenina, preproga z vzorcem ; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah ; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete
4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa:   teorija ureja dejstva v vzorce ; Trubarjev vzorec jezika ; ustaljeni vzorci vedenja
5. s prilastkom  kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega:   to gledališče je vzorec modernega gledališča ; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada:   analizirati, vzeti vzorec ; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo
// soc.  manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste:   vzorec obsega sto oseb ; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec
7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote:   poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec
8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec   zelo malo:   snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi  na trgu ni pomaranč niti za vzorec
● 
ekspr.  človek je zanj vzorec brez vrednosti  stvar brez vrednosti, pomena
♦ 
jezikosl.  sklanjatveni, spregatveni vzorec  skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed ; obl.  norveški vzorec  večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami ; patentni vzorec  na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ; pravn.  papilarni vzorec  ki ga sestavljajo papilarne črte

vzóren   -rna -o prid. , vzórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema:   vzoren delavec ; vzoren sin ; v sobi vlada vzoren red ; jezik razprave je vzoren / star.  dekle vzorne rasti  zelo lepe
 
šol.  vzorna ura  nekdaj  učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor ; voj.  vzorno streljanje  streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču
2. star. vzorčen , tipičen :   vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču

vzórnica   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki je komu, za koga vzor:   postala jim je vzornica ; posnemati vzornico ; filmska, literarna vzornica
♦ 
tekst.  risba vezave na mrežastem papirju

vzórnik   -a m ( ọ̑ )
kdor je komu, za koga vzor:   postati komu vzornik ; posnemati vzornika ; igralski, literarni vzornik ; vzornik mladine ; vzornik v govorjenju, oblačenju

vzórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzornike:   vzorniške lastnosti / vzorniška skupina

vzórnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost vzornega:   njegova vzornost je splošno znana ; vzornost vedenja

vzorovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzorovati se:   vzorovanje po tuji literaturi ; v njegovih pesmih se kaže vzorovanje pri starejših pesnikih

vzorováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor:   vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi

vzpéniti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. speniti :   vzpeniti tekočino / voda se je vzpenila

vzpenjáča   -e ž ( á )
1. naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne žične vrvi ali zobatega kolesa:   graditi vzpenjačo na vrh gore ; spodnja postaja vzpenjače / gorska vzpenjača / gondolska, smučarska vzpenjača  žičnica / peljati se z vzpenjačo ; hitrost vzpenjače
2. zastar. dvigalo :   vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja

vzpénjanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vzpenjati se:   vzpenjanje planincev na goro / vzpenjanje konj na zadnjih nogah / vzpenjanje bršljana po zidu / družbeno vzpenjanje / vzpenjanje kvišku, navzgor

vzpénjati se   -am se nedov. ( ẹ̑ )
1. hoditi navkreber:   zaradi strmine so se s težavo vzpenjali ; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni
// premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem:   vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
// knjiž.  premikati se navzgor, kvišku; dvigati se :   letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla
2. dvigati se, iztegovati kak del telesa:   konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti ; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge ; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage:   po zidu se vzpenja bršljan ; fižol se vzpenja vse višje
4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega:   vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo
5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor:   pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih
// razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se :   nad reko se vzpenja hrib / ekspr.  vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
6. ekspr.  biti, obstajati, navadno v obliki loka:   na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
7. ekspr.  dosegati višjo stopnjo, raven:   gospodarsko se hitro vzpenjati
// prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj:   vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici
8. ekspr.  prihajati v višjo glasovno lego:   zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal
● 
ekspr.  napetost drame se naglo vzpenja  raste ; ekspr.  na nebo se vzpenja mesec  vzhaja ; ekspr.  poletje se vzpenja v zenit  se bliža višku

vzpenjávka   -e ž ( ȃ )
rastlina, ki se pri rasti oprijema opore:   vzpenjavka že cveti / sobne vzpenjavke / vrtnica vzpenjavka

vzpetelíniti se   -im se dov. ( í ȋ ekspr.
1. pobahati se, postaviti se:   vzpeteliniti se pred kom
2. razburiti se, vznemiriti se:   močno se vzpeteliniti

vzpetína   -e ž ( í )
del zemeljskega površja, ki je višji od okolice:   strma, z gozdom porasla vzpetina ; vrh, vznožje vzpetine ; cerkev, mesto na vzpetini ; doline in vzpetine / gorska vzpetina

vzpetínica   -e ž ( í )
manjšalnica od vzpetina:   povzpeti se na vzpetinico ; vas na vzpetinici

vzpéti se   vzpnèm se dov. , vzpél se;  nam.  vzpét se  in  vzpèt se  ( ẹ́ ȅ )
1. s hojo navkreber priti kam:   vzpeti se na vrh gore ; vzpeti se po pobočju
// s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam:   vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi
// knjiž.  premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se :   letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake  vzleti
2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa:   vzpni se, pa boš dosegel ; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste ; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor
3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage:   bršljan se vzpne po deblu ; fižol se je vzpel do vrha prekel
4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega:   vzpeti se na konja, vozilo ; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo ; sonce se je že visoko vzpelo  je že visoko
5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor:   cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha
6. ekspr.  doseči višjo stopnjo, raven:   gospodarsko se hitro vzpeti
// priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj:   vzpeti se iz nižjih družbenih plasti ; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici ; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti
7. ekspr.  priti v višjo glasovno lego:   pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel
8. publ., z izrazom količine  povečati se, narasti:   število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj
● 
ekspr.  nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora  se pojavi, pokaže ; zastar.  vzpeti roke  iztegniti navzgor, dvigniti

vzpétost   -i ž ( ẹ̑ )
1. lastnost, značilnost vzpetega:   strma vzpetost pobočja
2. knjiž. vzpetina :   iz ravnine se dvigajo osamljene vzpetosti

vzplahutáti   -ám  in  vzplahútati -am dov. ( á ȃ; ū )
hitro, slišno zamahniti s perutmi:   petelin vzplahuta in zakikirika / vzplahutati s perutmi
// plahutaje vzleteti:   z vrha smreke vzplahuta jata vran ; pren., knjiž.  po sobah vzplahuta šepet

vzplahutávati   -am nedov. ( ȃ )
večkrat vzplahutati:   na drogu vzplahutava krokar

vzplamenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. zagoreti s plamenom:   ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi ; senik vzplameni kakor bakla
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom:   petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2. knjiž.  zasijati, zažareti v močni svetlobi:   nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
3. knjiž.  pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:   ljubezen, upanje spet vzplameni ; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
// postati zelo čustveno vznemirjen:   vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
● 
knjiž., ekspr.  znova vzplameni dan  nastane močno sijoč, žareč ; knjiž., ekspr.  kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela  je vso deželo zajel boj, upor

vzplamenévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. drug za drugim zagoreti s plamenom:   po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin  gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom:   ogenj vzplameneva in pojenjuje
2. knjiž.  v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi:   na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče
3. knjiž.  v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:   jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen:   vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal  se jezil, se razburjal

vzplamenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vzplameneti:   vzplamenitev strasti / vzplamenitev bojev

vzplamtéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. zagoreti s plamenom:   ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom:   petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne
2. knjiž.  zasijati, zažareti v močni svetlobi:   nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju
3. knjiž.  pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:   jeza, strast znova vzplamti ; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti
// postati zelo čustveno vznemirjen:   vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel

vzplamtévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. drug za drugim zagoreti s plamenom:   po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom:   ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. knjiž.  v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi:   nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. knjiž.  v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:   jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen:   vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

vzplapolánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzplapolati:   vzplapolanje plamena / vzplapolanje strasti

vzplapoláti   -ám dov. ( á ȃ )
1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka:   zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru
2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja:   plamen vzplapola in ugasne
// zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom:   ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo ; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola
3. knjiž.  pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:   v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo

vzplapolávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzplapolavati:   vzplapolavanje sveč / vzplapolavanje želja

vzplapolávati   -am nedov. ( ȃ )
1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka:   zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru
2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja:   plamen vzplapolava
// večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom:   ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi
3. knjiž.  pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:   v očeh mu vzplapolava blesk, strast

vzpláti   vzpóljem dov. , vzpôlji vzpoljíte; vzplál  in  vzplàl  ( á ọ́ )
1. napeti se in upasti:   nosnice so mu vzplale / knjiž.  prsi so ji vzplale
// knjiž. vzvaloviti :   jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri  začne hitreje teči, krožiti ; plamen visoko vzpolje  vzplapola
2. knjiž., ekspr.  pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:   v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist
● 
knjiž., ekspr.  ob tej nesramnosti je v njem vzplalo  se je zelo razjezil, razburil

vzplávati   -am dov. ( ȃ )
1. plavajoč dvigniti se na površje:   plavalec se potopi in spet vzplava ; vzplavati iz globine, na površino / podmornica je zaradi poškodbe morala vzplavati  vzpluti / ekspr.  sonce vzplava izza oblaka / ekspr.  ptica vzplava pod nebo  vzleti
2. zastar.  začeti plavati; splavati :   živali vzplavajo po tolmunu / v dok spustijo vodo in ladja vzplava  vzplove
● 
ekspr.  na lice ji vzplava smehljaj  ji pride, se prikaže

vzplúti   vzplôvem  in  vzplújem dov. , tudi  vzplovíte  ( ú ó, ú )
ploveč dvigniti se na površje:   poškodovana podmornica je morala takoj vzpluti / ekspr.  ptice vzplovejo pod nebo  vzletijo

vzpodbádati   -am nedov. ( ȃ )
spodbadati :   jezdec vzpodbada konja / vzpodbadati koga k učenju

vzpodbôsti   -bôdem dov. , vzpodbôdel  in  vzpodbódel vzpodbôdla,  stil.  vzpodbòl vzpodbôla  ( ó )
spodbosti :   jezdec vzpodbode konja / vzpodbosti koga k delu, razmišljanju / ta beseda, misel ga je še bolj vzpodbodla

vzpodbúda   -e ž ( ȗ )
spodbuda :   za vzpodbudo kaj povedati / to naj ti bo v vzpodbudo / nagrada je bila zanj velika vzpodbuda / črpati vzpodbude iz klasičnih del

vzpodbúden   -dna -o prid. , vzpodbúdnejši  ( ú ū )
spodbuden :   vzpodbudna beseda, novica / raziskave so dale vzpodbudne rezultate

vzpodbudíti   -ím dov. , vzpodbúdil  ( ī í )
spodbuditi :   vzpodbuditi oklevajočega tovariša / vzpodbuditi delovanje organa z električnim tokom / vzpodbuditi rast las

vzpodbújanje   -a s ( ú )
spodbujanje :   ob vzpodbujanju je delo hitreje končal ; vzpodbujanje k varčevanju / vzpodbujanje zanimanja

vzpodbújati   -am nedov. ( ú )
spodbujati :   vzpodbujati tekmovalce ; vzpodbujati koga k posnemanju ; vzpodbujati koga, naj gre / vzpodbujati dialog

vzpòn   vzpôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od vzpeti se:   alpinisti so ponovili vzpon ; plezalni vzpon ; vzpon na goro ; vzpon in sestop / vzpon ceste je velik / gospodarski, politični vzpon koga ; umetniški vzpon gledališča ; vzpon kvalitete, proizvodnje / publ.:  ta dejavnost je v stalnem vzponu ; umreti v vzponu moči
2. svet, ki je čedalje višji v določeni smeri:   dolg, strm vzpon / cesta, proga ima več vzponov in spustov
3. razmerje med višinsko razliko v smeri navzgor in vodoravno oddaljenostjo dveh točk:   izračunati vzpon ; vzpon in padec
4. kar kaže, izraža, da je prišlo kaj na višjo jakostno, kakovostno stopnjo:   izdelek predstavlja velik vzpon našega gospodarstva ; ta podoba je zadnji mojstrov vzpon
♦ 
alp.  letni, zimski vzpon ; prvenstveni vzpon  po smeri, ki je ni še nihče preplezal ; geom.  vzpon  tangens naklonskega kota premice ali ravnine ; žel.  odločilni vzpon  največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka

vzpónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzpon:   vzponski napor
 
meteor.  vzponski tok  tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka ; šport.  vzponski korak  korak, prilagojen vzponu, vzpenjanju ; žel.  vzponski upor  komponenta sile težnosti vozila, ki deluje v smeri proge navzdol

vzpóra   -e ž ( ọ̑ )
šport.  položaj na telovadnem orodju, pri katerem je telo oprto na iztegnjene roke:   vzpora na bradlji ; premet nazaj v vzporo / vzpora spredaj  pri kateri je drog telovadnega orodja spredaj

vzporèd 1   -éda m ( ȅ ẹ́ zastar.
1. vrstni red, zaporedje:   spreminjati vzpored ; opisovati v določenem vzporedu
2. spored , program :   vzpored prireditve

vzpóred 2   prisl. ( ọ̑ )
zastar. vzporedno :   trami ležijo vzpored

vzporédba   -e ž ( ẹ̑ )
publ. primerjava :   delati vzporedbe / vzporedba enega predloga z drugim

vzporéden   -dna -o prid. ( ẹ̄ )
enak, podoben čemu
a) glede na lego:   vzporedna trama ; biti čemu, med seboj, s čim vzporeden ; vzporedna črta, ulica / vzporedno premikanje
b) glede na lastnosti, značilnosti:   vzporedne ideje ; vzporedni življenjski usodi / z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih
c) glede na čas dogajanja:   vzporedni zgodbi romana / vzporedna gradnja več objektov  istočasna ; vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo
// publ.  stranski, postranski:   osnovni in vzporedni objekti / vzporedni proizvod pivovarne je kvas
♦ 
alp.  vzporedno plezanje  istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki medsebojni razdalji ; elektr.  vzporedna vezava  vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost ; fin.  vzporedni valuti  različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita v državi in se njuno razmerje določa na trgu ; geogr.  vzporedni dom  dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem ; geom.  vzporedni črti, ploskvi  črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka ; vzporedna projekcija  projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni ; glasb.  vzporedne kvinte  premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto ; jezikosl.  vzporedne razlage  razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti ; ptt  vzporedna vezava telefonskih priključkov  vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in isto klicno številko ; šol.  vzporedni oddelek  paralelka, vzporednica ; teh.  vzporedni primež  primež s čeljustma, ki se premikata vzporedno

vzporedítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vzporediti:   estetska, idejna vzporeditev ; vzporeditev predlogov / pesnikove vzporeditve so presenetljive  primerjave

vzporedíti   -ím dov. , vzporédil; vzporejèn  ( ī í )
1. narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim:   pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim / vzporediti svoj korak z njenim  uskladiti
2. knjiž.  narediti primerjavo; primeriti :   vzporediti podatke med seboj, z drugimi / vzporediti njegovo delo najboljšemu

vzporédje   -a s ( ẹ̑ knjiž.
1. vzporeden odnos:   ugotoviti vzporedje
2. kar je vzporedno čemu, s čim:   ta trojica koroških kulturnih delavcev je vzporedje Levstiku, Jurčiču in Stritarju / besedna, stavčna vzporedja

vzporédnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. geom.  premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini:   narisati, potegniti vzporednico ; vzporednica in pravokotnica
2. vzporedna pot, cesta:   asfaltirati vzporednico ; vzporednica glavne ceste, h glavni cesti
3. oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred; paralelka :   odpreti novo vzporednico ; učiti v vzporednicah / slovenske vzporednice na italijanski šoli  oddelki
4. knjiž.  kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje:   odkriti več vzporednic med slikama ; idejna, stilna vzporednica / ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade
 
jezikosl.  domače besede in njihove tuje vzporednice
5. publ. primerjanje , enačenje :   te vzporednice ne sprejemam / potegniti vzporednico čemu, s čim

vzporédnik   -a m ( ẹ̑ )
1. geogr.  vsak od umišljenih krogov na zemeljski površini, vzporeden ekvatorju:   kraja ležita na istem vzporedniku ; državna meja teče po 38. vzporedniku ; poldnevniki in vzporedniki / krajevni vzporednik  vzporednik določenega kraja ; vzporedniki južne, severne zemljepisne širine / zemeljski vzporednik
 
publ.  potoval je skoraj po vseh vzporednikih in poldnevnikih  po vsem svetu
 
astron.  nebesni vzporednik  vsak od umišljenih krogov na nebesni krogli, vzporeden nebesnemu ekvatorju ; geom.  vzporednik  krožnica, v kateri seka vrtenino ravnina, pravokotna na osi ; navt.  višinski vzporednik  umišljen krog, vzporeden z obzorjem
2. knjiž.  umetnik, ki ima glede na kakega drugega umetnika enake, podobne lastnosti, značilnosti:   pesnikovi vzporedniki in posnemovalci ; stilni vzporednik slikarja

vzporédnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost vzporednega:   vzporednost črt, ploskev / vzporednost temelji na podobnosti ali nasprotju / vzporednost duševnih in telesnih pojavov
// kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje:   ugotoviti vzporednosti med dogodkoma

vzporêjanje   -a s ( é )
glagolnik od vzporejati:   vzporejanje vlaken v pramene / vzporejanje dogodka z drugim dogodkom

vzporêjati   -am nedov. ( é )
1. delati, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim:   vzporejati dirjajoče konje / vzporejati korake
2. knjiž. primerjati :   vzporejati sezname, številke / vzporejati vaškega otroka mestnemu ; rad se vzporeja s pomembnimi ljudmi

vzpostáva   -e ž ( ȃ )
vzpostavitev :   vzpostava demokracije

vzpostavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vzpostaviti:   vzpostavitev novega družbenega reda / vzpostavitev diplomatskih odnosov ; vzpostavitev prometne, telefonske zveze / vzpostavitev prejšnjega stanja

vzpostáviti   -im dov. ( á ȃ )
1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo:   vzpostaviti mir, red ; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju ; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike ; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo ; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji
// knjiž. uresničiti , uveljaviti :   vzpostaviti nove norme ; vzpostaviti se kot subjekt
 
pravn.  vzpostaviti poslancu imunitetno pravico  narediti, da zanj ponovno velja
2. knjiž. postaviti , sestaviti :   vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča
3. knjiž.  obnoviti, znova ustvariti:   vzpostaviti nekdanje kraljestvo ; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik
4. zastar.  znova postaviti, ustoličiti:   vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu

vzpostávljanje   -a s ( á )
glagolnik od vzpostavljati:   vzpostavljanje ravnotežja v gospodarskem razvoju / vzpostavljanje diplomatskih odnosov / vzpostavljanje v prvotno stanje

vzpostávljati   -am nedov. ( á )
1. delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo:   vzpostavljati red v državi / vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo ; vzpostavljati prometne, telefonske zveze / vzpostavljati novo oblast
// knjiž. uresničevati , uveljavljati :   ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje / umetnost vzpostavljajo estetski odnosi
2. knjiž. postavljati , sestavljati :   vzpostavljati komisije / vzpostavljati vojaška oporišča
3. knjiž.  obnavljati, znova ustvarjati:   vzpostavljati prvotno stanje ; vzpostavljati pretrgane zveze

vzprasketáti   -ám  tudi  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
knjiž. zaprasketati :   na ognjišču je vzprasketal ogenj / vzprasketali so streli iz pušk

vzprejèm   -éma m ( ȅ ẹ́ )
zastar. sprejem :   gostoljuben vzprejem ; vzprejem gostov

vzprejéti   vzprêjmem dov. , vzprejmíte  tudi  vzprêjmite; vzprejél;  nam.  vzprejét  in  vzprejèt  ( ẹ́ é )
zastar. sprejeti :   vzprejeti dar / vzprejeti ponudbo / vzprejeti goste / vzprejeti koga v službo / vzprejeti pojasnilo, zahtevo

vzpŕhniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. prhniti :   konj vzprhne in zdrvi po cesti / z drevesa vzprhne ptica

vzprhútati   -am dov. , tudi  vzprhutála  ( ū )
hitro, slišno zamahniti s perutmi:   med vejevjem vzprhuta ptica / vzprhutati s perutmi
// prhutajoč vzleteti:   iz grmovja vzprhuta raca

vzprhutávati   -am nedov. ( ȃ )
večkrat vzprhutati:   ptica v kletki vzprhutava
// prhutajoč vzletavati:   jate vran vzprhutavajo z dreves

vzprhútniti   -em dov. ( ú ȗ )
hitro, slišno zamahniti s perutmi:   petelin zakikirika in vzprhutne
// prhutajoč vzleteti:   ptica vzprhutne iz grma

vzpríčo   in  vzpričo predl. ( í star., z rodilnikom
1. zaradi :   vzpričo takih nevarnosti so bili zelo previdni / v vezniški rabi  te knjige ni napisal strokovnjak, vzpričo tega razumemo njene slabe strani
2. vpričo 2 bila je edina, vzpričo katere se je lahko vedel naravno

vzradostíti   -ím dov. , vzradóstil  ( ī í )
knjiž. razveseliti , osrečiti :   vabilo ga je vzradostilo ; vzradostiti koga z novico

vzradoščênost   -i ž ( é )
knjiž. veselje , sreča :   vzradoščenosti ni mogel prikriti ; vzradoščenost obdarjenih

vzradováti   -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. razveseliti , osrečiti :   prihod reševalcev jih je vzradoval

vzrást   -í  in  -i ž ( ȃ )
star. rast :   vplivati na vzrast rogovja / široka vzrast drevesa / dekle lepe vzrasti

vzrástek   -tka m ( ȃ )
zastar. kal 2 , poganjek :   potrgati vzrastke na krompirju

vzrásti   vzrástem  in  vzrásem dov. , vzrásel  in  vzrástel  ( á )
star. zrasti :   med kamenjem vzraste košat hrast / martinčku vzraste nov rep / fant je precej vzrasel / drevesce vzraste v drevo / vzrasti pri tujih ljudeh  odrasti / v njem vzraste jeza, upanje / po teh besedah je jezno vzrasel

vzráščati   -am nedov. ( á )
star. rasti :   drevesce vzrašča v veliko drevo / vzraščal je v mestnem okolju  odraščal / v dušah vzrašča pogum

vzrát   -í  in  -i ž ( ȃ )
nav. mn., nar.  travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara :   orač obrača živino na vzrateh

vzravnánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost vzravnanega:   vzravnanost hrbtenice / vzravnanost jezdeca ; ponosna, vojaška vzravnanost / posebnost človeka je vzravnanost in pokončna hoja / ekspr.  vzgojiti komu vzravnanost  načelnost, značajnost / stati v togi vzravnanosti

vzravnáti   -ám dov. ( á ȃ )
narediti, da pride kaj v pokončen položaj:   vzravnati hrbet, telo
 
ekspr.  po zmagi so ljudje spet vzravnali hrbte  so postali ponosni, neuklonljivi; so postali načelni, značajni

vzravnáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od vzravnati:   vzravnava hrbta / vzravnava iz počepa

vzravnávati   -am nedov. ( ȃ )
delati, da prihaja kaj v pokončen položaj:   vzravnavati hrbet, telo

vzredítelj   -a m ( ȋ )
vet.  lastnik psice, ki se redi za vzrejo:   vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče

vzredíti   -ím dov. , tudi  vzrédi; vzrédil  ( ī í )
1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje:   vzrediti prašiča, vola ; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom ; vzrediti žival za meso ; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča
// z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam:   z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka
2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti:   vzrediti krave mlekarice ; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice

vzrêja   -e ž ( ȇ )
1. oskrba, nega živali z namenom, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje:   ukvarjati se z vzrejo ; vzreja konj / vzreja rib v ribniku / vzreja mladičev
// oskrba, nega koga do stopnje, ko se lahko preživlja sam:   vzreja in vzgoja otrok
2. dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti:   vzreja novih pasem / selektivna vzreja
 
vet.  čista vzreja  pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme

vzrejalíšče   -a s ( í )
prostor, obrat za vzrejo živali:   zgraditi vzrejališče ; vzrejališče fazanov, konj / upravnik vzrejališča

vzrêjanje   -a s ( é )
glagolnik od vzrejati:   vzrejanje prašiča / vzrejanje krav mlekaric

vzrêjati   -am nedov. ( é )
1. z oskrbo, nego živali dosegati, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje:   vzrejati konje, prašiče
// z oskrbo, nego koga dosegati, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam:   skrbno vzrejati otroke
2. z odbiranjem, parjenjem živali dosegati, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti:   vzrejati novo pasmo / vzrejati matice

vzrêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na vzrejo:   vzrejni piščanci / vzrejna postaja / vzrejni satnik  satnik za vzrejo

vzrejeválec   -lca  [ wzrejevau̯ca tudi wzrejevalca m ( ȃ )
kdor vzreja živali:   vzrejevalec angorskih mačk

vzrejevalíšče   -a s ( í )
vzrejališče :   vzrejevališče konj, piščancev

vzrepénčiti se   -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr.  razjeziti se, razburiti se:   kadar hoče kdo narediti drugače, se takoj vzrepenči ; vzrepenčiti se nad kom ; vzrepenčiti se kot petelin / tega pa ne boste delali, se vzrepenči

vzróčen   -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
nanašajoč se na vzrok:   vzročni in posledični vidik ; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje  mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim
 
jezikosl.  vzročni prislov, veznik ; vzročno priredje  priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok ; med.  vzročno zdravljenje  zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni

vzročênje   -a s ( é )
glagolnik od vzročiti:   odročenje, vzročenje in priročenje

vzročíti   -ím dov. , vzróčil  ( ī í )
šport.  dati, dvigniti roko navzgor:   razkoračiti se in vzročiti

vzročník   in  vzróčnik -a m ( í; ọ̑ )
knjiž. vzrok , povzročitelj :   odkriti, ugotoviti vzročnik ; subjektivni vzročnik je človek ; vzročniki bolezni

vzróčnost   -i ž ( ọ̄ )
značilnost vzročnega:   raziskovati vzročnost pojavov ; časovna, materialna vzročnost ; vzročnost in posledičnost
 
filoz.  načelo vzročnosti  načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok
// kar vzročno določa kaj, je povezano s čim:   bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana  vzroki

vzrohnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo:   vzrohneti zaradi krivice / kako si le drznete, je vzrohnel
2. ekspr.  dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; zahrumeti :   motor, stroj vzrohni

vzrojíti   -ím  stil.  vzrójim dov. , vzrójil  stil.  vzrôjil  ( ī í, ọ́ )
ekspr.  glasno se razjeziti, razburiti:   vzrojil je, ker so premalo naredili ; vzrojiti nad kom

vzrojljív   -a -o prid. ( ī í )
ekspr.  ki se (rad) glasno razjezi, razburi:   vzrojljiv človek / ženska vzrojljive narave

vzròk   vzróka m ( ȍ ọ́ )
kar naredi, da kaj nastane, se zgodi:   pojav ima več vzrokov ; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov ; odkriti vzrok bolezni, vročice ; po vzroku se vprašamo zakaj ; vzrok nesreče je bila vinjenost ; ugotovljen vzrok smrti ; odkriti vzrok za nerazumevanje ; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo
 
filoz.  prvi vzrok  od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok ; jezikosl.  prislovno določilo vzroka
// kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev:   ni povedal vzroka za odhod ; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel ; treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel ; ni vzroka za vznemirjenje ; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka ; brez vzroka ne hodite ven  potrebe ; napasti koga brez vzroka  povoda

vzrokovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vzrokovati:   vzrokovanje nesreče

vzrokováti   -újem nedov. in dov. ( á ȗ )
zastar. povzročati :   razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu

vzropotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
knjiž. zaropotati :   stroj vzropota / budilka vzropota

vzšuméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. zašumeti :   pod nogami vzšumi listje

vztléti   -ím dov. , vztlì  ( ẹ́ í )
1. začeti goreti počasi in brez plamena:   žerjavica vztli
2. ekspr.  začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito:   ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora
// pokazati se v majhni meri:   v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja

vztóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. vzhoden :   vztočna obala jezera / vztočni jeziki  orientalski ; vztočni obrazi  vzhodnjaški

vztòk   vztóka m ( ȍ ọ́ )
zastar. vzhod :   iti proti vztoku / Daljni vztok

vztrájanje   -a s ( á )
glagolnik od vztrajati:   spodbujati koga k vztrajanju / vztrajanje na lastni poti / vztrajanje v boju / vztrajanje pri odločitvi, zahtevi

vztrájati   -am nedov. ( á )
1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati
a) kje:   vztrajati na svojem mestu, pri bolniku ; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih ; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti
b) v kakem položaju, stanju:   vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti ; vztrajati v zvestobi
// kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti:   vztrajati pri delu ; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju
2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče:   poslanci so vztrajali pri spremembi zakona ; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal je, da denarja ni dobil  vztrajno trdil
// v zvezi s pri   kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa:   vztrajati pri nameri, predlogu ; vztrajati pri zahtevi,  publ.  na zahtevi ; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih
3. ekspr.  kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati:   grad še vztraja / zima letos kar vztraja

vztrájen   -jna -o prid. , vztrájnejši  ( ā )
1. ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti:   vztrajen delavec, igralec ; vztrajen konj ; biti vztrajen pri iskanju / tekmovati, kdo je vztrajnejši na kolesu
// ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče:   ker je bil vztrajen, so njegovi zahtevi ugodili / biti vztrajen v odločitvi
2. ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej:   vztrajna prizadevnost ; vztrajno delo, iskanje / vztrajne zahteve
3. ekspr.  ki kljub izpolnjenemu pričakovanemu trajanju traja še naprej:   vztrajen molk / vztrajen pogled / vztrajen dež, sneg

vztrájnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  vztrajen človek:   največji vztrajneži so iskali naprej

vztrájnik   -a m ( ȃ )
teh.  kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja:   vrteti vztrajnik ; vztrajnik motorja, šivalnega stroja ; gred vztrajnika / obročasti, zobčasti vztrajnik ; vztrajnik z ročico

vztrájnost   -i ž ( ā )
lastnost, značilnost vztrajnega:   občudovati vztrajnost koga ; ekspr.  železna vztrajnost ; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti ; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr.  vztrajnost šumenja
// fiz.  lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti:   zakon vztrajnosti ; pren., ekspr.  njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti
♦ 
elektr.  vztrajnost luminiscenčnega zaslona  lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič ; vet.  mlečna vztrajnost krav  sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka

vztrájnosten   -tna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na vztrajnost:   vztrajnostni preizkus / vztrajnostni tek, trening / vztrajnostni plavalec / vztrajnostni upor ; vztrajnostni zakon / vztrajnostni moment  količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju ; vztrajnostna masa  količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju
 
geom.  vztrajnostna os  vsaka od premic skozi težišče ; teh.  vztrajnostni regulator  regulator, ki izkorišča za regulacijo vztrajnost vrtečih se mas

vztrepèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od vztrepetati:   vztrepet spreleti telo ; vztrepet ustnic / vztrepeti srca / duševni vztrepet

vztrepetáti   -ám  in  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. stresti se od vznemirjenja ali mraza:   ko ga je zagledala, je vztrepetala ; vztrepetati od groze, v grozi ; vztrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so ji vztrepetale ; ekspr.  nobena mišica mu ni vztrepetala, ko so mu brali obsodbo / ekspr.  zadeta ptica je vztrepetala in mrtva obležala
2. ekspr.  na kratko, rahlo se premakniti iz določene lege v drugo in nazaj:   listi vztrepetajo v vetru ; plamen sveče vztrepeta / zrak vztrepeta od strela / strune žalostno vztrepetajo
// rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi:   ptica vztrepeta v zraku
3. ekspr.  začutiti strah, skrb zaradi koga, česa:   vztrepetati za hčer, za sinovo usodo / saj bo padel, vztrepeta mati / pred njim marsikdo vztrepeta
4. ekspr.  v kratkih časovnih presledkih večkrat rahlo se spremeniti v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti:   glas mu vztrepeta
// navadno s prislovnim določilom  pojaviti se kje, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti:   na licih mu vztrepeta nasmešek

vztrepetávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od vztrepetavati:   vztrepetavanje vek / vztrepetavanje topola v vetru

vztrepetávati   -am nedov. ( ȃ )
1. stresati se od vznemirjenja ali mraza:   vztrepetavati od nemira ; vztrepetavati v grozi ; podrhtevati in vztrepetavati / roka, telo mu vztrepetava / ekspr.  srce mu vztrepetava od sreče
// delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:   ustreljena žival vztrepetava na tleh / žabji kraki še vztrepetavajo
2. ekspr.  v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in nazaj:   listje, plamen vztrepetava v vetru / sončni žarki vztrepetavajo
// rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi:   orel vztrepetava s krili
3. ekspr.  v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti:   glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil
// navadno s prislovnim določilom  pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti:   na ustnicah mu vztrepetava nasmeh / hiša vztrepetava v luči

vzvalovánost   -i ž ( á )
stanje vzvalovanega:   vzvalovanost gladine / ekspr.  čustvena, notranja vzvalovanost / ekspr.  v vzvalovanosti prebiti noč

vzvalováti   -újem dov. ( á ȗ )
1. začeti valovati:   morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje ; zastava vzvaluje v vetru / ekspr.  ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr.  lasje ji vzvalujejo čez rame
2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati:   ladja vzvaluje jezero / ekspr.  ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr.  ganjenost mu je vzvalovala glas
3. ekspr.  postati valovit:   onkraj reke pokrajina vzvaluje
4. ekspr.  pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi:   vzvalovala je himna
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:   na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje
5. ekspr. vznemiriti , razvneti :   vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
● 
ekspr.  ob tej misli mu je kri vzvalovala  se je vznemiril, razvnel ; ekspr.  srce mu vzvaluje  začne močno biti

vzvalovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od vzvaloviti:   vzvalovitev gladine / vzvalovitev duše

vzvalovíti   -ím dov. , vzvalôvil  ( ī í )
1. premakniti se v obliki vala, valov:   gladina vzvalovi ; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru ; zavesa vzvalovi / ekspr.  ob teh besedah je množica vzvalovila
2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito:   plavalec, veter vzvalovi gladino
3. ekspr.  postati valovit:   onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina  se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
4. ekspr.  pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi:   pesem je spet vzvalovila
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:   na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje
5. ekspr. vznemiriti , razvneti :   njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
6. ekspr.  postati vznemirjen, razvnet:   njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
● 
ekspr.  dogodek je vzvalovil življenje v mestu  ga razgibal; imel velik odmev ; ekspr.  pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce  povzročil, da mu je začelo močneje biti

vzvelíčati   -am dov. ( ȋ )
knjiž. zveličati :   to dejanje ga morda vzveliča ; vzveličati ali večno pogubiti / vzveličati se s pokoro

vzveselíti   -ím dov. , vzvesélil  ( ī í )
star. razveseliti :   rad vzveseli koga / vzveseliti se darila, prijatelja

vzvíh   -a m ( ȋ )
knjiž.  zavih (navzgor):   vzvih pločevine / škornji na vzvih  škornji na zavih

vzviháriti   -im dov. ( á ȃ ekspr.
1. močno vzvaloviti:   vzvihariti morje
2. zelo vznemiriti, razvneti:   ti dogodki so vzviharili ljudi / vzvihariti komu domišljijo

vzvíhati   -am dov. ( í )
knjiž.  zavihati (navzgor):   vzvihati rob

vzvíhniti   -em dov. ( í ȋ )
knjiž.  zavihniti (navzgor):   vzvihniti rob

vzvihráti   -ám dov. ( á ȃ )
1. viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja zraka:   zastava vzvihra v sunku vetra / ekspr.  za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri
// preh.  narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne:   veter vzvihra trakove / vihar vzvihra krošnje dreves / ekspr.  burja je vzvihrala morsko gladino  močno vzvalovila
2. ekspr.  hitro, razburjeno iti:   ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej / konjenica vzvihra v boj
// hitro, silovito se premakniti:   veter vzvihra čez polja, skozi gozdove
3. ekspr.  nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:   pod nebom je vzvihral jug / čustva mu vzvihrajo
4. preh., ekspr.  silovito razgibati, vznemiriti:   vzvihrati deželo / vzvihrati komu čustva
5. ekspr.  zelo se razburiti, se razjeziti:   ob omembi tega imena je vzvihral ; malo je manjkalo, da ni vzvihral / kaj mi hočeš, je vzvihrala

vzvihrávati   -am nedov. ( ȃ )
1. viseč v presledkih neurejeno, vijugajoče dvigati se zaradi hitrega premikanja zraka:   zastave vzvihravajo / ekspr.  ob sunkovitih gibih ji lasje vzvihravajo
2. ekspr.  v presledkih nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:   vrtinci prahu vzvihravajo v belih kolobarjih

vzvíšek   -ška m ( ȋ )
zastar. vzpetina :   vzvišek, dvigajoč se na drugi strani prevala

vzvíšen   -a -o prid. ( ȋ )
1. ki je, sega višje od okolice:   vzvišen prostor, sedež ; ravnina in vzvišen svet / zastar.  vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem  se dviga
2. ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim:   vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira
// ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim:   vzvišena drža / gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom
3. ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi pretirano dobrega mnenja o sebi:   ne bodi tako vzvišen ; zdela se mu je zelo vzvišena / biti vzvišen do koga ; meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom
// ki izraža, kaže tak odnos:   vzvišen prezir ; vzvišena ošabnost ; vzvišeno vedenje
4. ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim, povprečnim, slabim:   pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca / vzvišen cilj, poklic / vzvišen stil ; vzvišene besede / vzvišen trenutek
5. star.  zelo spoštovan, cenjen, plemenit:   cesarica in njen vzvišeni soprog

vzvíšenec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  vzvišen človek:   vzvišenec se na take malenkosti ne ozira / kralji in drugi vzvišenci

vzvišenína   -e ž ( í )
zastar. vzpetina :   vas leži na vzvišenini / gorske vzvišenine

vzvíšenost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost vzvišenega:   vzvišenost odra omogoča pregled nad množico / duhovna vzvišenost ; vzvišenost nad predsodki / vzvišenost ideje, poklica / odpraviti koga s prezirljivo vzvišenostjo / v svoji vzvišenosti se ni oziral na nikogar

vzviševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. povzdigovati :   takšno ravnanje človeka vzvišuje / te lastnosti ga vzvišujejo nad druge sodobnike  dvigajo, postavljajo

vzvišína   -e ž ( í )
zastar. vzpetina :   hiša stoji na vzvišini ob gozdu

vzvíti se   vzvíjem se dov. ( í )
knjiž.  zviti se navzgor, kvišku:   zavesa se vzvije in predstava se začne / iznad streh se vzvije steber dima

vzvòd   vzvóda m ( ȍ ọ́ )
1. podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje, premikanje bremen:   premakniti, prestaviti vzvod ; pritisniti na vzvod ; dvigniti kamen z vzvodom ; vzvod pri stiskalnici / za vzvod uporabiti palico / krmilni, sprožilni vzvod ; odpiralni vzvod ključavnice ; ravni, ročni vzvod ; vodnjak na vzvod
 
adm.  črkovni vzvod  vzvod pri mehanskem pisalnem stroju, na koncu katerega je črka ; avt.  vzvod za plin ; fiz.  enakoročni vzvod  ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča ; enokončni vzvod  ki ima prijemališče sil na isti strani vrtišča ; ročica vzvoda ; šport.  vzvod  prijem pri nekaterih borilnih športih, pri katerem se uporabi roka, del telesa kot vzvod, ki naj spravi nasprotnika iz ravnotežja ali ga prisili, da bi popustil
2. ekspr., s prilastkom  kar z delovanjem, posledicami omogoča, zavira, usmerja kako dogajanje, dejavnost:   dobiček, cena in drugi ekonomski vzvodi ; vzvodi napredka / ključni vzvodi družbe

vzvóden 1   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzvod:   vzvodni prenos sile / vzvodna stiskalnica ; vzvodna tehtnica  tehtnica, ki deluje na principu vzvodov
 
teh.  vzvodne škarje  škarje, pri katerih se sila za rezanje poveča z več vzvodi

vzvôden 2   -dna -o prid. ( ó )
teh.  ki ima smeri vodnega toka nasprotno smer:   vzvodna plovba / vzvodna stran mostu

vzvódje   -a s ( ọ̑ )
teh.  več med seboj povezanih vzvodov kake priprave, stroja:   premik se prenese po vzvodju, z vzvodjem / krmilno, zavorno vzvodje

vzvòj   vzvôja m ( ȍ ó )
1. teh.  obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os:   deformacija zaradi vzvoja ; zasuk pri vzvoju / obremenitev na vzvoj  vzvojna obremenitev
2. knjiž. zavoj :   vzvoji polževe hišice / ladja se je dvignila na vzvoju vala  grebenu
♦ 
geom.  količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo

vzvójen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na vzvoj:   vzvojna napetost, obremenitev / vzvojna vzmet  vzmet v obliki palice, ki prenaša navor

vzvràt   vzvráta m ( ȁ á )
nav. mn., nar. dolenjsko  travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara :   živina in orač se oddihavata na vzvratih

vzvráten   -tna -o prid. ( ȃ )
1. ki je nasproten prvotnemu gibanju:   vzvratni tek magnetofonskega traku ; vzvratna vožnja / vzvratno parkiranje  parkiranje z vzvratno vožnjo
 
avt.  vzvratna prestava  prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo ; vzvratno ogledalo  ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom
2. knjiž.  ki učinkuje, deluje nazaj:   vzvratni učinek, vpliv ; vzvratno delovanje pojava / vzvratno sporočilo
3. knjiž.  ki velja, učinkuje za nazaj:   vzvratni povišek / vzvratna moč, veljavnost zakona

vzvrníti   in  vzvŕniti -em dov. ( ī ŕ )
knjiž.  prevrniti nazaj, vznak:   vzvrniti koga na tla / vzvrnil je glavo in pil
// obrniti navzven, vstran:   čudno vzvrniti ustnice / vzvrniti glavo proti steni

vzvrtéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. zavrteti :   jermen vzvrti leseno kolo

vzvrtínčiti   -im dov. ( í ȋ )
povzročiti, da se kaj začne premikati v spiralastih zavojih:   burja vzvrtinči listje, sneg

vzžaréti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  zažareti, šireč se navzgor, kvišku:   zarja vzžari / požar močneje vzžari
// zažareti sploh:   oglje vzžari / zvezda vzžari in ugasne / okna vzžarijo v soncu / ekspr.  oči mu vzžarijo v besu

vzžarévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  večkrat zažareti:   oglje vzžareva in ugaša / ekspr.  oči mu vzžarevajo v jezi

vzžuboréti   -ím dov. ( ẹ́ í )
pesn.  žuboreč dvigniti se:   vrelec vzžubori v nebo / duša vzžubori v glasovih neznane govorice

vžgáti 1   vžgèm dov. , vžgál  ( á ȅ )
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti:   strela, visoka temperatura vžge snov ; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj ; pren.  strast mu vžge plamen v očeh
2. star. prižgati :   vžgati petrolejko, svetilko ; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje:   vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh.  zaradi zgorevanja goriva začeti delovati:   motor vžge / avtomobil noče vžgati
4. ekspr.  narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:   vžgati v kom jezo, ljubezen ; te besede so vžgale v njem strast
5. nepreh., ekspr.  vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:   knjiga, akrobatska točka je vžgala ; kot govornik zna vžgati
● 
ekspr.  muzikanti spet vžgejo  ognjevito, glasno zaigrajo ; ekspr.  take zvijače pri meni ne vžgejo  ne dosežejo zaželenega učinka

vžgáti 2   vžgèm dov. , vžgál  ( á ȅ )
z žarečim predmetom narediti kaj v kaj:   vžgati znamenje v kožo, les / vžgati komu kaj na kožo
● 
ekspr.  ta podoba se mu je vžgala v zavest  se mu je boleče vtisnila

vžíg   -a m ( ȋ )
glagolnik od vžgati 1 :   vžig uspe / električni vžig ; vžig z vžigalno vrvico / hiter vžig ; vžig motorja / spontan vžig snovi  samovžig ; vžig eksploziva, bencinskih hlapov
 
avt.  naravnati, nastaviti vžig  naravnati, nastaviti vžigalno napravo motorja tako, da je vžig plinske zmesi usklajen z gibi bata ; eksplozivni vžig  pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori

vžigáč   -a m ( á )
knjiž.  priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja; vžigalnik :   vžigač se ni aktiviral

vžigálec 1   -lca  [ tudi wžigau̯ca m ( ȃ )
vžigalnik :   prižgati si cigareto z vžigalcem

vžigálec 2   -lca  [ wžigau̯ca m ( ȃ )
kdor vžiga kaj v kaj:   vžigalec znamenj

vžigálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vžiganje 1 ali vžig:   vžigalna naprava ; vžigalna snov / vžigalni kamenček  kamenček za vžigalnik ; vžigalni ključ  ključ za vžiganje motorjev z notranjim zgorevanjem ; vžigalna kapica  posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega razstreliva ; vžigalna vrvica  vrvica za vžig razstreliva
 
teh.  vžigalna iskra  iskra za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju ; vžigalna svečka  svečka za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju

vžigálica   -e ž ( ȃ )
kratka paličica z vnetljivo glavico, ki se pri drgnjenju ob hrapavo površino vžge:   vžigalica zagori ; prižgati vžigalico ; škatlica vžigalic ; hiše so bile kakor škatlice vžigalic  so bile kvadraste oblike, majhne ; ležati, stati kakor vžigalice  v večjem številu zelo tesno drug ob drugem / kupiti vžigalice ; vleči vžigalice  vleči različno skrajšane vžigalice z namenom slepo izbrati koga za kaj, določiti vrstni red / bengalične vžigalice  ki zagorijo z obarvanim plamenom, zlasti za signaliziranje ; lesene, kartonske, parafinske vžigalice ; minerske vžigalice ; švedske  ali  varnostne vžigalice  ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor ; univerzalne vžigalice  ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev

vžigáličen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vžigalico:   vžigalična glavica / vžigalična škatlica

vžigálka   -e  [ tudi wžigau̯ka ž ( ȃ )
knjiž.  vžigalna vrvica:   vtakniti v smodnik vžigalko in jo prižgati
// vžigalna kapica:   vžigalka naboja

vžigálnik   -a m ( ȃ )
1. priprava za prižiganje cigaret:   prižgati si cigareto z vžigalnikom ; kamenček za vžigalnik / bencinski, plinski vžigalnik / avtomobil z vgrajenim cigaretnim vžigalnikom
// priprava za prižiganje, vžiganje česa sploh:   prižgati plin z vžigalnikom / minirati z električnim vžigalnikom
2. voj.  priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja:   priviti, vstaviti vžigalnik ; z vžigalnikom aktivirati bombo ; vžigalna kapica vžigalnika / kislinski vžigalnik  ki se aktivira z delovanjem kisline / potezni, udarni vžigalnik ; tempirni vžigalnik  ki se aktivira v določeni točki krivulje leta ali po določenem času ; urni vžigalnik  ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom

vžigálo 1   -a s ( á )
priprava za vžiganje, prižiganje:   vžgati z vžigalom / električno vžigalo / pritrditi vžigalo na razstrelivo / prižgati si pipo z vžigalom  vžigalnikom

vžigálo 2   -a s ( á )
priprava za vžiganje znamenj:   razbeliti vžigalo

vžíganje 1   -a s ( ȋ )
glagolnik od vžigati 1 :   vžiganje kuriva / vžiganje motorja / imeti težave z vžiganjem avtomobila / električno, magnetno vžiganje

vžíganje 2   -a s ( ȋ )
glagolnik od vžigati 2 :   vžiganje številk, znamenj ; vžiganje v les

vžígati 1   -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti:   vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči ; pren.  strast mu vžiga plamen v očeh
2. star. prižigati :   vžigati svetilko ; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje:   vžigati motor ; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
// nepreh.  zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati:   motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. ekspr.  delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:   vžigati jezo, sovraštvo ; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. nepreh., ekspr.  vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:   popevka, akrobatska točka vžiga ; vžigati z nastopom
● 
ekspr.  godci vžigajo koračnice  ognjevito, glasno igrajo ; ekspr.  lepotica mu vžiga kri, srce  ga spolno zelo vznemirja, privlači ; ekspr.  njegovi govori vžigajo množice  zelo navdušujejo

vžígati 2   -am nedov. ( ī ȋ )
z žarečim predmetom delati kaj v kaj:   vžigati znamenja ; vžigati v kožo, les / vžigati na čelo, kožo
● 
knjiž.  vžigati srcu skeleče rane  povzročati

vžígen   -gna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na vžig:   vžigna temperatura
 
elektr.  vžigna napetost  napetost, potrebna za vžig fluorescenčne cevi, sijalke

vživéti se   -ím se dov. , vžível se  ( ẹ́ í )
1. živeč v novem okolju začeti živeti skladno z njim:   vživeti se v mestu, tujini ; preseljene živali so se dobro vživele
// živeč v novi skupnosti vključiti se vanjo:   otrok se je kmalu vživel v novo družino / lepo se vživeti mednje
2. navadno v zvezi z v   priti v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno:   vživeti se v delo, novo dolžnost ; vživel se je v misel, da je bolan
3. navadno v zvezi z v   priti v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja:   vživeti se v čustvovanje, položaj koga / vživeti se v nekdanje čase / vživeti se v film ; vživeti se v vlogo

vživétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od vživeti se:   vživetje v okolje ; imeti velike sposobnosti vživetja / vživetje v otroško duševnost

vživétost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje vživetega:   njegova vživetost je presenetljiva ; vživetost v novo okolje / vživetost v delo

vžívljanje   -a s ( í )
glagolnik od vživljati se:   doba, proces vživljanja ; vživljanje v novo okolje / vživljanje v delo / vživljanje v tujo usodo

vžívljati se   -am se nedov. ( í )
1. živeč v novem okolju začenjati živeti skladno z njim:   v mestu se nekateri priseljenci hitro vživljajo
// živeč v novi skupnosti vključevati se vanjo:   otrok se je počasi vživljal v novo družino / lepo se vživlja med nas
2. navadno v zvezi z v   prihajati v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno:   vživljati se v delo ; vživljati se v kako misel
3. navadno v zvezi z v   prihajati v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja:   vživljati se v položaj koga / vživljati se v tujo miselnost / vživljati se v nasprotnika / vživljati se v film, zgodbo

vžréti se   vžrèm se dov. , vžŕl se  ( ẹ́ ȅ )
ekspr.  zajesti se, prodreti:   črv se vžre v les / vrv se vžre v dlani / rja se vžre v kovino

vžvrkljáti   -ám dov. ( á ȃ )
z žvrkljanjem spraviti v kaj:   vžvrkljati moko ; vžvrkljati jajce v juho